Gregor Kocijančič
-
15. 4. 2022 | Mladina 15 | Kultura | Plošča
Machine Gun Kelly: Mainstream Sellout
Kot raperja ga nihče ni jemal preveč resno, ko pa je Machine Gun Kelly dve leti nazaj zajahal trendovski val preporoda pop punka in se prelevil v rock zvezdo, je začel dosegati vesoljne uspehe: njegov kitarski prvenec je nekaj časa celo krasil vrh seznama najbolje prodajanih albumov v ZDA. Nadaljevanje se zanaša na preverjeno formulo: 31-letnik piše infantilna besedila na ravni 13-letnika, saj se verjetno zaveda, da je ciljno občinstvo te glasbe predvsem mladež v odraščanju. Morda pa preprosto ne zna bolje: v prid tej teoriji pričajo tudi generične inštrumentalne podlage, v katerih avtor osnovnošolsko brenka na dva, včasih tri preproste akorde, najbolj boleč pa je njegov mučno hrapav, pretirano vznesen, melodramatičen vokal. Neposlušljivo.
-
8. 4. 2022 | Mladina 14 | Kultura | Plošča
Slowcore veterani iz zasedbe Duster so konec devetdesetih let izdali legendarno ploščo Stratosphere, ki se je resnično postarala kot vrhunsko vino, nato pa so kmalu po prelomu tisočletja poniknili za skoraj dvajset let. Pred tremi leti so se iz naftalina izmotali s ploščo, naslovljeno z imenom benda, ki je na trenutke nekoliko presenetila s hrupnostjo, na albumu Together pa se vračajo k spokojnim koreninam. Plošča resnično zveni, kot bi jo zasedba posnela v svojih najboljših letih, in daje vtis neposrednega nadaljevanja kultne klasike Stratosphere. Kalifornijcem se nikamor ne mudi: počasi brenkajo otožne akorde, nežno momljajo depresivna besedila in nekajsekundne zamisli ponavljajo v nedogled, za kar mora poslušalec sicer imeti precej potrpljenja, a je nagrajen s skorajda meditativnim učinkom. Počasi se daleč pride.
-
8. 4. 2022 | Mladina 14 | Kultura | Plošča
Drain Gang, kolektiv skandinavskih glasbenikov (in modnih ikon), si je s svojevrstnim zvokom cloud rapa po robnih kotičkih interneta zgradil izjemno močno bazo zvestih, ekstremno online oboževalcev, ki hrepenijo po zasanjano opranem zvoku (post)internetnega r & b-ja, po kakršnem se najbolj odlikujejo prav melanholični dečki s švedskega podeželja. Čeprav je skupina močno povezana z ekipo Sad Boys, kolektivom prvega moža švedskega rapa Young Leana, je Drain Gang zgradil svoj lasten, resnično edinstven zvok, ki ga je najbolj definiral sedemindvajsetletni vokalist Bladee. Ta je zdaj v sodelovanju z enigmatičnim ustvarjalcem, ki deluje pod imenom Ecco2K, posnel ploščo presenečenja Crest.
-
1. 4. 2022 | Mladina 13 | Kultura | Plošča
Denzel Curry: Melt My Eyez, See Your Future
Floridski raper Denzel Curry je ustavil konje. Čeprav je zaslovel s kombinacijo brezkompromisnih trap beatov in agresivno kričečega, brzostrelkasto hitrostnega repanja, zadnje čase navdušuje z intimnejšo produkcijo. V to smer je začel zavijati že na prejšnji dolgometražni plošči TA1300, na kateri se je uspešno preizkusil kot melodični raper, na petem albumu pa je ubral precej starošolski, soulovsko-boombapovski način, kar je verjetno posledica predlanskega sodelovanja s producentom Kennyjem Beatsom, ki podpisuje tudi zajeten kos nove plošče. Čeprav ga številni die-hard feni še vedno najrajši slišimo v kontekstu trap bangerjev, lahko vseeno cenimo napredek Curryjevih pesniških veščin, ki ga je opaziti na vsaki novi izdaji. Resen tekmec za rap album leta.
