Brezna in vršaci umetnosti

Takoj mi je postalo nedvoumno jasno, da sem trčil ob največjega umetnika, kar sem jih uspel srečati do takrat. Sicer sem se enkrat prej v Parizu skoraj zaletel v Picassa, vendar moram priznati, da mi ni zapustil takšnega globokega vtisa.

© Tomo Lavrič

Bog ve, kdaj sem ga prvič zaznal. Nekateri ljudje so pač taki, da kar so. O njih se sploh ne vprašuješ, kdaj in od kod so prišli, kar naenkrat so tu, povsem organsko in nevsiljivo, pa tudi izginejo tako, da tega nihče niti ne zapazi. Tudi ta slikar je kar bil, po gostilnah namreč, samotarsko je ždel v kakšnem kotu ob kozarčku, od alkoholnih napitkov je posegal samo po vseh žganih pijačah, vseh vinih in seveda pivu, ter se dolgo in zavzeto pogovarjal sam s seboj. Po drobcih kakšnih besed, ki so po milostnem naključju priletele tudi med ostale pivce, bi sodil, da so bile te debate precej vzvišene, v glavnem estetsko-filozofske narave. Da je možiček precej ostre krvi, pa so pričale izjemno ostre polemike, v katere se je včasih zapletel. Nekatera svoja stališča je kritiziral tako razvneto, da je sem pa tja prešel vse meje akademskosti ter zgrmel na tako nezaslišano nizek nivo, da si je v trenutkih razbrzdanosti celo vreščeče jebal mater, se pošiljal v kurc in pičko in bi bržčas uporabil celo fizično silo, če bi bilo to seveda mogoče. Pomiril ga je lahko le natakar, in to hipno ter enostavno, s preprosto pretnjo namreč, da mu ne bo več točil, kar seveda nadvse nazorno dokazuje, da za vsemi najbolj prebrisano zgrajenimi teorijami leži le ena sama temeljna resnica. Sicer pa je bil možiček majhen in na videz nepomemben, na njem so bile pravzaprav opazne le njegove oči. Nosil je namreč neznansko velike naočnike z izjemno debelimi izboklimi lečami, skozi katere so njegove kot pri slepcu ugasle bolščeče oči postale ogromne in mrtve. Če k temu pridamo še njegov močni in prodorni glas, je bil res povsem podoben kakšni redki drobni debelooki žabici iz amazonske džungle, za katero nikdar ne veš, kam se je pravzaprav tako strmo zazrla in zakaj ter kaj neprestano kvaka.

Nekega prijaznega nedeljskega dopoldneva pa sem ga spoznal tudi na delu, med ustvarjanjem samim. Sonček je milo sijal in tam od reke je rahlo vlekla sveža sapica, ki je prijetno hladila že v poletje prevesujočo se pomlad. Na trgu pred farno cerkvijo so zadovoljno stopicali srečni golobi in stare babe so se kot veliki črni hrošči okorno motovilile k božji službi. Sedel sem za mizico pred krčmo tam zraven ter lagodno srkal hladno pivo, s pogledom pa brezciljno sledil lastovkam, ki so švigale okrog zvonika. A pri tem me je ostro prepiknil marsikateri sovražen pogled obupanih dedcev, ki so jih hude soproge prisilno gnale k maši, češ kako se imajo fino ti zaslepljeni brezverci, ki se kar takole, v nesramni lagodnosti, predajajo užitkom na račun neudeležbe pri svetih obredih. Ko se je gomazenje po trgu umirilo in so izza že zaprtih cerkvenih vrat priplavali malce pridušeni zvoki orgel, se je tam iz tistih ozkih ulic pritihotapil omenjeni žabasti slikar, obilno obložen s slikarskimi potrebščinami, a nekam potuhnjeno in muzajoč se. Kazalo je, da je imel ves načrt že prej skrbno pretehtan, kajti nemudoma in v nasprotju z njegovo sicer precej motovilasto hojo, je zavzel najbolj izpostavljeno točko na trgu, tam zgoraj nad stopnicami, prav na sredini betonske ploščadi. Bliskovito in hlastno si je postavil štafelaj, razložil tube z barvami ter odvil pokrovčke na stekleničkah z razredčili in vezivi. Nato je nemudoma, kot da bi se mu neznansko mudilo, prav po piflarsko marljivo začel slikati. Šele ko so na platnu povsem jasno obviseli obrisi zvonika in okoliških streh, je začel zvedavo škiliti naokrog in se hrepeneče ozirati na še zaprta cerkvena vrata. Vmes pa je tenko vlekel na ušesa, kdaj bodo vendarle zabučale orgle zaključno alelujo in se bo ta dolga maša končala.

