Urša Marn

29. 12. 2005  |  Mladina 52  |  Kultura

Glamurozna arhitekturna preteklost

Dr. Bogo Zupančič, arhitekturni kritik

© Igor Škafar

Glavni pokrovitelj tvoje zadnje knjige je Pavel M. Štular, lastnik optike in očesne ambulante Baron & Baron, ki ima prostore v nekdanji Bohinčevi lekarniški palači na vogalu Rimske in Prešernove ceste. Štular je stavbo, ki velja za edini primer novega češkega kubizma v Ljubljani, zelo dosledno obnovil. Tako spoštljiv odnos do arhitekturne dediščine je pri nas verjetno prej izjema kot pravilo ...

Štular ima zelo strasten odnos do preteklosti. Zavzema se za to, da bi bili objekti takšni, kot so bili nekoč, a da se vanje hkrati dodajo tehnične novosti. Obnove se je lotil tako, da je hišo vključil v občinsko akcijo Ljubljana moje mesto in prevzel nadzor nad izvedbo. Pročelje objekta so delali dvakrat, ker je bila prva izvedba nekakovostna. Obnoviti je dal tudi hišna bogova Eskulapa in Higiejo, ki v obliki reliefov krasita vhod, in bakreni napis Lekarna iz leta 1930. Poleg tega je zaradi njegove zavzetosti ohranjenih precej kosov pohištva in drugih detajlov. Lekarna Ljubljana, ki je imela desetletja največje koristi od stavbe, pa pri obnovi ni sodelovala. Še več. Na tiho in brez sodelovanja pristojne spomeniškovarstvene službe so celo odstranili izvirne steklene črke iz izložbenih stekel in jih nadomestili s cenenimi nalepkami, na katerih je logotip javnega zavoda.

Ni pa to edini primer dobre prenove. Zelo korektna se mi zdi tudi prenova nekdanje vile Perhavec na Oražnovi ulici, delo arhitekta Josipa Costaperarie, v kateri ima sedež učiteljski sindikat SVIZ. Arhitekturni biro Bevk Perović je ohranil zunanjost, tudi črtasto fasado, ki je bila značilna za art deco, hkrati pa je dodal nov objekt, ki ga od vile loči lepo oblikovan, sodoben vrt. S prenovo je vila dobila povsem nov značaj. Kako dobro so opravili prenovo, priča tudi podatek, da je sindikat dobil ponudbo za odkup vile za namene veleposlaništva. Dobro je prenovljena tudi vila na Barjanski ulici 3 v neposredni bližini francoskega veleposlaništva. Vila je bila včasih last družine Vrhunec, leta 2000 pa so jo dediči prodali odvetniku Miru Senici, ki si je tam uredil odvetniško pisarno. Zunanjost je ohranil takšno, kot je bila včasih, notranjost pa je spremenil skladno s svojo poslovno filozofijo, se pravi, da se v njej čuti ugled, moč, zaupanje ... Med drugim je dal Senica očistiti in zaščititi freske Mateja Sternena, ki krasijo pročelje hiše. Škoda je le, ker se ni ohranil bunker, ki je bil v hiši zgrajen med drugo svetovno vojno in ga zavojevalci niso nikoli odkrili, čeprav je v vili živel poveljnik enajstega vojaškega korpusa, general Gastone Gambara, po kapitulaciji Italije pa komandant nemških okupacijskih sil v Sloveniji Ervin Roesener. Vendar tu ne gre za krivdo investitorja, pač pa spomeniškovarstvene službe, ker tega bunkerja ni zaščitila.

V Sloveniji smo bili dolgo prepričani, da se lahko pohvalimo le s Plečnikom. Ti pa si nas v svojih knjigah spomnil, da je pred drugo svetovno vojno v Ljubljani ustvarjal še cel kup odličnih arhitektov od Šubica, Costaperarie do Spinčiča, Husa in drugih. Zakaj so bili po vojni zamolčani? Ker so delali za meščanske in kapitalistične naročnike?