-
1. 4. 2022 | Mladina 13 | Kultura | Plošča
Britanska pevka Charli XCX je v sodelovanju z napredno mislečimi producenti, kot so pokojna Sophie in člani ekscentričnega kolektiva PC Music, množicam v zadnjih letih približala estetiko hyperpopa in se uveljavila kot prva dama eksperimentalnega popa jutrišnjega dne. Njeno pomembno vlogo pri dobrodošlih premikih v mainstreamu smo prepoznali tudi v Mladini, pevka je kar dve leti zapored našla mesto v izboru najboljših albumov leta. Njene nove plošče CRASH na letošnjem Mladininem seznamu skoraj zagotovo ne bo: Charli XCX ni več zazrta v prihodnost, temveč kar nekaj desetletij v preteklost, saj želi – predvsem s posnemanjem sodobnih radijskih hitov in spogledovanjem z estetiko (synth)popa osemdesetih let in dance hitov devetdesetih – prodreti v sam vrh mainstreama, pri tem pa se, žal, izgubi dobršen del čara njene glasbe.
-
18. 3. 2022 | Mladina 11 | Kultura | Plošča
Alex O’Connor, spalnični indie pop kantavtor, ki ustvarja pod psevdonimom Rex Orange County, je nase resno opozoril s sodelovanjem z raperjem Tylerjem, The Creatorjem. Ta zdaj gostuje tudi na enem od vrhuncev plošče WHO CARES?, ki pa sicer – podobno kot Connorjev dosedanji opus – pusti mešane občutke. Avtor ponovno dokaže izjemno nadarjenost za skladanje nalezljivo spevnih melodij, vendar so te – paradoksalno – zapakirane v precej pozabljive skladbe, pri katerih najšibkejši člen ostaja njegov deški glas. Tudi nova plošča je močno zaznamovana z nenavadnim nasprotjem med otožnimi besedili in radostnim razpoloženjem, ki ga avtor tokrat nekoliko omili s pogosto uporabo dramatičnih godalnih aranžmajev.
-
11. 3. 2022 | Mladina 10 | Kultura | Plošča
Čeprav je Edgar Froese, ustanovitelj kultne krautrock zasedbe Tangerine Dream, leta 2015 preminil, je na novi plošči še vedno prisoten: preostali člani zasedbe so gradivo za album črpali iz arhiva njegovih neizdanih skladb in jih ob pomoči producenta Paula Fricka aranžirali v kozmične synthovske epopeje. Tangerine Dream je nekoč ustvarjal napredno mislečo glasbo, ki je prestala preizkus časa in še danes zveni futuristično, na dobršnem delu novega albuma pa je, žal, ravno nasprotno: več skladb zveni kot rahlo cenena »progresivna« elektronika, kakršna je v Nemčiji nastajala na prelomu tisočletja. Vprašanje, ali so ga polomili še živeči člani benda ali je bilo težavno že izvorno gradivo, ostaja brez odgovora, jasno pa je, da Raum v kontekstu bogatega opusa zasedbe izstopa kot eden redkih spodrsljajev.
-
Ob začetnih podvigih atlantskega (t)rap dvojca so navdušenci soglasno vpili: »Earthgang bo novi Outkast!« Optimistična napoved – oziroma primerjava z očaki avanturistične plati južnjaškega hiphopa – (vsaj za zdaj) ni prestala preizkusa časa. Čeprav Earthgangovo glasbo še vedno zaznamujejo edinstven, prepoznaven slog repanja, nalezljivo spevni refreni ter igrivi, soulovsko obarvani beati, začinjeni z dobrim odmerkom psihedelije, je ta glasba vse bolj predvidljiva in neizstopajoča. Gostovanje visokokategornih vokalistov, kot je Future – ki bodo Earthgangu morda končno zagotovili preboj v mainstream –, se ujema s precejšnjo standardizacijo instrumentalnih podlag in Earthgangovih flowov, zaradi katere se zdi njegova glasba čedalje bolj zlita v sivo povprečje ameriškega trapa.