No, potem pa so se vrata končno široko razprla in iz hladne cerkvene ladje so se usuli verniki, da je bil trg v trenutku poln nekakšnih črnih, od svetlega sonca zaslepljenih mravelj. Dedci so se seveda nemudoma podvizali za šank, babe so se strastno potopile v klepet, otroci pa so med mletjem in lizanjem nedeljskih priboljškov s široko razprtimi očmi nemudoma obstopili žabjeokega slikarja. Kot je kazalo, je ta prežal samo na to priložnost in nemudoma spremenil svoje prej še skromno vedenje, saj se je krog okrog njega vedno bolj gostil, najprej z radovednimi babnicami, kasneje pa so pričeli pristopati tudi resni možje. Pričel je visoko, da, zelo visoko dvigati nos, pogled se mu je vse pogosteje in vedno dlje izgubljal nekje v nebesni modrini, gibi pa so mu postajali vse bolj podobni prefinjeni eleganci baletnikov. S paleto v eni in čopičem v drugi roki se je ritensko, ne da bi odvrnil svoj strmi pogled s platna, pomikal po nekaj korakov nazaj, kar v množico, ki ga je na gosto obdajala, a ljudje so se mu spoštljivo umikali. Potem je v trdo iztegnjeni roki z držalom čopiča dolgo in nemo meril in med seboj skrbno primerjal posamezne razdalje, nato med rahlim cviljenjem, stokanjem ter podobnimi boleče sladostrastnimi zvoki, za katere nismo vedeli, ali jih poraja bolečina ali slast, dolgo in med stalnim krčevitim zvijanjem telesa mešal barve na svoji paleti, končno pa kot na perutih z dolgimi baletnimi koraki poletel do platna ter v muki, to se je pač jasno videlo, potegnil le eno samo samcato drobno potezico. Vsi navzoči smo bili dobesedno paf in prepričan sem, da je takrat marsikdo prvič zaslutil ves misterij umetnosti, vso globino te čudne muke in radosti ustvarjanja. To je trajalo kar precej časa, mož je bil neutruden, a vendarle mislim, da je končno navkljub svoji kratkovidnosti zapazil nekaj ostarelih kmetičev, ki so se, veličastnosti predstave navkljub, raje hinavsko odplazili za šank. Bržčas ga je to opozorilo, da je prav takrat nastopil pravi čas za tisti res pravi vrhunec in končni iztek šova v najbolj divjem krešendu. Kar naenkrat, ko je bil od platna spet odmaknjen tistih svojih pet patetičnih metrov in smo ponovno vsi pričakovali naslednji drobni kurji brsk s čopičem, se je v grozljivi notranji bolečini neznansko spačil, z gnusom spustil paleto in čopič iz rok in v naslednjem hipu z rjovenjem in ihto divjega neresca kot besna furija planil na platno ter napol izdelano sliko z okvirjem vred razčefukal v umazano popackane krpice in razlomljene iveri. Vsi smo se kar nekam prestrašili in objel nas je neizmeren kes, da smo se prej, med slikanjem samim, včasih malce porogljivo nasmihali. Oh, nehajte, nehajte, saj je bila slika še kar dobra, so menili nekateri. Ne, izvrstna je bila, celo izvrstna, so jih popravljali drugi. Pa zakaj ste jo uničili, so jadikovali tretji. Mojster pa se je tako hitro, kot se je prej razbesnel, tudi pomiril, skrbno pospravil barve v svoj kovček, zložil stojalo ter molče odmotovilil s svojim težkim bremenom in prekletstvom umetnika v bližnjo krčmo, tja za najbolj samotno mizico v najbolj odmaknjenem kotičku zadnje sobe.

