Arhitekt breztežnosti

Otvoritev spominske sobe Hermana Potočnika Noordunga

Sodelujoči pri postavljanju spominske sobe z izvodi Potočnikove knjige (z leve proti desni): Dragan Živadinov, tajnik občine Vitanje mag. Srečko Fijavž, študent AGRFT in zavedni Vitanjčan Blaž Šef, izvršni producent raziskave Goran Jovič, industrijski oblikovalec Miha Turšič in vitanjski župan Slavko Vetrih.

Sodelujoči pri postavljanju spominske sobe z izvodi Potočnikove knjige (z leve proti desni): Dragan Živadinov, tajnik občine Vitanje mag. Srečko Fijavž, študent AGRFT in zavedni Vitanjčan Blaž Šef, izvršni producent raziskave Goran Jovič, industrijski oblikovalec Miha Turšič in vitanjski župan Slavko Vetrih.
© Borut Peterlin

Daljnega leta 1982 je Dragan Živadinov, takrat dvaindvajsetletni študent AGRFT in asistent pri odrski predstavi, od rekviziterja v Slovenskem mladinskem gledališču izvedel nekaj, česar sprva ni mogel verjeti. Povedal mu je, da je Herman Noordung Potočnik, Slovenec po očetu in mami, gradil rakete, in to na začetku dvajsetega stoletja, tedaj ko je bila Ljubljana še polna konjskih fig.

Ker je bila nejevernost Živadinova precejšnja, mu je rekviziter v dokaz iz svojih zbranih del (člankov, prilepljenih v zvezek 'Lipa Mill') ponudil tri članke iz sredine šestdesetih let, v katerih je novinar Pasternjak razlagal o rojaku Potočniku kot o strategu prodora v vesolje. Temu, kar se je Živadinovu zgodilo, ko je dobil v roke Potočnikovo knjigo iz leta 1928 Problem vožnje po vesolju, bi lahko milo rekli obsedenost. Ta je Dragana leta 1998 popeljala vse tja do ruskega Zvezdnega mesta, v vesoljsko središče Jurija Gagarina, kjer se je uril za kozmonavta. A ker je poklicnemu gledališkemu režiserju uspelo s še danes malo znanim poetskim potencialom Hermana Potočnika okužiti več ljudi, je to najbrž virus. Virus, ki se je razrasel do spominske sobe Hermanu Potočniku, ki jo bodo slavnostno odprli 8. septembra v občini Vitanje.

Svitanje

"Noben kraj se ni hotel poistovetiti s Potočnikom," je rekel Živadinov, ko smo z avtoceste zavili proti hribovitemu Vitanju, ki leži kakih 13 km stran od Slovenskih Konjic. "Vse se je spremenilo, ko sem srečal župana Vitanj in mag. Srečka Fijavža, ki sta še najbolj zaslužna za nastanek sobe," je Živadinov razlagal kopici deklet, ki so se zbrala v občinskih prostorih, ker nameravajo postati vodnice v Potočnikovi spominski sobi. "Rojen je bil v Pulju, kjer je njegov oče Jožef Potočnik služboval kot zdravnik in visok mornariški častnik v avstro-ogrski mornarici." Ko je bil Herman star dve leti, je oče (doma iz Slovenj Gradca) umrl, njegova mati Minka pa se je začasno preselila k bratu v Vitanje. No, prav v tej stavbi, kjer je nekoč županoval Potočnikov ded, so tudi postavili spominsko sobo.

Župan Vitanj, kjer še danes 60 % prebivalstva živi od kmetijstva, je pojasnil: "Lahko imaš še tako lep kraj, če nimaš imena, ga nihče ne bo prišel pogledat." Na tehtnici sta bila Potočnik in muzej, posvečen pridobivanju lesa. Občinski svet je soglasno podprl Potočnikovo spominsko sobo, pri čemer so se že na začetku dogovorili, da imata Živadinov in industrijski oblikovalec Miha Turšič pri postavljanju proste roke. "Tudi v javnosti je bila stvar podprta z optimizmom," je poudaril župan Slavko Vetrih, ki projekt okvirno ocenjuje na šest milijonov tolarjev, "saj to za nas lahko pomeni začetek turizma - sploh tranzitnega - v naši neposredni bližini sta zdravilišči Zreče in Dobrna."

