Marcel Štefančič jr.
-
16. 9. 2011 | Mladina 37 | Družba
Na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, v času vladavine Ronalda Reagana in Margaret Thatcher, je trg doživel največjo deregulacijo po II. svetovni vojni. Kapital se je osvobodil. Bil je povsem prost. Tako kot trg. Restrikcije in omejitve in kontrole so padale druga za drugo. Kapital in trg sta bila odgovorna le še sama sebi ali pa, v najboljšem primeru, drug drugemu. In to je bilo vse. Država in družba nista imeli več nobene besede.
-
16. 9. 2011 | Mladina 37 | Kultura | Film
Če hočete videti, kako sodobni ljudje organizirajo svoj mikroupor proti sistemu, divjemu, opresivnemu kapitalizmu, njegovim izkoriščevalskim in poniževalnim mehanizmom, potem si poglejte avstrijskega Roparja, ki je posnet po resnični zgodbi. Johann Rettenberger, ki ga igra Andreas Lust, je avstrijski maratonec - stalno teče, stalno trenira. Manično, študiozno, napol stahanovsko. Kot stroj. In kako se upre sistemu?
-
16. 9. 2011 | Mladina 37 | Kultura | Film
Johnny English 2 je nadaljevanje zelo uspešne parodije Jamesa Bonda (kot da ni že sam James Bond samoparodija), ki pa se začne tako kot Rambo 3 - v budističnem samostanu. John Rambo (Sly Stallone) je po Rambu 2 padel v krizo - potreboval je malce samoiskanja, notranjega miru, duhovne telovadbe. Obupal je nad svetom, vojnami, klavnicami, kaosom. Kar pa ni čudno, če pomislite, kaj je počel v Rambu 2: v Vietnamu je pobil toliko ljudi (da o komunistih in njihovih simpatizerjih niti ne govorim), da je moral vase. Le koga ne bi žrlo, če bi pobil toliko ljudi, magari komunistov? Le kdo ne bi potreboval remonta, če bi za sabo pustil tako pokopališče? In budizem ga res osebnostno dvigne in preobrazi: ko ga potem pošljejo v Afganistan, namreč pobije še več komunistov in njihovih simpatizerjev. Ne, Rambo ni »izgubljeni turist,« ampak »najhujša nočna mora.« In ne, Rambo ne misli, da je Bog - Bog bi do nasprotnikov pokazal vsaj malce usmiljenja, Rambo ga ne. Ko ga ranijo, ga polkovnik Trautman, njegov guru, vpraša: »Kako je z rano?« Rambo budistično odvrne: »Saj ste nas učili, da naj ignoriramo bolečino, ne?« Jasno, Rambo bolečino ignorira. Malce ga resda boli, a tega ne jemlje osebno.
-
9. 9. 2011 | Mladina 36 | Svet
Za republikanskega predsedniškega kandidata, ki se bo prihodnje leto pomeril z Barackom Obamo, se rinejo mnogi, toda ratingi najbolje kažejo Michele Bachmann, kongresnici iz Minnesote, Ricku Perryju, guvernerju Teksasa, in Mittu Romneyju, nekdanjemu guvernerju Massachusettsa. Kdo bo dobil nominacijo za republikanskega predsedniškega kandidata? Ta, ki bo Ameriko vrnil Bogu. Romney nima možnosti - ker je mormon. Ker je, ko je bil še guverner Massachusettsa, vpeljal zdravstveno reformo, ki je bila zelo podobna Obamovi, »socialistični« in »komunistični«. In ker se je zavzemal za pravice istospolnih parov. Tega mu krščanska desnica ne bo oprostila niti odpustila. Podpiranje istospolnih parov? Neodpustljivo! Univerzalno zdravstveno zavarovanje? Neodpustljivo! Pa še mormon je. Mormoni niso »pravi« kristjani. Ne, krščanska desnica mu ne bo prikimala. Ne bo lobirala zanj. Ne bo agitirala zanj. Ne bo jurišala zanj. Kar je zanj zoprno: krščanska desnica - zelo dobro organizirani blok najrazličnejših evangeličanskih denominacij - je namreč najmočnejši ideološki, lobistični in volilni motor republikanske stranke in republikanskih primarnih, strankarskih volitev. Če nisi všeč temu motorju, temu kvazipolitičnemu bloku, potem si izgubljen. In krščanski desnici moraš biti zelo všeč, če hočeš dobiti njeno podporo. Če pa hočeš biti krščanski desnici zelo všeč, potem moraš biti zelo všeč Bogu. Kar pomeni, da moraš biti Bogu res zelo, zelo blizu.
-
9. 9. 2011 | Mladina 36 | Kultura | Film
Se še spomnite Goril v megli, filma o Diann Fossey, veliki zaščitnici goril? Bonobo Beni je film - no, igrani dokumentarec - o Claudine André, belgijski zaščitnici bonobov, pritlikavih šimpanzov, zelo veselih, poskočnih, tarzanskih opic, odličnih impersonatork človeške rase, ki bi se dobro podale rebootu TV serije Daktari. Razlika med Diann Fossey in Claudine André je očitna: Claudine André je še živa. Kar je velik dosežek, če pomislite, da deluje v Kongu (Kongu-Kinšasa!), kjer že desetletja divja brutalna vojna, kjer je umrlo na milijone ljudi in kjer je posiljevanje žensk tako pandemično kot uničevanje starih ekosistemov in ropanje naravnih bogastev, predvsem dragocenih kovin. A po drugi strani, če bi skušala Claudine André zaščititi dragocene kovine Konga, bi jo verjetno že davno ubili - bonobi imajo v primerjavi s temi kovinami tako nizko ceno, da jih lahko rešuješ pred civilizacijo, velikimi korporacijami, živalskimi vrtovi, zbiralci, huntami in divjimi lovci, ne da bi se pri tem igral s svojim življenjem. Milina v očeh Benija, malega, nežnega, ekspresivnega bonoba, ki ga je treba rešiti za vsako ceno, je videti kot alegorija vseh tistih Kongožanov in Kongožank, ki jih niso rešili.
