-
Feist: Metals
Kanadsko pevko Leslie Feist vsi poznajo po lahkotnem pop hitku 1234 z albuma The Reminder, ki ji je priskrbel svetovno slavo. A Feistova nikakor ne sodi zgolj v lahkotne pop vode, saj se je že izkazala kot zrela kantavtorica na samostojni plošči Let It Die, hkrati pa je tudi aktivna članica kanadskega glasbenega kolektiva Broken Social Scene. Metals je njena četrta studijska plošča, s katero se nekoliko odmika od lahkotnejših pop vzorcev albuma The Reminder. V 12 skladbah nas popelje po neraziskanih zmožnostih svojega vokala, ki ga pogosto lahko primerjamo z vokalom Kate Bush ali Suzanne Vega, vse skupaj začinjeno z močno navzočim folk razpoloženjem in popolnoma individualističnim pristopom. Plošča, na kateri ne boste našli komada, kot je 1234.
-
Marconi Union: Beautifully Falling Apart (Ambient Transmissions Vol. 1)
Manchestrski trio Marconi Union že od začetka tisočletja ustvarja vrhunsko ambientalno glasbo, ki jo s slojevitimi pristopi in enakovredno uporabo elektronskih in organskih instrumentov pretvarja v brezčasne, neskončne in precej slikovite glasbene pokrajine. Ambientalna glasba je žanrsko precej raznolika in v njej se znajde veliko izrazov, ki zaradi neinventivnih in suhoparnih rešitev končajo kot neopaženi zvoki iz ozadja. Beautifully Falling Apart deluje ravno nasprotno - poslušalca napolni z različnimi minimalističnimi zvoki, ki imajo poleg barvitosti in svetlobe enako izraženo tudi temnejšo plat, kar je glavni razlog za vnovično poslušanje in doživljanje ploščka. Mojstrovina.
-
David Sylvian: Died in the Wool: Manafon Variations
Od ustanovitve lastne založbe Samadhisound se nekdanji pevec skupine Japan vse bolj umika v glasbene sfere, ki se precej razlikujejo od tistih iz njegovega ustvarjalnega obdobja pri multinacionalki Virgin. Tisto, kar je v mojstrovini Blemish zgolj napovedalo bodoče smernice njegove glasbene poti, se je dokončno uresničilo v izrazito hermetičnem izrazu albuma Manafon. Died in the Wool: Manafon Variations je logična nadgradnja omenjenega ploščka z reinterpretacijami kar petih njegovih skladb v drugačnih, toplejših inačicah in s še neizdanimi materiali, s katerimi se nekoliko oddalji od hermetičnosti Manafona, a nikakor ne od njegove eksperimentalne izraznosti. Pozitivno nadaljevanje Sylvianovega raziskovanja zvokov 21. stoletja.
-
Buldogi: Ni lepo
Čeprav je moščanska punkovska zasedba Buldogi prvi album Rektospektiva 1979-1982 (2009) izdala s skorajda tridesetletno zamudo, ji je s tem plošč-kom uspelo pritegniti pozornost poslušalstva in medijev. To je najverjetneje plod dobre samopromocije, ki so jo sedaj ne več tako mladi fantje izvajali na številnih klubskih koncertih. Buldogi so zasedba, ki se ni zadovoljila z izdajo zapoznelega prvenca (pravzaprav kompilacije starih materialov), temveč se je odločila za dodaten korak - izdajo drugega albuma. Skupina, ki je prehodila enako pot kot številne zasedbe danes že legendarnega ljubljanskega punkovskega vala - kratkotrajno glasbeno delovanje brez izdanega nosilca zvoka in zaradi tega razpad -, sodi skupaj s Pankrti, Kuzlami, Berlinskim zidom, Lublanskimi psi, Šundom in Grupo 92 v prvi val ljubljanskega punka. Konec sedemdesetih in začetek osemdesetih let je bil idealen čas za razvoj punka v tedanji socialistični Sloveniji, današnji čas pa je očitno zrel za nove kritične opazke nekdanjih družbenokritičnih in jeznih mladcev. Ti so vmes odrasli, nekdanja družbena ureditev je razpadla kmalu po razpadu velike večine domačih punk bendov, zamenjal pa jo je neoliberalni kapitalizem, ki v današnjem klavrnem družbenopolitičnem ozračju znova ponuja prostor za gojenje nove kritične in revolucionarne drže.
