-
21 Jump Street: Mladenič v modrem
V času, ko so TV serije pogosto boljše od filmov, filmi, posneti po TV serijah, vedno tvegajo posmeh, toda filmu 21 Jump Street: Mladenič v modrem ni treba zardevati niti pred TV serijami, ki jih snemajo danes, niti pred TV serijo, po kateri je posnet in ki je – ob koncu osemdesetih – lansirala, da ne rečem katapultirala Johnnyja Deppa, jasno, v vlogi policaja, vedno pripravljenega na infiltracijo, magari v srednjo šolo.
-
Prijatelja
Prijatelja ste že videli. Večkrat. Pa ni rimejk. Zgodba o dveh popolnih neznancih, ki prihajata iz socialno, razredno, kulturno in rasno povsem različnih svetov, ki se spričo absurdnih okoliščin združita in ki se potem – navkljub prepadu in množici osebnih problemov – sprijateljita, je namreč skoraj tako stara kot film.
-
Temne sence
Tim Burton ljubi svet, ki stoji na glavi. Bolj ko stoji na glavi, bolj je pri sebi. Boljših nog od glave nima. In seveda: bolje mu ne bo nikoli. Burtonovi filmi – vse tja od Batmana do Alice v čudežni deželi, od Brezglavega jezdeca do Sweeneya Todda, od Edwarda Škarjerokega do Mrtve neveste – so glorifikacije sveta, v katerem je to, da si drugačen, prednost, ne pa hiba, presežek, ne pa primankljaj, bonus, ne pa malus.
-
Maščevalci
Ste videli superjunaški film Prvi maščevalec – Stotnik Amerika? Ste videli Iron Mana? Pa Hulka? In Thora? Če jih niste, nič hudega – to so bili le predfilmi za Maščevalce, le napovedniki superjunaške epopeje popa, stripovskega Woodstocka, ali bolje rečeno, stripovskega Band Aida.
-
-
Moj teden z Marilyn
Se še spomnite romantične komedije Notting Hill, v kateri naivni londonski nobody preživi teden z največjo filmsko zvezdo na svetu? No, ta fantazija se zdaj preseli v film Moj teden z Marilyn, le da je posnet po resnični zgodbi, ali bolje rečeno, po dnevniku Colina Clarka, ki je leta 1956 naivni londonski nobody. Ker pa se skuša na vsak način prebiti v filmski biznis, kot deklica-za-vse pristane v produkcijski hiši Laurenca Oliviera, ki ravno tedaj snema Princa in plesalko, svojo romantično komedijo z Marilyn Monroe. Olivier (Kenneth Branagh), igralec, ki hoče postati filmska zvezda, sreča Marilyn (Michelle Williams), filmsko zvezdo, ki hoče postati igralka, toda ta igra moči Marilynkino agonijo – njeno depresivnost, njeno negotovost, njeno nespečnost, njeno izgubljenost, njene strahove, njeno tesnobo – tako stopnjuje, da dobi Colin (Eddie Redmayne) – »tretji asistent režiserja,« njen novi zaupnik, zaščitnik, tešitelj, sprehajalec, soplavalec in rešitelj – občutek, da je največja filmska zvezda na svetu čakala prav njega, da sta torej sorodni duši in da sta si nekako usojena. Kar je seveda tipična fanovska fantazija: fan namreč vedno skrivaj verjame, da je med njim in zvezdo nekaj več, da bi ji lahko pomagal, da bi jo lahko osrečil, da bi bila lahko prijatelja, celo ljubimca. Olivier, veliki perfekcionist, ki je najprej upal, da ga bo Marilyn pomladila, in ki potem v njenem sijaju zagleda le odsev svoje lastne neadekvatnosti, dvomi, da je Marilyn Monroe nekdo, ki ga je treba reševati, še toliko bolj, ker Marilyn, ki je ustvarila množico Colinov, bolj potrebuje tablete in Metodo kot Colina. To, kar je predstavljala, pa je itak težko – celo nemogoče – igrati. Marilyn ni le igrala, da ne igra, ampak res ni igrala.