-
9. 9. 2011 | Mladina 36 | Kultura | Film
Obstaja oblast. In obstaja kvazioblast, paraoblast, psevdooblast - saj veste, vsa tista množica uniformirancev, recimo raznoraznih varnostnikov, ki imajo le toliko oblasti, kolikor si je sami vzamejo. In ameriški komik Kevin James, ki izgleda kot večna rezerva za Adama Sandlerja, je karikatura te psevdooblasti. Recimo: v Paulu Blartu je igral varnostnika v nakupovalnem centru, ki si oblasti ne zna vzeti. Lik malega psevdooblastnika, ki nima nobene moči in ki si je tudi ne zna vzeti, je lik, ki ga stalno ponavlja, tudi v psevdokomediji Oskrbnik, v kateri igra oskrbnika v massachusettskem živalskem vrtu, ki kramlja z živalmi. Jasno, tudi živali - levi, gorile, sloni, opice, medvedi ipd., ki jih psevdovokalizirajo Sylvester Stallone, Cher, Adam Sandler, Nick Nolte, Judd Apatow, Jon Favreau itd. - kramljajo z njim. Zakaj jih sliši? Zakaj govorijo z njim? Zakaj mu dajejo celo romantične nasvete, s katerimi potem zapeljuje Rosario Dawson? Iz preprostega razloga: ker je kul. Ker je dober. Ker jih razume. Hej, zakaj jih potem ne spusti? Oskrbnik je tako dolgočasen, tako duhamoren, tako dosledno antismešen in tako psevdokvazipara, da je potreboval 5 scenaristov.
-
9. 9. 2011 | Mladina 36 | Kultura | Film
Steve Carell je že 25 let poročen z Julianne Moore. Srečno. Vsaj tako misli, dokler ji ne reče, hej, štejva do tri in potem na tri oba hkrati povejva, kaj si zdajle najbolj želiva. »Ena, dva, tri!« Carell dahne: »Crème brûlée!« Julianne Moore pa: »Ločitev!« Spala je s Kevinom Baconom. Carella, ki je tokrat bolj resen kot komičen, to povsem stre. Ne bi ga smelo. To, da je Julianne Moore spala z Baconom, je povsem logično - to bi se slej ko prej neizbežno zgodilo. Ne pozabite namreč, da vsakega človeka od Kevina Bacona loči le šest korakov. Tako kaže dobro znana družabna igrica Six Degrees of Kevin Bacon. Razlika je le v tem, da včasih za tistih šest korakov potrebuješ 25 let. Ker pa vsakega človeka od Bacona loči le šest korakov, smo hitro pri Ryanu Goslingu, Emmi Stone, Marisi Tomei, Analeigh Tipton in Jonahu Bobu. Gosling je barski filozof, ki Carellu pomaga najti izgubljeno moškost, saj njegovi podoč-njaki izgledajo kot »jajca Hugha Hefnerja«, toda ko ga začne mojstriti in ko pred sabo gleda le impersonacijo hlipajočega, milozvočnega patosa Robina Williamsa, ne ve, ali naj mu sploh pomaga, ali pa naj ga preprosto prepusti evtanaziji. Gosling, ki je prepričan, da je vojne spolov konec in da so jo dobili moški (in to v trenutku, ko so ženske začele na drogu plesati za trening), pade na Emmo Stone, Marisa Tomei pade na Carella, na katerega pade tudi 17-letna varuška, Analeigh Tipton, na katero pa pade Carellov 13-letni sin, Jonah Bobo. Hej, med Demi Moore in Ashtonom Kutcherjem je 15 let razlike, pa sta srečna! Šest korakov, pa dobite To noro ljubezen, romantično komedijo, ki je tlakovana s »sofisticiranostjo«, »zrelostjo«, »razsvetljenostjo«, »kompleksnostjo« in drugimi dobrimi nameni - kot majoneza. In tudi izgleda tako: kot majoneza. Da ne bom preveč nesubtilen: kot remiks majoneze in pudinga. Ne ravno brûlée. Ta nora ljubezen sicer ni rimejk britanske romantične komedije Pravzaprav ljubezen, toda v svoji majonezno-pudingasti mozaičnosti ne pade daleč stran, še toliko bolj, ker skuša za vsako ceno ostati na ravni splošne sprejemljivosti, spoštljivosti in vljudnosti, ta teren pa je že tako zlizan in iztrošen, da je za protinapad in druge izvirnosti bolj malo možnosti. Ne, Ta nora ljubezen ni nora (niti crazy niti stupid), ampak zelo mehka - in vsakič, ko bi morala otrdeti in dobiti zobe, postane še mehkejša. Ljudje, ki drug drugega varajo in zapeljujejo, so vendarle malce nevarnejši in ostrejši, pa tudi bolj zarotniški in bolj zlobni - in ne bodo vam rekli, da v nemonogamnem seksu niso uživali. Ta nora ljubezen, katere izvirni naslov zveni kot parodija filma Eat, Pray, Love, pa je tako nora, da nas prepričuje, da v nemonogamnem seksu nihče ne uživa. In če se že ločiš, se moraš potem obvezno poročiti z žensko, od katere si se ločil.
