Kako se hecajo pametni Slovenci

Nekje med hijenami in starimi Kitajci

© Tomo Lavrič

O slovenskem smehu kanim tokrat spregovoriti in o smislu Slovencev za humor, vendar predvsem o tistem uradnem, priznanem, s katerim se kiti naša toliko opevana literatura in ki kot sladka začimba žlahtni nje globino in ostrino misli. Tisto sivo ekonomijo smeha, ki se kot koprive bohotno razrašča za vsakim plotom, za vsako gostilniško mizo in za slehernim vogalom, pa pustimo ob strani, čeprav se sladko krohota le tod, tisti naš akademski humor pa je konec koncev žalostno kisel kot tanek nasmeh predsednika Drnovška ali parfumirano pridušen prdec nadškofa Rodeta.

Torej, že na začetku mi neka stvar ni bila nikoli jasna, in sicer, kaj pod milim nebom je v tisti zgodbi o Krjavlju in njegovem sekanju hudiča tako presneto smešnega, da jo vsi po vrsti veličajo kot sam vrhunec slovenskega humorja. Pri samem milem bogu, da bi pa ob tistem znamenitem "štr-bunku" in "štrbunku" moral od silnega krohota kar spuščati vrele kapljice določene žolte tekočine v svoje flanelaste gate, pa res ne razumem. Saj nič ne rečem, zgodbica je čisto prijetno kramljajoča in kmečko okorno prijazna, vendar pa, lepo prosim, če je to vrhunec vsega hecnega, kar premoremo Slovenci, potem se nam res slabo piše. To, da si tam neki, sicer povsem ljubezniv, naslednjega zastonjskega kozarčka željan pijanček v vaški krčmi izmisli dokaj butasto in enostavno štorijo in si z njo kani prigrebsti naslednji napitek, je pa res nekaj tako vsakodnevno običajnega, da kar bog pomagaj. Vsaj meni se to dogaja skoraj vsakodnevno, pravzaprav vsakovečerno. Le da so zgodbe, ki jih pri tem čujem, večinoma bolj sočne in domiselne. Ja, če jih potem zapišem, se pa vsi zmrdujejo, da spet nakladam in težim s svojimi pijanskimi štorijami. Mislim, da je ta Krjavelj slavo najbolj hecnega Slovenca pridobil predvsem po zaslugi suhoparno neduhovitih učiteljic, ki iz roda v rod zvesto prenašajo naprej kot smešno samo tisto, kar so njih naučili podobni puščobni ptiči, da je pač smešno. Vsesplošno znano pa je, da te babe vsebujejo le toliko lastne duhovitosti, kot je vode v puščavi. Morda gre tod res bolj za na nekakšni veri utemeljeno dogmatsko prepričanje, čemu se je treba smejati, kar je živega, klokotajočega, kar brizga iz ljudi in se iskri, pa se togo označuje za vulgarno in pocestno klamfanje.

