-
Maska Guya Fawkesa
Gibanje Okupirajmo Wall Street oz. Revolucija 15. oktober raste. Poglejte le rezultate ankete, ki jih je objavilo Delo: skoraj 87 odstotkov Slovencev podpira protestnike pred Ljubljansko borzo. Kar ni le presenetljivo, ampak tudi nepojmljivo - takega konsenza ni v Sloveniji o ničemer več. To ni le absolutna večina - to je plebiscitarna večina. Večina vprašanih tudi meni, da kapitalizem ne bo preživel. Če bo gibanje raslo s tako intenzivnostjo, nas morda čaka celo referendum z vprašanjem: ali podpirate ukinitev kapitalizma? Ali pa poglejte na Amazon: maska Guya Fawkesa, ki jo širom po svetu nosijo protestniki, nasprotniki izrojene diktature kapitala, je daleč najbolj prodajana, daleč najpopularnejša maska. Ni maske, ki bi lahko tekmovala z njo.
-
Footloose
Footloose je zgodba o Renu (Kenny Wormald), muzikaličnem, uporniškem, hipsterskem fantu, ki se iz Bostona, v katerem se je dogajala Scorsesejeva Dvojna igra, preseli v južnjaško vukojebino, v kateri bi se lahko dogajala Shymalanova Vas ob gozdu - torej zgodba o fantu, ki pade v paralelni svet, v arhaično, represivno, ksenofobično, puritansko mestece, v katerem je ples strogo prepovedan.
-
Jeklena moč
Hugh Jackman je nekdanji boksar, ki ni nikoli postal Rocky. Svojega sina pa ni videl že toliko časa, da bi se lahko srečala v onem drugem Stallonovem filmu - Over the Top. Kar se potem tudi zgodi, le da subsejmarsko polaganje rok tu zamenja povsem gladiatorski šport - dvoboji robotov, ki jih njihovi lastniki, okej, »menedžerji«, upravljajo daljinsko.
-
Noč grozljivk 4
Se še spomnite korejskega Zasledovalca? Srhljivo, ne. Kot bi vam v glavo hkrati treščilo milijon predvolilnih tvitov. Je kaj bolj srhljivega? Če mislite, da ni, potem je čas, da vidite hudiča. V korejskem šokerju Videl sem hudiča se bo tajni agent (Lee Byung-hun), ki mu je serijski morilec (Choi Min-sik) ugrabil in zverinsko ubil dekle, pognal na lov, na trip maščevanja, toda zadovoljil se ne bo le z maščevanjem. To bi bilo premalo. Maščevalec hoče, da serijski morilec vidi hudiča - in še huje: hoče, da hudiča vidimo tudi mi. Film Videl sem hudiča, ki bo moralo postavil na glavo (pa tudi vašo pravico-do-gledanja), bo eden izmed šestih šokerjev, ki jih bo zadnjega oktobra - v Noči grozljivk 4 - zavrtel Kinodvor. Hudiča pa boste videli tudi skozi Julijine oči. Julia, ki jo v tem stiliziranem iberskem šokerju igra Belén Rueda, zvezdnica španske Sirotišnice, živi v hiši, v kateri stalno izginja elektrika, kar je ravno prav - Julia namreč izgublja vid. Nerodno je le to, da je tisto, kar se plazi v temi, vse bolj vidno. Ne boj se teme, bi rekla Katie Holmes, ki v stari, mračni, gotski hiši prav tako naleti na nekaj, kar se plazi v temi. Pred njo je še vsa preteklost. Oba morasta šokerja, Julijine oči in Ne boj se teme, je produciral Guillermo del Toro, avtor Panovega labirinta. Dodajte še mulce, ki jih čakajo irske »magične« gobice in psihedelični splatter (Gobice), brata Pang, ki vam bosta skušala izpraskati oči (Reciklaža), in Wesa Cravena, ki bo Krike prilepil na sedmerčke (Odreši me zla), pa dobite malo enciklopedijo reči, ki jih ne počnite doma.