-
Beach House: Once Twice Melody
Baltimorski dream pop dvojec Beach House z vsako izdajo preseže samega sebe. Resnično se zdi, da je vsak album vrhunec njegovega opusa, in tako je tudi z ambiciozno ploščo Once Twice Melody, izdano v štirih poglavjih, ki so zadnje štiri mesece postopoma kapljala v javnost. Beach House k sreči niti tokrat ne odkriva novega terena, temveč na osmi plošči le posodablja formulo, ki se je sicer zdela že izpopolnjena, a je dvojec v njej očitno našel prostor za napredek: razgibane aranžmaje obogati z orkestralno spremljavo, pogosteje poprime za synthe, se še globlje potopi v zasanjano psihedelijo in zaradi tega še bolj spominja na zapuščino legendarnega britanskega benda Broadcast, kar je, blago rečeno, dobrodošlo. Album epskih razsežnosti.
-
Ploščo Prey//IV, solistični prvenec kanadske pevke Alice Glass, lahko obravnavamo kot četrto ploščo legendarnega elektro-punk dvojca Crystal Castles. Na to namiguje že naslov: bendov zadnji album, pri katerem je Alice še sodelovala, je bil naslovljen preprosto III. Po pevkini osamosvojitvi leta 2014 je producent Ethan Kath sicer našel nadomestno vokalistko in svojo glasbo še naprej izdajal pod imenom Crystal Castles, a je bil pri tem sila neuspešen: izgubil je naklonjenost oboževalcev, ki so vedeli, da je bila Alice Glass srce in duša izvirne zasedbe. Dokaz za to je bila tudi porazna plošča Amnesty (2016), na kateri je nova pevka Edith Frances nonšalantno posnemala Glassovo, vendar se poslušalci niso pustili prelisičiti.
-
Danski producent Anders Trentemøller se je že na prejšnji plošči Observe močno spogledoval s shoegazom, temu je botrovalo tudi to, da je na njej gostovala ena od starost žanra, Rachel Goswell iz zasedbe Slowdive. Na novem albumu se vplivom shoegaza popolnoma prepusti, jih začini z elementi krautrocka, postpunka in synthpopa ter se odlično ujame s pevko Lisbet Fritze, ki z zasanjanimi vokali obogati skoraj polovico izdelka. Kameleonski producent je našel teren, na katerem se resnično odlikuje, ko pa eterična dream pop blagozvočja združi s plesnimi, tehnoidnimi ritmi, ustreli v prazno. Kljub tem redkim spodrsljajem lahko brez zadržkov trdimo, da je Trentemøller ponovno v odlični formi, žal pa z novo ploščo še zdaleč ni pritegnil pozornosti, ki si jo zasluži.
-
Animal Collective: Time Skiffs
Od prelomne plošče Merriweather Post Pavillion, nespornega vrhunca diskografije zasedbe Animal Collective, je minilo že skoraj trinajst let. V tem času smo bend tako rekoč odpisali, saj so njegovi člani vztrajno razočarali ne le s skupnimi projekti, ampak tudi s solističnimi, zdaj pa se je nepričakovano končno vrnil v formo. Zasedba prvič po desetletju navdušuje v polni postavi in prav vsak izmed članov dobi priložnost, da zasije. Čeprav – v kontekstu svojega bogatega opusa – ne dostavi nič zares novega, se k sreči sklicuje na najmočnejša poglavja iz preteklosti, predvsem na neopsihedelične, tako imenovane freak folk korenine iz časa pred mednarodnim prebojem in eterična, skoraj nekako beachboyevska večglasja, ki jih zapakira v osvežen, nekoliko manj avanturističen format.
-
Amber Mark: Three Dimensions Deep
Newyorška glasbenica in producentka Amber Mark je na svoj mogočni glas prvič resno opozorila s srce parajočo neosoulovsko balado 3:33am, v kateri je objokovala materino smrt. Pot je nadaljevala s precej bolj radostno malo ploščo Conexao, učinkovito mešanico R & B-ja in bossanove, nato pa si je vzela kar štiri leta za snemanje ambicioznega dolgometražnega prvenca, ki – čeprav nesporno zacementira avtoričin status vzpenjajoče se pop zvezdnice – pusti mešane občutke. Plošča se zdi nekoliko preobremenjena s svojo velikopotezno zasnovo. Skladb je dvakrat preveč in na drugi polovici izdelka postanejo precej monotone, težavna pa so tudi besedila, ki težijo k duhovnosti in ezoteriki, a pri tem delujejo nekoliko plehko, na trenutke pa celo pretenciozno.