-
9. 9. 2011 | Mladina 36 | Kultura | Film
Arktika izgleda kot planet, na katerem bi se lahko dogajal Osmi potnik. Ali pa Solaris. Arktika je neobljudena, nenaseljiva, prazna. Tam nimaš kaj početi. Tam ni ničesar. In ta nič je lepa priložnost za trilerje. Ni ga čez triler, ki se dogaja na Arktiki, kajti tam se zgodi le to, kar ljudje prinesejo s sabo. Ali bolje rečeno: triler ima na voljo le to, kar ljudje v to veliko praznino - v ta absolutni, ekstremni nič - prinesejo s sabo. In v ruskem filmu Kako sem preživel poletje na ruski arktični meteorološki postaji, zgrajeni v času Stalina in gulagov, ni ravno gneče - tam sta le Pavel (Grigorij Dobrigin) in Sergej (Sergej Puskepalis), meteorologa, polarna zombija, ki bi si lahko povsem mirno momljala verze Bowiejevega štikla Space Oddity: »Here am I sitting in a tin can far above the world/ Planet Earth is blue and there's nothing I can do.« Momljala bi si jih lahko noč in dan, pravzaprav dan na dan, kajti noči tu ni - vedno je dan. In ledeno morje in morilske temperature in divji vetrovi. Sergej je kakih 20 let starejši od Pavla, toda obsojena sta drug na drugega - kot sin na očeta in oče na sina, kot učenec na učitelja in učitelj na učenca, kot mlajša generacija na starejšo in starejša generacija na mlajšo, kot tehnofil na tehnofoba in kot tehnofob na tehnofila, kot postsovjetska Rusija na sovjetsko in sovjetska Rusija na postsovjetsko. Do njiju je daleč, ne le geografsko in tehnološko, ampak tudi psihogeografsko, med njima pa je distanca, stkana iz arktičnega niča, enoličnosti, dolgčasa, brezdelja, izoliranosti, asocialnosti, paranoje, norosti, ki pride s teritorijem (tako kot avtodestruktivnost), in rutinskega pošiljanja podatkov, ne ravno tako dramatičnih ali pa alarmantnih, da bi spremenili izraz na njunih obrazih, toda ko Pavel nekega dne prestreže alarmantni, tragični podatek, ki ga potem Sergeju taktično - tako rekoč preventivno - zamolči, se tisti nič napihne v katastrofo. Nič je pač kraj, ki človeku nudi veliko možnosti, da postane HAL - ali pa tisti ocean iz Solarisa, Tarkovskega odgovora na Kubrickovo Odisejo v vesolju. Kot je rekel Brecht: Če v prvem dejanju na steni visi puška, pomeni, da bo v tretjem dejanju uporabljena.
-
2. 9. 2011 | Mladina 35 | Svet
Oh, če samo pomislim, koliko h'woodskih filmov so prodajali s sloganom: The hunt is on! Lov se začenja! S tem sloganom stalno - že leta in leta - prodajajo akcijske filme, trilerje, pa tudi grozljivke. Očitno se je prijel. V resnici se je tako dobro prijel, da zdaj z njim propagirajo in prodajajo tudi lov na Moamerja Gadafija: The hunt is on! Lov se je začel! Vsi to ponavljajo, in to s tako vnemo, kot da bi hoteli reči: Cenjena publika, začel se je vaš najljubši film! Ali pa: Hej, začela se je vaša najljubša računalniška igrica! Vsekakor, za Zahod je libijska vojna le film, le računalniška igrica, nekaj povsem irealnega - zahodne sile so Libijo tolkle iz zraka, z varne distance, umirali pa so Libijci. Libijska vojna je idealna vojna, vojna prihodnosti: vojna, v kateri se ti nič ne zgodi. Vojna, ki se ne zgodi. In libijska vojna se za Zahod v nekem smislu res ni zgodila. Zato je toliko bolj čudno, da hoče Zahod zdaj na vsak način Gadafijevo glavo - in ji soditi. V Haagu. Na Zahodu. Za njim so poslali libijske upornike, britanske Posebne enote in ameriške Predatorje.
-
2. 9. 2011 | Mladina 35 | Kultura | Film
Film Brez povratka 5 je prišel ravno v pravem času - na mentalni prelomnici, ob koncu počitnic in dopustov, ko je konec prostosti, brezskrbnosti in veselja, ko je pred Slovenci spet sedem, osem mesecev kratkih dni, hudega stresa, depresije in sivine, ko se torej Slovenci spet prelevijo v eksistencialiste. In predapokaliptična atmosfera, v kateri je prišel ta film, le še dodatno poudari njegov eksistencialistični gusto. Franšiza Brez povratka je prežgana z eksistencializmom. Sporočilo je dobro znano: Vsi umremo! Ko si živ, si že mrtev! Vedno si na tem, da umreš! Če nisi umrl danes, ne pomeni, da ne boš umrl! Nihče ne živi večno! Smrti ne moreš pobegniti! In seveda: če je tvoj sosed - ali pa tvoj prijatelj, znanec, kolega, sovražnik ipd. - umrl pred tabo, še ne pomeni, da ne boš tudi ti umrl! In glede na to, kaj v tej franšizi počne Smrt s tistimi, ki mislijo, da so jo ukanili in se ji izmaknili, je bolje, da takoj umrete. V nasprotnem primeru si bo Smrt za vas izmislila najhujšo, najbolj pikantno, najbolj groteskno smrt: ponižala vas bo, osmešila. Ne, Smrt definitivno ni na strani tistih, ki preživijo. Tokrat mislijo, da so preživeli (in ušli Smrti), mladi uslužbenci (enkrat za spremembo ne tinejdžerji), ki se z avtobusom odpravijo na team-building, toda ko pripeljejo na orjaški most, ima Sam (Nicholas D'Agosto), eden izmed njih, tisto smrtno slutnjo, apokaliptično vizijo: most se bo zlomil, vsi bodo umrli grozne smrti. Ko se nenadoma zbudi, so vsi še živi, toda opazi prve znake tega, kar je videl v svojih apokaliptičnih sanjah, toda le peščica prijateljev mu verjame, tako da še pravočasno zapustijo bus in most, ki se kmalu zatem prelevi v Titanik - in Steven Quale, ki je superviziral specialne efekte pri Cameronovem Titaniku, poskrbi, da je padanje v globino res pikantno, srhljivo, groteskno. A kot rečeno: ti, ki jih pogoltne most, jo še dobro odnesejo. Tiste, ki preživijo, čakajo še hujše, še bolj pikantne, še bolj srhljive, še bolj groteskne smrti. Lahko se skrivajo, toda ne morejo zbežati. Smrt pride po vsakogar izmed njih - tolče jih enega za drugim, kot serijski morilec s kozmičnim inteligenčnim kvocientom. Nikjer niso varni - niti v telovadnici, med gimnastično vajo, niti v masažnem salonu, med akupunkturo, niti pri optiku, med laserskim posegom. Znoj je vedno le uvod v smrt. Seksizem tudi. Smrt vedno poantira svojo mantro - in za nameček se mrtvim še posmehuje. No: reži. Nobene pietete. Smrt ima črni smisel za humor, za katerega si potem vzame tudi čas. Smrt je ultimativni sarkazem, popolna žalitev. Smrt je totalna, vsevidna, vsepovsodna. Kar vas seveda pripelje do ne-izogibnega vprašanja: če je smrt res tako pametna, tako totalna, tako vsevidna, tako inteligentna in tako nezgrešljiva, kako to, da so se ji potem Samovi prijatelji na tistem mostu izmaknili? Kako to, da jo je Sam ukanil? Nič, Smrt očitno ne kontrolira sanj. Hej, morala bi se povezati s Freddyjem Kruegerjem, ki kontrolira sanje. Franšiza Brez povratka je repetitivna - kot Smrt. A po drugi strani, ljudje umirajo zato, ker so neumni - izmaknejo se Smrti, potem pa sedejo na potniško letalo. In zaslišijo štikel Dust in the Wind.
