Jure Aleksič

11. 5. 2007  |  Mladina 18  |  Kultura

Konfuzniki v Sečovljah

Prva prava znanstvenofantastična konvencija pri nas po dolgem dolgem času

Štirje najizrazitejši liki ZF maškarade

Štirje najizrazitejši liki ZF maškarade
© Matjaž Tančič

Sedem sekund po tem, ko sem prispel na prizorišče Konfuzije 2007, se mi je edina oseba, ki sem jo poznal od prej, spravila razlagat s prejšnjim večerom povezano dolgo in bizarno štorijo, katere poanta je bila, da ima namesto normalne ene na batini že od rojstva kar dve luknjici. Ko me je potem ta oseba peljala do organizatorja, je za sabo teatralično vlekla levo nogo kot kak Frankensteinov pomočnik in pri tem spuščala visoke teatralične zvoke kot polomljen robot. Jup, sem si dejal, tukaj se bom gotovo počutil precej bolj doma kot kje drugje.

Sam program, kakršen je bil napovedan prek interneta, je bil navdušujoče ambiciozen. Trije dnevi in štiri različne dvoranice, pisan kalejdoskop projekcij, predavanj, delavnic in kvizov, plus bojevalna meka za najrazličnejše gamerje in druge eskapiste. Tudi prizorišče je bilo naravnost imenitno: sečoveljska osnovna šola ima očitno tako fejst ravnatelja, da je pripravljen kompletno poslopje za tri dni prepustiti veseljaškim ZF-butnglavcem, pa čeprav najdeš med njimi tudi Črne Vilince. Edini problem je bil v tem, da se je dogodka čez vikend glede na vložek in domišljijski presežek udeležilo bistveno manj ljudi, kot bi bilo prav. "Moram priznati, da me je udeležba malce razočarala," je dejal organizator Dag Kleva. "Recimo, da nas je vsega skupaj kakih sedemdeset, s tem da sumim, da je več Hrvatov kot Slovencev. Mimo sta prišla dva starejša Kitajca, posebej za to priložnost je prištopal celo en Čeh ... Samo Slovencev se mi zdi bistveno premalo."

Tako kot praktično vse fine in smiselne reči v deželi je bila tudi Konfuzija 2007 dete zasebne iniciative in fanatičnega volonterizma. Dag Kleva je sečoveljski učitelj informatike v najboljših letih, ki zase pravi, da ne more biti pri miru, če česa ne organizira. Potem ko je priredil nekaj masovnih LAN-razpaljotk, se jih je naveličal in se obrnil proti svoji veliki stari ljubezni, znanstveni fantastiki. Zadnje tri dni je s pomagači prespal v šoli in pripravil vse potrebno. Ali bo ob letu osorej napravil reprizo, je odvisno od tega, kako se bo počutil čez štirinajst dni, ko bo zadevo prespal, in od tega, kaj bodo povedali udeleženci na spletnih forumih: "Ker v obraz se ponavadi nihče ne upa nič povedati, po forumih so pa potem kar naenkrat vsi korenjaki in povejo še preveč po pravici."

Osebno sem dobil vtis, da so tisti, ki so prišli, tudi odšli zelo zadovoljni. Najbolj pozitivno me je presenetilo, koliko se je na tej geekovski fešti nabralo bab: recimo, da je bila vsaj četrtina udeležencev ženskega spola - to je v primerjavi z geekovskimi čajankami izpred desetih let naravnost nezaslišan napredek. In dodajmo še, da v Sečovljah nismo zasledili samo tistih token par revic, ki so bile barvito fantazijsko osebnost prisiljene razviti, ker jim pač ni preostalo nič drugega - o ne! Na Konfuziji je bilo moč oči odpočiti tudi na nekaj fejst pičozah, ki so splošno feminilno povprečje veliko bolj približale pridevniku solidno kot žalostno.

Organizatorji so mi razložili, da je ta navdušujoči porast mogoče pripisati predvsem dejstvu, da je bil to ne samo festival znanstvene fantastike in horrorja, temveč tudi žanra fantasy: "Veš, vesoljske ladje in high-tech filozofija, to jih še vedno precej odbija - ampak fantasy, to so pa samorogi in plečati korenjaki in dolge frfotave oblekice ... To jim zelo dogaja."

"Ti, v bistvu se da ful hitro determinirati profil tipičnega igralca Dungeons & Dragons," je modroval kolega Tančič. "Moškega spola, dolgi lasje in brada, bledoličnost in rahla zamaščenost." Ironija je bila v tem, da je to govoril, sedeč zraven prečudovite brhke Črne Vilinke, ki je sicer tam nekje iz Celja, ampak igra Dungeons & Dragons samo še v angleščini. Kolega Tančič se vsej svoji tuzemski lucidnosti navkljub nekako ni našel v tem epicentru primorskega geekovstva. "Ne morem se odločiti, ali je tisti tip tamle neki lik ali se je samo pravkar stuširal!" je rekel za slokega mladca, ki je okoli ves čas prav res hodil v kopalnem plašču ... A je pri tem kolega pozabil opaziti, da je fantu v kopalnem plašču čez ramo frajersko počivala nič manj kot brisačka! In verjetno nam je vsem, ki vsaj približno vemo, kaj je kaj, še kako jasno, da si človek za štopanje čez medgalaktična prostranstva ne more omisliti bolj večnamensko uporabnega predmeta, kot je prav brisačka. Tako vsaj piše v ustreznem vodniku.