Stroka je zanje seveda vedela, širša javnost pa ne. Ali če sem natančnejši: molčalo se je predvsem o določenem delu njihovega opusa. Pri Costaperarii se je na primer brez težav razpravljalo o njegovi nadzidavi sodne palače, niso pa se smele omenjati meščanske vile. V času socializma splošno družbeno ozračje ni bilo naklonjeno poudarjanju meščanskega življenja. Je pa tudi tako, da ima vsaka nova generacija arhitektov potrebo po uveljavitvi, zato noče pretirano poveličevati svojih predhodnikov, posebno če so genialni. Vsako obdobje ima svoje karizmatične osebnosti in njihove učence. Nekaj časa je bil to Plečnik, ki je svoje učence dobesedno začaral. Iz njegove šole je izšel tudi Edvard Ravnikar, a se je s Plečnikom pozneje razšel in je v drugi polovici dvajsetega stoletja prevzel primat na arhitekturni sceni. Ob Plečniku smo imeli vejo funkcionalistov, kot so Hus, Costaperaria ali Rohrman, ki jih je Plečnik s svojim velikim vplivom zasenčil. Ko je primat prevzel Ravnikar, se je dualizem vzpostavil z Edom Mihevcem. Med njima je vedno obstajalo rivalstvo. Danes bi lahko rekli, da smo prešli v obdobje pluralizma, ker nimamo več ene same centralne, povezovalne osebnosti, ampak več manjših centrov z ekonomskim, političnim in strokovnim vplivom. Še vedno je prisotna skupina arhitektov, ki se je zbrala okoli revije AB in je prevzela tudi položaje na fakulteti, na primer Janez Koželj, Jurij Kobe, Aleš Vodopivec ... Drug krog so mlajši arhitekti, ki so spet zelo raznoliki.

Si imel pri zbiranju gradiva o meščanskih vilah težave?

Zgodovinski arhiv Ljubljane ima zbranih veliko podatkov. Obstajajo evidence o popisu prebivalstva, tako da se lahko preveri, kdo je živel na kakem naslovu. Največ čustev pa so zgodbam vdihnila pričevanja potomcev ali družinskih prijateljev nekdanjih lastnikov. O vili Vrhunec sem se na primer pogovarjal z dr. Markom Vrhuncem, nekdanjim šefom Titovega kabineta in potomcem prvega lastnika vile dr. Vinka Vrhunca, ki je bil komercialni direktor Trboveljske premogokopne družbe in je med obema vojnama sodil med premožnejše Slovence. Bil je tudi ponosen domoljub in protifašistično opredeljen, zato so ga kmalu po začetku vojne zaprli. Razkošno vilo z bazenom je dal zgraditi leta 1933. Po denacionalizaciji vile, ki je traja kar sedem let, so se dediči odločili, da jo prodajo Senici. To je bila kulturna odločitev, saj je bilo tako veliko dedičev, da bi vsak dobil le garsonjero, s tem pa bi hišo preveč razkosali in jo uničili. Povsem drugačen je primer vile Oblak na Rakovniku, kjer se hiši ne želi odpovedati nobeden od potomcev, to pa lahko vodi v njen propad.

So te stanovalci sprejeli z odprtimi rokami?

Z večino sem vzpostavil pozitiven stik, nekaj pa jih je sodelovanje odklonilo. Obstaja namreč več bojazni, na primer, da bi se javnosti razkrilo njihovo bogastvo ali pa kaj žgečkljivega.

Koliko meščanskih vil je imela predvojna Ljubljana v primerjavi z Gradcem ali Dunajem?

Veliko, glede na svojo velikost. Takrat so obstajale tri vrste gradenj: vile, stanovanjski najemni bloki in barake. Meščansko predvojno stanje je bilo precej segregirano. Bogatejše četrti so bile na primer Vrtača, Poljane in Mirje. Ker je bilo Mirje v lasti križevniškega reda, so se tam praviloma naseljevali profesorji bolj katoliške provenience. Za Bežigradom pa so živeli liberalci. Seveda so obstajale tudi izjeme.