-
-
CoH: IIron
Ruski zvočni umetnik in glasbenik CoH (s pravim imenom Ivan Pavlov) je znan marsikateremu ljubitelju sodobne eksperimentalne elektronske glasbe, zlasti pa po sodelovanju z založbo Raster Noton. Čeprav je manipuliranje s kitarskimi zvoki in z minimalističnimi elektronskimi intervencijami postalo zaščitni znak Pavlova, je treba posebej poudariti, da je v nekdanji Sovjetski zvezi igral v metalskih bendih - to se izrazito kaže tudi na tem albumu. IIron je pravzaprav nadaljevanje albuma Iron iz leta 2000, zgrajen je na osnovnih metalskih rifih, ki jih Pavlov učinkovito nadgradi z minimalističnimi elektronskimi ritmi in intervencijami. Plošča, ki bo s svojo skrajnostjo navdušila oboje, metalce in ljubitelje sodobne eksperimentalne elektronike.
-
Aidan Baker: Still Life
Aidan Baker, kanadski multiinstrumentalist, ki največ pozornosti posveča eksperimentiranju z električno kitaro, zlasti v duetu Nadja, je najbolj znan po svojih nadžanrskih popotovanjih in odkrivanju eksotičnih zvočnih pokrajin. Plošček Still Life pomeni odmik od njegovega priljubljenega instrumenta, saj se tokrat osredotoča na klavir, kontrabas, bobne in elektronske vložke, ki jih izrazito minimalistično kombinira v smiselno celoto. Na albumu so štiri več kot desetminutne skladbe, v katerih Baker zaide v polje eksperimentalnega in ambientalnega glasbenega izraza, kar zgolj potrjuje njegovo izjemno širino v dojemanju sodobne instrumentalne glasbe in odprtost do različnih glasbenih žanrov.
-
Bon Iver: Bon Iver
Čeprav se pod imenom Bon Iver skriva štiričlanska skupina, ki je nase opozorila pred petimi leti z odličnim prvencem For Emma, Forever Ago, je kreativni motor skupine pravzaprav Justin Vernon, glasbenik in tekstopisec iz Wisconsina. Omenjeni album je bil plod težkih časov, ki jih je Vernon takrat preživljal: njegova skupina DeYarmond Edison je razpadla, prav tako njegovo razmerje, kot pika na i pa se je pojavila še bolezen, ki mu je onemogočila dostojno življenje in ustvarjanje. A kot kaže, so te okoliščine precej vplivale na njegov ustvarjalni razvoj. Iz Severne Karoline se je preselil v očetovo barako na podeželju v Wisconsinu in tam v dolgih, osamljenih zimskih mesecih ustvaril verjetno enega najboljših prvencev zadnjega časa. S svojim značilnim in prepoznavnim falzetom, z enostavnostjo melodij in zgodbami, ki so bile povezane v izrazito koherentno celoto, je dejansko ustvaril mojstrovino, ki je v prihodnjih mesecih (in letih) postala sinonim za odlično indie folk glasbo.
-
Beirut: The Rip Tide
Ameriška indie zasedba Beirut se je že od prvega albuma (Gulag Orkestar, 2006) navduševala nad balkanskim glasbenim izročilom, na drugem (The Flying Club Cup, 2007) je ustvarila očarljivo mešanico glasbene zapuščine jugovzhodne Evrope in vplivov francoskega šansona, na pravkar izdanem tretjem albumu pa se odmika od mednarodnih glasbenih vplivov in se bolj osredotoča na formo kakovostnega popa. Kljub temu je The Rip Tide plošča, ki še zmeraj združuje prej omenjene elemente, hkrati pa očitno opozarja na ustvarjalno zrelost frontmana in vokalista Zacha Condona, ki mu je z izbiro že znanega instrumentarija, značilnim vokalom in poglobljenimi besedili uspelo ustvariti pravo malo mojstrovino neodvisnega popa. Očarljivo.
-
Urbano vzdušje v ruralnem okolju
V poplavi različnih poletnih festivalov, ki so vsebinsko večinoma usmerjeni v ponudbo že znanih domačih in tujih glasbenih imen ter katerih namen je čim hitrejši in lažji zaslužek organizatorjev, je obisk letošnjega buBarakafesta prava osvežitev.
-
Fire! With Jim O'Rourke: Unreleased?