V veži so prodajali stare SIRIUSE po en evro. Šolski zidovi, ki so vodili do bara in sklede zastonj cedevite, so bili polepljeni s slikami komičnih malih alienskih rilčkarjev ter smrtno resnih kiberangelov z nazobčanimi kovinskimi skeleti. Meni je bila najbolj všeč zapacana črno-bela fotokopija druščine funky-špičkouhkarjev z loki in meči, pod katero je pisalo: ELVES - ANYTHING YOU CAN DO THEY CAN DO BETTER. Lučaj naprej je enako zapacana črno-bela fotokopija upodabljala omizje besno D&D-ajoče omladine in podpis: GAMERS - RIGHT NOW OTHER PEOPLE ARE HAVING SEX. Vse skupaj je spremljala zvočna podlaga Kornov in ekstremno triumfatorskega skandinavskega metala.

Vampirji in borgi

V sklopu predavanj so recimo govorili o mandeljcu po imenu Jure Grando, v manj kot uro oddaljeni vasici nekoč živečem legendarnem vampirju, katerega legenda ima en sam manjši problemček, in sicer, da ni bil vampir - ampak hej, konec koncev to nista bila ne grofica Bathory ne Vlad Tepeš. Slednji da je bil menda celo vegetarijanec, katerega najljubša jed naj bi bila juha iz jogurta. Sramežljiv, a tehnično podkovan fant v startrekovski pižami je podal resno družboslovno študijo o psevdorasi Borgov, nakar je neka kolegica primaknila, da naj bi bila groteskna, a za mnoge smrtonosno lepa borgovska kraljica inspirirana s pojavnostjo Michaela Jacksona. Ko sem kasneje pristopil k njima, sta dala vsaj delno prav moji dolgoletni teoriji, da Borgi niso toliko hudobni kot ultimativno hladno racionalni, kar potem čustveno butasto govedo, kakršno je človeška rasa, interpretira kot Zlo.

"Si opazil to zanikanje...?" je v računalniški učilnici en geek z visokim glasom zbadal drugega. "Ko sem jaz na forumu napisal, da nisi fag, nakar si ti odgovoril: ni res! HA HA HA HA HA!" Pogovarjal sem se s skoraj štiridesetletnim Čehom s skrajno redkimi, a vseeno čez rame padajočimi lasmi, ki je v Sečovlje prištopal naravnost z zagrebške ZF-konvencije. Gre za gospoda, ki se je specializiral za vzhodno- in južnoevropske fantazijske konvencije in se jih je v zadnjih desetih letih od Varšave do Beograda udeležil več kot trideset. Ker angleško ni znal, srbohrvaško pa približno tako dobro kot zagrebški golob, nama kaj bolj vsebinskega žal ni uspelo izmenjati, mi je pa povedal, da je bil svojčas tudi že na manjših konvencijah, kot je bila tale, predvsem na Češkem.

Precej zgovornejši so bili člani hrvaške ZF-udruge Treći Zmaj, ki jih je prišlo skoraj petnajst. Simpatični Rečani so povedali, da je njihovo največjo konvencijo pred dvema letoma obiskalo skoraj 400 ljudi, da v svojem kraju zaključujejo projekt prve specializirane znanstvenofantastične knjižnice za slepe na teh geografskih širinah in da jim je skoraj uspel projekt vključitve Tolkienovih klasik v srednješolski program obveznega domačega branja. Žal gre za tisti skoraj, ki ni še nikoli ujel goblina: pri svojih plemenitih ambicijah so med posameznimi učitelji hrvaškega jezika naleteli na številne zaveznike, a so potem pogoreli na najvišji instanci - hrvaškem šolskem ministrstvu, kjer so bile rigidne okostenele beštije odločno proti.

V glavni avli je norveške trashmetalurge nekoliko bizarno zamenjala Tako ti je mala moja kad ljubi Bosanac, jaz pa sem se z otroško radostjo udeležil velikega kviza z naslovom Guess the movie. Moram reči, da sem se prijavil z zvrhano golido maltene nadute samozavesti, a mi je potem greben vidno usahnil pod težavnostjo številnih vprašanj. Čeprav sem na podlagi odlomkov sicer herojsko identificiral celo tako obskurne klasike, kot sta na primer The Abominable Dr. Phibes in Enemy Mine, mi ni uspelo iz desetih sekund soundtracka identificirati enega samega filma razen 1493, pa še za tega sem napisal 1492, ker očitno ne vem, kdaj je Kolumb odkril Ameriko.