Nekdanje meščanske vile so imele čudovite vrtove in bazene. Se je kateri od bazenov ohranil?

Bazene so imele na primer vile Šubic, Moskovič, Vrhunec, Bahovec, Pirkmajer, Dedek ... Večina jih je bila po vojni uničena, tudi zato, ker se je zamenjalo lastništvo in se bazeni niso več uporabljali. Vem, da se je že med vojno zaradi gradnje bunkerja uničil bazen vile Vrhunec, ne vem pa, kako je z bazenom vile Pirkmajer na Vrtači, ki je delo Costaperarie, saj so hišo oddali v najem ameriškim marincem in vanjo ni mogoče vstopiti.

Po vojni so se v vile naselili partijski funkcionarji. V vilo Moskovič na Levstikovi, kjer je danes sedež stranke SD, se je na primer vselil soustanovitelj OF Tone Fajfar, v vilo Ebenspanger, kjer imata danes prostore Društvo slovenskih pisateljev in PEN, Boris Kidrič in Boris Ziherl, v vilo Bahovec na Erjavčevi ulici pa Ivan Maček Matija. Zakaj so si partijci izbrali ravno modernistične vile?

V zgodovini je vedno tako, da tisti, ki je na oblasti, prevzame prostor predhodnika. Poglej primer Slavije. Tam je bila najprej banka, med vojno se je vselil gestapo, po vojni Udba, danes pa je tam sedež ministrstva za notranje zadeve. Je pa zanimivo, da partijskih funkcionarjev niso zanimale vile, okrašene z ornamenti, pač pa funkcionalistične vile, ki jih odlikuje prečiščena estetika, kar je bilo v skladu s filozofijo blokov.

Vilo Pirkmajer je po vojni zasedel Boris Kraigher. Po Ljubljani se je takrat govorilo, da hišo na državne stroške preurejajo vsakih štirinajst dni in da je od izvirnika ostalo bore malo ...

Po mojem je tej hiši največ škode naredila Kraigherjeva žena Mira, rojena Ružić, ki je bila pobudnica vseh prenov in je bila tudi arhitekta. Znano je, da je Spiridonu Mekasu alias Josipu Brozu prostoročno naredila tranzitni vizum v Carigradu konec leta 1939, kar kaže na to, da je bila na ljubljanski Tehniki oziroma oddelku za arhitekturo zelo visoka raven risbe.

V tem je tudi nekaj tragike, kajti prenovo je po njenih navodilih vodil Marko Šlajmer, sicer izvrsten arhitekt in urbanist, ki ga omenjam tudi v knjigi. Na žalost se arhitekti včasih preveč nagnejo na stran naročnikovih zahtev. Nisem še slišal za primer, da bi arhitekt naročnika odklonil zato, ker se ne bi strinjal z njegovimi zahtevami. Prav tako ne poznam primera, da bi arhitekta izključili iz društva arhitektov ali iz zbornice. Arhitekti so drug do drugega precej tolerantni, še posebej, če gre za manjše napake.

So partijski funkcionarji na splošno drastično posegli v videz vil?

Odvisno. Vila Pavlin, kjer še vedno živi družina Vipotnik, je na zunaj ostala takšna, kot je bila pred vojno. Ne vem pa, kaj so naredili v notranjosti.

Koliko so se ohranili predmeti, na primer dragoceno pohištvo?

Ne vem. Po vojni je obstajal nekakšen fond, kamor so prinesli zaplenjene predmete, in tisti, ki so imeli dostop do tega fonda, so si predmete verjetno razdelili. Nekaj stvari je bilo pozneje tudi vrnjenih. Gospa Lidija-Ariana Bahovec je na primer dobila nazaj reliefe z vodnjaka, ki je nekoč stal na vrtu pred vilo.

Mene je v knjigi najbolj presenetilo, da je avtor nekdanje Trgovske akademije, ki stoji na vogalu Gregorčičeve in Prešernove ulice, Vladimir Šubic. Še bolj pa to, da sta bili na vrhu šole dve ravnateljevi stanovanji ...