Že ob nastanku je soba izstopala iz vitanjskega ambienta - z vrtičkov mimo kažipota z napisom Na vasi človek vstopa v prostor, ki še najbolj spominja na razstavne prostore beneškega bienala sodobne umetnosti. Ker za Noordungom ni ostalo nič, razen knjige, bo soba spominov za svetlobo nepredušna kocka. Kajti glavni dokumenti te sobe bodo na ekranih predvajani videoposnetki pogovorov z ljudmi, ki so se tako ali drugače dotaknili Potočnika. Za zdaj jih je pet, Živadinov in ekipa predvidevajo, da jih bo kmalu več kot sto.

Razsajanje

A prve korake v smeri spominske sobe oz. prve primere "okužbe" z virusom Potočnika segajo daleč nazaj. Recimo, ena tistih, ki je imela vidni rezultat, se je zgodila na Dunaju pred več kot desetletjem. Takrat je Dragan skupaj s svojo bodočo soprogo - vizualno umetnico Dunjo Zupančič popolnoma po naključju naletel na lakanovce, ki so na Dunaj imeli simpozij.

Medtem ko je druščina obedovala dunajske zrezke, je Živadinov govoril, seveda, o kom drugem kot o Potočniku.

Razlagal je, kako je Herman pod psevdonimom Noordung v svoji edini knjigi podrobno predstavil koncept vesoljske postaje. Ob koncu dvajsetih let 19. stoletja zamisel o vesoljski postaji ni bila nova, a razmišljanja so bila objavljena razdrobljeno, po različnih spisih. Potočnik je bil tisti, ki je do tedaj obstoječe znanje združil med enimi knjižnimi platnicami. Zapustil je natančne skice postaje, kakršnih v literaturi tistega časa ni bilo, tovrstni detajlni načrti so se pojavili šele proti koncu štiridesetih let.

Popolnoma nezaslišano za čase Potočnika pa je bilo to, da je predlagal namestitev vesoljske postaje 36.000 km stran od Zemlje v t. i. geostacionarni sferi. V tisti orbiti, ki se ji danes reče geostacionarna - vesoljska plovila, ki so v tej orbiti, imajo približno isti čas vrtenja okoli Zemlje, kot ga ima Zemlja okrog lastne osi. Z drugimi besedami: na tistih vesoljskih plovilih, ki so v geostacionarni orbiti, ni menjave dneva in noči - je le večni dan. Zamisel o namestitvi vesoljske postojanke v geostacionarni orbiti so Potočnikovi sodobniki ostro kritizirali - večina pionirjev teoretikov vesolja je navijala za manjšo višino: od 700 do 1200 kilometrov. Medtem ko danes, opremljeni s spoznanji, kako koristna je ta orbita za meteorološke in telekomunikacijske satelite, vemo, da je bilo to skorajda neverjetno videnje Noordunga, ki je zmogel desetletja pred časom spoznati prednosti orbite.

Med jedci dunajcev se je našel entuziast, ki je rekel: "Če si tega Potočnika niste izmislili v svojem postmodernističnem zanosu in knjige niste sami napisali, sem pripravljen financirati ponatis. Vidimo se naslednjo sredo v Narodni knjižnici v Ljubljani." Dejansko sta nekaj dni pozneje dobila izvirnik knjige iz univerzitetne knjižnice, entuziast pa je dal denar tiskarju v Šiški in kmalu zatem dobil dišeče knjige iz tiskarne.

Priklic iz pozabe

Obseden s pionirskim duhom Potočnika je Živadinov sklenil posvetiti Noordungu več predstav. Leta 1991 je javnosti na pet ur trajajoči tiskovni konferenci prvič objavil zasnovo svojega življenjskega Petdesetletnega projektila Noordung, za katerega grobi oris bi potrebovali več strani. Prodor umetnosti v vesolje ali vesolja v umetnost se nadaljuje v novih poglavjih kozmonavtske sage Dragana Živadinova, pri čemer je ime Potočnika Noordunga ves čas navzoče. A verodostojnosti osebnosti Potočnika, ki je malo znan zunaj ozkih strokovnih krogov, tovrstna umetniška promocija prej škoduje kot koristi. Večkrat Živadinova potrepljajo po rami in pripomnijo: "To si si pa dobro izmislil. Tega Potočnika!"