-
Genialnost nekaterih umetnin širša javnost prepozna šele desetletja po nastanku, pogosto – tragično – šele po avtorjevi smrti. Včasih pa navdušenci nad neodkritimi dragulji kakšno zaprašeno mojstrovino iz naftalina potegnejo že prej, kot se je k sreči zgodilo pri japonskem producentu in skladatelju Soichiju Taradi. Ta je sicer uspešno kariero že konec devetdesetih let zgradil kot skladatelj soundtrackov za videoigre – med najslavnejšimi je kultna arkada Ape Escape –, kot producent plesne elektronike pa je bil še pred nekaj leti krivično zapostavljen, čeprav je že pred tremi desetletji ustvarjal napredno, po svoje pionirsko deep house (in jungle) glasbo, ki se v številnih razsežnostih lahko kosa s sodobno produkcijo.
-
Legendarna japonska zasedba Boris, ki z radikalnim hrupom prah dviguje že skoraj trideset let – pa naj gre za dronovske eksperimente, doomovske epopeje ali sludgeovsko nažiganje –, se je na novi plošči W odločila za nepričakovan slogovni zasuk. Po predlanskem, blago rečeno brutalnem albumu No, na katerem je trojec s crustpunkovskim izživljanjem po dolgem času resnično preizkušal meje poslušljivega, zdaj zadevo nekoliko umirja s svojevrstno interpretacijo dreampopa in shoegaza. To seveda še zdaleč ne pomeni, da je plošča izrazito spokojna – še vedno govorimo o brezkompromisnem trojcu Boris –, a v primerjavi s predhodnico gre za nežno blagozvočje, za pravo milino. Pravzaprav gre za sestrski plošči, za jin in jang: W je epilog, s katerim je Boris, kot pravijo člani zasedbe, sklenil »ponavljajoči se krog surovosti in celjenja«.
-
Glasba R & B-outsiderke FKA Twigs je v desetletju po avtoričinem silovitem vzponu postajala čedalje bolj intimna, kompleksna in ambiciozna, a hkrati tudi čedalje bolj robna, eksperimentalna in nedostopna – je pa kljub temu ves čas ohranjala precej pop senzibilnosti in se na (samo)svoj način spogledovala tudi z mainstreamom.
-
Včasih šepetajoči, drugič pojoči, a vselej izrazito lenobni flow ameriškega raperja Gunne je po svoje tisto, kar je pri njegovi glasbi očarljivo, hkrati pa lahko ravno to poslušalca precej utrudi: repetitivna enoličnost verzov o hitrih avtih, brhkih dekletih in dizajnerskih oblekah je pri njegovih dolgometražnih projektih tako hipnotična, da pogosto deluje kot glasbeni ustreznik močnega uspavala, zato so gostujoči vokalisti ena od ključnih sestavin njegovih plošč. Tega se avtor očitno dobro zaveda, saj visokokategorni raperji gostujejo v tako rekoč vsaki drugi skladbi, pri čemer zdolgočasenega protagonista skoraj vedno zasenčijo. DS4EVER je enourni projekt, ki je tako monoton, da zveni kot ena sama, občutno predolga skladba.
-
Britanski producent Bonobo nas že dve desetletji zalaga s skrbno sproduciranimi, izrazito večplastnimi elektronskimi kompozicijami, ki vselej krmarijo med organskim in sintetičnim, med spokojnim in plesnim. Na sedmi dolgometražni plošči je z eno nogo trdno zasidran v ritmih housa, z drugo pa stopiclja med UK garageem in triphoperskim downtempom, s kakršnim si je ustvaril ime z zgodnjimi koraki na ustvarjalni poti. Plošča je veliko prepričljivejša, ko se avtor poigrava z vokalnimi sempli, in navadno precej osladna, ko taktirko prevzamejo gostujoči vokalisti. Bonobo se tokrat pogosto sprehaja po nevarno tanki meji med toplo, eterično elektroniko in nekoliko kičasto, rahlo ceneno glasbo, kakršna polni generične chill-out playliste na Spotifyju.
