Dr. Samo Tomšič

Dr. Samo Tomšič, Humboldtova univerza v Berlinu

  • Alternativa brez alternative

    Na nedeljskih volitvah v Nemčiji je bila v Bundestag izvoljena skrajno desna stranka Alternativa za Nemčijo (AfD). Njen volilni izid – 12,6 odstotka na zvezni ravni, ponekod na vzhodu celo slabih 22 odstotkov – je bil vse kaj drugega kot nepričakovan, saj je stranka prisotnost v »visoki politiki« večkrat demonstrirala na volitvah v posameznih zveznih deželah. Sta pa doseženi izid in že sama ustanovitev pred štirimi leti pokazala, da je tudi Nemčijo končno dohitela politična kriza, ki je najkasneje od izbruha gospodarske krize leta 2008 ter s katastrofalnimi posledicami desetletij neoliberalne razgradnje socialne države pustošila po Evropi.

  • Levica in njene bolezni

    Pogled v zgodovino levičarskih strank in gibanj nas vedno znova pouči, da je prednost levice med drugim zmeraj bila v njenem notranjem razcepu. Nenavadna prednost, ki se dovolj pogosto razvije v slabost in ki je ne gre brezglavo fetišizirati. Povezana je s tem, da levičarske politične formacije, najsi bodo gibanja, iniciative ali stranke, gradijo na idejah, ki naj bi omogočile vzpostavitev emancipatoričnega političnega univerzalizma. Pri čemer je spor o strategijah za učinkovito družbeno uveljavitev teh idej nujen. In seveda jih je treba uveljaviti v okolju, ki mu vlada organiziran sistemski odpor do politike emancipacije.

  • Heroj našega časa

    Ko je grški premier Aleksis Cipras po referendumu, na katerem so Grki zavrnili trojkine varčevalne ukrepe, Bruslju predložil predlog varčevalnih ukrepov, ki se komaj razlikuje od zahtev »Institucij«, je bilo videti, da se je Grčija popolnoma vdala. Sledila so absurdna pogajanja, kjer so Nemci zahtevali popolno odpravo ekonomske in politične avtonomije Helenske republike, in to nekako tudi dosegli. Stanje si je zaslužilo oznako totalne vojne z ekonomskimi sredstvi. Nekateri levičarji znotraj in zunaj Grčije pri tem niso skoparili s kritiko. Grška vlada naj bi izdala voljo ljudstva, privolila v kolaboracijo, prekršila volilne zaveze, brezpogojno kapitulirala itd. Pa bi Cipras res moral z dvignjeno glavo odkorakati s pogajanj, ki to niti niso bila? Je bila njegova strategija res tako enoznačno naivna, kot trdijo kritični glasovi na levici? Pravzaprav ne, kajti razumeti jo je treba z vidika njenih »stranskih« učinkov, namreč da je vsakemu Evropejcu zalučala v obraz resnično podobo Evropske unije in delovala kot lakmusov papir, ki je nazadnje razkril, da Nemčija, ta trdnjava najortodoksnejše linije neoliberalizma na celini, počasi potiska Grčijo iz evra.

  • Bruseljske igrice

    Ko je grški premier Alexis Cipras po zmagovitem referendumu, na katerem so Grki zavrnili Trojkine varčevalne ukrepe, Bruslju predložil različico varčevalnih ukrepov, ki se komaj razlikuje od zahtev mednarodnih kreditodajalcev, je nastal vtis, da je Grčija razglasila kapitulacijo. Mediji, ki simpatizirajo z grško stranjo, so še bolj navili lajno o »grški tragediji«, medtem ko so Evropski politiki pričakovano reagirali z zadržanostjo. In levičarsko občinstvo? Marsikdo je zagnal vik in krik: Prevara! Izdaja! Poraz! Grška vlada po njihovem mnenju ne bi mogla bolj očitno kršiti volje ljudstva. Pa je Ciprasova poteza res tako enoznačna? Seveda ne – treba jo je razumeti kot lakmusov papir, ki naj bi pokazal, ali se evropska stran dejansko pogaja ali zgolj prikrito potiska Grčijo iz evra.

  • OXI

    Ob objavi izidov grškega referenduma je prijatelj, od katerega sem sicer vajen slišati cinične politične opazke, komentiral, da bi v osnovi vsak referendum o varčevalnih ukrepih v katerikoli državi na svetu te ukrepe zavrnil. K temu je še pripomnil, da je v danem primeru do referenduma dejansko prišlo, ker se je našla vlada, pač grška, ki je bila pripravljena uprizoriti ves ta cirkus. Nakar je zaključil, da populizem očitno deluje. Toda ali je stvar res tako enostavna?