Leta 1992 je Živadinov naredil še en korak k obujanju Noordungovega imena iz pozabe. Z denarjem, ki mu jih je dala stara mama - sicer redna pokroviteljica Živadinovih predstav - je v hrvaški reviji Danas odkupil celo stran oglaševalskega prostora in v svojem imenu opozoril javnost na stoto obletnico rojstva Potočnika. "Postmodernizem je že deset let mrtev," je komentiral Živadinov dvom o resničnosti Potočnika, "in bilo bi staromodno izmišljevati si kaj takega."

Zakaj je potemtakem Potočnik, če je bil eden od prvih pionirjev miselnega prodora v vesolje, tako rekoč spregledan v slovenski zgodovini, pa tudi zgodovini sploh? Saj je bilo, recimo, na razstavi v Kunsthale o umetnosti, strojih in cyborgih na Dunaju pod njegovo skico vesoljske postaje v obliki bivalnega kolesa zapisano: avtor ni znan.

Živadinov je z Miho Turšičem iskal odgovor z raziskavo, ki se je odvijala leto in pol ter ki jo je decembra 2004 podprl oddelek za kulturo slovenskega zunanjega ministrstva. Turšič je pojasnil: "Imamo Potočnikovo knjigo in imamo ljudi, ki so se s to knjigo ukvarjali. Drugih zgodovinskih artefaktov: osebnih stvari Noordunga, pisem ali česar koli drugega - ni." Tendenca je bila dvojna: dobiti materialno zgodovino in se srečati z vsemi tistimi, ki so se srečevali s Potočnikom. Ne osebno - ti ljudi so že davno pokojni, ampak v svojem raziskovalnem delu.

Tako so najprej v arhivu tehničnega muzeja v Muenchnu iskali izgubljeni rokopis Potočnikove knjige. Ravno v Nemčiji, kjer se je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja dogajal pravi kozmonavtsko-raketni bum (začel se je s knjigo Hermanna Obertha, leta 1923), je bilo v nemškem jeziku v Berlinu prvič ponatisnjenih Potočnikovih 186 strani s stotimi avtorjevimi ilustracijami. Glavni arhivar Nemškega tehničnega muzeja (Deutches Museum) dr. Wilhelm Fussl jim je povedal, da je najbrž rokopis zgorel v berlinski knjižnici med bombardiranjem med drugo svetovno vojno.

Nekoliko razočarani so se napotili v Feucht, kjer stoji zasebni muzej nemškega znanstvenika Hermanna Obertha, ki je Noordunga leto dni po izidu njegove knjige v svojem delu Wege zur Raumschiffahrt kritiziral zaradi geostacionarne orbite. Oberthova hči Erna Oberth je Živadinova in Turšiča povabila na kosilo. Pridružil se jim tudi fanatik zgodovine kozmonavtke Karl Heinz Rohrwild, ki je kot čarovnik iz rokava povlekel pred zbrano publiko nekaj danes bajno dragih izvodov ameriške revije Wonder storys iz leta 1929, ki je v treh delih objavila Potočnikovo knjigo. Pozneje je Živadinov v pogovoru s pisateljem

sirom Arthurjem Charlesom Clarkom izvedel, da je ta v mladosti bral to revijo in je dobro seznanjen s Potočnikovim delom. Celo v kultnem filmu Stanleyja Kubricka 2001: A Space Odyssey, ki temelji na Clarkovih zgodbah, naj bi bile uporabljene skice Hermana Noordunga Potočnika. "Arthur Clark je rekel, da je genij Potočnika primerljiv z genijem Konstantina Eduardoviča Ciolkovskega," je zatrdil Dragan Živadinov.