Ja, v penthousu. Dostop do njiju je bil ločen, vendar se je dalo iz stanovanja priti v šolsko poslopje, tako da je imel ravnatelj nadzor nad šolskim objektom in dvoriščem. To je bila enkratna zamisel, ki kaže, kako elegantno so včasih reševali stanovanjsko vprašanje šolnikov. Zagotovljena sta bila nadzor in varnost. Ministrstvo za šolstvo bi se lahko zgledovalo po tem primeru, namesto da gradi zgolj šole, v katerih se komaj najde prostor za hišnika. Meni se zdi velika škoda, da ne obnovijo nekdanje ljubljanske Realke in oživijo prostorov na njenem vrhu, ampak se gre poleg šole delati novi Šumi z zaprtim programom. Kinodvorane je mogoče graditi kjer koli, tudi v Mostah. Za to je škoda prostora v mestnem središču, kjer je tako lep pogled na grad.

Ena tistih vil, pri katerih ni znano, kdaj so bile zgrajene, kakšna je bila njihova prvotna podoba, kdo je bil investitor in kdo arhitekt, je Ebenspanger, kjer je danes PEN klub ...

To je bila klasična meščanska vila. V Zgodovinskem arhivu Ljubljana je mogoče najti le načrte njene prenove iz leta 1932, ko so z nje odstranili ves ornament in naredili čisto fasado. Dela je izvajalo gradbeno podjetje Dukić. Lastnik podjetja je bil rotarijanec v istem klubu kot Costaperaria, zaradi česar so mi že namignili, da bi bil avtor lahko prav on. Vendar za zdaj dokazov ni.

Je bila arhitektura v tridesetih letih na višji ravni in bolj sodobna kot danes?

Čeprav me trideseta leta zelo navdušujejo, ne bi rekel, da se je samo takrat ustvarjala dobra arhitektura. Vsako obdobje pozna tako vrhunsko kot zelo povprečno arhitekturo. Ni torej res, da je vse, kar se dela danes, sranje. Naj povem samo primer: osebno se mi zdi vrhunska vila Blejec v Črnučah, ki je delo arhitekturnega biroja Bevk Perović. Eden prelomnih objektov zadnjih petnajstih let je bila tudi Gospodarska zbornica Slovenije arhitektov Sadarja in Vuge. To je bil začetek družbenih sprememb in uvajanja nove tehnologije. Nenadoma so bili starejši arhitekti, ki niso znali uporabljati računalniških programov, popolnoma izgubljeni in na plan so stopili mlajši kolegi. Prepričan sem bil, da bodo mladi postali pomemben dejavnik tudi pri vodenju društva arhitektov in inženirske zbornice, a se to ni zgodilo. Vse vodstvene položaje je obdržala starejša generacija, ki je mlade, nadobudne arhitekte v svojih birojih zaposlila kot risarje. V teh petnajstih letih se je torej delno ponovno vzpostavil nekdanji sistem gospostva.

Po načrtih arhitekturnega biroja Sadar Vuga se končuje prenova objekta na Gregorčičevi, kamor se bo preselilo več vladnih služb, med drugim tudi kabinet predsednika vlade. Stavba je delo arhitekta Stanka Rohrmana, Costaperarievega sopotnika. Se je pri prenovi upoštevalo, da gre za pomembno arhitekturno dediščino?

V stavbi nisem bil. Ogledal sem si jo le od zunaj. Sadar in Vuga sta naredila eleganten nadzidek. Moti me le, da sta z nadzidkom zanikala tektonsko logiko objekta. Mimogrede - na področju lokalne in državne uprave je v arhitekturnem smislu mogoče narediti še zelo veliko. Že zdaj obstaja mestno-državna os, ki se začne na magistratu, vodi do parlamenta in se konča v parku Tivoli kot simbolu demokracije. To os bi lahko nadgradili. Poleg tega bi bil čas, da bi ločili predsednika vlade in predsednika republike, tako da prostorov ne bi imela v isti stavbi.