-
-
Paranormalno 3
Veliko sopihanja, kričanja, ropotanja in statičnih praznin je bilo treba, da bi se v Paranormalnem, rebootu Čarovnice iz Blaira, izkazalo, da se je Katie polastil demon in da se v družbi tega antividnega demona počuti bolje kot pa v družbi svojega fanta. Med njo in demonom je več kot med njo in njenim fantom. Katie je ženska, ki se ji zmeša od »normalnosti«, s katero jo stiskajo in obenem krasijo. Paranormalno je bil ženski film, skrit v grozljivko.
-
Stvor
Hollywood je zadnja leta tako rekoč serijsko rimejkiral filme iz sedemdesetih let. Zdaj je Hollywood očitno odkril osemdeseta - in tako je napočil čas za rimejkiranje filmov iz osemdesetih. Tu je Arthur. Tu je Karate Kid. Tu je Conan barbar. Tu je Footloose. Pred nami so Rdeča zora, Top Gun in Petek trinajstega. In seveda, tu je Stvor, rimejk polarnega šokerja, ki je bil rimejk polarnega šokerja, posnetega na začetku petdesetih, na vrhuncu hladne vojne, paranoje in protikomunistične histerije, ko je Hollywood strah pred komunisti alegorično prelil v strah pred zunajzemeljskimi zavojevalci.
-
Kajn in Abel
Leta 2005 so že mnogi v Ameriki svarili pred nepremičninskim balonom: počil bo! Razneslo ga bo! Toda Herman Cain je tedaj napisal kolumno, v kateri je napadel vse tiste, ki so opozarjali, da se bliža veliki pok nepremičninskega balona. Kaj se pa greste? To se ne bo zgodilo! To se ne more zgoditi! In tri leta kasneje, kake tri tedne pred zlomom finančnih trgov, je vztrajal: kaj zganjate cirkus! Saj ne bo konec sveta! Saj se ne ruši nebo! Kmalu zatem se je zgodilo prav to: nepremičninski balon je počil, finančni trgi so se zlomili. Nebo se je zrušilo, sveta je bilo konec. Herman Cain ni ravno človek, ki vidi v prihodnost, toda glej, no: zdaj je nenadoma glavni republikanski kandidat za ameriškega predsednika in rock star desnice.
-
Koko in duhovi
Koko, eden izmed otrok iz hrvaške vasice, ki so razrešili zapleten kriminalni primer in ki so posledično postali knjižni junaki, se z družino preseli v večje mesto, kjer pa ga čaka hujši primer - duhovi. V okolici naj bi namreč strašil duh ekstremno skopuškega Vinceka, hrvaškega Scroogea, ki ga na Wall Streetu in Kongresnem trgu ne bi našli med tistimi »Mi smo 99%«. Film Koko in duhovi, sicer hrvaško-slovenska koprodukcija, odsvetuje pohlep, toda obenem je tako naiven in nenapet kot mladinske produkcije Romana Končarja, recimo Pozabljeni zaklad, kar pomeni, da izgleda tako, kot da je bil posnet pred tridesetimi leti - in kot da skuša otroke zaščititi pred sodobnimi filmi in sodobnimi časi.
-
Winx klub: Čarobna pustolovščina
Iginio Straffi je Winx klub lansiral leta 2004 - kot animirano TV serijo. In vinksice so v teh sedmih letih postale globalni fenomen - kot barbike. Mutirale so v igrače, knjige, modne linije, pobarvanke, računalniške igrice, nove sezone TV serije in dva filma - Čarobna pustolovščina je drugi. Vinksice so italijanska verzija barbik, okej, špageti verzija barbik, po malem pa tudi špageti verzija Harry Potterja, saj vinksice - Bloom in njene prijateljice, junaške, temperamentne vile »magičnega« kraljestva - počnejo to, kar počne Potterjev klub: odklepajo skrivnosti, lomijo zlonosne sile, razpihujejo mrak, rušijo čarovnice, premagujejo generacijske prepade in - kar je bonus - predpubertetnice nagovarjajo k neodvisnosti, samostojnosti in disidentski odločnosti, pri čemer vrhunec neodvisnosti in samostojnosti ostaja poroka.