Je pa tu morda še neki drug štos. Osebno ne bom nikdar in nikjer priznal tistega stereotipa, da Slovenci nimajo smisla za humor. Sem pač premnogokrat ob nekaterih tipih že skoraj crknil od samega heca, čeprav so seveda premnogi duhovno res razgibani zgolj kot navaden obcestni konfin, toda tako je konec koncev povsod po svetu. (Tisti tako opevani bosanski ali srbski humor je, če ga natanko premisliš, pravzaprav isti šmoren, le da se ta druščina čuti nekako moralno ali celo službeno odgovorna, da poka šale kjerkoli in kadarkoli. Sploh pa, če malo premislim, so tako rekoč vsi tisti moji prijatelji in znanci, ki so mladost preživeli tam spodaj, recimo Marko Brecelj, oba Poliča, Rac in Vasko, ali pa Emil Filipčič - File, pravzaprav še bolj pritegnjeni kot večina dežurnih štoserjev z Juga.) No, in potem sem nekoč v neki knjigi bral tudi eno izmed mnogih teorij, zakaj se človek sploh smeje. Nepopolno in verjetno iz trte izvito, kot so vsaj za zdaj tudi vse druge. Vsi psihologi, antropologi, sociologi in filozofi, ki skušajo pojasniti ta skrivnostni pojav, izhajajo iz samega bistva človeka, kot skrajnost navedimo kar tisto zaflancano definicijo "človek je žival, ki se smeje". Avtor omenjene razprave pa je vso stvar zgrabil s povsem drugega konca. Da je smeh morda celo kaj bolj univerzalnega kot zgolj človeška zasebna zadeva, je pomislil. Če bi ga odkrili še kje drugje, bi ga lahko zgrabili in proučili povsem objektivno. Potem ga je prešinilo, ha, tudi hijene se smejejo. In se je lotil raziskovanja, kdaj te prezirane zveri planejo v svoj zloglasni krohot. V največji smeh jih je spravil, kadar jim je tik pred gobcem vabljivo migal z najslastnejšo kostjo, ko pa so vse slinaste z žarečimi očmi skušale hlastniti po njej, jim jo je izmaknil in skril nekam za hrbet. Hijene so najprej nekako trznile, potem pa padle v tak nezaustavljiv krohot, da so se kar zvijale. Osnova smeha naj bi torej organsko temeljila na vzpostavitvi nekega velikega in slastnega pričakovanja, ki pa se po hipnem in nenadnem preobratu prekucne v nekaj popolnoma drugega. No, morda pa gre pri tem Krjavlju za isto stvar, čakamo, čakamo, noč je in nekaj škreblja in škreblja, potem se vse konča s tistim štrbunkom in štr-bunkom, pa se vsi začnemo smejati kot srečni buteljni.

Najbolj hecno je to, da so naši pisatelji, celo njihove kronane glave, prepričani, da so lahko hecne samo nekatere teme, in ne, da je lahko hecno prav vse. V tem izboru so zelo enotni s pisci besedil narodnozabavnih melodij. Seveda tudi v kakovosti. Vsekakor so pri obojih na prvem mestu srkanje vinca in zgode, ki temu sledijo. A že tu se takoj zaletimo ob neko izključujočo okostenelost, saj doslej še nisem zasledil prav nobene polke ter zgolj le redke "resne" humorne literarne izdelke, v katerih bi bil opevan tudi šnopc ali pir, čeprav se pri nas veseljačenja ponavadi pričnejo s ta kratkim, ki ga poplaknemo s pivom. Ampak tu gre vedno le za tisto neživljenjsko "čašo vinca rujnega". No, potem ko se ga možakarji nalijejo (in v teh dogodbah so žolne vedno zgolj le dedci, pa čeprav ga tudi tiste lisice prav rade srknejo), se v poznih temnih urah podajo na krivuljasto tavanje proti domu, običajno z neba nanje posmehljivo zre polna luna, oni pa ponavadi vse vidijo dvojno, zraven klobasajo razne oslarije ali premlevajo kakšne modrosti v stilu ... ve že nos moj sinjemodri, ve že moja drobovina, ve že žlahta vsa od tete pa do strica, da ga cukam, ve že prag domače hiše, ki pijan se vanj spotikam, ve občinska že gospoda, ve milica, da ga cukam ..., potem pijančki končno pridejo domov in tam jih hude žene pričakajo v bolj ali manj posrečenih zasedah ter jih brez kakršnekoli milosti mastno pregarbajo, običajno z že davno neaktualnim valjarjem za testo, s tem pa se slovenski pijansko-herojski epi navadno tudi končajo. Saj ne trdim, da se ta preprosta zgodba v življenju samem ne ponavlja povsod in stalno, toda na področje duhovitega in smešnega zagotovo ne posega. Kvečjemu suhoparna in enolična je.