-
Ameriški R & B-slavček Khalid se odlikuje predvsem kot gostujoči vokalist, njegove samostojne avtorske stvaritve pa so – razen nekaj izstopajočih singlov – navadno preveč klišejske, predvidljive in formulaične, da bi v globalni krajini pop glasbe pustile resnejšo sled. Čeprav je bil pred tremi leti za kratek čas okronan za najbolj poslušanega izvajalca na platformi Spotify, se danes zdi že skoraj nekoliko irelevanten. Temu pritrjuje tudi medel sprejem najnovejšega mikstejpa Scenic Drive, rahlo monotone zbirke spevnih, a pozabljivih šlagerjev, ki se pretirano zanaša na grajenje enovitega, čutnega razpoloženja, zaznamovanega s filingaškimi, na trenutke precej osladnimi kitarskimi sempli, odsotnost prave substance pa kompenzira z vojsko visokokategornih gostov, ki protagonista nemalokrat zasenčijo.
-
30. 12. 2021 | Mladina 52 | Kultura
Pred slabim desetletjem je Gangnam Style, viralna uspešnica južnokorejskega one-hit-wonder pevca Psyja, pripravila teren za svetovni uspeh korejskega popa. Ta se je v zadnjih letih po vsem svetu razširil kot požar, katerega vrhunec smo doživeli leta 2021: BTS, daleč najbolj priljubljen korejski boyband, se je spomladi v Guinnessovo knjigo rekordov vpisal kot najbolj poslušana veččlanska zasedba na Spotifyu, vodilni platformi za spletno pretakanje glasbe, na kateri se danes lahko pohvali z dobrimi 43 milijoni mesečnih poslušalcev in vrtoglavimi 21 milijardami pretokov.
-
30. 12. 2021 | Mladina 52 | Kultura | Plošča
Tierra Whack: Rap? / Pop? / R&B?
Filadelfijska raperka Tierra Whack je leta 2018 navdušila z albumom Whack World, petnajstminutno zbirko petnajstih skladb, nato pa je sledilo diskografsko zatišje, ki ga je zdaj končno prekinila s serijo treh malih plošč. Avtorica že z naslovi teh kratkih, a sladkih EP-jev jasno nakaže, med katerimi žanri je razpeta, a z vprašaji hkrati namiguje, da se požvižga na žanrske konvencije. Mali albumi so kot celota zelo konsistentni: na vsakem je en odličen banger, en rahel spodrsljaj in ena skladba, ki je čisto solidna, vendar nič posebnega. Roko na srce, od karizmatične raperke v tej točki pričakujemo veliko več: z magijo, ki jo pričara denimo v gospelovski baladi Heaven, dokazuje svoj neizmerni potencial, vendar pri celotnem projektu žal ni udejanjen.
-
23. 12. 2021 | Mladina 51 | Kultura | Plošča
Mladi ameriški producent in vokalist dltzk si hvalospeve zasluži že zgolj zaradi radikalnega rušenja žanrskih konvencij. V slabi uri plošče Frailty se dotakne toliko različnih estetik, da jo je slogovno skoraj nemogoče opredeliti: predvsem krmari med indietronico, glitchpopom in hyperpopom, tukaj pa so tudi elementi starošolske emo glasbe, noise popa, digicora in še marsičesa. S tem ko nonšalantno ruši žanrske okvirje, sicer pogosto preizkuša tudi meje poslušljivega – in nemalokrat celo meje dobrega okusa –, a pod debelo fasado hyperpopovske nasičenosti in tinejdžersko-punkovske igrivosti pretanjeno pronica njegov nesporni songwriterski talent. Ta sicer postane najočitnejši v spokojnejših trenutkih albuma, ki pa jih, žal, ni prav veliko.