  • Upor

    Aleksis Cipras je v noči s petka na soboto napravil edino smiselno politično potezo, ko je napovedal referendum o »predlaganih« ukrepih trojke (EU, MDS, ECB). Ta odločitev je v Evropi zbudila odkrito ogorčenje. Toda ali Ciprasova napoved ne ponazarja, da je radikalizem grške Sirize zgolj brezzobi tiger, ki hoče odgovornost za politične odločitve preložiti na ljudstvo? Ne, sama zamisel referenduma je v danih razmerah dejansko radikalna. Ni bilo težko opaziti, da Siriza politizira vprašanje, v zvezi s katerim v mednarodnem prostoru prevladuje konsenz, da se ne sme prepustiti političnemu odločanju, ampak mora biti delegirano od zgoraj, od tehnokratov ter samooklicanih ekonomskih in finančnih strokovnjakov. S tem je Siriza pokazala, kako samoumevno je za nas vse, da finančne politike in strategije niso predmet razprave in transparentnega odločanja, ampak se finančne elite o njih usklajujejo za kulisami, politične pa jih kot po tekočem traku potrjujejo v parlamentih. Današnja dogma je nasploh, da finance ne morejo biti predmet političnega odločanja. Isto velja denimo za privatizacijo. Realne cene podjetij niso pomembne, ker je treba privatizirati v skladu z dogmo o avtonomiji ekonomskih interesov nad političnimi. Neoliberalne doktrine zahtevajo razprodajo in ne prodajo. Kdor torej hoče biti sodobna ekonomija, se mora razprodati – in razprodati se mora poceni. Le kdo je že slišal za razprodajo brez popustov! Zato se recimo Telekom ne prodaja po realni ceni, ampak se za zaprtimi vrati pogaja o tem, kolikšno znižanje je dopustno: 30 odstotkov? 50 odstotkov? 70 odstotkov?

  • Dr. Joseph Vogl

    Joseph Vogl je profesor za sodobno nemško književnost, literarno teorijo, kulturne študije in medije na Inštitutu za nemško književnost Humboldtove univerze v Berlinu ter gostujoči profesor na ameriški univerzi Princeton. Njegove pronicljive analize ekonomije, liberalizma in finančnega kapitalizma so pritegnile množično pozornost ter ga umestile med najvidnejše današnje nemške intelektualce. Prikazen kapitala (Založba Krtina, 2013) je njegovo delo, ki je zbudilo največ pozornosti in je dostopno tudi v slovenščini. Marca letos je pod naslovom Učinek suverenosti (Diaphanes Verlag, 2015) izšlo nadaljevanje.

  • Čudeži v ekonomiji

    Grčija je na pogajanjih z evropskimi »partnerji« doživljala neprijetno presenečenje za neprijetnim presenečenjem, tako da je bila kapitulacija videti neizogibna. Sedaj se seveda vse razprave v glavnem vrtijo okrog vprašanja, kakšen je morebitni manevrski prostor znotraj veljavnega dogovora, ki je bil dosežen dobesedno v zadnji minuti in po katerem je grška vlada na videz ponovno pristala pri vsiljenem varčevalnem programu, ki ga je sprva hotela razveljaviti. Da bo Nemčija neusmiljen pogajalski partner, je bilo razvidno že od vsega začetka, vendar je marsikdo potihoma upal, da jo bo na neki točki morda le mogoče premakniti. To upanje se je izkazalo za naivno, pogajanja pa so spet vsakemu zalučala v obraz neprijetno dejstvo, da je Grčija in prek nje vsa Evropa danes talka nemškega ekonomskega ekstremizma in ekonomsko-religioznega verovanja tamkajšnjih finančno-političnih krogov. Nemčija se je prelevila v odkritega ekonomskega okupatorja in tisto, kar vsiljuje evropskemu prostoru, ni samo najtrša linija neoliberalne ekonomske doktrine, ampak predvsem popolnoma iracionalna podlaga teh strategij. Potem je tu še odkriti rasizem, ki se širi po Evropi. Spomnimo se najuspešnejšega nemškega ideološkega izvoznega artikla: fantazme o lenih Grkih in drugih evropskih »južnjakih«, ki domnevno živijo prek svojih zmožnosti. Neoliberalci vseh dežel so privzeli to izprijeno fantazmo in jo v naslednjem logičnem koraku aplicirali na svoje lastne državljane in politične nasprotnike. Je treba omeniti, da je to obsceno moraliziranje o »življenju prek svojih zmožnosti« rdeča nit, ki jo opazimo pri vseh slovenskih vladah od leta 2008?