-
2. 9. 2011 | Mladina 35 | Kultura | Film
Drevo življenja, zmagovalec letošnjega Cannesa, je natanko to, kar filmi običajno niso: avtobiografija. Filmski režiserji običajno ne snemajo avtobiografij. Biografije - da. Avtobiografij - ne. Avtobiografije so stvar knjig. Filmi so predragi, da bi prenesli avtobiografije. Transformerji niso avtobiografija Michaela Baya. Lov za izgubljenim zakladom ni avtobiografija Stevena Spielberga. In Šund ni avtobiografija Quentina Tarantina. Šund je morda res film o filmih, ki jih ima Tarantino najraje, toda to ni avtobiografija. Filmi o režiserjevih najljubših rečeh niso avtobiografije, ampak bolj fetišizmi - za filme so to, kar je za noge masaža. Tarantino je cinefil - in tega nikoli ne skriva. Vedno citira filme, vedno da povsem jasno in odločno vedeti, katere filme ima najraje, kateri so nanj najbolj vplivali, kateri so ga najbolj zaznamovali, še več - te filme vedno prikaže kot dele svojega življenja, kot biografske enote, kot tisto, kar se mu je v življenju zgodilo. Njegovi filmi so sestavljeni iz filmov, ki jih je videl - in njegovo življenje verjetno tudi. Terrence Malick, avtor Drevesa življenja, nekdanji reporter, filozof, fan Martina Heideggerja in script doctor (Škorpijon ubija, Odpelji, je rekel), je Tarantinovo diametralno nasprotje: v svojih filmih - četudi redkih (le pet v štiridesetih letih) - nikoli ne pove, kateri so njegovi najljubši filmi. Nobenih citatov ne pušča. Njegovi filmi - Surova balada, Božanski dnevi, Tanka rdeča črta, Novi svet in Drevo življenja - niso filmi o filmih, ampak biografije ljudi, ki so zares živeli. Ali pa bi vsaj lahko zares živeli. Kaj počnemo v filmih, bi rekli ti Malickovi ljudje: o nas bi morali pisati romane!
-
28. 8. 2011 | Mladina 34 | Kultura | Film
Se še spomnite Nevarnih src? Michelle Pfeiffer pride za učiteljico na šolo, na kateri mrgoli problematičnih učencev. V Hudi učiteljici je ravno obratno: Cameron Diaz pride za učiteljico na šolo, na kateri je problematična le ona sama. Nič se ji ne ljubi, pedagoški proces ji je španska vas, poha in preklinja, laže in goljufa, ne ve, da je božič, obenem pa pohlepno išče sponzorja, pač bogataša, ki bi pital njen dizajnerski apetit in ki bi jo odrešil tega, da mora delati. A kaj ko vsi bogataši fukajo le na dva načina: oblečeni ali pa s kondomom, ki ga potem vzamejo s sabo, za vsak primer, da ne bi prišlo do kakšne naknadne, taktične, zlatokopske oploditve. In seveda, učencem že prvo uro vrti film, in sicer Stand & Deliver, napol kultni film o učitelju, ki pride na problematično šolo. Šola, na katero pride ta učitelj, je v getu - šola, na katero pride Cameron Diaz, pa je nekje v Barbielandu. Vsi ostali na tej šoli so namreč povsem neproblematični. Nočejo gledati filmov! Zahtevajo znanje! Je kaj bolj problematičnega od šole, na kateri ni niti enega problematičnega učenca? Oja: film o taki šoli. Kot veste, so Nevarna srca kmalu dobila parodijo - Nenevarna srčeca. Zato je še toliko bolj čudno, da se Huda učiteljica tako zelo trudi, da bi izgledala kot parodija Nevarnih src. Je tisto, kar slišimo, štikel Gangsta Paradise? Absolutno. V filmu nastopita tudi Justin Timberlake in Jason Segel, toda njuna naloga je le, da občudujeta šov Cameron Diaz, pa četudi tu ni kaj občudovati, saj sta to verzijo Cameron Diaz videla že v mnogih filmih. Kar pa naj vas ne zavede: problematična v resnici izgleda le zato, ker so vsi ostali tako neproblematični.