-
Trije mušketirji
Francija je obkoljena, kralj Ludvik XIII. je osamljen, obdan s samimi spletkarji, povzpetniki in makiavelisti. Koga naj pokliče na pomoč? Jamesa Bonda? Terminatorja? Supermana? Batmana? Ramba? Ne, pač pa Athosa, Porthosa in Aramisa, tri mušketirje. Toda vse skupaj se začne v obleganih Benetkah, kjer iz morja bušne nindža - no, Athos (Matthew Macfadyen), ki izgleda kot nindža. Toda še preden stražarji, ki jih je pošical, padejo na tla, mu že damski koltek v glavo nameri Milady, njegova muza.
-
Lurd
Lurd se dogaja v Lurdu, glavnem mestu čudežev, toda sam film je ravno dovolj obešenjaški, da si težko predstavljate, da verjame v čudeže. Ali pač? V Lurd prihajajo ljudje, ki so bolni, invalidni, obupani - in ki verjamejo v čudeže. Ali pač ne? V Lurd pripotuje nova pošiljka romarjev, bolj ali manj invalidov, prikovanih na vozičke - med njimi je tudi Christine (Sylvie Testud), žrtev multiple skleroze, za katero skrbijo katoliški prostovoljci, »malteški« bratje in sestre, ujeti med flirte, rivalstva in rituale, ki jim lajšajo vživljanje.
-
Kužna nevarnost
Ali živimo v apokaliptičnih časih? Vsekakor, pravi Kužna nevarnost - do apokalipse nam manjka le korak, le da apokalipsa ne bo izgledala tako kot v filmih 2012 in Armagedon. Ali natančneje: do apokalipse nam manjka le en sam samcat pandemični virus. Ptičjo gripo (ali pa prašičjo gripo), ki je nedavno okužila in prestrašila svet, tu nadomešča MEV-1, infekcija, ki potuje s hitrostjo dotika, s hitrostjo diha, s hitrostjo poljuba, niti ne francoskega, ampak tistega povsem vljudnostnega, prijateljskega, na lice, ali pa starševskega, na čelo. Poguben je že tisti »kissing air«. Kužne so površine, ki razžirajo globino - intima, človeška bližina, je smrtonosna.
-
Veliko prebujenje
Da ne bo kakega nesporazuma: to, kar se bo po svetu zgodilo 15. oktobra, bo revolucija. Vse tisto do zdaj razpršeno protestno vrenje, vse tisto globalno nasprotovanje statusu quo, ki se bo jutri, 15. oktobra, končno sinhroniziralo, bo revolucija. Naj torej ne bo nesporazuma. Kje je potem nesporazum? Nesporazum je natanko tam, kjer nesporazuma ne bi smelo biti: na levici. Levica namreč - v nasprotju z desnico, ki pravi, da gre pri protestnem gibanju »Okupirajte Wall Street« le za razredno zavist, da torej tisti, ki nimajo denarja, zavidajo onim, ki imajo veliko denarja (in jim ga hočejo zato vzeti) - pridigarsko poudarja, da to ne bo revolucija, ampak bolj modna muha, mondo bizarro, nekaj otročjega, nekakšna otroška bolezen ali karneval, anarhistični freakshow, ki itak ne bo ničesar spremenil, češ da je rešitev drugje, recimo v zapatističnih mikropolitikah, boju za pravice manjšin, delavnicah in tako dalje, ne pa v revoluciji. Pričakovali bi, da se bo revolucije bala desnica - toda očitno se je precej bolj boji levica.
