Kdo je morilec?

Zakaj slovenske kriminalke mislijo, da so več kot kriminalke, in zakaj jim je Slovenija premalo

V kriminalkah Vladimirja P. Štefanca umore raziskuje ljubljanski inšpektor Viktor Kobal, 'solidno ohranjeni štiridesetletnik, z jamico v bradi in duši'.

V kriminalkah Vladimirja P. Štefanca umore raziskuje ljubljanski inšpektor Viktor Kobal, 'solidno ohranjeni štiridesetletnik, z jamico v bradi in duši'.
© Matjaž Tanič

"Sredi bele, čiste kuhinje, katere red sta motila kupček nepomite posode v umivalniku in tihožitje, sestavljeno iz noža za kruh, deske za rezanje in kruhovih drobtin na delovni površini, je na sredini kuhinje na kvadratni beli mizi, sedeč na belem, mizi pripadajočem stolu, v mlaki krvi ležal zvrnjen moški. Oči so mu bolščale v prazno, roki sta mu viseli z mize, pod njima sta se na bela kuhinjska tla natekli dve luži krvi. Vse je bilo krvavo, zelo krvavo, na obeh zapestjih sta se videli globoki ureznini." Tako nekako se začne Olje na balkonu, najnovejša slovenska kriminalka, ki jo je napisal Avgust Demšar. In ker podnaslov ne pušča nobenega dvoma, da gre za "prvi primer inšpektorja Vrenka", je povsem logično, da primer potem prevzame Martin Vrenko, rahlo zastareli, antimobitelski, homofobični mariborski višji kriminalistični inšpektor z močno intuicijo in s "pretanjenim občutkom za malenkosti". Toda prav to odkritje prizorišča umora lepo pokaže, kaj je narobe s slovenskimi kriminalkami: slovenske kriminalke mislijo, da niso le kriminalke. Slovenske kriminalke mislijo, da so več kot kriminalke. To, da je več kot kriminalka, Demšarjeva kriminalka kaže na zelo trapasto pretenciozen način: z vrinjenimi stavki, s pleonastičnimi, povsem nepotrebnimi "realističnimi" opisi (hej, v istem stavku dvakrat izvemo, da smo sredi kuhinje!), ki bralcu le ovirajo pogled na truplo. Slovenski pisci kriminalk so pretenciozni, ko je to najmanj potrebno. Kaj bi bilo narobe s preprostim, elegantnim stavkom: "Sredi bele, čiste kuhinje je v mlaki krvi ležal zvrnjen moški." Ergo: slovenskim piscem kriminalk sama kriminalka ni dovolj.