-
28. 8. 2011 | Mladina 34 | Kultura | Film
Cirkuški klovn prinaša smeh in veselje. V Žalostni baladi za trobento prinaša smrt. Je kaj hujšega od klovna, ki prinaša smrt? Je kaj bolj strašljivega, bolj srhljivega, bolj pošastnega? Ne, toda Álex de la Iglesia, avtor Akcije mutant, Dneva zveri in Perdite Durango, ob tem še pretirava. Nič posebnega: vedno pretirava. In najboljši je, ko pretirava. Ko skuša biti še bolj to, kar je - bizaren, morbiden, luciden, odbit, absurden, sarkastičen, obešenjaški. Ko skuša torej impresionirati samega sebe. Tokrat gre zelo daleč, da bi se potešil. Žalostna balada za trobento, zmagovalka letošnjega Grossmannovega festivala, se odpre leta 1937 - v cirkusu, v katerega na lepem butne španska državljanska vojna, ki vpokliče tudi »veselega klovna« (Santiago Segura).
-
28. 8. 2011 | Mladina 34 | Kultura | Film
Ker živimo v času reciklaže (rimejki, nadaljevanja, ekranizacije stripov in TV serij), je povsem samoumevno, da je reboot doživela tudi Jane Eyre, literarna klasika, ki jo je Charlotte Brontë objavila davnega leta 1847 in ki je doživela že kopico ekranizacij, filmskih in televizijskih. Če seštejete vse verzije, ji verjetno v hrbet gleda celo Hamlet, da ne govorim o Romeu in Juliji. Jane Eyre in Edward Rochester sta Romeo in Julija 19. stoletja - ne loči ju družinski spor, ampak razredni prepad. Jane, ki jo igra Mia Wasikowska (Alica v Čudežni deželi), je sirota, ki so jo skušali v Lowoodu, popolnem trobilu viktorijanske porcelanske represije, na vsak način »mortificirati«, še huje, iz nje so hoteli izgnati celo hudiča, no, »zlobo« (niso videli Linde Blair v Izganjalcu hudiča) - njena sla po neodvisnosti in samostojnosti je dišala po »bolezni«. Zdaj se preživlja kot guvernanta - Edward Rochester (Michael Fassbender) je petični, zamišljeni, ranjeni, melanholični aristokrat, čigar strašljivo, megličasto, skrivnostno, somračno posestvo, Thornfield Hall, postane labirint njene zadržanosti in obenem njeno bojišče. Tu mora svojo sposobnost podrejanja in služenja - svojo odvisnost od moškega, svoje skrivanje emocij, svoje samozatajevanje, svojo »čistost« in »obskurnost« - preleviti v umetnost obvladovanja. V romanih sester Brontë - in romanih Jane Austen - podrejenost ženske ni znak njene nemoči, ampak njene moči. Če hoče z moškim izenačiti, mora postati njegova gospodarica, kruta in ironična, ne da bi on sam to opazil. Jane Eyre izgleda tako, kot da je posneta v verzih, saj polzi v ritmu brezhibne kostumografije, brezhibne scenografije, brezhibne dikcije, brezhibne krajine in brezhibne razredne paranoje, prepojene z norostjo socialne rigidnosti in gotskim terorjem, ki se zrine med Jane in Edwarda, med njune agonične poglede, med njune sarkastične besede in med njune ritualne tišine, zato gre v njun prvi poljub več, kot je šlo v seksualno revolucijo.
-
28. 8. 2011 | Mladina 34 | Kultura | Film
Big Foot Mama - Tist' dan v tednu
John Travolta je v Vročici sobotne noči živel le za soboto, ko je šel v disko, kjer se je prelevil v kralja plesišča. Člani benda Big Foot Mama pravijo, da so na začetku kariere živeli le za petek, tist' dan v tednu - potrebovali so oder, ventil. Vsaj enkrat na teden. To je bil razlog, da so se sestavili in da so igrali skupaj. Trije akordi - in gremo! »Štirje akordi so že jazz.« In to je bilo vse. Drugih ambicij, drugih motivov niso imeli. Da bodo kdaj razprodali Križanke? Na to niso niti pomišljali. Hoteli so igrati na poljanski gimnaziji - ker so bile tam najboljše bejbe. Dlje niso videli. Toda potem se jim je zgodilo to, kar se v grozljivkah običajno zgodi junakom, ki zavijejo na napačno cesto: dobili so več, kot so hoteli.
-
19. 8. 2011 | Mladina 33 | Kultura | Film
Ko evropski produkti prečkajo Atlantik, jih ameriška moralna policija takoj razglasi za komuniste. Spomnite se le, kaj so počeli z Johnom Lennonom, ko je oznanil, da so Beatlesi popularnejši od Jezusa Kristusa. Ali pa se spomnite Harryja Potterja - to je poganski virus, Antikrist, ki bo okužil Ameriko! Ali pa se spomnite telebajskov - enega izmed njih so razglasili za prikritega geja. Ameriški pastorji so takoj prižgali sveti ogenj. Kaj bodo storili šele zdaj, ko so Atlantik - in to poudarjeno, izzivalno, v 3D tehniki! - prečkali Smrkci, modre palčkaste kreature, ki so kakopak evropski - okej, belgijski - produkt. Samo pomislite: Smrkci živijo v gobah.
-
19. 8. 2011 | Mladina 33 | Kultura | Film
Spomnite se časov, ko so bili vsi prepričani, da bi moral Jamesa Bonda igrati Harrison Ford. To je bilo tam nekje na začetku Reaganovih osemdesetih, ko sta trilogija o Vojni zvezd in Lov za izgubljenim zakladom, prvi Indiana Jones, svetu razkrila Harrisona Forda in ko je franšiza o Jamesu Bondu ostala brez Jamesa Bonda, brez igralca, ki bi kanaliziral tajnega agenta 007, brez »kontejnerja«, če naj uporabim izraz, ki so ga naplavili sci-fi filmi - bondiadi od Tarče do smrti in Nikoli ne reci nikoli več sta namreč povsem jasno in razločno pokazali, da je obema Bondoma, Seanu Conneryju in Rogerju Mooreu, čas potekel. Ergo: potrebovali so novega Bonda. Bil je čas za reboot. Odtod: Harrison Ford. Indiana Jones kot James Bond? Ne, zgodilo se je ravno obratno: Sean Connery, eks Bond, se je preselil v franšizo o Indiani Jonesu, specifično, v film Indiana Jones in zadnji križarski pohod, v katerem je igral profesorja Henryja Jonesa, očeta Indiane Jonesa (»Nice landing,« prav zares), potemtakem človeka, ki je »rodil« Indiano Jonesa, kar je bilo tudi logično - najprej je bil Bond, šele potem Indy, alias junior. Bratje Marx bi temu rekli arheologija, toda Bond in Indy sta za svojo združitev potrebovala dober izgovor - tretji rajh. Tretji rajh lahko zlomita le Bond in Indy - skupaj! Če združita moči! In res, tretji rajh - ta »imperij Zla«, ta »vojska teme« - jima napove vojno: njima osebno! Za Bonda je to kakopak nova izkušnja - Indyju pa se to stalno dogaja.