Trenutno je bolj kot vladna palača aktualna Cukrarna, saj ljubljanska občina napoveduje umik spomeniškega varstva, ministrstvo za kulturo pa trajno zaščito, s čimer bi objekt zavarovalo pred rušitvijo. Ima Cukrarna takšno arhitekturno vrednost, da se jo splača obnoviti, pa čeprav bi bili stroški nenormalno visoki?

Obstaja več možnosti in tudi dilema, kako ravnati s tem objektom. Pred časom je bila narejena diplomska naloga, po kateri bi se ohranila zunanja lupina, notranjost pa predelala tako, da bi tu prostor dobila celotna mestna uprava. Osebno se bolj nagibam k temu, da bi na tem mestu zgradili povsem sodoben center. Sem pa seveda odločno proti temu, da bi postavili neko skomercializirano zadevo.

Minister Simoniti je septembra letos Kolizej in Plečnikov stadion začasno razglasil za spomenika državnega pomena. Vodja direktorata za kulturno dediščino dr. Damjan Prelovšek pa je napovedal, da bo Kolizej tudi trajno zaščiten. Se ti zdi, da je takšno dodatno varstvo res potrebno?

Ne. Kaj lepega vidijo v tem avstro-ogrskem objektu na robu nekdanjega mesta, res ne vem. Glede zaščite bi bil v nekaterih primerih zelo rigorozen, drugje pa bi rušil bistveno več, kot se ruši danes. Če namreč ne bomo sprostili nekaterih zemljišč, predvsem pa novih komunikacijskih poti, se prostor in mesto ne bosta razvijala. V Angliji je malo državno zaščitenih objektov, a se ta zaščita dosledno spoštuje. Pri nas pa je na papirju zaščiteno vse, v realnosti pa nič. Kakšni so ti stroški, ni znano, kdo jih plačuje, pa vemo - davkoplačevalci. Pred časom sem pisal, kako je tranzicijska naveza uničila vilo slikarja Mateja Sternena na Mirju. V tem primeru so spomeniškovarstvene službe dopustile, da se je hiša porušila in spremenila, čeprav je bilo rečeno, da mora biti novogradnja takšna, kot je bila originalna hiša. Nazadnje pa lastnik - Dallas records - ni upošteval ne naklona strehe, ne proporcev, ne položaja oken. Rušitev je upravičeval s tem, da je bila hiša opazno nagnjena, kar je sicer res, saj je bila leta 1945 bombardirana. Vendar je kljub temu stala še naslednjih petdeset let! Lastnik je pred rušitvijo sicer pridobil gradbeno dovoljenje upravne enote, vendar je do papirja verjetno prišel z določenim pritiskom ali s spretnostjo.

Glede na polemike o novem Kolizeju se zdi, kot da Ljubljana ni naklonjena gradnji v višino. Kako visoko je po tvojem previsoko?

Vsi govorijo, da v Ljubljano ne bi smeli postaviti nebotičnikov, ki bi presegali sto metrov. Če smo Nebotičnik, ki s konico vred meri sedemdeset metrov, pripravljeni preseči le za tretjino, to očitno kaže, da smo nagnjeni k nizki arhitekturi. Med Šubičevim Nebotičnikom in Kolizejem ni takšne velike razlike! Zanimivo se mi zdi, da investitor ni naredil panoramske študije višin in podobe mestnega središča, ker so se na spletnih straneh in v medijih pojavljale razne manipulativne prezentacije!

Kakšna logika gradnjo omejuje na sto metrov?