Kar nas pripelje do Roberta Rona, ki je v zadnjih letih objavil kriminalke a la Samo najmočnejši preživijo, Obljubi mi večnost in Pozabi na preteklost in ki se je z vsem tem prebil med najbolj brane slovenske pisatelje. V kriminalki Pozabi na preteklost odkritje prizorišča umora popiše takole: "Zagledala je najhujši prizor, ki ga je kdaj koli videla v svojem življenju. Gospa Bellows je ležala gola na postelji, v morju lastne krvi." Šur, tudi njeno telo je prekrito z urezninami, toda Ron prizorišče umora opiše tako, kot bi ga moral opisati Demšar - preprosto, v enem stavku, brez oviranja razgleda na truplo. Ha. Problem je kakopak v tem, da Robert Ron drugače ne zna - nikoli ni drugačen kot preprost. Preveč nepretenciozno preprost. Stalno se namreč trudi, da ne bi bil pretežak, zato ne preseneča, da umor ugledne psihiatrinje, ki se zgodi v Angliji, reši kar Anja Horvat, mlada slovenska novinarka "zanimive zunanjosti", ki se z novinarstvom ukvarja šele tri leta in ki Boga sprašuje, "zakaj sploh živimo". Ključ je v temle: tudi Ronu sama kriminalka ni dovolj. Specifično: Pozabi na preteklost je kriminalka, formatirana kot ženski roman. Ron pač ve, da si v knjižnicah romane izposojajo predvsem ženske, in to nezahtevne ženske, tiste ženske, ki berejo nezahtevne ženske revije, pri kakršni dela njegova junakinja, Anja Horvat - ta angleška revija, imenovana Clarice (!), objavlja članke o slavnih osebnostih, lepotnih operacijah, diskontni modi, ličenju, kulinariki, sanjskem izgledu, idejah dneva, življenju brez stresa, lahkem porodu, skrivnostih večne ljubezni in o tem, zakaj je za žensko bolje, da živi sama kot pa s slabim partnerjem, da rešitev najde v delu, da se ne zapusti, da za moške napake ne krivi sebe in da slabe izkušnje prelevi v zmage svoje samozavesti. Njegove kriminalke niso kriminalke, ampak inspirativne zgodbe za ženske, ki berejo le drobni tisk na detergentih. Robert Ron ima zaupni, iskreni, drgetajoči, pozitivni, dietni, nutricionistični, maserski slog ženskih revij: Cosmo, Marie Claire, Lucky, Vogue, Bust, Allure, Tango, Petra in Elle, zrolane v eno. Manjkajo le glossy fotke. Ron ni edini tak. Le najbolj tipičen. In kot rečeno, njegova kriminalka se ne dogaja v Sloveniji, ampak v Angliji. Kar je spet tipično. Ergo: slovenskim piscem kriminalk sama Slovenija ni dovolj. Hej, celo zahojeni inšpektor Vrenko, ki v vsakem baletniku vidi "pedra", vmes odpotuje v London, pa četudi le zato, da bi poudaril, kako zelo na živce mu gre globalizacija: "Videl je pakistanske družine s kupom otrok, skupino turških in kurdskih žensk. Evropejcev je bilo še najmanj. Ni pa videl niti enega tipičnega Angleža, kar si je zelo želel." V London mora, da bi lažje pojasnil, kaj ga moti v Sloveniji. Ni kaj, globalizacija je za klasičnega detektiva smrt. V Pogrebni maškaradi, ki jo je spisal Sergej Verč, eden izmed boljših slovenskih piscev kriminalk (Rolandov steber, Skrivnost turkizne meduze), se Benjamin Perko, šef letečega oddelka tržaške policije, znajde v klinču poklicnih morilcev, balkanske mafije, črnogorskih navez, tihotapcev cigaret, mamil in plutonija, trgovcev z orožjem, prostitucije, dobrotnikov človeštva, kraljev privatizacij, tajnih služb in celo Sove, ki govorijo v "globalnem jeziku". Zanj bi bilo res bolje, da bi igral slepca. Ali pa da bi preprosto rekel: "Oh, prestar sem za to sranje!" Kar bi bilo povsem logično: v globaliziranem svetu je za klasičnega detektiva preveč neznank. Z dedukcijo tu ne pride nikamor. Za sabo bi moral imeti infrastrukturo, know-how in budžet, kakršne ima James Bond.

Kako prodati slovensko kriminalko

Če mislite, da Slovenci ne pišejo kriminalk ali pa jih ne pišejo prav veliko, potem se zelo motite. Slovenci pišejo kriminalke. V resnici kriminalke piše veliko Slovencev. Kar pomeni, da posledično veliko Slovencev napiše veliko kriminalk. Zmeraj več. Problem je v tem, da pogosto ne veste, da gre za slovensko kriminalko. Iz preprostega razloga: avtorji uporabljajo psevdonime. Domače ali pa tuje. Jasno, Avgust Demšar in Robert Ron sta psevdonima. Avgust Demšar je slovensko ime, Olje na balkonu pa se dogaja v Mariboru, zato ni nobene dileme - gre za slovensko kriminalko. Čisto drugače je pri Robertu Ronu: ime Robert Ron ne zveni slovensko, Pozabi na preteklost se dogaja v Angliji - Rona izda le Anja Horvat. Če bi Ron vsa angleška imena poslovenil in če bi dogajanje iz Anglije preselil v Maribor ali Celje, se ne bi nič spremenilo: v romanu ni namreč nič tipično angleškega, nobenih opisov mest in ulic, nobene geografije. Toda Ron sluti, da nezahtevne ženske, ki si v knjižnicah izposojajo večernice, najraje berejo romane, ki se ne dogajajo v Sloveniji in v katerih nastopajo junaki z neslovenskimi imeni. Nič, Ron sledi potrebam trga. Mnogi slovenski pisci kriminalk pišejo pod psevdonimom. In večina, recimo Goran Lim ali pa Avgust Demšar, jih to skriva. Nekateri tega ne skrivajo: da je Mesto angelov, Lutke in Stražarja, romane o slovenskem zasebnem detektivu Aaronu Kronskem, napisal Tomo Rebolj, ki se skriva za psevdonimom Aaron Kronski, je splošno znano. Da ne bi bilo kake dileme, to pove tudi Maja Novak v kriminalki Izza kongresa. Robert Ron je atipično tipičen le zato, ker gre v skrivanju svoje identitete najdlje: v njegovih kriminalkah boste s težavo našli podatek, kdaj je roman izšel in katera založba ga je izdala.