-
19. 8. 2011 | Mladina 33 | Politika
Videli smo Britanijo v plamenih, London, Bristol, Nottingham in Manchester, ki so napol apokaliptično goreli, avtomobile in trgovine, ki so jih lizali zublji, okna in izložbe, ki so se sesuvali, maskirane, zakapucane »izgrednike«, ki so vlamljali v trgovine in odnašali, kar jim je prišlo pod roke, od videokamer do košev za smeti, in panične ljudi, ki so za njimi tekali z noži, palicami in bejzbolskimi kiji.
-
12. 8. 2011 | Mladina 32 | Politika
Glede na ekstremno nizko podporo, ki jo uživajo vlada, stranke, parlament in politika, glede na histerijo, ki maliči in krotoviči Slovenijo, glede na prepričanje, da smo na dnu in da smo popolna polomija, glede na slabo voljo, ki poganja tudi najbolj neobvezne pogovore o slovenskem vsakdanu, glede na splošen vtis, da živimo v najbolj mafijski, najbolj skorumpirani, najbolj neuspeli državi na svetu, bi pričakovali, da bo Slovenija na novem Indeksu spodletelih držav (Failed States Index), ki upošteva stanje leta 2010, povsem na dnu - nekje tam, kjer so Somalija, Čad in Sudan, najbolj falirane in najbolj nestabilne države tega sveta. Ameriška revija Foreign Policy je namreč v sodelovanju s Skladom za mir (Fund for Peace) spet pripravila, zapakirala in objavila letni Indeks spodletelih držav - Indeks, ki meri uspešnost, uspelost, stabilnost držav. Indeks, ki ga Foreign Policy in Sklad za mir pripravljata že vse tja od leta 2005, je postal zelo hitro referenčen: ko je enkrat objavljen, vse vlade takoj preverijo, kako stojijo. Oziroma: ali sploh še stojijo. Indeks ve pač vse. Ne brez razloga: njegovi zaključki - in posledično rating držav - temeljijo na okrog 130.000 virih, pri točkovanju držav upoštevajo 12 ključnih kazalcev (revščina, varnost, javne službe, begunski tokovi ipd.), zajemajo pa 177 držav.
-
12. 8. 2011 | Mladina 32 | Kultura | Film
Ryan Reynolds je Hal Jordan, neustrašni, svojevoljni, neukrotljivi, narcisoidni testni pilot (Tom Cruise via Top Gun), ki ga magični, zunajzemeljski, zeleni prstan prelevi v Zeleno svetilko, intergalaktičnega superjunaka, podaljšano roko mističnega planeta Oa, velikega zaščitnika vesolja.
-
12. 8. 2011 | Mladina 32 | Kultura | Film
Hja, Zamenjava prav res - dve osebi spet zamenjata telesi. Ena magično skoči v telo druge. To smo že videli, in to večkrat, tudi zadnje čase: Odštekani petek, pa Kakršen oče, takšen sin. In tako dalje. Recikliranje. Utrujeno. Kot bi šel mimo izložbe, v kateri sedi pujs s klobukom. Dolgčas. No, ne povsem.
-
12. 8. 2011 | Mladina 32 | Kultura | Film
V Ukrajini bodo osvobodili medvede - po novem ne bodo več smeli biti atrakcije restavracij. V Španiji so pred nekaj leti osvobodili opice - po novem ne smejo več biti cirkuške atrakcije. Kar je logično: v cirkus sodijo ljudje. Opice so se razvile iz ljudi, ne pa ljudje iz opic - to ve vsakdo, ki je videl Planet opic (1968), kultni epos, v katerem ameriški astronavt George Taylor (Charlton Heston) zgroženo ugotovi, da je skrivnostni, retardirani, opustošeni, zastrupljeni, navidez zapuščeni planet, na katerem je pristal, v resnici Zemlja. Za hip si predstavljajte, da ste astronavt, da vas izstrelijo v vesolje, da 2.000 let blodite po galaksijah, da se po malem izgubite in da potem leta 3978 pristanete na neznanem planetu, na katerem govorijo angleško, na katerem dan traja 24 ur in na katerem se opice obnašajo kot ljudje: koliko časa bi potrebovali, da bi pogruntali, da ste pristali na Zemlji? Verjetno bi to pogruntali avtomatično. Toda leta 1968 so bili ljudje širom sveta šokirani, ko je Taylor ugotovil, da je na Zemlji. Taylor na koncu zagleda zgornji del Kipa svobode, ki še štrli iz Zemlje - Planeta opic. Razvoj na Zemlji se je zavrtel nazaj, tako da vladajo opice. Anti-Darwin: ni se človek razvil iz opice, ampak se je opica razvila iz človeka. Evolucijski horror! Opice imajo dušo, ljudje ne.