  • »Škandal« grških volitev

    Pa se je končno zgodilo, da je pri sodobnem obredu, ki se mu reče »svobodne demokratične volitve«, zmagala leva stranka, katere vodilno geslo je mogoče strniti v boj proti korupciji, ekonomskim diktatom iz tujine, utaji davkov, politiki prekarizacije itd. Stranka ima v imenu (Koalicija radikalne levice) pridevnik »radikalen«, ki je zelo zgodaj postal kamen spotike za zahodne politike, ekonomske analitike in medije. Vendar ga ti sistematično uporabljajo v slabšalnem pomenu, saj lahko le na tem gradijo antipropagando. Pri vsem skupaj gre potemtakem za sistematično zlorabo izraza »radikalen«, ki sedaj označuje toliko kot »ekstremen« oziroma »skrajen« (pri nas je na to nezanemarljivo podrobnost med drugim opozoril Goran Lukič).

  • Kapitalizem in demokracija

    Priznani ekonomist Stiglitz v nedavnem odzivu na Pikettyjevo uspešnico Kapital v 21. stoletju poudari pomemben in pogosto spregledan vidik sodobnih političnoekonomskih antagonizmov. Podvomi o splošno sprejeti mantri, da je za vse zlo na tem planetu kriv izključno kapitalizem, in v kratki intervenciji odločno sklene, da »glavno vprašanje, s katerim se ubadamo danes, ne zadeva kapitalizma v 21. stoletju, ampak demokracijo v 21. stoletju«. Ta zapis nemara vsebuje neko nehoteno tezo: današnji kapitalizem ne postavlja nobenih dramatično novih vprašanj, ker je kapitalizem sam po sebi problem in razpravljanje o njegovih zgodovinskih prelomih zamegli njegovo bistvo, ki pozna le kontinuiteto. Če pogledamo v preteklost, se je kapitalizem začel v fevdalnem kontekstu, preoblikoval njegova oblastna razmerja, se kasneje uspešno spečal z absolutizmom, monarhizmom, seveda tudi z demokracijo, v 20. stoletju z različnimi diktaturami in totalitarizmi, nadvse uspešno je sobival celo z nacističnim rasizmom, stalinističnim aparatom in političnimi eksperimenti, ki sami sebe označujejo za komunizem. Kapitalizem je zares shape shifter. Pri tem ne smemo spregledati, da je uspešnejši v povezavi z avtoritarnimi režimi kot pa z demokracijo. Če je po drugi svetovni vojni zahodni svet zajela gospodarska rast, ki je omogočila socialno državo, to še ne pomeni, da je simbioza kapitalizma in demokracije najboljši mogoči svet. Dejansko je ravno nasprotno: z vidika vladajočega razreda je najboljši scenarij povezava kapitalizma s takšno ali drugačno obliko avtoritarne ureditve. Sicer pa je pretirano trditi, da v zahodnih kapitalističnih demokracijah ni nobenega avtoritarizma. Ta simbioza je privedla do množenja pokvarjenih in od državljanov odtujenih političnih elit, ki sistematično nevtralizirajo emancipatorni potencial sodobne demokracije. Seveda je težava v demokraciji, vendar jo je treba natančno detektirati. Sama ideja demokracije nikakor ni enoznačna, temveč je notranje razklana, nekonsistentna. V moderni je doživela pomembne preobrazbe in postala teren političnih bojev, pri čemer najbolj izostreno analizo te preobrazbe še vedno najdemo v Marxovi kritiki politične ekonomije.

  • Dezideologizacija?

    Da ima Slovenija s svojo politično elito resne težave, je najbrž jasno vsakemu prebivalcu te države od vrtca do doma za ostarele. Da te težave trajajo že vse predolgo, tudi ni nič novega. A kaj, ko jih ne vidijo vsi v isti luči.

  • Slovenska destruktivna stranka

    Po izidih parlamentarnih volitev je bilo takoj mogoče predvideti, da bo v Slovenski demokratski stranki prišlo do vnovičnih radikalizacij. Do teh je v preteklosti vedno prihajalo, tudi v primeru, ko je stranka zmagala na volitvah. Spomnimo se samo njihovih kadrovskih cunamijev, zagona kulturnega boja po nastopu mandata, »mehkih« lustracij in raznovrstnih montaž dokumentov. Bilo bi preenostavno trditi, da se je SDS z leti pomikala vedno bolj na desno, se postopoma radikalizirala ipd. Radikalizem, korupcija in avtoritarnost so od vsega začetka pomenili manj ali bolj prikrito, zamolčano, tako rekoč potlačeno plat njenega programa, ki se pririne v ospredje po vsakem volilnem obredu, najsi bo zmaga ali poraz. Seveda so mehanizmi potlačitve bolj razrahljani ob porazu, zlasti če je za povrh predsednik stranke pravnomočno obsojen zaradi korupcije in kandidira iz zapora.