A po drugi strani v kriminalkah, ki jih je napisala Rebecca Schummy, na hrbtni strani jasno piše: "Rebecca Schummy je psevdonim za nadarjeno slovensko pisateljico ljubezenskih in kriminalnih romanov." In če pogledate v kataložni zapis, zlahka ugotovite, da je Rebecca Schummy v resnici Klavdija Šumrada, očitno iz Zg. Slivnice. Robert Ron ni tak narcis. Kriminalke hoče le prodati. Zato ni nič čudnega, da je slovenske knjižnice lani pred poletjem brezplačno založil z orjaškim kontingentom svojih kriminalk - potrebo po sebi je ustvaril umetno. Šel je v knjižnice in vprašal: Od katerega slovenskega avtorja imate kvantitativno največ knjig? Vsi so rekli: od Dese Muck. Kul, je rekel: podaril vam bom toliko svojih kriminalk, da se bo njihova količina ujemala s količino knjig Dese Muck. Nekatere knjižnice so sicer rekle ne, toda večina je rekla da. In veliki trik mu je uspel. Na Cobissu - na lestvici najbolj izposojanih slovenskih avtorjev v splošnih knjižnicah - ga trenutno najdete na dvanajstem mestu: pred predsednikom Janezom Drnovškom, pred Brankom Gradišnikom in daleč pred Dragom Jančarjem. No, Andreji Hribovšek to ni uspelo, pa čeprav je v Nevarno igro zapakirala vse, kar v romane zapakira Ron, vključno s slogom dr. romana in fukom, ki gre takole: "Dovolila mu je, da jo je odpeljal v posteljo. Ko je prodiral vanjo in ko sta se združila v eno, so se vsi dvomi o norosti razblinili v nič. Prepustila se je popolnemu užitku, ki jo je ponesel do strastnega užitka." A po drugi strani tudi Rebecci to ni uspelo, čeprav se njene kriminalke, recimo Dvojno življenje in Poslednja kaplja krvi, prav tako dogajajo v tujini, čeprav imajo njeni junaki prav tako tuja imena (angleška, nemška), čeprav prav tako piše v slogu in mentalnem formatu ženskih revij in čeprav je whodunit njene najboljše kriminalke, Dvojnega življenja, prav tako povezan z zatajenim družinskim članom. Da so v slovenskih kriminalkah morilci ožji družinski člani, je logično: Slovenci se najraje pobijajo navznoter, v ožjem družinskem krogu. Če se hočete zelo plastično prepričati, da je to fakt, preberite "denacionalizacijsko" kriminalko To se zgodi porednim fantom. V Mišji pojedini, ki jo je podpisala Mateja Črv - Sužnik, se med sabo pobijajo učitelji. Prvi pade ravnatelj. In drugi se takoj postavijo v vrsto.