-
5. 8. 2011 | Mladina 31 | Kultura | Dogodki
»Jebenti, tu je pol državnega vrha,« dahne eden izmed beograjskih skinheadov, ki sta povabljena na slavnostno zabavo, na kateri se zbere vsa srbska elita - od politikov in cerkvenih dostojanstvenikov do profesorjev in kriminalcev. Skinheada, člana neonacistične huliganske tolpe, tu - na tem stranišču srbske politike - obenem tudi ugotovita, da je njuna tolpa le orodje v rokah policije: ko jih rabijo, ko torej srbska politika rabi »krizo« in »izredno stanje«, jih aktivirajo. Ko eden izmed njiju na koncu sanjari o tem, kaj bi se zgodilo, če bi v življenju izbral drugo pot, to sanjarjenje hitro prekine s spoznanjem, da v Srbiji možnost izbire ne obstaja. Tako se odvrti srbski film Striženje (Šišanje), ki je prejšnji teden na Grossmannovem festivalu (v Ljutomeru, glavnem mestu kultnosti), nadomeščal Srbski film in Življenje in smrt porno tolpe, hita lanskega Grossmannovega festivala, in ki je imel sijajno filozofsko oporo v apokaliptičnih zombiadah a la Vodna pipa živih mrličev (Bong of the Dead), Vzpon živih mrtvecev (Eaters) in Temne duše (Dark Souls), torture pornu a la Pohabljanje (Chop) in Maske (Masks), protikapitalističnih distopijah a la Prenos (Transfer) in Tetsuo III, azijskem popu, retro fujih, lovecraftiadah in kakopak manični, neogotski Žalostni baladi za trobento (Balada triste de trompeta), ki jo je posnel kultni Alex de la Iglesia in ki je pobrala Hudega mačka.
-
5. 8. 2011 | Mladina 31 | Kultura | Film
Če verjamete, da je lahko Miki Manojlović nepismeni, neuki šolski sluga, potem boste tudi verjeli, da lahko ves film preživi nekaj metrov in centimetrov od Ive Krajnc, ne da bi jo pofukal. Besa - akademsko dolgočasni, avstroogrsko rigidni, arhaično naivni puding - je Karanovićeva verzija Ostankov dneva, le da Lea, ki jo igra Iva Krajnc, ni služabnica, ampak slovenska soproga, ki jo Filip (Nebojša Dugalić), sicer šolski ravnatelj, leta 1914 pripelje v južno Srbijo, kjer pa ga hitro mobilizirajo, tako da potem Lea ostane sama, jasno, pod budnim očesom albanskega sluge, ki je Filipu objubil, da jo bo varoval pred zunanjim svetom, tudi pred seksom. Kristjanko in muslimana ločujejo vera, status, kultura in glasbeni okus, toda ko ju gledate, imate občutek, da je to situacija, ki je porodila potrebo po cybersexu. Besa, ki jo je koproducirala Slovenija (in ki k nam prihaja v času, ko sta južna Srbija in Kosovo spet na robu vojne), izgleda tako karikirano, kot da je bila posneta leta 1914. Če bi res bila, bi bila danes morda klasika.
-
5. 8. 2011 | Mladina 31 | Kultura | Film
Otroci v mali ameriški vukojebini sklenejo, da bodo poleti, med počitnicami, posneli film - grozljivko, malo zombiado. Radi bi jo poslali na festival filmov, posnetih s super-osmičko. Majhni so, nimajo denarja - le cinefilsko slo. Vse prinesejo sami, kostume, rekvizite & make-up. To, kar snemajo, ni ravno Noč živih mrtvecev - film namreč vključuje tudi nežne, romantične trenutke, recimo ljubezenski prizor, ki diši po Casablanci.
-
5. 8. 2011 | Mladina 31 | Kultura
Zakaj je prišlo do peleponeške vojne? Zato, da bi lahko Tukidid napisal Zgodovino peleponeške vojne. Zakaj je bil izvoljen Bush? Zato, da bi lahko Michael Moore posnel dokumentarec Fahrenheit 11/9. Vse, kar se zgodi, se zgodi le še zato, da bi lahko o tem posneli dokumentarec. Vse, kar se je zgodilo, se je zgodilo le zato, da bi lahko o tem posneli dokumentarec. Vse, kar se bo zgodilo, se bo zgodilo le zato, da bi lahko o tem posneli dokumentarec. Vse, kar se zdajle dogaja, v temle trenutku, se dogaja le zato, da bi lahko o tem posneli dokumentarec. Zakaj se zgodi realnost? Zato, da bi lahko o njej posneli dokumentarec. Tako kot je nekoč, v 19. stoletju, vsa umetnost stremela h glasbi in tako kot je nekoč, v 20. stoletju, vsa umetnost stremela k filmu, danes, v 21. stoletju, vsa realnost stremi k dokumentarcu.
-
29. 7. 2011 | Mladina 30 | Kultura | Film
Szelíd teremtés - A Frankenstein-terv, 2010
Rudolf Nagy (Rudolf Frecska) je produkt države in njenih socialnih služb: starša sta ga takoj po rojstvu zavrgla, tako da je pristal v sirotišnici. Meje njegovega sveta so meje sirotišnice. Toda zdaj, ko je dopolnil 17 let, hoče na vsak način najti in »spoznati« svoja stvaritelja, zato se odpravi v staro stanovanjsko stavbo, v kateri naj bi živela njegova mati in v kateri ima režiser (Kornél Mundruczó), tiran, ki misli, da ve, kaj hoče, ravno avdicijo za svoj novi film. Išče nekoga, ki se dobro emocionalno izraža - nekoga, ki dobro joče - nekoga, ki bo to, kar je - nekoga, ki dobro igra samega sebe. Kandidati drug za drugim odpadajo, dokler ne ostane le še Rudolf, ki pa kmalu pokaže, da je igranje samega sebe nekaj zelo destruktivnega, celo morilskega. Madžarski film Občutljivi sin išče tako novi socialni kontekst kot novi estetski format za staro zgodbo o Frankensteinu, toda bolj ko ga gledate, bolj se zdi, da na koncu najde novi socialni kontekst in novi estetski format za dobro, staro Noč čarovnic. Brezizrazni, enolični, ledeni, brezčutni, amoralni Rudolf je videti kot Michael Myers »vitke« socialne države.
