Glasba je časovna umetnost I: Dolgcajt - Pankrti

Film o pankrtski longplejki Dolgcajt, “najbolj oporečniški plošči tistega časa”, ki je izšla 8. februarja 1980 in spremenila Slovenijo, je film, ki ujame tempo punka - in potem vztraja do konca. Ne popusti. Niti za trenutek. 48 minut - 2232 kadrov. In vsak kader je minifilm zase, referenca, inside joke, popkulturna kapsula. Toda film ne ujame le tempa in energije punka, ampak tudi smisel punka - eksplozije s sporočilom.

V filmu se mnogi frajerji in frajerke, današnji moverji & shakerji, spominjajo, kako jih je Dolgcajt ruknil in spremenil - in kako je Dolgcajt spremenil Slovenijo. Pa i šire - “Brijem brkove I bradu, da ličim kao Pankrti!” Vsi so vedeli, da se je zgodilo nekaj tektonskega: “Kot bi mi kdo vrgel atomsko bombo,” pravi Marin Rosić, naš šofer po plošči. Šur, brez Pankrtov ne bi bilo civilne družbe - in berlinski zid bi padel kasneje. Boris Čibej pravi, da je bil Dolgcajt za zgodovino slovenskega naroda tako pomemben kot Brižinski spomeniki - in večji mejnik kot 57. številka Nove revije. In vsi se spominjajo, kako so jih pri Pankrtih najbolj fascinirale predvsem tri reči: šunder, energija in to, da so imeli fantje nekaj za povedat.

Če naj to poezijo prevedem v prozo: Pankrti so bili kaos s sporočilom, ki je sprostil blazno, oslepljujočo energijo. Ergo: Dolgcajt, posnet v času, ko je umiral Tito, ni bil le Big Bang, ampak Geneza - nastanek Slovenije. Sivina je izginila, mrtvilo se je razkadilo, megla je šla, ni nam bilo več dolgcajt, Slovenija se je premaknila naprej. In hej, poglejte nas zdaj? Spet je čas za Dolgcajt - part deux. Jasno, stari naslovi - recimo Lepi in prazni, Totalna revolucija, Jest sm na liniji in Kruha in iger - bi lahko kar ostali. Igor Zupe, režiser filma, ni bil nikoli vernik Pankrtov, zato je lahko tudi tako čudovito objektiven.

(Dvor)

ZA +