Kako Sherlocka spremeniš v Watsona

Slovenske kriminalke pišejo vsi. Nekateri pisci so iz Zg. Slivnice (Rebecca Schummy), nekateri iz Trsta (Sergej Verč), nekateri iz Kranja (Tomaž Kukovica), nekateri iz Maribora (Avgust Demšar), nekateri pa iz Ljubljane (Aaron Kronski). Nekateri so prevajalci in kolumnisti Mladine (Maja Novak), nekateri novinarji (Željko Kozinc), nekateri upokojenci (Franček Rudolf), nekateri so profesorji (Avgust Demšar), nekateri pa Jelinčičevi nečaki (Dušan Jelinčič). Še celo Tjaša Kokalj, slovenska miss Universe, je napovedala, da bo izdala kriminalko. Nekateri pisci detektive menjajo, drugi imajo stalne detektive: pri Sergeju Verču vse primere rešuje šef letečega oddelka tržaške policije Benjamin Perko, pri Metodu Pevcu kriminalist Kajetan Perko, pri Heleni D. Švajger zasebni detektiv Šnofec, pri Željku Kozincu (alias "Petru Maliku") inšpektor Kos, pri Aaronu Kronskem zasebni detektiv Aaron Kronski, običajno - kadar ne poseda po Los Angelesu ali San Antoniu - zaposlen v ljubljanskem podjetju OKO, d. o. o., pri Avgustu Demšarju pa jih bo očitno reševal mariborski kriminalistični inšpektor Martin Vrenko. Podnaslov Retrospektive, ki jo že napoveduje založba Sanje, se namreč glasi: Drugi primer inšpektorja Vrenka. Vidite.

Pri Vladimirju Štefancu umore raziskuje ljubljanski inšpektor Viktor Kobal, "solidno ohranjeni štiridesetletnik, z jamico v bradi in duši". Tisti, ki ste prebrali Štefančevo Morje novih obal, boste dahnili le: ja, pa še kaj - v Morju novih obal so Viktorja Kobala umorili! Drži, toda v kriminalki To se zgodi porednim fantom se Kobal vrne. In nihče ne opazi, da je pred kakimi petnajstimi leti umrl. Bilo bi lepo, če bi se v naslednjem romanu vrnil tudi tokratni umorjenec, denacionalizacijski upravičenec Edvard Petelinšek, velededič predvojnih fabrikantov - saj veste, da bi lahko užival v svojem denacionaliziranem bogastvu. V seksu ne bo užival, ker je impotenten. Ker so v tej kriminalki vsi sumljivi in ker imajo vsi alibije, že mislite, da je dobri impotentni Petelinšek naredil samomor, toda Štefancu gre petelinjenje denacionalizacijskega jet-seta na srečo tako na živce, da ne pusti, da bi bil morilec kdo, ki ne sodi v ožji družinski krog, kaj šele, da bi bil to kak stari titoist, ki si želi, da bi s sledovi kapitalizma izginili tudi vsi sledovi denacionalizacije. Viktor Kobal je tipični slovenski inšpektor - kulturni delavec: ne le da iz bivališč žrtev umorov, ki jih preiskuje, domov odnaša napol prebrane knjige (toda ne "mešanic prosto prirejenih zgodovinskih dejstev, mistike, kriminala, seksa in škandaloznih hipotez, ki tako privlačijo današnje bralstvo"), ampak hodi tudi v Kinoteko. Če seveda verjamete. Kot namreč pravi, si je v Kinoteki ogledal Hustonov vestern Življenje in časi sodnika Roya Beana, kar je nemogoče - Kinoteka je Hustonov vestern The Life and Times of Judge Roy Bean vedno in zmeraj znova vrtela pod naslovom Sodnik za obešanje. Material, uporabljen v slovenskih kriminalkah, je bistveno slabše raziskan kot material, uporabljen v "mešanicah prosto prirejenih zgodovinskih dejstev, mistike, kriminala, seksa in škandaloznih hipotez, ki tako privlačijo današnje bralstvo".

Nekatere slovenske kriminalke imajo tako duhamorno zlizan zaplet, da vam je vseeno, kdo je morilec, nekatere pa imajo po drugi strani tako absurden zaplet, da je avtorjev pripis, da je "vsakršna podobnost z resničnimi osebami zgolj naključna", povsem odveč. Vzemite le Maščevanje preteklosti, ki ga je spisal Kukovica: bejba - mlada, lepa, seksi, fatalna - se maščuje starcu, ki naj bi bil pred mnogimi leti zakrivil smrt njenih staršev. Kako se mu maščuje? Tako, da ga divje zapelje in potem z njim fuka, fuka, fuka in fuka. Tipu, ki ga hoče ubiti, izpolni vse največje in najbolj ekstremne fantazije - hja, pofukati ga hoče do smrti. Lepo prosim: le kateri starec se ne bi pustil do smrti pofukati mladi, lepi, seksi in fatalni bejbi? Ko ne fuka s starcem, fuka s svojim fantom, ki jo popolnoma razume: hej, samo da bi enkrat izginile travme in nočne more, ki jo mučijo!