-
Zrcalce, zrcalce
Tole reciklažo Sneguljčice in sedmih palčkov, v kateri zlobno kraljico igra Julia Roberts, deviško Sneguljčico – izgnano princeso – pa Lily Collins (hči Phila Collinsa), je režiral Tarsem Singh (Nesmrtni), ki ima sicer oko za kostume, scenografijo, dekor in vizualni pomp, toda artificielnost je tako težka in moreča, da Sneguljčico povsem zaduši (podobno kot je v Rdeči kapici zadušila ono drugo devico), medtem ko jo palčki – po novem ne več rudarji, ampak gozdni banditi – kanalizirajo skozi Robina Hooda, še toliko bolj, ker kraljica s svojim dekadentnim trošenjem, svojim hedonističnim zadolževanjem, svojim bankrotom ter svojim izkoriščanjem in zastraševanjem revnega, obupanega, razcapanega proletariata (»99%«), ki prileti iz Dickensovih Težkih časov, spominja na elitni »1%,« le da pri vsem skupaj ni jasno, zakaj bi bilo bolje, če kraljestvo dobi tisti »1%,« ki ga uteleša – do bogastva »dedno« in »genetsko« upravičena – Sneguljčica.
-
Projekt X
Trije gimnazijci, ki so tudi prijatelji in sošolci, imajo občutek, da niso dovolj kul. In ker bi bili radi kul, priredijo hausbal. Povabijo le nekaj deset sošolcev, ne ravno prepričani, da se bo sploh kdo prikazal (res niso kul), toda potem pride nekaj tisoč ljudi, ki poskrbijo, da se njihova mala topless fantazija, verjetno podžgana s filmi Nora hiša, Pri pujsu, Ameriška pita, Superhudo in Prekrokana noč (ne pa toliko s Ferrerijevo Veliko požrtijo), prelevi v armagedonski Jackass, saj vse, ki se zberejo, žene neizmerna sla po uničevanju, kaosu, anarhiji, požiganju in izzivanju statusa quo, tako da imate na koncu le eno vprašanje: zakaj svoje ekstatične sle ne premaknejo pred Wall Street? Je pa res, da se med protestniki s svojo homofobijo in svojim seksizmom ne bi ravno prebili.
-
Imamo papeža
Papež umre. Svet plane v silovit plač. Kardinali se zaprejo – izvoliti morajo novega papeža. In kmalu ga res izvolijo – novi papež postane kardinal Melville (Michel Piccoli), ki pa je ob izvolitvi šokiran. Ni pričakoval, da bo kdaj papež. Niti to ni hotel biti. Še v sanjah ne.
-
Koča v gozdu
Pet hormonskih najstnikov si za vikend omisli kočo, v kateri naj bi do nezavesti žurirali, noreli, pili, pohali in – če bo le mogoče – seksali. Tipično. Med njimi najdete vse običajne osumljence – mrho, športnika, šolarja, kretena in devico. Tipično. Ker grešijo, jih čaka brutalna kazen – pokol. Tipično. In seveda: kako bodo umrli, ni odvisno od njih. Tipično. Ali bolje rečeno: tipična premisa slasherjev.
-
Jekleno nebo
Jekleno nebo je bilo hit, še preden so ga posneli. Še preden so ga posneli, pa je bilo tudi kult. Kultnega filma ne moreš posneti, ali natančneje, ne moreš reči: zdaj bom pa posnel kultni film! Kultni film namreč ni žanr, kot je to romantična komedija, akcijski film ali pa grozljivka.