Logike ni. Jože Anderlič pri Kolizeju sili v zrak, ker si skuša tako povrniti investicijo. Če bi mu mesto zemljišče dalo zastonj oziroma sofinanciralo preselitev stanovalcev, ambicij po gradnji v višino ne bi imel. Če bi v mestu projekti nastajali v zasebno-javnem partnerstvu, bi bilo bistveno manj dilem. Na splošno se mi zdi projekt novega Kolizeja dobrodošla sprememba, še posebej, če bi investitorja pritegnili v to, da bi hkrati financiral tudi gradnjo dela trase za tramvaj, vendar obstajajo tudi pomisleki. Pri polemiki na temo Kolizeja me je najbolj zmotila pozicija slovenskih arhitektov, ki so se odzvali užaljeno, ker so se verjetno zbali za velike posle. Pred vojno so v Sloveniji delali gradbeniki in arhitekti z vseh vetrov. Danes pa se zelo poudarja nacionalnost. Skrajni čas je, da k nam pridejo tuji arhitekti in seveda obratno.

Dr. Prelovšek pravi, da je Kolizej edina priča poznobidermajerskega mešanja nove gotike z zgodnjo renesanso, skratka, da je bil nekakšen Cankarjev dom 19. stoletja, ki je dal Ljubljani enako velemestnost, o kateri zdaj govorijo njegovi novi načrtovalci. Če torej stavbo podremo, bomo zagotovo izgubili zanimivo arhitekturo, pokopali pa bomo tudi velik del svoje zgodovine. Si to lahko privoščimo?

Tu gre deloma tudi za nacionalno filozofijo. Ali bomo z novo arhitekturo zgradili novo prostorsko identiteto mesta in prestolnice ali pa bomo to identiteto gradili na Kolizeju, Cukrarni in vladni palači, ki je - mimogrede - tudi avstro-ogrska in za katero je že Šubic dejal, da nima nobene vrednosti, ker imajo takšnih stavb čez mejo cel kup. To je velika dilema.

Osebno bi novo prestolnico gradil z novo arhitekturo. Imamo generacijo zelo kakovostnih mladih arhitektov, ki bi znali naredili kaj dobrega. Lahko povabimo še nekaj tujcev. Iz mesta lahko naredimo atrakcijo, ki bo privabljala turiste. Nima smisla, da se vse samo ohranja in varuje. Bi bil pa zato pri Plečniku, ki ima neko nacionalno prepoznavnost, bistveno bolj previden in strog.

Cilj tako ali tako ni zamrznitev stavb v času, ampak to, da živijo tudi v sodobnosti ...

Se strinjam. Govoriti moramo o aktivni prenovi. Njena kakovost je zelo odvisna od etike in strokovnosti posameznega arhitekta. Sam bi sicer dovolil poseg v stare objekte, bi pa pazil, da se to ne dela čezmerno. Nisem privrženec vsesplošnega mešanja slogov in rezanja ter rušitev. Odločati se je treba za vsak primer posebej. Danes je največja težava v tem, da se stavbam jemlje funkcionalni vidik. Verjetno si slišala, da so porušili tiskarno Jožeta Moškriča, delo arhitekta Savina Severja, in na tistem mestu postavili trgovino Hofer. Ne razumem, zakaj so se spet morali vtakniti prav v Severja. Ali ni dovolj, da so mu uničili že Učne delavnice?!

Zakaj je najbolj na udaru ravno t. i. socialistična arhitektura?

V tistem obdobju je nastajala izjemno estetska, avtorska, kakovostna arhitektura. Ker pa so takratni arhitekti gradili objekte z minimalno višino, širino in dolžino, je danes zanje težko najti nadomestno funkcijo, ki bi se stoodstotno prilegala, in posledica je, da se objekti rušijo. Pogosto je to le alibi, saj je poanta v pravi nadomestni funkciji. Pravzaprav bi pri nas težko govorili o socialistični arhitekturi, ker je bilo ogromno skandinavskega vpliva, pa tudi vplivov iz Avstrije in Italije. Slovenija je bila bolj odprta kot druge socialistične države. Stolpnice, ki so takrat nastajale pri nas, so bile ljubke, niso bile zgrajene v megalomanskem merilu. Je pa res, da so včasih delali tudi neumnosti, na primer, da so gradili stolpnice po vaseh in tako opletali kot slon med porcelanom. Ideološka barva arhitektov takratnega časa nima zveze s kakovostjo arhitekture. Edvardu Ravnikarju je prav nekdanji sistem omogočil velike projekte, na primer kompleks Cankarjevega doma in Trga revolucije s stolpnicama.