Junaki slovenskih kriminalk so same velike ribe: svetovno znani arhitekti, eksperti za spektralno analizo materialov, ministrski predsedniki, nobelovci, obsceno bogati doktorji, denacionalizacijski upravičenci in ljudje, ki hočejo postati generalni sekretarji Združenih narodov. V Veliki laži, ki jo je spisal Andrej Pogorelec, mahnjen na konspirološke kriminalke (Primer Kozmos), nekdo serijsko ugrablja in pobija pripadnike provladnega tabora, tako da pade tudi bivši predsednik Slovenije, ves ta šah, sicer odmev "komunistično-teroristične revolucije" iz časa II. svetovne vojne, pa se konča z razglasitvijo izrednih razmer. Slovenija je teorija zarote, v kateri otroci plačajo za grehe svojih "rdečih" staršev - tako kot v Klanu, ki ga je spisal Igor Karlovšek, otroci plačajo za grehe divje privatizacije, ki jo izpeljejo njihovi starši. Točno: Slovenija je paralelni svet, v katerem se vsak dan začne preteklost. Ne sprašujte preiskovalnega sodnika, ki v Samomoru upokojenega sodnika (via Tone Frelih) to izkusi na lastni koži.

Nekatere velike zločinske zarote se začnejo v Sloveniji. Recimo: v Virusu resnice, ki ga je prav tako spisal Kukovica, magično zdravilo proleuco, ki nastane v slovenski farmacevtski korporaciji Neochem, bušne v svet in pobije vse obolele za aidsom. V Afriki se populacija zmanjša za 66 odstotkov, v Indiji pa neki general, ki se mu od epidemije zmeša, sproži dve taktični jedrski bombi, ki zradirata Bombaj. Virus resnice je kriminalka katastrofe, v kateri najprej padejo slovenski geji - inšpektor Vrenko ne bi niti trznil. Nekatere velike zločinske zarote pa se v Sloveniji končajo. Recimo: v Kozinčevi kriminalki Pridite po Rembrandta mednarodna mafija po Ljubljani išče neprecenljivo Rembrandtovo sliko evangelista Lukeža. Ali pa: v Trinajstem otoku, ki ga je spisal Marko Simčič, disk, ki naj bi sprožil rusko globalno orožje za množično uničevanje, nevtralizira slovenski hacker. Sporočilo je jasno: Slovenija je del novega globalnega sveta, novega svetovnega reda. Čestitam.

Toda slovenske kriminalke ne dokazujejo le, da je Slovenija del zgodovine sveta, ampak tudi, da so slovenske kriminalke del zgodovine kriminalk. Še več: kriminalke Maje Novak, recimo Cimre, Misterij lihega dvigala, Karfanaum ali pa Izza kongresa, dokazujejo, da so slovenske kriminalke dedinje zgodovine kriminalk. Njene kriminalke so male teorije kriminalke, v katerih nam pojasni, kakšna je v kriminalkah razlika med junakom policistom in junakom zasebnim detektivom, zakaj filozofski nazor kriminalk najbolj ustreza katoliškim duhovnikom, zakaj so posledice prebiranja kriminalk zelo podobne posledicam prebiranja Mladine, zakaj ljudje tako radi berejo trivialno literaturo, zakaj ni dobro, da kriminalke pišeš pod psevdonimom, zakaj ni nemogoče, da bi kdo umrl zaradi kriminalke, in zakaj v kriminalkah najdete toliko uporabnih citatov. "Od Homerja do Jamesa Joycea." V kriminalki Izza kongresa - ali Umoru v teritorialnih vodah - mladi slovenski turistki ameriškega Sherlocka spremenita v dr. Watsona.