-
23. 12. 2021 | Mladina 51 | Kultura | Plošča
Mach-Hommy: Balens Cho (Hot Candles)
Mach-Hommy, ameriški raper haitijskega rodu, je eden najbolj enigmatičnih ustvarjalcev na polju abstraktnega hiphopa. Vztrajno skriva svojo identiteto – od pravega imena do podatkov o starosti –, obraz zakriva z ruto, okrašeno s haitijskim grbom, odklanja intervjuje in se otepa prisotnosti na družabnih omrežjih. Čeprav je v zadnjem desetletju izdal že več kot ducat albumov in mikstejpov, se trudi, da njegovo ime odzvanja predvsem med glasbenimi sladokusci, ki spremljajo najobskurnejše kotičke raperskega podzemlja: več plošč je (v zelo omejenih nakladah) izdal ekskluzivno v fizični obliki (navadno na kasetah) in jih prodajal za vrtoglave, trimestne vsote. Njegova izjemna glasba kljub temu že dolgo dviguje ogromno prahu: opazili – in javno podprli – so ga razni raperski veljaki, od podzemnih (denimo Griselda) do mainstreamovskih (denimo Jay-Z). Na spletu ga je opeval celo kanadski pop-rap superzvezdnik Drake. Mach-Hommy je torej eden tistih izvajalcev, za katere pogosto slišimo, da so »najljubši raperji vašega najljubšega raperja«.
-
17. 12. 2021 | Mladina 50 | Kultura | Plošča
Skoraj vsi najvplivnejši predstavniki emo trap glasbe so se poslovili prezgodaj in za sabo pustili ogromno nedokončanega gradiva, ki je zdaj last njihovih založnikov. Tem načelno ni mar za to, da te skladbe v času umetnikovega življenja niso izšle z razlogom: zanima jih predvsem dobičkonosni potencial vseh demo posnetkov, skic, idejnih zasnov in – pri že drugi postumni plošči Juicea WRLDa – celo posnetkov intervjujev, ki so na album implementirani kot spoken-word uverture. Da bi se plošča prikupila še mainstream občinstvu onkraj baze gorečih fenov pokojnega reperja, je tu vprašljiv nabor gostujočih vokalistov – izstopata Justin Bieber in Suga iz K-pop senzacije BTS –, ki zgovorno priča o odsotnosti založbinega spoštovanja do umetnikove zapuščine.
-
10. 12. 2021 | Mladina 49 | Kultura | Plošča
Finale Arcine sage Kick je pretanjena, a monumentalna zbirka ambientalnih, neoklasičnih kompozicij – bodisi orkestralnih bodisi synthovskih –, ki po intenzivnosti poslušalske izkušnje prvih štirih poglavij deluje kot balzam za ušesa. Že četrti del brcajočega popotovanja se je dodobra poslovil od klubskih ritmov in z baladnim popom jutrišnjega dne začel pripravljati teren za peto poglavje, ki je brez dvoma Arcino najspokojnejše delo doslej. Instrumentalni komadi pravzaprav pogosto zvenijo kot glasbena spremljava za film bratov Safdie, ki jo navadno podpisuje Daniel Lopatin, vokalne balade pa so večinoma precej težaške, celo nekoliko pretenciozne, in bi se bolje kot na studijskem izdelku znašle v kontekstu kakšnega konceptualnega performansa.
-
3. 12. 2021 | Mladina 48 | Kultura | Plošča
Čislani kanadski producent Kaytranada, ki deluje na presečišču housa, neosoula in hiphopa, se – po z grammyjem nagrajenem albumu, na katerem je gostovala vojska visokokategornih R & B-vokalistov – vrača z nekoliko manj ambicioznim projektom. Mala plošča Intimidated je pravzaprav le plovilo za izdajo naslovnega singla, ekscesno skompresiranega soulful house bangerja, na katerem prepeva vzpenjajoča se R & B-zvezda H.E.R. Vrhunec izdelka je zaključni komad, filingaški G-fankovski hip-house banger, na katerem repa enigmatični Mach-Hommy, varovanec slovite buffalovske založbe Griselda. Vmesna skladba, na kateri gostuje sicer odlični neosoulovski posebnež Thundercat, se zdi skoraj odveč, a ni tak spodrsljaj, da bi plošča pustila kakršenkoli grenak priokus.