-
Sanjska hiša
Gotovo veste, koliko slovenskih parov se loči po selitvi v sanjsko stanovanje ali pa sanjsko hišo. Kupovanje stanovanja je bilo skupni projekt, tisto, kar je par združevalo, ga držalo skupaj, ga motiviralo in gnalo naprej - ko se par enkrat preseli v to magično, prigarano, zadolženo stanovanje ali hišo, je vsega konec. Par nima več za kaj živeti - to, da leti perje, je najmanj, kar lahko rečemo.
-
Morilska elita
Sam Peckinpah je leta 1975 - po klasikah a la Divja banda, Slamnati psi, Pobeg in Pat Garrett in Billy the Kid - posnel Elito morilcev (The Killer Elite), v kateri sta James Caan in Robert Duvall igrala stara prijatelja, sicer agenta Com-Tega, tajne, morilske organizacije, ki deluje znotraj Cie. Nista idealista - to, kar počneta, počneta za denar. Vse je okej, dokler Duvall ne ubije ruskega disidenta, ki naj bi ga zaščitila, Caana pa z dvema streloma pohabi.
-
Namišljene ljubezni
John Cusack je pred leti, v Allenovi komediji Streli nad Broadwayjem, neki ženski očital, da ne loči med ljubeznijo in seksom. Ženska se brani, ne, ne, ločim - ljubezen je nekaj globokega, seks pa je le nekaj centimetrov.
-
“Mi smo 99 %!”
V Tuniziji se je vse začelo z množičnimi protesti proti diktatorju - in na koncu so diktatorja zrušili. Tudi v Egiptu se je vse začelo z množičnimi protesti proti diktatorju - in na koncu so diktatorja zrušili. Na Wall Streetu se je prav tako vse začelo z množičnimi protesti - in tudi na Wall Streetu množica protestira proti diktatorju, proti ultimativnemu diktatorju - kapitalu, Wall Streetu, katedrali kapitala. Protestna množica, ki se že tedne - vse tja od 17. septembra - zbira na Wall Streetu, hoče zrušiti diktaturo kapitala. Nihče ne verjame, da jim bo uspelo.
-
Kateri je pravi?
Ally (Anna Faris) je ženska, ki jo zgrabi panika. Ne zato, ker je pravkar izgubila službo, in tudi ne zato, ker je pravkar izgubila fanta, ampak zato, ker je v neki ženski reviji prebrala, s koliko moškimi lahko ženska spi pred poroko: v povprečju le z desetimi in pol. Desetimi in pol? Kaj to pomeni? Da je imela z enajstim nepopolni spolni odnos? Da ga je enajstemu le potegnila ali zdrkala? Ally prešteje tipe, s katerimi je spala, in ugotovi, da jih je na njenem spisku že 19. Kar je znak za alarm: če spi še z enim, dvajsetim, bo postala za moške nesprejemljiva - nihče se ne bo hotel poročiti z njo.
-
Mali vohuni - V vrtincu časa
V petdesetih letih prejšnjega stoletja je kino izgubljal bitko s televizijo. Kaj zdaj? Kako ljudi odvrniti od televizije in jih vrniti v kino? Da bi ljudi vrnili v kino, so si izmišljali vse mogoče in nemogoče: razkošne formate, spektakularne specialne efekte, 3D in kakopak - najbolj nemogoče - Smell-O-Vision. Kaj je to Smell-O-Vision? Da bi gledalci film bolj začutili, da bi jih torej film bolj prevzel, so začeli med projekcijo v dvorano spuščati ustrezne vonjave - pač vonjave tega, kar je gledalec videl na platnu. Film je bilo mogoče vonjati. Ha! Vonj po filmu. Smell-O-Vision ni bil brez konkurence - AromaRama, Smell-O-Rama, Scentovision.