Takoj mi je postalo nedvoumno jasno, da sem trčil ob največjega umetnika, kar sem jih uspel srečati do takrat. Sicer sem se enkrat prej v Parizu skoraj zaletel v Picassa, vendar moram priznati, da mi ni zapustil takšnega globokega vtisa. Klatil sem se po nekih ulicah ter se oziral za babami, tale ima pa dobro rit, in, joj, madona, kakšni joški, sem si obešenjaško, a povsem brezglasno popeval sam v sebi, ko sem zapazil, da so se ljudje okrog mene nenadoma in iz meni povsem neznanega vzroka jako vznemirili. Recimo tako, kot če v mravljišče, kjer mravljice tiho in marljivo tekajo vsaka po svojih drobnih opravkih, nenadoma zabodeš prst in v hipu, po meni povsem neznanih oblikah komunikacije, znorijo, divjajo sem in tja, se zaletavajo in valijo druga čez drugo, pa tudi to se mi zdi, da v takem trenutku celo rahlo cvilijo. Torej, kot navaden bukselj sem v volovski nevednosti vrtel oči levo in desno, tisti vznemirjeno begajoči pasanti pa so se vedno bolj gostili prav tam okrog mene. Potem sem nenadoma iz gneče vstopil v neko dva ali tri metre obsegajočo čistino, ki jo je okrog sebe širil nek majhen plešast možic, zgubanega, cigansko temnega, malce na opico spominjajočega obraza, toda izjemno izbrane garderobe. Njegova elegantno krojena obleka je bila snežno bela, srajca in salonski čeveljci ugasnjene, temno vijolične barve s srebrnim poprhom, najbolj pa je bodel v oči dolg svilen frfotav šal, nekje na prehodu med škrlatom in vijoličasto barvo, katerega daljši konec je imel omotan okrog levega zapestja. Bil je važen kot prasica, stopal je prevzetno, kot da bi bil sam na svetu, prav po sredini tratoarja, in čeprav sem se stisnil tik ob steno, me je skoraj spotaknil s svojo tanko črno sprehajalno paličico, ki jo je krasila umetelna medeninasta glavica, ali pa me je morda z njo, za kazen, ker vstopam v njegovo avro, hotel le vzgojno ošvrkniti. Neprestano pa se je, ne da bi kogarkoli sploh pogledal (zrl je prek in skozi ljudi), kot kakšen srečen in hudoben bebček samozadovoljno smehljal nekam sam sebi v drob. Bu, sem se zdrznil, kaj je pa sedaj to, a me je že naslednji hip iz vseh strani zalil tisočkrat ponavljan, iz samega spoštovanja skoraj v šepet pogreznjen vzklik, c'est le Picasso, c'est le Picasso ...

Ampak, to pač moram priznati, ta Picasso mi v primerjavi z našim provincialnim mojstrom res ni deloval preveč umetniško, prej bi ga ocenil zgolj za ostarelega gizdalina. Drek, res ogromen drek pa je bil v tem, da je naš slikar delal izjemno slabe slike. Take nesrečne, uboge in grde zmazke. Risba je bila otroško okorna, perspektiva butasto naivna, vse barve pa pogreznjene v nekakšen turoben oker in rjavino, torej iz tako imenovanega drekastega spektra. Vendar pa je on sam o svojih slikah govoril presunljivo lepo. Denimo, še istega dne, ko je tako strastno uničil svoje šele nastajajoče delo ter nato tam v zadnjem kotu krčme utapljal svoje umetniške razklanosti in bolečine, so k njegovi mizici pristopali razni možakarji, sicer povsem očarani nad njegovim slikanjem, a v težki zagati, kako si trezno razložiti tiste težko doumljive drekaste lise, zaradi katerih tolikanj trpi. Ali nam lahko razložiš, so bili radovedni, kaj ti pravzaprav sploh slikaš? Takrat se je zasanjano zazrl kar skozi stene nekam v daljavo, stegnil roko in z dlanjo mehko, kot bi božal neke vsem ostalim nevidne sanjske like, valovil po s polito pijačo in cigaretnim dimom prepojenem zraku ter z rahlo hrapavim glasom, kar je njegovim besedam dodajalo še posebno globino, kolikor moč nežno besedoval, slikam izgubljene trate otroških let, bele lilije materinstva, angelske dotike očetovih žuljavih dlani, opojni zven kontrapunkta visoke pesmi zrelih trav ... Dedci so se pričeli muzati in tam zadaj se je nek bukselj glasno zahihital. Takrat se je zdrznil, za hipec pomolčal ter neizmerno zaničljivo nekje globoko iz črevesja zasikal, vi ste bedaki, ter da bi to vse še bolj podkrepil, še gromko zarjovel, bedaki! "Bedaki" se niso več mogli zadrževati, zato so bruhnili v smeh in se kot paglavci zdrenjali skozi vrata za šank. Priznati pa moram, da doslej nisem srečal še nikogar, ki bi znal besedico "bedak" izgovoriti bolj doživeto, saj je v njej trepetal cel spekter čustev, od neizmernega zaničevanja, gnusa, prezira ter celo žalosti. No, že čez nekaj trenutkov pa so se iz tiste zadnje čumnate pričele razlegati klasične operne arije, ki jih je vztrajno in z veliko strastjo rjovel nek krepko počen glas.