  • Idealni mazohisti

    Pod naslovom Slovenec Slovencu rasist je Klemen Košak v prejšnji številki Mladine opisal nekaj neprijetnih vidikov tega, čemur lahko mirno rečemo slovenska ideološka vzgoja. Gre za vzgojo državljanov z izdelavo nekakšnega modela narodnega značaja, ki hoče opisati vsakega posameznika. Pri tem je zanimivo opazovati, da je samozaničevanje in samoponiževanje sicer bolj zaznavno v političnem tarnanju tistih, ki se bolj nagibajo proti politični levici – to nagnjenje iz njih seveda še ne dela levičarjev, prej gre za nekakšen bizaren tik tistih, ki hočejo biti nad vsemi »skrajnostmi« in se postaviti v mlačno politično sredino. Skratka, gre za intelektualce, ki uživajo predvsem v pritoževanju, kako brezizhodna beda vlada v Sloveniji in kako brezupno zakompleksanost kaže slovenski narodni značaj. Hkrati si desnica nedvomno prizadeva izdelati svoj model pobožnega in politično vodljivega Slovenca in Slovenke, ki pa je veliko bolj po meri katolicizma in nazadnjaškega provincialnega puritanizma, nikakor pa ni tako pesimističen in samodestruktiven kot prvi. Problem, ki ga velja ob vsem tem poudariti, zadeva dejstvo, da oboji, liberalnejši in konservativni pisci – recimo jim kar ideologi, saj navsezadnje z družbenimi intervencijami vplivajo na mnenje bralcev in hkrati ustvarjajo podobo »avtohtonega« narodnega značaja – v svojem početju afirmirajo neki izraz, ki bi moral pri vsakem prepričanem levičarju povzročiti alergično reakcijo. Gre za izraz »slovenstvo«.

  • Krasna nova Evropa?

    Po slabem tednu od volitev v Evropski parlament ostajata največji in najbolj senzacionalni novici volilna izida v Franciji in Veliki Britaniji. V prvi državi je Nacionalna fronta (FN) dramatično pometla z vso politično konkurenco in prvič v zgodovini prehitela tradicionalno zmagovalko evropskih volitev v Franciji, Zvezo za ljudsko gibanje (UMP), francosko zastopnico Evropske ljudske stranke. V drugi je slavila Stranka za neodvisnost Združenega kraljestva (UKIP), ki poleg skrajnega evroskepticizma in nacionalizma ne skriva svojih protiimigrantskih, šovinističnih, homofobnih in drugih izpadov.

  • Demokratični socializem obstaja

    Po Sloveniji je zakrožil izraz »demokratični socializem« in včasih se je težko znebiti vtisa, da je padel kar z neba. V postsocialističnih družbah raba tega izraza bržkone pomeni provokacijo, saj je po desetletjih ideoloških izkrivljanj izraz socializem postal sopomenka za totalitarizem, demokratični socializem pa tvega, da ga bo marsikdo pomešal z realsocializmom. Vsi tisti, ki si z zagovarjanjem demokratičnega socializma sedaj prizadevajo vnesti neko svežino v slovenski politični prostor, nemara dobro poznajo njegovo zgodovino. Seveda pa se vedno najde dovolj vulgarnih forumaških kričačev, ki trmasto vztrajajo, češ da demokracija in socializem ne gresta skupaj. To nekompatibilnost naj bi bilo mogoče preveriti faktično-zgodovinsko in ideološko-politično.

  • Sedi, trojka!

    Gospodarska kriza, v katero se je Slovenija prebudila leta 2008, ne bo imela srečnega hollywoodskega konca. K temu je znatno pripomoglo dejstvo, da država ostaja talka samoohranitvenih interesov Janeza Janše in njegove mračnjaške stranke, ki ne čuti več potrebe, da bi nadzorovala svoj politični fanatizem. Parlamentarna alternativa, ki naj bi državo osvobodila desničarskega izsiljevanja, doživlja notranje konflikte, dosledne levice pa v Sloveniji še vedno ni, razen če kdo hoče v tej vlogi videti Socialne demokrate. Vendar ti niso nič manj stranka kapitala kot vse druge.