Zakaj o Sloveniji odločajo drugi

A kot rečeno, Slovenija ne more potešiti vseh dimenzij, ki jih slovenski pisci kriminalk spumpajo svojim junakom, zato tako rekoč vsi vrtijo globus. Kriminalka Izza kongresa, chandlerjevska revizija Prvinskega nagona ("Pa saj ni nihče tako nor, da bi moril po lastnih didaskalijah!"), v kateri so kopističnega umora nekega ameriškega uradnika osumljeni svetovno znani pisci kriminalk, se dogaja v Dubrovniku. V nasprotju s Pevčevim Večerom v Dubrovniku, ki se kljub naslovu dogaja v Sloveniji. Nevarna igra, v kateri so orgazmi "viški", umori pa "antiviški", in kriminalka Kdo je naslednji?, sicer primer tipičnega slovenskega tabloidnega letališkega popkorna (via Darko Žlebnik), v katerem se izkaže, da je aids produkt globalne zarote, se dogajata v Ameriki. Jelinčičev Umor pod K2, ki je videti kot remiks filmov K2, Vertikala smrti in Kazen na gori Eiger, se dogaja v Himalaji, kjer nekdo pobija alpiniste. Toda ne slovenske, ampak ameriške, poljske, korejske in pakistanske. Dodajte paket kokaina - in ne sprašujte preveč. Na hrbtni strani kolportažnih kriminalk, ki jih je v devetdesetih letih izdajala Mondena, je pisalo: "Vsak mesec nova napeta zgodba, pravi slovenski kriminalni roman, ki se dogaja v domačih in tujih krajih." Kriminalka Med dvema ognjema, ena izmed mnogih, ki jih je sredi devetdesetih izdal Goran Lim (= Goran Gluvič) in ki je izšla v tej seriji, se dogaja v domačih in tujih krajih, v Španiji in Sloveniji, toda vmes nekdo umori tudi predsednika slovenske vlade. "Zaradi višjih interesov." Za humanizem ni prostora. "Umrl je ob koncu renesanse." Ker tajne službe niso mogle najti človeka, ki vdira v skrivnosti vladne politike, so sklenile, da bodo eliminirale kar predsednika vlade: tako, pa ni več skrivnosti, v katere bi bilo mogoče vdirati! Sploh pa: "Si kdaj videl šolski globus? Si. Si videl, kako majhna je naša država? Si. Si kdaj podvomil v to, da o njeni usodi odločamo mi državljani, ki živimo v njej? Upam, da si. Odločajo drugi." Le katerega inšpektorja ob tem ne bi popadel cinizem?

Aarona Kronskega, najslavnejšega, najtehtnejšega, najbolj eruditskega in hkrati najbolj ležernega slovenskega zasebnega detektiva, najdete v Mestu angelov v Los Angelesu, kjer počne vse tisto, kar najraje počne: pije, kadi, leta za ženskami, pije, kadi, se potepa, pije, kadi, melanholično meditira, pije, kadi, duhoviči, pije, kadi. Najraje bi izginil. Žal potem povsem nehote faše kak "primer", toda njegov slog, ki veliko dolguje Raymondu Chandlerju (še eno tako, pa vas bo okrog ušes!), na srečo ne ovira pogleda na truplo: "Bel, kakršen je bil zdaj, ko mu je vsa kri odtekla iz glave, je bil na nek način pretresljivo lep." Njegovi dialogi so žmohtni, toda osušeni do kosti, ki so nekoč poganjale filme noir in hard-boiled kriminalke. Kronski: "Za koga me pa imaš?" Fatalka: "Za nekoga, ki ga rabim." No, v Lutkah, v katerih nekdo lutkam vsaja oči umorjenih žensk, ga najdete v San Antoniu, kamor odnese svojo užaljenost, ko ga odpustijo z mesta pripravnika losangeleške policije (in houstonskega reporterja), in kjer ga neka bejba vpraša, kako ve, ali je tip zares mrtev, kadar je mrtev. "Pljunem mu v obraz, in če me ne pljune nazaj, potem je zanesljivo mrtev." Kronski v glavnem trpi zavoljo drugih in služi svoji senci - to je njegov poklic. Vse tisto je, česar svet, v katerem živi, ne potrebuje, zato ga ne preseneti, ko se izkaže, da je morilka v resnici ta, ki mu je preiskavo naročila. V tisto, kar obstaja, itak ne veruje - obstajalo bo tudi brez njegove vere. "Kadar je veliko vere, se Bog prenažre pa zredi in potem kozla na ljudi, ki temu ponavadi rečejo kar božji blagoslov."