-
Deviški ples smrti
Gotovo veste, kaj je to product placement: podjetje filmarjem plača, da ta ali oni njegov produkt vključi v film, da ga torej pokaže v filmu. Namesto da bi se v filmu pojavila reklama za ta produkt, se v filmu pojavi kar sam produkt. Recimo: BMW, Visa, L'Oréal, Ericsson, Heineken, Avis in Omega SA v bondiadi Jutri nikoli ne umre. Ali pa Sonyjevi telefoni, prenosniki in televizorji v bondiadi Casino Royale. In tako dalje. Slovenija je tako podjetje, ki tujim filmarjem plačuje, da jo pokažejo v svojih filmih. Vzemite le Deviški ples smrti, madžarski film, ki ga je koproducirala oz. sofinancirala tudi Slovenija.
-
Noč morskih psov
Hitro - koga je morski pes najprej požrl v Žrelu? Točno, žensko. Za kazen. Ker je fukala. Ker je dišala po seksu in spermi. In ker ni bila poročena. In koga je morski pes najprej požrl v Globoki modrini? Točno, črnca. Za kazen. Ker je črn. Ker se je rinil med znanstvenike. Ker tako visoko nima kaj početi. In Noč morskih psov je dokaz, da so najbolj večni prav najbolj obupani in najbolj obupni klišeji. Uganite, koga najprej požre morski pes - točno, žensko. Ker diši po seksu. In uganite, koga morski pes udari takoj zatem - točno, črnca. Ker smuča na vodi. Ker se je preveč stegnil. Ker se ne bi smel riniti v to belsko obliko preživljanja prostega časa. Morski psi, ki po louisianskem močvirju preganjajo, terorizirajo, žrejo in trpinčijo skupino alfa mladcev in bimbastih mladenk (ne, mobilni telefoni ne delajo), so reakcionarji, varuhi starega režima, toda mladci in mladenke so tako brezosebni, tako
-
Neke druge zgodbe
Ženske ne rojevajo več same - ob strani jim stojijo njihovi moški, očetje njihovih otrok. Otroka zdaj rodita skupaj. Ženska rojeva, moški snema. Ne v Nekih drugih zgodbah, prvem pravem postjugoslovanskem jugoslovanskem filmu, koprodukcijskem hrvaško-srbsko-bosansko-makedonsko-slovenskem omnibusu: tu ženske - Hrvatica, Srbkinja, Nizozemka na misiji v Bosni, Makedonka in Slovenka - rojevajo same. In same se odločajo, ali bodo sploh rodile. Same odločajo o svoji možnosti izbire.
-
Che - novi človek
Vse dokumentarce o Cheju, ki jih imate, lahko mirno vržete proč - tole je popolni portret revolucionarja, ki je bil vedno pripravljen na revolucijo in close-up. Tu, v kubanskem dokumentarcu Che, novi človek, vidite, kako zelo se je Che zavedal kamere, kako dobro ji je znal streči, kako dobro je razumel njen poten-cial, kako premišljeno je kultiviral svoj imidž (Che na traktorju, Che v predilnici, Che na gradbišču, Che v Združenih narodih, kjer najavlja vihar, ki bo zajel latinsko Ameriko ipd.), kako »nesrečen« je bil, ko se je moral v Bolivijo infiltrirati pod drugim imenom in z drugo, povsem spremenjeno identiteto (gladko obrit, s plešo!) in kako vesel je bil, ko so mu začeli lasje in brada spet poganjati, ko je torej začel spet postajati podoben samemu sebi.
-
Lahko noč, gospodična
Samo (Jernej Šugman) in Hana (Polona Juh) sta poročena. Oba sta arhitekta, dobro situirana, s hiško in hčerko. Zanju ni krize. Ali pač? Da med njima nekaj ne štima, veste po tem, da ona bolj malo govori, da pomenljivo pogleduje, da melanholično poležuje in da čaka na vprašanje: »Kaj je s tabo?« Da med njima ni vse okej, pa veste tudi po tem, da on po telefonu kramlja z drugimi, namesto da bi kramljal z njo.