Isti drek je s seksom, katerega se, v prepričanju, da bo bralce zanesljivo pahnil v nepremagljiv krohot, naši humorni pisci oklepajo enako strastno kot pijandurskih zgodb. Zaklinjam se, da tudi te tematike niti v najbolj blodnih sanjah ne mislim zaničljivo izločiti iz območja smešnega, prav nasprotno, to je za hec prava zlata jama, iz katere lahko izvlečemo niti, ki nas vodijo vse tja do groteske, kjer smeh zamre že kar v grozi. Toda naši humoristi se trdovratno oklepajo zgolj in samo tiste ravni, ki mi je nekam znana iz mladosti. Tam v tisti naši Škofji Loki so se takrat še svobodno klatili razni ljubeznivi in neškodljivi norčki. Mulci smo še posebno cenili nekega Jankota, ki nas je kot eden prvih, seveda v okvirih svojih izkušenj in znanja, nesebično seznanjal s problematiko spolnosti. Denimo, ko smo vsi, mi mulci, pa tudi on, kajti tudi on ni imel čevljev, kakšnega poletnega popoldneva z užitkom brozdali po tistem finem prahu, ki se nabira ob robovih cest, smo ga takole malo povprašali o babah. Babe imajo pičke, je izjecljal in skupaj z nami planil v visokooktanski cvilež, kajti to se nam je zdelo tako smešno, da nismo več zmogli kakršnegakoli običajno dostojanstvenega smeha. Ko smo prišli k sebi, pa smo v drastljivem pričakovanju povprašali, kakšne da so te pičke. Črne, se je z naporom izslinil in spet je sledilo vsesplošno davljenje, hlipanje in nekontrolirano prdenje. Za veliki krešendo pa smo prihranili vprašanje, kaj da se pa dela s temi črnimi pičkami. Fuka, je izdavil, nakar smo tako dolgo cvilili, krakali, piskali in kvakali, da smo skoraj umrli.

Morda se nam, vaškemu norčku in takrat še nedoraslim fantičem, lahko nekako opravičijo tile vrhunci smešnega, toda hudir je v tem, da na istem nivoju uspešno pluje tudi od vseh priznana literarna gospoda. Moj prijatelj, legendarni Ivan Volarič - Feo, znan predvsem po svojih duhovitih "haikujih", je še dandanašnji hud name, ker se ne morem in ne morem niti nasmehniti ob branju enega njemu in publiki najljubših. Ja, so premnogi, ki jih stresa, duhoviti, hecni in nekateri celo lirično lepi, ampak ko na kakšnem literarnem večeru, ko je občinstvo že dodobra zagreto, butne kot glavni adut tegale:

"Obsorej
mi fukat dej
pa kar precej!",

in publika zarjove od navdušenja, res ne vem, kam bi položil roke. Morda bi z njimi ovil glavo ali pa bi jih pustil, da mi kot crknjeni črvi obležijo v naročju. Sploh ne razumem, zakaj je ustvarjalcem in bralcem tako neznansko všeč in se jim zdi smešno, če je stavek, ki ga sicer mirno izkašlja poslednji mesarski vajenec za vsakim vogalom, povedan v rimah in pesniški maniri. Ker, konec koncev, kakšna pa je razlika, če ti vaški bebček izjeclja tisto o črni pički ali pa če Slavko Osterc v preznameniti Soldaški abecedi spesni "pizda črnega je ksihta ..."

Ena izmed tem, po katerih strastno radi posegajo naši humorni pisatelji in nanjo z vso slastjo izlivajo porog, pa je moderna umetnost, predvsem slikarstvo in poezija. To je namreč z vsemi možnimi certifikati potrjena snov, ki bo zanesljivo požela uspeh med širokimi množicami. Stvar je tako vabljiva in uspeh tako zanesljiv, da se skušnjavi ne morejo upreti niti pisci, ki se sicer uradno deklarirajo za bog ve kakšne progresivce, denimo celo zadnje čase tako čaščeni Vladimir Bartol. Osnovni obrazec tega poroga lahko strnemo v siže, ah, to bi pa znal narisati (napisati) vsak otrok. Če citiram omenjenega Bartola: "Toda, ko so vstopili v atelje, se je moral hitro prijeti za usta, da se ne bi na glas zakrohotal. Na stenah so visele slike, ki so spominjale na razstavo osnovnošolskih otrok različne slikarske nadarjenosti." (humoreska Mangialupi in drugi). No ja, lepa reč, temu se pravzaprav pravi pljuvanje v lastno skledo.