-
29. 7. 2011 | Mladina 30 | Kultura | Film
Lahko bi slutili, da nas slej ko prej čakajo kopije Prekrokane noči. In komedija Kako se znebiti šefa je natanko to, le da glavni junaki, trije prijatelji iz Los Angelesa, Kurt (Jason Sudeikis), Dale (Charlie Day) in Nick (Jason Bateman), tipični angry white men, ne prekrokajo noči. Ne, ne zatemni se jim od alkohola, ampak se jim zatemni, ko so povsem trezni, ali bolje rečeno: ne rabijo prekrokane noči - že ko so povsem trezni, nimajo pojma, kaj se dogaja. Vsi trije so pridni, ponižni, ubogljivi, upogljivi, strahopetni uslužbenci, vodljivi frustriranci, mali oportunisti, prepričani, da jih bo to pripeljalo naprej, recimo do napredovanja v službi. Šele ko s strani svojih šefov doživijo overdose šikaniranja in poniževanja in spolnega nadlegovanja, dobijo občutek, da jih šefi ponižujejo in zlorabljajo (razlog več, da njihove grozljive šefe igrajo »arogantni« Kevin Spacey, »sadistični« Colin Farrell in »nimfomanska« Jennifer Aniston), zato sklenejo, da bodo temu naredili konec. Najamejo poklicnega morilca (Jamie Foxx), ki pa dejansko ni profi, ampak le hustler, ki je videl veliko filmov, zato jim svetuje, naj šefe pobijejo navkrižno - Kurt naj ubije Nickovega šefa in tako dalje. Tako bodo neizsledljivi. Ah, dahnejo prijatelji: »Tako kot v Hitchcockovem filmu Neznanca na vlaku!« Toda potem se zgodi nekaj čudnega: ko začnejo »ubijati« svoje šefe, umre tudi sam film. Ko šefi ubijajo njih, je bolj zabavno kot tedaj, ko oni ubijajo šefe. In ta navidezna »motnja« dejansko zveni kot sporočilo: ubijanje šefov sploh ni tako zabavno! Odsvetujemo! Tega ne počnite doma!
-
29. 7. 2011 | Mladina 30 | Kultura | Film
Prvi maščevalec: Kapitan Amerika
Ameriška ideologija je varna in sprejemljiva le še v kontekstu II. svetovne vojne. Steve Rogers (Chris Evans) je mali, neprivlačni, astmatični platfusar, šibki, pomehkuženi, falirani moški, tarča stalnih posmehovanj in šikaniranj - toda dajte mu vojno, pa bo postal metafora ameriške moči, metafora ameriške vsemogočnosti, metafora ameriškega ekspanzionizma, metafora ameriške manifestne usode, metafora ameriškega šovinizma, metafora ameriškega militarizma. Jasno, v abstraktnih časih bi zadoščala katerakoli vojna - korejska, vietnamska, iraška, afganistanska. Ker pa živimo v časih, ko ameriške vojne niso ravno popularne in sprejemljive in ko težko nastopajo kot izvir ameriške pravičnosti, je treba dati Rogersu vojno, ki velja za dobro in pravično: II. svetovno vojno. Pač vojno, o kateri obstaja globalni konsenz. V kontekstu II. svetovne vojne postane ameriški militarizem sila dobrega, zgled, ideal. Nič, II. svetovna vojna je priložnost, da ameriški vojak postane perfektno orožje, nadnaravni vojak, nadvojak, nadčlovek, superjunak: hej, nacizem je bil tako zloben, tako malopriden in tako izprijen, da je morala druga stran iti res do konca in do zadnjih atomov moči, če ga je hotela premagati. Do konca? Dobesedno: dr. Erskine (Stanley Tucci), tipični »nori znanstvenik«, namreč Rogersa napumpa z magičnim serumom, ki ga prelevi v mutantskega, neustrašnega, neuničljivega nadčloveka, v perfektno mašino, v patriotski meč in ščit nove dobe. Točno, tudi nacisti so eksperimentirali z ljudmi in evgeniko, toda to so počeli v imenu Zla - Američani to počnejo v imenu Dobrega. V imenu humanizma. Rogers postane Captain America, utelešenje Dobrega, ameriške himne in »največje generacije«, ultimativno moralno bitje, totalni humanist, globalni križar, terminator nacizma, strah in trepet Hitlerja, pa tudi Johanna Schmidta (Hugo Weaving), fanatičnega, bizarnega, megalomanskega firerja Hidre, okultne nacistične kabale, ki skuša redefinirati arijski ideal, starodavno relikvijo pa preleviti v orožje za množično uničevanje. In bolj ko Schmidt - oz. Rdeča lobanja, njegov mutantski alter ego, njegov »mini me« - izgleda kot karikatura, bolj realno in bolj nujno izgleda Captain America. Nihče se mu ne bo več posmehoval. Nikoli. In nihče ga ne bo več šikaniral. Nikoli. Vici na njegov račun izumrejo. Vprašanje je le: kaj bo počel, ko bo vojne konec? Takih orožij, kot je Captain America, ne ustvariš zato, da bi vojne končal. Au contraire: ko enkrat ustvariš tako orožje, kot je Captain America, nimaš razloga, da bi vojne končal. Pri maščevalec pokaže, da ima evgenika tudi dobro plat - kar je tako, kot da bi rekel, da je imel nacizem tudi dobro plat. Brez samoironije.
-
29. 7. 2011 | Mladina 30 | Svet
Ko je bomba v Oslu raztrgala središče in vladno stavbo in ko je malce kasneje nekdo nedaleč stran - v slogu ameriškega množičnega morilca - postrelil množico mladeničev in mladenk, udeležencev poletnega tabora laburistične stranke, so mediji poskrbeli, da je bilo vsem takoj jasno, kdo je zagrešil ta »šokantni«, »gnusni«, »srhljivi« zločin: muslimani. Islamisti. Islamski fanatiki. Islamski fundamentalisti. Našli so celo ime džihadistične bratovščine: Ansar al-Jihad al-Alami. Murdochov tabloid Sun je oznanil: »Pokol Al Kaide - norveški 11. september!«