Skandinavski jazzovski trio Fire! je že predstavil svojo mešanico avantgardnega jazza in trdnih rockovskih ritmov na prvencu You Liked Me Five Minutes Ago (2009). Tokrat se Mats Gustafsson, Johan Berthling in Andreas Werliin predstavijo v podobni luči, a z bistvenim dodatkom: zvočnim prispevkom Jima O'Rourka, ki je nastal ob njihovem skupnem nastopu v Tokiu. Štiri daljše skladbe se močno naslanjajo na mešanico avantgardnega jazza in eksperimentalnega progresivnega rocka. Ponavljajoči se ritmi Andreasa Werliina poslušalca počasi vpeljejo v skladbo, ki se nato gradi z vsemi dodatnimi elementi - saksofonskimi izbruhi, hipnotičnim basom in odličnimi kitarskimi intervencijami Jima O'Rourka. Psihedelično-eksperimentalno popotovanje vrhunskih glasbenikov.
-
The Dø: Both Ways Open Jaws
Francosko-finski duo The Dø sestavljata pevka Olivia Merilahti in multiinstrumentalist Dan Levy, ki sta najprej ustvarjala glasbo za film in gledališče. Različni glasbeni vplivi, kot so npr. postpunk, jazz, folk in klasika, so najopazneje oblikovali njun precej eklektičen glasbeni izraz, ki je prvencu A Mouthful (2008) priskrbel sloves enega boljših francoskih albumov neodvisnega popa.
-
Arctic Monkeys: Suck It and See
V britanskem Sheffieldu so se nekoč kalili pionirji elektronskega synthpopa in inteligentni pop, kakršnega poznamo iz delovanja skupine Pulp, v novem tisočletju pa se je tehtnica prevesila na stran kitarskega kvarteta Arctic Monkeys. Njegov retro post-punk zvok in značilna lirika že od hvaljenega prvenca navdušujeta ljubitelje neodvisnega rocka.
-
Julianna Barwick: The Magic Place
Mlada brooklynska zvočna umetnica Julianna Barwick se večinoma ukvarja z raziskovanjem meja svojega glasu, natančneje s povezavo glasu in sodobne tehnologije. Mladostniška obsedenost s petjem v cerkvenih zborih in šolah jo je pripeljala do resnega ukvarjanja z lastnim vokalom in elektronsko manipulacijo tega, saj s sodobno tehnologijo iz osnovnega vokala ustvarja kopico loopov in jih s sempli poveže v smiselno...
-
Panda Bear: Tomboy
Kot smo že pisali v vaši priljubljeni rubriki, člani trenutno enega večjih indie rock bendov, skupine Animal Collective, ne mirujejo. Po velikem uspehu epohalnega albuma Merriweather Post Pavilion, ki je skupino dobesedno izstrelil v sam vrh neodvisne popularnoglasbene produkcije, izčrpavajočih turnejah in številnih stranskih projektih je kolektivu uspelo izdati odlično EP-ploščo Fall Be Kind in realizirati...
-
Tennant/Lowe: The Most Incredible Thing
To, da se Neil Tennant in Chris Lowe, ustanovna člana priljubljene britanske elektropop atrakcije Pet Shop Boys, navdušujeta nad klasično glasbo in baletom, je bilo že razvidno iz nekaterih njunih skladb. Če k temu dodamo še izvrstno spremljevalno plesno predstavo zadnje turneje skupine PSB, ne preseneča, da sta se odločila posneti glasbo za moderni balet The Most Incredible Thing, ki je bil uprizorjen v...
-
Elbow: Build a Rocket Boys!
Skupina, ki je ustvarjalno pot začela ob zatonu slovite manchestrske scene leta 1990, je svoj prvi nosilec zvoka objavila šele na začetku novega tisočletja. Plošča The Seldom Seen Kid (2008) ji je priskrbela ugledno nagrado mercury in jo predstavila širši svetovni javnosti, njena naslednica in hkrati peta studijska plošča Build a Rocket Boys! pa se giblje po vnaprej začrtani poti: še zmeraj so v ospredju besedila...
-
R.E.M.: Collapse into Now
Čeprav je skupina R.E.M. danes klasičen primer neodvisnega rock benda, ki je v osemdesetih letih nizal prave male mojstrovine in na svoj način določil tanko mejo med postpunkom in indie-rockom, je njena ustvarjalna energija v drugi polovici devetdesetih let začela počasi kopneti, še posebej po odhodu ustanovnega člana in bobnarja Billa Berryja.