Se strinjaš z dr. Prelovškom, ki pravi, da Plečnikov stadion ne more biti osrednji mestni stadion, saj ni izvedljiva prenova, ki ne bi vplivala na njegovo spomeniško pričevalnost?

Nemogoče je, da se ne bi strinjal. V Gorici obstaja stadion, ki ga je okoli leta 1900 naredil Jurij Zaninovich. Pozneje so ga preuredili v mestni park za sprehode, tek in manjše prireditve. Hočem reči, da ni nobene potrebe, da bi iz Plečnikovega stadiona delali ogromen nogometni stadion. Lahko ga uporabimo tudi za druge športne namene. To pa ne pomeni, da si v Ljubljani ne želim stadiona. Pravim samo, da ne spada na to lokacijo. Če prodajamo zgodbo o Plečnikovi Ljubljani, je prav, da imamo kapitalno zaščitene vse njegove objekte. Če pa se v te objekte že posega, naj se to ne dela tako, kot je Marko Mušič prenavljal NUK, namreč da se je skušal Plečniku čim bolj približati. Veliko boljša je filozofija kontrasta. Da imaš dve ločeni zgodbi in se točno ve, kje se konča avtor in kje začenja 'prenovitelj'.

Zelo aktualna tema je tudi prisvajanje javnih površin v ljubljanskem naselju Murgle. Arhitekturno zamisel Franceta Ivanška je stroka odlikovala s Plečnikovo nagrado. Dobri dve desetletji po nastanku naselja zasebniki posegajo v javno infrastrukturo in uničujejo Ivanškovo urbanistično razporeditev - zelenice in pešpoti. Bi morala gradbena inšpekcija odločneje poseči v dogajanje z odločbami o rušitvi črnih gradenj?

V tej zgodbi sem absolutno na strani pritožiteljev. Gnamuš je arhitekt, zato verjetno ve, da so Murgle zaščitene. Problem je v tem: dokler imamo enega ali dva kršitelja, še nekako gre. V trenutku, ko imamo veliko Gnamušev, pa nepremičninska vrednost naselja začne upadati. Če se bo ta trend v Murglah nadaljeval, se bodo bivalne razmere poslabšale. Ljudje se bodo začeli izseljevati in nastal bo geto.

Nekdanja vila Bahovec na Erjavčevi cesti 11, kjer je po vojni živel Ivan Maček Matija (iz arhiva Lidije-Ariane Bahovec)

Nekdanja vila Bahovec na Erjavčevi cesti 11, kjer je po vojni živel Ivan Maček Matija (iz arhiva Lidije-Ariane Bahovec)
© Iz knjige Usode ljubljanskih stavb in ljudi

Zasnovo vile Bahovec je arhitekt Jože Mesar prilagodil okoliškim drevesom, brezo je pustil rasti skozi vhodni nadstrešek (foto Stane Bernik)

Zasnovo vile Bahovec je arhitekt Jože Mesar prilagodil okoliškim drevesom, brezo je pustil rasti skozi vhodni nadstrešek (foto Stane Bernik)
© Iz knjige Usode ljubljanskih stavb in ljudi

Vila Moskovič na Levstikovi 15, kjer ima danes sedež stranka SD (foto Igor Zaplatil)

Vila Moskovič na Levstikovi 15, kjer ima danes sedež stranka SD (foto Igor Zaplatil)
© Iz knjige Usode ljubljanskih stavb in ljudi

Med prenovljeno vilo Perhavec in manjšo dvorano na koncu vrta, ki ju povezuje steklen hodnik, je skrbno oblikovan urbani vrt (foto Matevž Paternoster)

Med prenovljeno vilo Perhavec in manjšo dvorano na koncu vrta, ki ju povezuje steklen hodnik, je skrbno oblikovan urbani vrt (foto Matevž Paternoster)
© Iz knjige Usode ljubljanskih stavb in ljudi