Potem je pa tipček enkrat kar izginil, nenadoma si v krčmi, ob tretjem ali četrtem pivu, občutil, da pravzaprav nekaj manjka, kot da bi tam na hladilniku za šankom umanjkala kakšna zanimiva nalepka ali nekaj takega. Pa smo mozgali in mozgali, dokler ni komu prebilo, da se iz kota nič več ne oglašajo razburjeno mrmranje, cvilež in robontanje trpečega slikarja, kar je bilo sicer skoraj stalna glasbena zavesa. O tem je krožilo več govoric, nekateri so namigovali, da se je zresnil, opustil pijačo in se v puščavniški samoti popolnoma predal delu, nek avtoprevoznik pa je celo trdil, da ga je na eni izmed svojih dolgih voženj videl v samem Parizu, kako je, menda, večerjal v nadvse izbrani in ugledni družbi v nekem izjemno uglednem lokalu, kar pa je le malo verjetno, saj je bilo za tega šoferja znano, da večere in noči na svojih poteh preživlja zgolj v četrtih beznic in bordelov. In res se je vse skupaj izkazalo za popolnoma drugače. Nekoč sem namreč po naključju obiskal nekega svojega prijatelja, ali bolje, znanca, ki je bil že več let zaposlen kot psiholog v neki veliki psihiatrični ustanovi tam nekje v provinci. Ko sva se sprehajala po belih potkah starega grajskega vrta, so najin klepet zmotili nekakšni hitri zmešani korakci, ki so tam za nekimi starimi tisami, bohotnimi grmi španskega bezga in še vedno razkošno cvetočimi bezgi, z nekako histerično hlastnostjo drobili po škrtajočem pesku. In hip zatem ni izza gošče priplesal nihče drug kot omenjeni nori malar. Na moj prijazni pozdrav se je delal, da me sploh ne pozna, čeprav je v prejšnjih časih zvrnil premarsikatero čašico na moj račun. Tudi sicer je nasploh dajal videz, kot da bi bil zelo, zelo hud. Ti, tole pa je tič, da bi ga lahko iskal po celi zemeljski obli, se je sklonil k meni oni psiholog, ko so se skakljavi korački že malo oddaljili. Alkoholik je, težek alkoholik, ki ima v telesu že vse prekurjeno, želodec, čreva, ledvica, jetra ... Ampak ga ne moremo in ne moremo "zlomiti", čeprav je pri nas že nekaj mesecev. Potem mi je začel pojasnjevati, da mora kot psiholog organizirati nekakšne skupinske terapije, takole desetih pacientov v eni rundi. Ti pa se potem na skupnih srečanjih v iskrenem vzdušju izpovedujejo in priznavajo, kakšne vsemogoče pizdarije so pod vplivom maliganov zakuhali sebi in svoji okolici, kako so gnjavili in mučili svoje najdražje, povzročali neizmerne škode po službah, brez mrvice samospoštovanja blodili po svetu vsi poscani, posrani in pokozlani ter se za vsakim vogalom brez kančka dostojanstva predajali mlahavo blodni kurbariji ... To je potrebno zato, mi je pojasnjeval ta psiholog, da se pacient zave močvirja, v katerega je zabredel, in na osnovi takega očiščenja začne graditi svoje novo, zdravo in čisto življenje. Tale tič tu, je nadaljeval, pa noče in noče kloniti. Čeprav se ob izpovedih drugih neznansko razburi in jih za vsako priznano pregreho strastno in nemilostno psuje, tako je, denimo, zadnjič, ko je nek zidar priznal, da je vinjen pogosto otipaval svojo mladoletno hčer za joške in rit, nanj tako pobesnel, da se ga je hotel lotiti celo fizično, potem pa pobegnil v vrt ter vse do večera na neki osamljeni klopci pretakal bridke solze besa in obupa, pa o tem, čemu je on pristal v naši ustanovi, vztrajno in nepopustljivo vztraja le pri eni, skoraj angelsko nedolžni zgodbici. Nekoč, tako trdi, so ga opravki prignali v Ljubljano, a bil je vroč, res peklensko vroč dan. Sonce je žgalo kot pobesnelo, in ko je begal po razžarjenih ulicah, so se mu čevlji skoraj do gležnjev ugrezali v razmehčan asfalt. Čeprav vse dotlej baje nikdar in nikoli ni srknil niti kapljice kakršnegakoli alkohola, pa tistega dne vendarle ni zdržal. Vstopil je v nek prijetno hlajen lokalček, kjer mu je izjemno lepa natakarica z nekakšnim skušnjavsko prijaznim smehljajem natočila eno samo samcato malo pivo. Odtlej pa se ne počuti več dobro. In to je bilo vse, kar so mogli izcuzati iz njega. Strokovnjaki so sicer poskusili z vsemi strokovnimi prijemi, toda možiček se zlomiti ni dal, vedno se je vse pričelo in končalo zgolj pri tistem edinem, a tako usodno nesrečnem malem pivu.