-
»Milijon Slovencev bo zdaj živelo v neprimerno boljših življenjskih razmerah!«
Slovence so nekoč, pred davnimi leti, strašili s Turki. Prišel bo Turek! Zdaj, mnogo let kasneje, jih strašijo z Grki. Ne sicer dobesedno, v smislu, da bodo prišli Grki, ampak bolj dobesedno od dobesednega, v smislu, da se bodo Slovenci sami prelevili v Grke. Postali bomo Grčija! Grčija pa bomo postali, če ne bomo ubogali, če se ne bomo prilagodili, če se ne bomo reformirali, če ne bomo varčevali, če ne bomo zategovali pasu, če se ne bomo odpovedovali, če bonitetnim agencijam in mednarodnim finančnim trgom ne bomo poslali sporočila in tako dalje.
-
Talisman
Talisman sporoča: vojne so dobre. Če ne bi bilo vojne, ne bi bilo velike ljubezni. Hujša ko je vojna, večje ljubezenske zgodbe se rojevajo. Ali natančneje: če ne bi bilo iraške vojne, če torej Američani ne bi napadli in okupirali Iraka, potem Logan (Zac Efron), ameriški vojak, ne bi nikoli srečal Beth (Taylor Schilling), ljubezni svojega življenja. Toda ne sreča je v Iraku, ampak v Ameriki. Ko je namreč v Iraku, sredi akcije, zagleda fotografijo, ki leži na tleh – pobere jo, kmalu zatem pa mesto, na katerem je malo prej stal, zadene raketa.
-
Viharni vrh
Kaj nas običajno najbolj moti pri ekranizacijah starih literarnih klasik, še zlasti tistih, ki so v svojem času – pač tedaj, ko so nastale – publiko stresle, šokirale, celo škandalizirale? To, da niso zveste originalu, da se obnašajo preveč svojevoljno? Ne. Drži, to morda moti puriste, toda puriste moti že samo dejstvo, da so staro literarno klasiko sploh ekranizirali, češ literatura lahko povsem dobro shaja brez filma, ki literarni mojstrovini itak nima kaj dodati, ampak jo kvečjemu pokvari.
-
Bojna ladja
V Transformerjih je treba rešiti svet – saj veste, pred transformerji, bazično igračami, ki jih izdeluje ameriško podjetje Hasbro. Kar vas pripelje do vprašanja: je treba ta svet res tako nujno rešiti? Le zakaj bi bilo treba rešiti svet, ki je ustvarjen po podobi igrač? Nič drugače ni v sci-fi spektaklu Bojna ladja, v katerem Pearl Harbor, Ameriko in s tem svet napadejo zlonosni, destruktivni, apokaliptični vesoljci, ki čas in prostor prepotujejo v plovilih, na las podobnih transformerjem.
-
Nič nas ne sme presenetiti!
Nedavno je Slovenijo stresel primer tovariša Meršola. Izkazalo se je, da je bil Mitja Meršol, prej novinar, zdaj poslanec PS, nekoč – še v času Jugoslavije – sodelavec Udbe. Ovaduh. Meršol je rekel le, da je bilo tisto tedaj, to pa je zdaj, ali bolje rečeno – ko je ovajal, je delal za dobro Jugoslavije, ki je bila tedaj njegova domovina.
-
Sol življenja
Gotovo ste videli kako izmed verzij Nevidnega človeka, saj veste, grozljivko o tipu, ki s pomočjo tajnega znanstvenega eksperimenta postane neviden. Kar je kul – zdaj lahko mirno otipava ženske. Nihče mu nič ne more. Počne lahko, kar se mu zljubi. Ta, ki je neviden, ima velike prednosti.
-
Eksotični Hotel Marigold
Ko se Američani upokojijo, se preselijo na Florido. Zaradi tople klime – in zaradi nizkih davkov. Na Floridi je življenje poceni. In kam se preselijo Britanci, ko se upokojijo? V Slovenijo? Ne, ampak v Indijo, svojo nekdanjo kolonijo.