-
Dum Dum Girls: He Gets Me High
Dum Dum Girls je bil najprej samostojen projekt pevke in kitaristke Kristin Gundred z umetniškim imenom Dee Dee, s časom pa je prerasel v štiričlansko dekliško rockovsko zasedbo. Ta je lani posnela prvenec I Will Be pri priznani založbi Sub Pop, letos pa se oglaša z EP-jem He Gets Me High, osebnoizpovedno kolekcijo štirih skladb, ki temeljijo na mešanici dekliškega popa iz šestdesetih let prejšnjega stoletja in...
-
Radiohead: The King of Limbs
Drzna poteza, ki jo je skupina Radiohead naredila ob izdaji prejšnjega, zdaj že epohalnega albuma In Rainbows, se ponavlja: oxfordski vizionarji so še en album izdali na svoji uradni spletni strani. Izdaja albuma In Rainbows je pomenila svojevrstno revolucijo v glasbeni industriji, s katero so Thom Yorke in druščina želeli opozoriti na pogoltnost glasbene industrije danes in hkrati dokazati, da uveljavljene...
-
Grizzly Bear: Blue Valentine Soundtrack
Ljubitelje brooklynskega indie rocka bo najbrž razveselilo, da v filmu Blue Valentine dominira glasba tistega kvarteta, ki je leta 2009 zaslovel z odlično ploščo Veckatimest. A kljub temu ne gre za soundtrack, ki bi ga člani skupine načrtno ustvarjali; zaradi pomanjkanja časa, ki ga je povzročila izdaja zadnje studijske plošče, so režiserju izročili že nekaj posnetih, starejših materialov in pred kratkim so se...
-
Gang of Four: Content
Gang of Four, verjetno ena izmed radikalnejših in tudi vplivnejših postpunkovskih skupin, se po 16 letih vrača s popolnoma novimi studijskimi materiali. Potem ko so se izvirni člani zasedbe (Andy Gill, Jon King, Dave Allen, Hugo Burnham) ponovno zbrali leta 2004, oddelali kopico koncertov in izdali album s predelavami starih komadov Return the Gift (2005), zgodbo četverice nadaljujeta idejna tvorca (Gill in King)...
-
Fujiya & Miyagi: Ventriloquizzing
Brightonski kvartet Fujiya & Miyagi se že celo desetletje giblje med različnimi glasbenimi žanri, s posebnim in očitnim poudarkom na zapuščini nemškega krautrocka in otoški novovalovski tradiciji. Tisto, kar je skupina Fujiya & Miyagi počela na prvencu Electro Karaoke in The Negative Style, drugoizdanem, bolje profiliranem albumu Transparent Things ter nasledniku Lightbulbs, se na zadnjem albumu združi v...
-
Warpaint: The Fool
Če bi moral v času množičnega ocenjevanja lanske glasbene bere v vodilnih svetovnih glasbenih medijih odločati o najzanimivejšem ali enem izmed najzanimivejših albumov lanskega leta, bi se odločil za plošček The Fool kalifornijske skupine Warpaint. Zakaj? Iz več razlogov. Warpaint je skupina štirih deklet, ustanovljena leta 2004 v Los Angelesu, ki je bila do izdaje prvega EP-ja Exquisite Corpse (2009) razmeroma...
-
Arcade Fire: The Suburbs
Če se ozremo po iztekajočem se desetletju, lahko z gotovostjo zatrdimo, da je Kanadska skupina Arcade Fire ena tistih skupin neodvisnega rocka, ki so zaznamovale prvo dekado novega tisočletja. Že na prvih dveh albumih Funeral in Neon Bible je sedmerica članov navduševala z izvrstnimi besedili, ki so nazorno prikazovala njihove svetovne nazore, strahove in univerzalne teme iz vsakdanjega življenja.