Čeprav sem seveda po vseh špelunkah nemudoma izgofljal, kje naj bi ta naš slikar v resnici bil, pa so o njegovi trenutni usodi sprva še vedno krožile razne fantastične govorice, a tudi te so polagoma zamrle, njegov lik pa zbledel v nekakšno komaj zaznavno, prosojno prikazen. Zato me je kar špiknilo, ko sem ga spet ponovno zagledal. S fanti smo ga zdolgočaseno cukali tam v neki ceneni gostilni, ko je priskakljal skozi vrata, a tokrat kot kakšen radosten ptiček. V najbolj osladnem kavalirskem stilu je med smehljanjem in klanjanjem na široko odpiral vrata svoji spremljevalki, jo, od same vljudnosti kar pogrbljen, popeljal do mize ter ji lakajsko odmikal in primikal stol. Tudi oblečen je bil, za razliko od njegove prejšnje umetniške nonšalance, prav pražnje. Sicer mu je bela srajca že malo požoltela in mu bila ponošena temna obleka, njegovi drobni postavi navkljub, prekratka in pretesna (zanesljivo jo ima še od svete birme, me je prešinilo), a okrašen je bil s kravato živo rdeče barve, še tako z elastiko, ki je ni treba zavezovati. Sam bog ve, kje jo je še izbrskal. Toda navkljub svojim bednim oblačilcem je deloval čisto in praznično kot sončno velikonočno jutro pred vaško cerkvico. Tudi njegova punca je več kot očitno kazala, da ji frfotava bela bluzica, plisirano krilce in rdeči šolnčki niso običajna oprava, kajti njen, sicer še mlad, a že v tisoče ostrih gubic razvlečen obraz, kot seno suhi lasje, iz katerih sta dokončno pobegnili vsa prožnost in mehkoba, pa tanki, s pergamentasto kožo prevlečeni udi in neubogljivo povešen vamp, ki ji je kot pri nosečnici vrečasto lezel iz suhljatega teleščka, vse to je vsiljivo pričalo, da imamo opravka s pijanko, in to tako, ki pije šnopc, ta namreč takole suši človeka. A ko sta sedela tam za mizo, ona je s pogledom brezizrazno sledila muham, ki so ga biksale pod stropom, on pa jo je nežno stiskal za mlahavo roko ter jo, zaradi slabovidnosti, le z nekajcentimetrske razdalje zaljubljeno opazoval, sta bila presunljivo lep par. Ta dva sta se pa zanesljivo spoznala v tistem sanatoriju, sem razmišljal, saj so psihiatri zelo naklonjeni takim vezam, kajti kasneje naj bi se partnerja medsebojno hrabrila in si dajala moč na poti vztrajanja na novi poti. Ko je pristopil zdolgočaseni natakar in pobaral po naročilih, se je damica sklonila tik do ušes svojega spremljevalca in tiho dahnila, golaž, le en golaž bi. To pa je na njenega spremljevalca delovalo, kot da bi ga ošinil z bičem. Kar zarjovel je, golaž, golaž za gospodično, in po sunkovitem presedanju in skakljanju na stolu se je videlo, da se le stežka kroti, da kar sam ne plane v kuhinjo ter postreže svojo ljubo. Pa dva deci radenske zame, je še dotulil in zdelo se mi je, da je v tem kriku zazvenel celo kanček ponosa nad svojo dosledno in hrabro abstinenco. Torej, umetnik moj, sem bil skoraj žalosten, pa so tudi tebe zlomili.