Iz Rusije z ljubeznijo

Ciolkovskemu, temu od otroštva naglušnemu znanstveniku, je kot pravemu očetu ruske kozmonavtke v mestu Koluga postavljeno pravo svetišče, ki lahko po dimenzijah tekmuje z ljubljanskim Cankarjevim domom. V tem hramu je ekipa raziskovalcev našla od leta 1975 zaposleno Tatjano Želnino - zgodovinarko, ki se je specializirala za zgodnje obdobje osvajanja vesolja. Očitno je bila pri tem dobra, saj je kot znanstvenica vključena v rusko enciklopedijo Slavnih hčera in sinov Rusije, poleg tega jo je odlikovalo rusko kulturno ministrstvo, pomembno pa je tudi dejstvo, da je njeno drugo delovno mesto v zasebnem muzeju Hermanna Obertha v Nemčiji.

Ironično, prav ta ruska zgodovinarka se je očitno najbolj predano posvetila Slovencu Potočniku. Ko je pred kamero Toneta Stojka začela pripovedovati zgodbo Noordunga, so tudi tistim članom raziskovalne ekipe, ki ne znajo rusko, po hrbtu začeli teči mravljinci. "Maloštevilnost dokumentov, ki so ostali za Noordungom, lahko pojasnimo z njegovim zaprtim slogom življenja," je počasi in na pamet pripovedovala Želnina - njen govor je eden osrednjih dokumentov spominske sobe. "Živel in ustvarjal je v samoti, na Dunaju. Zadnjih deset let življenja je posvetil kozmonavtiki, za katero se je očitno začel zanimati zelo zgodaj. Umrl je zaradi tuberkuloze in je, po vsej verjetnosti, pisal knjigo, ko je bil že zelo bolehen. Najbrž je čutil, da so leta ali celo meseci njegovega življenja šteti. Zato se mu ni zdelo pomembno odgovarjati na pisma kolegov, privržencev kozmonavtike iz Nemčije."

S težavo in prek poznanstev z nemškimi zbiratelji in zgodovinarji je našla nekaj dokumentov, vezanih na Potočnika: sliko Noordunga, za katero se je izkazalo, da je to njegov edini še obstoječi portret. "Njegovo osebnost je treba spoštovati, saj so za nas najpomembnejši njegovo odrekanje v prid kozmonavtike, zavezanost vesolju in trud, ki ga je vložil v pisanje knjige," je brez trohice patetike poudarila suhljata Želnina, "vložek človeka v oblikovanje neke teorije se ne ocenjuje po številu strani, ki jih je popisal, ampak po vsebini." Knjiga Potočnika je bila po njenem mnenju pravi učbenik za tiste, ki so se šele začeli zanimati za kozmonavtiko, in tudi za tiste, ki so želeli napredovati na poti uresničevanja poleta v vesolje.

"To, kako si je zamislil vesoljsko postajo, ni bil neki mehanični prenos zemeljskih zgradb v nezemeljsko okolje. Njegova postojanka je upoštevala posebnosti arhitekturne breztežnosti ali breztežnostne arhitekture. Ni naključje, da te skice še danes burijo domišljijo," je razložila Tatjana, ki si vsake toliko časa s posebnim zadovoljstvom ogleduje Noordungove skice. "Vračam se k njim, ker nekako nahranijo stremljenje in zanimanje za nezemeljsko okolje, ki spremlja nas Zemljane, ne glede na to, kako trdno stojimo z obema nogama na Zemlji."

Slovenska posadka se je iz Kaluge v Moskvo v hudi zimi vračala z vlakom, a zdelo se jim je, da lebdijo nad tlemi - takšen vtis je na njih naredila Želnina s tehtnim umeščanjem Potočnika v širši okvir zgodovine osvajanja vesolja. "Ko sem to videl," je rekel izvršni producent raziskave Goran Jovič, "sem rekel, da to nikamor več ne pelje, da v Sloveniji ni ne duha ne sluha o Potočniku." Najprej so decembra 2005 na ljubljanskem gradu pripravili spominski večer Memoromobilija Noordung, na njem pa je tudi prvič padla ideja, da bi spominsko sobo Potočniku postavili v Vitanju. Potočnikova zgodba v umetnosti pa se bo nadaljevala, in to že čez mesec dni, ko se bo v Bruslju odprla razstava, posvečena Hermanu Potočniku Noordungu, ki jo pripravlja Dunja Zupančič.