Kronski je Chandler, ki je preveč bral Kafko, Geneta, Bukowskega in Mailerja - in preveč poslušal Louja Reeda. Drugače od Maje Novak, ki je Chandler, ki preveč bere Chandlerja - in ki preveč posluša Eddyja Granta. V romanu OKO, d. o. o., ki ga je Kronski, resda rahlo spremenjenega, najprej objavil pod naslovom Stražar (jebiga, treba je preživeti), sicer parafrazi Rupel-Dolenčevega romana Peto nadstropje trinadstropne hiše, nastopajo resnične osebe iz slovenskega literarnega življenja - Peter Božič, Milan Kleč, Dane Zajc, Jože Snoj, Drago Jančar, Rudi Šeligo, Niko Grafenauer, Andrej Brvar, Emil Filipčič in Aleš Šteger, ki dahne: "Nobeden mi doslej ni dvakrat rekel palček." Uganite, kdo je morilec? In uganite, za koga sodnik reče, da je "skoraj popoln služabnik, zelo pozoren, poln spoštovanja in ubogljiv?" In oh, pozabite na kokain - dodajte trgovino s soboljevino, pa dobite poklon Parku Gorkega. V Rudolfovem Acapulcu, ki se dogaja v Mehiki, imate trgovino z malimi deklicami. Lahko bi se dogajal tudi pri nas - tudi v Pogrebni maškaradi se namreč iskanje morilca razvpitega Emila Luina, mračne figure podzemlja, sicer kraševskega megalomana, ki dinamiko obmejnega labirinta izkorišča za pitanje svojih ilegalnih fantazij in ki je videti kot poklon karizmatičnemu, fantomskemu gangsterju Dimitriosu Makropoulosu iz Amblerjeve Dimitriosove maske, konča v pedofilski mreži, ki je sploh strah in trepet slovenskih kriminalk, v katerih se lahko vsaka bejba - s "krhko lepoto", z "mokrimi, vročimi ustnicami" in z "mehkimi, svilnatimi lasmi" - šverca kot Lolita.

Slovenske kriminalke imajo vse razen napetosti. A po drugi strani: le zakaj bi bile napete? Saj so več kot kriminalke - saj imajo humor, plutonij, junake tranzicije, svet novodobnih bogatašev in zaplete, potegnjene s časopisnih naslovnic, pa masivne zarote, ki sežejo od Kremlja do Bele hiše, in finančne sheme, ki sežejo od Švice do Bahamov. Če je kriminalka več kot kriminalka, ne potrebuje napetosti. Potrebuje le junaka, ki ve, da nastopa v kriminalki, v kateri napetost nadomešča parodiranje kriminalke. Slovenske kriminalke tako rade parodirajo kriminalke, kot da smo Slovenci pridelali že toliko pravih, zaresnih kriminalk, da nam preostane le še parodiranje kriminalk. Da so slovenske kriminalke več kot kriminalke, pa ne mislijo le slovenske kriminalke, ampak tudi založniki in uredniki slovenskih kriminalk. Ovitek Pogrebne maškarade namreč pravi: "Najnovejši roman Sergeja Verča ni samo kriminalka, je tudi roman o svobodi in o napačnem tolmačenju njenih razsežnosti tako na institucionalnem kot osebnem nivoju." Toliko, heh, za vsak primer - da ne bi bil minister za kulturo preveč šokiran, če bi slučajno dobil to knjigo v roke in ugotovil, da je subvencioniral kriminalko. S subvencioniranjem romanov o svobodi nima nobenega problema. Nič, kriminalka je slovenski kriminalki premalo. Toda če odštejete Sergeja Verča, Aarona Kronskega in Majo Novak, je ravno obratno: slovenski pisci kriminalk so premalo kriminalkam.

Kriminalke Sergeja Verča so prevedene v italijanščino.

Kriminalke Sergeja Verča so prevedene v italijanščino.
© Matej Leskovšek

Tržačan Dušan Jelinčič piše prozo, esejistiko, dramatiko, razprave, literarne in gledališke kritike ter kriminalke.

Tržačan Dušan Jelinčič piše prozo, esejistiko, dramatiko, razprave, literarne in gledališke kritike ter kriminalke.
© Matej Leskovšek

Maja Novak, slovenska Patricia Highsmith.

Maja Novak, slovenska Patricia Highsmith.
© Matej Leskovšek

Mariborski avtor Avgust Demšar skriva svojo pravo identiteto.

Mariborski avtor Avgust Demšar skriva svojo pravo identiteto.
© Špela Stamol