-
Igor Vidmar: "Meni je šlo predvsem za razkrivanje prepada med ideologijo in stvarnostjo"
O Igorju Vidmarju je bilo napisanega že veliko, a slovenska javnost ga pozna predvsem kot prvega ideologa punka v Sloveniji, tistega, ki je še v t. i. svinčenih časih kljuboval vsem nepravilnostim tedanje družbene ureditve. To je razbrati iz njegovih bridkih političnih komentarjev iz rosnih let Radia Študent, kjer je v začetku sedemdesetih začel javno aktivistično pot. V dolgih letih javnega delovanja se je boril za pravičnost in za to uporabljal različna sredstva: provokativne politične komentarje, udeležbo na poletni korčulski novolevičarski šoli, ki ga je stala članstvo v tedanji ZK, kmalu zatem pa je, ker je bil velik oboževalec zahodnega underground stripa, uredil tudi prvi stripovski album na Slovenskem, Magno Purgo. S tem se je začela njegova obsedenost z alternativno kulturo, ki je s pojavom skupine Buldožer prvič pokazala družbenopolitični naboj popularne glasbe. A za takrat še dolgolasega Vidmarja se je veliki vdor v svet popularne glasbe zgodil nekaj let kasneje, z legendarnim nastopom Pankrtov na moščanski gimnaziji. Takrat se je vse spremenilo - Vidmarjevi lasje so se postopoma krajšali, v punku pa je našel novo sredstvo za izražanje kolektivnega nezadovoljstva slovenske mladine in postal ena izmed najvidnejših osebnosti ljubljanske punkovske in alternativne scene. V začetku osemdesetih let je skupaj s somišljeniki zagnal festival Novi rock, ki je dve desetletji podpiral alternativno rockovsko ustvarjalnost v Sloveniji in tedanji Jugoslaviji, organiziral veliko koncertov tujih glasbenikov in se v poosamosvojitvenem času aktivno in posredno lotil politike - leta 1996 je celo kandidiral na listi Peršakovih Demokratov. V poosamosvojitvenih letih, ko je že veljal za sivo eminenco slovenskega koncertnega dogajanja, ga je občinstvo spremljalo tudi kot rednega komentatorja političnega dogajanja na nacionalni televiziji.
-
Avey Tare: Down There
Kadar govorimo o ustvarjalnem jedru ameriške indie skupine Animal Collective, najprej pomislimo na Pando Beara (Noah Lennox) in Aveyja Tara (Dave Portner), ki v kolektivu igrata vidnejši vlogi. Čeprav so bili fantje iz kolektiva po nepričakovanem uspehu albuma Merriweather Post Pavilion precej zaposleni s turnejami, jim je letos uspelo realizirati EP Fall Be Kind in videoalbum ODDSAC, katerega projekcijo smo pred...
-
Bryan Ferry: Olympia
Bryan Ferry se tri leta po solidni kolekciji priredb Dylanesque, s katero je predstavil svoje videnje najljubših skladb Boba Dylana, vrača z novim albumom večinoma avtorskih komadov, česar ni storil od devetdesetih let. Tudi tokrat sodeluje z zajetno množico kakovostnih glasbenikov, med katerimi se pojavijo nekdanji soborci iz Roxy Music (Eno, Manzanera, Mackay), David Gilmour (Pink Floyd), Flea (Red Hot Chili...
-
Brian Eno: Small Craft on a Milk Sea
Če bi morali izbirati odgovornega za nastanek in razvoj različnih glasbenih žanrov, trendov in inovacij od začetka sedemdesetih let do danes, bi bil to zagotovo britanski glasbeni producent, teoretik, vizualni umetnik in predvsem glasbenik Brian Eno, ustvarjalec, ki je vpeljal marsikatero novost v pristop k ambientalni in elektronski glasbi in s tem začaral številne mlajše generacije glasbenikov in poslušalcev.
-
David Sylvian: Sleepwalkers
Čeprav je bil konec kariere Davida Sylviana pri multinacionalki Virgin okronan z izdajo dveh kompilacij, Everything & Nothing in Camphor, se vrača s še eno kompilacijo, sestavljeno iz sodelovanj z različnimi glasbeniki. Gre za sodelovanja, ki doslej še niso bila izdana na albumu, glasbeniki pa so večinoma predstavniki žanrsko nedoločljivih stilov, ki temeljijo na neutrudnem raziskovanju sodobne popularne...
-
Eskobars
V času, ko potekajo ostre polemike o glasbenih kvotah slovenske glasbe v popolnoma skomercializiranem radijskem prostoru (izjema je RŠ), se je pojavil prvenec zasedbe, ki je eden izmed tipičnih predstavnikov slovenskega radijskega izročila. Mešanica žanrov, večinoma utemeljenih na izvajanju dodobra ustaljenih vzorcev sredinskega rocka, se v desetih komadih giblje proti bluesu, reggaeju, punku, soulu, kurčjemu...