The Ring, recimo, je bil pošastno grozljiv film, zaradi katerega sem dve noči zapored ob štirih zjutraj kolovratil po stanovanju in moledoval ledeno osamljeno paniko, naj me vendarle počasi spusti iz krempljev - in to je name naredilo tako močan vtis, da od takrat ne gledam več grozljivk, ampak iz petih sekund soundtracka klavirja in otroškega mrmranja ga pa recimo res nisem bil sposoben identificirati. Toliko bolj mi je glava lezla noter med osramočena ramena, ko sem levo in desno opazoval suverene nerde, kako obvladaško vpisujejo odgovore ob odlomkih, ki sem jih sam puščal neodpustljivo prazne ... Ampak v bistvu res ne vem, kaj so tja noter kracali, glede na to, da je po strokovni analizi testnih pol slavila Mladina: pravzaprav si je delila prvo mesto z nekim Meraxesom, zato sem s huronskim bojnim klicem "Who's the Alpha Geek?!" pri metanju kocke vrgel šest in na ta račun uplenil DVD Man On the Moon. Kar je res srečno naključje, glede na to, da gre - mislim, da dejansko - za enega od štirih filmov, ki mi jih še ni uspelo zdownloadati.

V sobi za igre so se vmes cele dneve in cele noči odvijale neke čisto druge drame, kjer so se sobni generali, ki so zaskrbljeno srebali energetske napitke, divje spopadali z generalkami z lasmi do riti in čez, ki so tankale pir. Kadar niso po velikanski maketi fantazijskega terena v bridko smrt pošiljali celih hord lastnoročno pobarvanih grdinov, so hodili na drug konec sobe ginjeno božat komaj shojeno črno mucko. V avli so priredili tekmovanje karaokeoponašalcev Williama Shattnerja - in ker so to pametno izpeljali po polnoči, je bila publika v dovoljšnem primežu pangalaktičnega grloreza, da se je celo nabralo nekaj prijavljenih. Sledilo je regionalno prvenstvo v vogonski poeziji (ki je, kot vemo, najslabša poezija od tu pa do tistih pradavnih črnih lukenj na samem robu vsemirja) - ko pa so začeli organizatorji ob dveh zjutraj pozivati na tako imenovani Vagina Contest, sva s kolegom Tančičem odrinila nazaj, saj sva si bila edina, da je nekje preprosto treba potegniti črto ... In da se glede na naziv tekmovanja vseeno čutiva nekoliko ... no, hendikepirana.

Na teh straneh je bil seveda predstavljen samo izsek dogajanja. Ob koncu tedna je v prostorih sečoveljske osnovne šole potekalo še lepo število predavanj, kvizov in filmskih projekcij. Častni gost je bil v soboto popoldne Miha Remec, najbolj priznan pisec slovenske znanstvene fantastike. "Konvencije Konfuzija v Sečovljah sem se udeležil z veseljem, da se je v Sloveniji spet nekaj premaknilo na področju znanstvene fantastike," je povedal nekaj dni kasneje. "Zanimanje za slovensko znanstveno fantastiko, ki je bilo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja kar precejšnje, je zadnje čase začelo upadati, kar kaže tudi majhen obisk in navzočnost medijev v Sečovljah. Žal upada zanimanje med založniki, ki pri izdajanju knjig čedalje bolj iščejo lahek dobiček. O zvrsti je nehalo pisati nekaj znanih starejših kritikov, mlajši pa so se uklonili 'svetovljanskemu' trendu, da je napočil konec znanstvenofantastičnega romana, ker ga je menda presegla znanost in sama postala fantastična."

Mladi udeleženci Konfuzije so bili najbolj fascinirani nad njegovimi besedami - o tem so kasneje pisali tudi v glasilu Konfuznik, ki so ga sproti tiskali in popali na šolsko oglasno desko -, da se beseda seks v njegovih delih tako malo pojavlja, ker ni bila všeč založnikom. "Znanstvena fantastika je zvrst svobode misli in domišljije, ki enoumju ni nikoli ustrezala," je na to temo povedal kasneje. "Zanimivo je, da je bila nezaželena v vseh totalitarnih režimih, po njih padcu pa se je razmahnila, tako kot tudi erotika. In narobe, kadar oblast, pa naj bo katerekoli barve, začne zatirati drugačno mišljenje in svobodo, sta prvi na udaru znanstvena fantastika in erotika."

Krasotice, ki jim dogaja <I>fantasy</I>

Krasotice, ki jim dogaja fantasy
© Matjaž Tančič

Zgolj eden od najbolj normalnih možnih utrinkov v Sečovljah

Zgolj eden od najbolj normalnih možnih utrinkov v Sečovljah
© Matjaž Tančič

Od zore do mraka potekajoče bitke namiznih generalov

Od zore do mraka potekajoče bitke namiznih generalov
© Matjaž Tančič

Pri igranju <I>Dungeons &amp; Dragons </I>tisočkrat več kot rekviziti šteje čista domišljija

Pri igranju Dungeons &amp; Dragons tisočkrat več kot rekviziti šteje čista domišljija
© Matjaž Tančič