Nekdanja Bohinčeva polkrožna lekarniška palača na vogalu Rimske in Prešernove ceste, pred katero je stala velika mestna ura (iz arhiva Pavla M. Štularja)

Nekdanja Bohinčeva polkrožna lekarniška palača na vogalu Rimske in Prešernove ceste, pred katero je stala velika mestna ura (iz arhiva Pavla M. Štularja)
© Iz knjige Usode ljubljanskih stavb in ljudi

Nekdanjo vilo Perhavec na Oražnovi ulici 3, kjer je danes sedež sindikata SVIZ, je prenovil arhitekturni biro Bevk Perović (foto Matevž Paternoster)

Nekdanjo vilo Perhavec na Oražnovi ulici 3, kjer je danes sedež sindikata SVIZ, je prenovil arhitekturni biro Bevk Perović (foto Matevž Paternoster)
© Iz knjige Usode ljubljanskih stavb in ljudi

Mali nebotičnik na Igriški ulici 3 je delo arhitekta Hermana Husa; danes tam živi več znanih osebnosti, na primer Dušan Jovanovič in Milena Zupančič (foto Bogo Zupančič)

Mali nebotičnik na Igriški ulici 3 je delo arhitekta Hermana Husa; danes tam živi več znanih osebnosti, na primer Dušan Jovanovič in Milena Zupančič (foto Bogo Zupančič)
© Iz knjige Usode ljubljanskih stavb in ljudi

V pritličju Malega nebotičnika je bila nekaj časa tudi vegetarijanska kuhinja (iz zbirke Zmaga Tančiča)

V pritličju Malega nebotičnika je bila nekaj časa tudi vegetarijanska kuhinja (iz zbirke Zmaga Tančiča)
© Iz knjige Usode ljubljanskih stavb in ljudi

Na vrhu nekdanje Trgovske akademije sta bili dve ravnateljevi stanovanji; leta 1991 so ju odkupili stanovalci (iz zbirke Zmaga Tančiča)

Na vrhu nekdanje Trgovske akademije sta bili dve ravnateljevi stanovanji; leta 1991 so ju odkupili stanovalci (iz zbirke Zmaga Tančiča)
© Iz knjige Usode ljubljanskih stavb in ljudi

Višina Trgovske akademije ni bila pogodu vladnim uradnikom; spopad se je po posredovanju arhitekta Vladimirja Šubica končal v korist šolnikov (iz zbirke Zmaga Tančiča)

Višina Trgovske akademije ni bila pogodu vladnim uradnikom; spopad se je po posredovanju arhitekta Vladimirja Šubica končal v korist šolnikov (iz zbirke Zmaga Tančiča)
© Iz knjige Usode ljubljanskih stavb in ljudi

Nekdanja vila Vrhunec na Barjanski ulici 3 z bazenom, ki ga danes ni več (iz arhiva Olivere Pestotnik)

Nekdanja vila Vrhunec na Barjanski ulici 3 z bazenom, ki ga danes ni več (iz arhiva Olivere Pestotnik)
© Iz knjige Usode ljubljanskih stavb in ljudi

Pisarna odvetnika Mira Senice v nekdanji vili Vrhunec; avtor prenove je arhitekt Jani Vozelj (foto Bogdan Zupan)

Pisarna odvetnika Mira Senice v nekdanji vili Vrhunec; avtor prenove je arhitekt Jani Vozelj (foto Bogdan Zupan)
© Iz knjige Usode ljubljanskih stavb in ljudi

Dokumenti o tem, kdo je načrtoval vilo Ebenspanger, ki stoji med Cankarjevo in Tomšičevo ulico, niso ohranjeni (foto Igor Zaplatil)

Dokumenti o tem, kdo je načrtoval vilo Ebenspanger, ki stoji med Cankarjevo in Tomšičevo ulico, niso ohranjeni (foto Igor Zaplatil)
© Iz knjige Usode ljubljanskih stavb in ljudi