-
»To bil je mož!«
Borut Pahor je hodil kot zgodovinska osebnost, nastopal kot zgodovinska osebnost, govoril kot zgodovinska osebnost, kar pa naj vas nikar ne zavede - Borut Pahor je hotel biti zgodovinska osebnost.
-
Medvedek Pu
Ko se medvedek Pu, ki mu glas daje Jim Cummings, zjutraj zbudi, ve, da mora storiti nekaj zeloooo pomembnega, toda ne more se spomniti, kaj. Ni čudno: Medvedek Pu - animirani film via Disney - izgleda tako, kot da je bil posnet pred mnogimi leti. Ne pred desetimi, ampak pred tridesetimi, štiridesetimi, v zlatih časih, v napol mitski dobi, ko so bili vsi ljudje dobri, prijazni in brez zlobnih nakan, ko so bili vsi odnosi vljudni, nežni, nevsiljivi in družinski, ko se ni nihče nikogar bal, ko ni bilo treba zaklepati vrat, ko je cvetela solidarnost, ko ni bilo sebičnosti, izkoriščanj in zlorab in ko so lahko ljudje nemoteno uživali v svoji preproščini in naivnosti. Tak svet ni nikoli obstajal, niti pred štiridesetimi leti (ali bolje rečeno: kaj šele pred štiridesetimi leti!), tako da bodo celo petletniki, ki jih ta animacija cilja, dahnili le: E, to pa je eskapizem! Disneyland se jim bo zdel bolj realen.
-
Prijatelja samo za seks
V romantičnih komedijah ni seksa. Ljubimca - moški in ženska, ki naj bi si bila usojena - se le gledata, ovohavata, dotikata, izgubljata in ponovno najdevata. To je vse. Vse skupaj se konča s poljubom. Ja, poljubu verjetno sledi seks, toda seks pride šele tedaj, ko filma ni več. Ko ga je že konec. Ko torej filma zmanjka. In zakaj v romantičnih komedijah ni seksa? Iz preprostega razloga: ker je seks le v napoto ljubezni. Ker le moti romantiko. Ergo: ker seks pokvari ljubezen. Tako je stališče romantičnih komedij.
-
En dan
En dan je modna revija - ravno obratno od tega, kar je hotel biti. Za začetek, naslov morate vzeti dobesedno - Emma (Anne Hathaway) in Dexter (Jim Sturgess), sicer sošolca, pristaneta v postelji, a se ne pofukata, ampak raje skleneta, da bosta le prijatelja. Harry in Sally - ne pa friends with benefits. Na koledarju piše: 15. julij 1988. In potem se začne Neskončen dan - no, njuna verzija Neskončnega dne. V njuno življenje se namreč vključimo le vsakega 15. julija v letu, ali bolje rečeno - vsako leto 15. julija. Ker sta si usojena.
-
Turneja
Take like, kot je Joachim Zand (Mathieu Amalric), glavni junak francoske Turneje, običajno srečate v ameriških filmih: ofucani, sluzasti, stresni, napol šarlatanski promotor, ki se s svojo zabaviščno skupino prebija skozi male, zakotne, brezosebne, nič kaj profitabilne kraje, od enega cenenega hotela do drugega, zjeban od lovljenja ameriškega sna, in obenem prepričan, da je s svojo mešanico oportunizma, sejmarske vztrajnosti, družabne uglajenosti in šarmantne energičnosti še vedno strup za neuko, naivno, nekritično publiko, ki živi v preteklosti - tako kot on.
-
V letu hip hopa
V letu hip hopa je kratka zgodovina slovenskega hip hopa. Ne da je zgodovina slovenskega hip hopa kratka, še zlasti če pomislite, da se začne z Domiceljevo verzijo Banan. Ironično? Še bolj ironično: hip hop so potem pionirsko posvojili stebri slovenske nacije, slovenski smučarji (Jure Košir in njegov cvišencajtarski kartel) in slovenski teater (Glejev Hamlett Packard).