-
Albert Nobbs
Skrivnost Igre solz poznate: ona je on! V Albertu Nobbsu je ravno nasprotno: on je ona! Ne brez razloga: film, posnet po stari noveli, ki so jo leta 1982 prelevili v off-broadwaysko predstavo, v kateri je briljirala Glenn Close, se dogaja v 19. stoletju na Irskem. To je bil čas, ko so ženske veljale za drugorazredna bitja, tako da na kake silne karierne in socialne priložnosti niso mogle računati.
-
Ameriška pita – Obletnica
Do vulgarnosti ste lahko zadržani, toda nič ni bolj kompleksnega od vulgarnosti. Še več: nič ni bolj nostalgičnega od vulgarnosti. In obratno: nič ni bolj vulgarnega od nostalgije. Vulgarnost, ki velja za nekaj nizkega, in nostalgija, ki velja za nekaj visokega, sta si bližje, kot mislite.
-
Vitka država: Vzpon in propad socialne države
Rado Pezdir nas je nedavno dramatično opozoril na korupcijo. Specifično: na parazite, ki si skušajo s kufri denarja kupiti dostop do državnih poslov in javnega denarja. Toda njegovo sporočilo ni bilo najbolj točno dojeto. Ja, ko je Pezdir rekel, glejte, korupcija, je hotel reči, glejte, korupcija, toda s tem je hotel reči še nekaj drugega: glejte, država! Države je preveč! Država je prevelika! Češ: večja ko je država, večja je korupcija. Manjša ko je država, manjša je korupcija. Ergo: če hočemo manj korupcije, moramo državo zmanjšati, porezati, posekati, oklestiti. Če je država vitka, korupcija izgine. Cilj je torej država brez korupcije – vitka država. Ljudstvo je bilo navdušeno, saj je ugotovilo, da država ni rešitev, ampak problem, celo glavni vir korupcije. Država nam krade! Paraziti so le simptom – bolezen je država.
-
Titanik 3D
Največja ladja na svetu, »kraljica sveta«, ki se utaplja v katastrofi, in brutalno razslojeni, razredno povsem ločeni ljudje, agonični, ustrahovani in šokirani »potniki«, ki se skušajo sredi te kataklizme obnašati povsem »normalno«, kot da ni nič – to je zgodba Titanika, ki ga je James Cameron splavil leta 1997. Mar ni to tudi zgodba sodobnega kapitalizma? Kapitalizem, »kralj sveta«, ki tone – ki se utaplja v katastrofi? Šokirani ljudje, ki se skušajo sredi te kataklizmične finančne in gospodarske krize obnašati »normalno«? »Oh, kakšna sreča,« dahne Leonardo DiCaprio, ko si v partiji pokra priigra karto za Titanik. Na koncu zmrzne. Mar ne spominja na Slovence, ki pred dvajsetimi leti niso skrivali sreče in navdušenja, ko so si priigrali karto za kapitalizem – in ki zdaj zmrzujejo? In ki ne bodo preživeli. In ki jim je bilo kljub temu v čast, da so živeli v kapitalizmu – tako kot je tistim glasbenikom v čast, da so igrali na prvi in zadnji vožnji Titanika.
-
Bes titanov
Bes titanov, nadaljevanje Spopada titanov, je film za otroke, ki tudi izgleda tako, kot da so ga posneli otroci. Saj veste, otroci se razdelijo – eni so partizani, drugi pa Nemci. Ali pa: eni so kavboji, drugi pa Indijanci. Brez razloga. Toda razdelijo se. Če ne ni igre.
-
Arheo
Upajmo, da superminister Žiga Turk tega slovenskega filma ne bo videl, saj bi se mu lahko zdel kot izpolnitev prerokb o slovenski kulturi, ki da je nenamenska in sama sebi namen. Je pa res, da je to ljudski film, vseslovenski praznik – v Arheu bi lahko namreč igral vsak Slovenec, tudi Turk. Ker mu ne bi bilo treba govoriti.