Ob pravo licemerje pa trčimo, kadar se naši humoristi lotijo politike. Tod je obče vodilo, da nemilostno bičaš meglo, kakšne neulovljive pojme, recimo neko vsesplošno korupcijo, skrivnostne neimenovane združbe, nekega politika, ki pa bi bil lahko ta ali pa oni čisto drugi in podobno. Prav zato se je bivši predsednik tako sladko in samozadovoljno hahljal na šovih svojega dvornega štoserja Toneta Fornezzija, saj je ta tam zgoraj na odrskem podiju mlatil in mikastil neviden in neoprijemljiv zrak. Starejši pisateljski kolegi pa so mi namignili, da je bil podoben, a seveda bolj prebrisan ptič celo nedotakljivi svetnik slovenskega humorja, sama njegova prevzvišenost Frane Milčinski Ježek. Baje so ga nekajkrat malo privili zaradi dolgega jezika, potem pa so spor lepo preoblikovali v sodelovanje. Baje mu je Oblast, potem ko se je odločila za odstrel kakšnega svojega dotlej uglednega in vplivnega kolega, prvemu prišepnila, da je na to osebo razpisan lovopust, Ježek pa je kot pravi lovski pes planil na tega politika in ga besno oblajal. Ljudje so se skoraj v grozi hahljali, češ neverjetno, kaj si ta hrabri satirik vse upa, čeprav pravega tveganja sploh ni bilo. Sicer se zavedam, da se bo zaradi povedanega zgrnil nadme val obsojanja, kajti o svetnikih (drug tak primer je arhitekt Plečnik) je strogo prepovedan vsak omalovažujoč namig. Sicer pa, konec koncev, ta Ježek je bil vendarle neki malo manj posrečen rimač, kar priča tudi cenena tehnika, s katero je do njih, rim namreč, sploh prišel. Denimo s številkami. Če potrebuješ rimo na i, uporabiš številko tri. ("V hiši številka dvesto tri, se marsikaj zgodi ...", da ne omenjam tiste kote 505, pa ...)

No, pa še pri enem stereotipu smešnosti se moram ustaviti, pri farjih namreč, toda ta tematika iz dneva v dan tiho, a vendarle opazno odmira in izginja, čeprav ne vem, zakaj bi komu žalil verska čustva, če se delaš malo norca iz kaplanove požrtnosti ali na kuharičino rit prilepljenih župnikovih hotljivih prstov. Sicer pa so tudi dinozavri fizično izumrli, a ostala je zavest o njihovi neizmerni veličastnosti, s katero se nihče ne heca.

Nekoč sem nekje naletel na neke zelo zanimive zgodovinske podatke o tem, čemu se ljudje sploh smejejo. Neka oblika starokitajskega štosarjenja me je še posebno presunila. Tam na cesarskem dvoru je bilo nemalo vlačuganja in razuzdanosti in rezultat teh blodnih parjenj je bilo ogromno malih pankrtkov. No, kar nenadoma je bilo toliko drobnih cesarčkov, polcesarčkov, ministrčkov, direktnih, poldirektnih in podtaknjenih potomcev mandarinov in raznih velikašev, da sploh niso več vedeli, kaj bi z njimi. Zato so si izmislili prav posebno kitajsko prefinjen hec. Lončarjem so ukazali, naj izdelajo več posebno umetelnih visokih vaz z mnogimi zoženji, ki so se prelivala v polnejše trebuhe, ter z nekakšno posebno luknjo na dnu. V te vaze so potem vstavili takrat še drobne pankrtke ter jih pričeli skrbno rediti. Skozi zgornjo odprtino so ga pitali z najbolj redilno pičo, drek in scavnico pa spirali skozi spodnjo. Dete je raslo, njegov mehki, še hrustančasti skelet in salasto brezmišično telo pa sta se tiho in pokorno prilagajala obliki vaze. Ko je bila ta dokončno polna in so začeli pankrtki kot vzhajano testo lesti tako iz zgornje kot iz spodnje luknje, so dvorjani na posebnih razkošnih slovesnostih ob z jedačo in pijačo preobloženih mizah spretno razbili porcelan ter se ob pogledu na te umetno ustvarjene kreature tako hudo smejali, da so padali naokrog.

Morda, tako me včasih spreleti, je pa z uradnim slovenskim smehom nekaj podobnega. Priznani mojstri našega humorja najdejo kje kak model, ljudem všečen in laskav njihovim hibam, in ga natlačijo s svojimi duhovitostmi, vendar je na koncu v njihovih izdelkih slutiti pravega heca le toliko kot pri omenjenih stvorih človeških oblik. Ampak mi se vseeno vsem tem turobno zmazanim izmišljijam presladko smejimo.