-
3. 12. 2021 | Mladina 48 | Kultura | Plošča
Sredi prejšnjega desetletja se je Felix Clary Weatherall, ki ustvarja pod psevdonimom Ross From Friends – večinoma zaradi YouTubovih algoritmov, ki so po nepojasnjenem spletu okoliščin vsem povprek priporočali njegov izjemni melanholični hitič Talk To Me, You’ll Understand – vzpostavil kot vodilni izvajalec na polju trendovskega žanra elektronike, imenovanega lo-fi house. Ta je pravzaprav klubska elektronika z močno nostalgijo po plesni glasbi devetdesetih let, a jo zaznamuje tako meglena, zamazana zvočna slika, da veliko bolje kot na plesišču deluje na domačih zvočnikih ali med vožnjo po avtocesti. Morda je imel žanr lo-fi housa ravno zaradi te specifične namenskosti tako omejen rok trajanja: večina njegovih glavnih predstavnikov se je usmerila v razmeroma standardizirani deep house in techno, sproduciran na način, ki ne dela krivice velikim ozvočenjem. Weatherall ne sodi mednje. Ustvarjanje je pod pokroviteljstvom institucije Brainfeeder, založbe očaka futurističnih beatov Flying Lotusa, usmerjal v vse bolj avanturistično, eklektično in napredno mislečo produkcijo.
-
3. 12. 2021 | Mladina 48 | Kultura | Portret
Glasbeni in umetniški kolektiv, ki slavi robne prakse (post)internetne klubske kulture
Zgodba kolektiva Nimaš izbire se začne s tipično pripovedko velikih sanj v malem mestu. »Doma na Obali nisem imel somišljenikov, s katerimi bi lahko karkoli ustvarjal. V nekoliko patetični maniri lahko rečem, da je bil to čas mladostniške eksistencialne krize: bil sem tako rekoč brez povezav z zunanjim svetom. Ko sem prišel v Ljubljano, se je moj svet obrnil na glavo,« se spominja Gabriele Steffe, 23-letni študent kulturologije in ustanovitelj ekipe Nimaš izbire, ki se je na ljubljanski sceni sprva udejstvovala kot mikro blagovna znamka »naredi-sam« ulične mode, pozneje pa je postala ena najbolj dejavnih sil v domači rejverski krajini.
-
26. 11. 2021 | Mladina 47 | Kultura | Plošča
Jon Hopkins: Music for Psychedelic Therapy
Čislani britanski producent dostopnejših odvodov IDM-a nas v teh sila stresnih časih vabi k umiku v meditacijo. V jamah pod amazonskim pragozdom je napravil kup terenskih posnetkov in jih zložil v pomirjujoč zvočni kolaž, obogaten z eteričnimi synthi, hipnotičnimi droni in psihedeličnimi teksturami. Osupljivost rezultata ni tolikšna, kot bi pričakovali od tako nadarjenega glasbenika, kakor je Jon Hopkins: to je precej neizzivajoča, rahlo generična ambientalna glasba, ki bi dobro delovala kot zvočna kulisa v kakšnem masažnem salonu. Plošča verjetno na poslušalca naredi boljši vtis, če ji ta – kot namiguje naslov – prisluhne pod vplivom kakšnih eksotičnih psihedelikov, v treznem stanju pa deluje kot glasbeni ustreznik močnega uspavala.
-
19. 11. 2021 | Mladina 46 | Kultura | Plošča
Damon Albarn: The Nearer The Fountain, More Pure The Stream Flows
Hiperproduktivni Damon Albarn, frontman kultnih zasedb Blur in Gorillaz, med pandemijo ne najde časa za počitek. Po pestrem albumu, ki ga je lani izdal s svojo slovito zasedbo risanih pajdašev, zdaj predstavlja še drugo solistično ploščo, delikatno zbirko ambientalnega popa, navdihnjeno z lepoto Islandije – avtorjevega novega doma – in poezijo Johna Clara, britanskega pesnika iz 19. stoletja. Albarn še nikoli ni zvenel tako otožno – večidel plošče poje o izgubi in žalovanju –, surove žalostinke pa je opremil z orkestralno baladnimi in postrockovsko epskimi aranžmaji ter občasnimi izbruhi jazzovskih in atonalnih synthovskih kompozicij. Srce parajoča plošča, ki slikovito uglasbi zimsko melanholijo.