-
Igre lakote – Arena smrti
Deklici odrežejo jezik, deček dobi nož v hrbet, deklico prestreli puščica, dečku presekajo vrat, deklici zmečkajo glavo, dečka raztrgajo genetsko spremenjeni volkovi in tako dalje – otroci serijsko umirajo v Areni, toda trupla hitro odstranijo, da jih ne bi kdo pojedel. Kajti distopični svet, v katerem se dogajajo Igre lakote, kliče po kanibalizmu.
-
Lorax
Lorax je orjaški globalni hit, animirani 3D spektakel, posnet po enem izmed mnogih bestsellerjev dr. Seussa (Theodor Geisel), priljubljenega pisca otroške literature (Grinch), toda na svoje veliko presenečenje boste ugotovili, da srce tega blockbusterja ni na strani kapitalizma, ali bolje rečeno – Lorax se ne strinja s kapitalizmom. Zakaj ne? Ker so efekti kapitalizma pogubni.
-
Pogovoriti se morava o Kevinu
Film Pogovoriti se morava o Kevinu, posnet po romanu Lionela Shriverja, je film o pokolu – o tipičnem ameriškem pokolu. A la Columbine. Srednješolec pobije srednješolce, svoje sošolce. Kar tako. Kar na lepem. Kar naenkrat. Brez razloga – nerazumljivo in nedoumljivo.
-
Čakanje na usmrtitev
V Srbiji je vas brez žensk. Menda jih je več. Govorijo celo, da je župan neke take vasi brez žensk – ali pa mesteca s hudim primanjkljajem žensk – vsem moškim plačal letovanje na morju, da bi spoznali ženske, potencialne neveste. Toda to diši po urbani legendi. Ni pa urbana legenda Zabrđe, vas brez žensk, ki jo popisuje dokumentarec Vas brez žensk. Ne, to ni le fikcija. Zabrđe leži v jugozahodni Srbiji, v hribih, povsem odrezano od sveta, bogu za hrbtom – do prvega asfalta je pet kilometrov. Do prve ženske pa je večnost. Dodajte ali odvzemite kak kilometer. V Zabrđu živi le nekaj moških, med drugim tudi trije bratje – Jankovići. Še vedno živijo in spijo skupaj – zelo elementarno, pastoralno, staromodno, retro, malone predpotopno. Oja, kopalno kad imajo, toda zunaj hiše, kjer je zadolžena za lovljenje deževnice. Traktor, nekaj ovac, nekaj petelinov, veliko gozdov – nobene ženske. Nekoč jih je bilo veliko. Pred leti. Zdaj jih že dolgo ni več.
-
Odklop
George (Paul Rudd) in Linda (Jennifer Aniston) sta newyorški par, ki živi pod pezo kapitalizma – živita stresno in hitro, stalno sta v pogonu, iz ljubezni do svojega poklica se ugonabljata, stalno dokazujeta svojo konkurenčnost in dodano vrednost, ko prideta domov, pa sta tako izčrpana, da med seksom zaspita.
-
Masaker
Ko enajstletnik udari enajstletnika, svojega sošolca, in mu izbije zob (in pol), se starši obeh dobijo, da bi zgladili spor, toda mirovni sporazum, ki ga sklenejo, je bolj boleč od izbitega zoba in bolj nasilen od nasilja. Vojna je morda res pekel, toda pravi pekel je mir, ali bolje rečeno – prava vojna je mir.
-
Oči in ušesa Boga
Arabske revolucije so prišle in posekale nekaj na videz večnih, nezamenljivih diktatorjev: tunizijskega, egiptovskega in libijskega. Ben Alija, Mubaraka in Gadafija. Prvi je odšel v letalu, drugi na nosilih, tretji v mrtvaški vreči. Toda tisti najbolj očitni, najbolj umazani, najbolj kriminalizirani, malce bolj južno od regije arabskih revolucij, je ostal živ in zdrav in glavni – Omar Bašir, vladar Sudana, ni padel.