Kmalu po tem, ko je ob kozarcu radenske priromal na mizo tudi tisti tako želeni golaž, pa se je dogodila nekakšna tragedija. Tista punca je pričela vanj s slastjo omakati žemljice, a ko je proti ustom nosila nek posebno velik in močno namočen kos, ji je v trenutku nepazljivosti vse skupaj zdrsnilo izmed prstov ter padlo na frfotavo belo bluzico. Na prsih se ji je razbohotil tak madež, kot da bi se ji tja gor usral kakšen s tistimi čudnimi kašicami hranjen dojenček. Baba je samo zazevala, bolj priseben pa je bil njen spremljevalec, ki je bliskovito zgrabil svoj kozarec radenske in ji ga pljusknil v oprsje. Frfotavost bluzice se je v hipu povesila v sluzavost mokre, lepljivo viseče in skoraj prozorne cunje. In tako so se, v veliko zajebantsko slast vseh prisotnih, očem razprli tudi tisti ubogi joški. Kot kakšni nesrečni palačinki, okrašeni z dvema velikima, raskavima in nikdar v laktatne namene uporabljanima bradavičkama sta ji bedno viseli tam na izsušenem trupu. Čeprav je povzročitelj te nadvse neprijetne zagate skušal z robčkom in z vso nežnostjo omiliti posledice, pa se je v nekem trenutku punca vendarle zbrala, se dvignila in prvič sploh glasno spregovorila, joj, je rekla, pa zakaj si vedno tak preklet bedak, ter z drobnimi ročicami, tesno prižetimi k prsim, med vsesplošnim hihotom gostov zapustila lokal. Za njo je med glasnim jadikovanjem in presunljivim toženjem kot omamljen odtaval še tisti njen, očitno pod zelo nesrečno zvezdo rojeni slikar.

Kolikor sem seveda seznanjen, je ta punca kaj kmalu po tistem ponovno zapadla v recidiv in široke objeme svojih bivših ljubimcev. Menda je šla zgolj obiskat svojce v rodno vas, a tik pred domačo hišo so jo na pragu gostilne tako mogočno preplavili spomini, da ji je kot v krču zastal korak in je že v naslednji minuti kar tam za šankom porušila vse, kar je mesece dolgo gradila v psihiatrični ustanovi. Čez kakšen teden so jo privedli na dom njene ostarele matere v obliki in videzu nagnite gobe, ki iz vseh svojih por spušča le še črnikasto vodeno sluz. Tudi svojega bivšega platonskega ljubimca slikarja, ki jo je nekaj dni po tem obiskal, je spoznala le stežka in izredno medlo. Zanimanja zanj pa sploh ni več kazala niti za najdrobnejši prašek.

O njem pa nisem več mnogo čul. Nekateri so mi govorili, da je storil samomor, menda naj bi na dušek popil litrsko plastenko nekega čistila za pomivanje posod, kar mu kot strokovnjaku za praznjenje steklenic najogabnejših vsebin baje ni povzročalo posebnih preglavic, ime firme pa je žal že izhlapelo iz spomina. In med tem, ko mu je na usta udarila obilna pena, naj bi se njegova, v nekem balončku skrita duša dvignila kar naravnost v nebo, saj naj bi bil razen nekaj utrujenih masturbacij še povsem nedolžen in popolnoma nedotaknjen. Drugi pa spet trdijo, da je še živ in da živi skrivnostno življenje v kleteh neke norišnice, in neka blagajničarka v samopostrežni prodajalni, v kateri običajno nabavljam prehrambene artikle, se mi je zaklinjala, da ga je pred nekaj meseci videla celo osebno, ko naj bi v prvem večernem mraku plahutavo blodil po mestnih ulicah ter s prsti na togo iztegnjenih rokah zavzeto meril medsebojna razmerja stavb in v nekakšni bolečini krčevito iskal kompozicije za svoja nova dela.