Gregor Kocijančič

  • Gregor Kocijančič

    11. 9. 2020  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Plošča

    6ix9ine: TattleTales

    Razvpiti raper 6ix9ine je izid prvenca spremljal kar izza rešetk, za katerimi je pristal zaradi obtožb o nezakoniti posesti orožja in zaradi vpletenosti v strelske obračune. Dolgoletne zaporne kazni se je rešil tako, da se je iz ultimativnega dvornega norčka rap scene začasno preobrazil v zloglasnega ovaduha in po slabih dveh letih iz ječe odkorakal na prostost. Že prej je imel več hejterjev kot oboževalcev, pričanje proti članom tolpe Nine Trey Gangsta Bloods – s katerimi naj bi se bil družil le zaradi večje ulične kredibilnosti – pa je še dodatno okrepilo njegov status najbolj osovraženega izvajalca hip hopa. Mnogi so predvidevali, da ponovni zagon njegove glasbene kariere ne bo mogoč, a pri tem so očitno precenjevali moralni kompas nekritičnega občinstva. Drugi singel, ki ga je izdal na prostosti, je dosegel rekord in v enem dnevu preštel več ogledov na YouTubu kot katerikoli raperski videospot doslej.

  • Gregor Kocijančič

    4. 9. 2020  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Plošča

    Disclosure: ENERGY

    Producentski dvojec bratov Lawrence se je po petletnem zatišju vrnil najprej z malo ploščo evforičnih house bangerjev, zdaj pa je postregel še s tretjim dolgometražnim albumom, na katerem svoje studijske veščine ponovno spaja z vojsko gostujočih vokalistov. Izbira teh se je pri prejšnjih izdajah zdela čedalje bolj preračunljiva in je dvojcu zagotovila častna mesta na vrhovih lestvic, zdaj pa moči združuje tudi s številnimi izvajalci, ki še niso prodrli v mainstream. S tem ponudi odgovore na vprašanja, ki si jih verjetno nihče ni nikoli postavil: kako bi raperji, kot sta Mick Jenkins in slowthai, zveneli v kontekstu naspidiranega housa ali kako se bo Syd iz zasedbe The Internet odrezala s future garage podlago. Ne le vprašanja, tudi odgovori se zdijo precej odvečni.

  • Gregor Kocijančič

    4. 9. 2020  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Plošča

    The Lemon Twigs: Songs for the General Public

    Elton John je v nedavnem intervjuju za BBC ostro kritiziral sodobno popularno glasbo in dejal, da uspešnice, ki te dni zasedajo vrhove lestvic, večidel pravzaprav sploh niso »prava glasba«. Med prefinjeno sodobno produkcijo, ki dosega njegove standarde, je poleg avtorjev, kot sta Father John Misty in Conan Gray, omenil tudi ameriško zasedbo The Lemon Twigs, psych-pop dvojec bratov D’Addario. Ob poslušanju njune tretje plošče dojamemo, kako zelo egocentristične so pravzaprav glasbenikove sporne besede: njun značilni retro šik se ne spogleduje zgolj z glam rockom sedemdesetih let, temveč se v marsikaterem pogledu očitno klanja prav delu Eltona Johna. The Lemon Twigs predvsem reciklira klasično vintidž rock zapuščino, kar opravi v tehnično natančni, a skoraj nadležno baročni maniri.

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    4. 9. 2020  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Portret

    Sara Bezovšek, vizualna umetnica, ki izkorišča ustvarjalni potencial družabnih omrežij in popkulturnih fenomenov

    Odkar Sara Bezovšek (rojena leta 1993, doma iz Gornjega Grada) pomni, njeno življenje zaznamujejo občasne obsesije z bolj ali manj obskurnimi temami, ki so navadno tako zahtevne, da mejijo že na morbidno. »Ena mojih prvih seminarskih nalog je obravnavala duhove in lahko bi rekla, da sem ostala nekje tam,« pravi. Njeno vneto brskanje po temnih kotičkih interneta včasih spominja na mazohizem: pred dvema letoma je na primer za umetniški video, ki je bil predstavljen v projektnem prostoru Aksioma v Ljubljani, obsesivno zbirala nazorne posnetke brutalnega nasilja, krvavih nesreč, obglavljenj, obešanj in podobnih grozodejstev. Čeprav jih je v videu za kontrast sopostavila s posnetki mladih mačk, njihova prikupnost ni pregnala travme, ki se je v njej začela razvijati že med nabiranjem gradiva. »Če bi takrat obupala, bi bilo vse delo zaman, a ko sem video zmontirala, je za mano prišla post-travmatska stresna motnja,« se spominja. A to je ni ustavilo pred nadaljnjim raziskovanjem temačnih spletnih fenomenov, ki jo fascinirajo, njihov travmatični potencial pa skrbno preganja s protiutežjo lahkotnosti: dnevnim »upodabljanjem smešnih for in luškanih živali«.

  • Ljubezensko pismo Afriki

    Tradicijo vizualnega albuma, katere začetniki so bili v šestdesetih letih britanski očaki rock’n’rolla, člani skupine The Beatles, z znamenito klasiko A Hard Day’s Night, s polno paro nadaljuje sedanja kraljica popa, Beyoncé Knowles Carter. Te dni je postregla že s tretjim glasbenim celovečercem, visokoproračunsko vizualno poslastico Black is King, ki jo je sponzoriral medijski imperij Disney.

  • Postkoronski VIP-separeji

    Ena od stvari, ki jih v (post)koronskem času najbolj pogrešajo oboji, izvajalci in občinstvo, so nedvomno (množično obiskani) koncerti. Na vrhuncu pandemije, med strogo karanteno, so bili glavno nadomestilo koncertne izkušnje spletni pretoki živih nastopov, a ti so splet hitro preplavili do stopnje nadležnosti, poleg tega je velik del občinstva že tako ali tako sit nenehnega strmenja v računalniške zaslone.

  • Gregor Kocijančič

    21. 8. 2020  |  Mladina 34  |  Kultura  |  Plošča

    Aminé: Limbo

    Aminé, mladi raper iz Portlanda, z vsako izdajo zveni čedalje bolj pragmatično, sočasno pa vedno bolj prepričljivo. Na plošči Limbo se je potopil v do množic prijazen zvok rapa in prav najbolj spevni in spolirani komadi na albumu so tisti, po katerih se Aminé najbolj odlikuje. Nikakor ne bi mogli reči, da gre na Limbu za pretirano svež, kaj šele edinstven zvok, saj se avtor precej očitno sklicuje na vzornike, a pri tem nikoli ni anahronističen ali neizviren: poklanja se denimo zgodnjim delom Kanyeja Westa, MTV-jevskemu »bling-era« hiphopu s preloma tisočletja in rap klasikam devetdesetih let, najočitneje pa se sklicuje na diskografske vrhunce kanadskega superzvezdnika Draka in njegovo značilno špuro pravzaprav zvozi bolje, kot bi jo Drake sam.

  • Gregor Kocijančič

    21. 8. 2020  |  Mladina 34  |  Kultura  |  Plošča

    Glass Animals: Dreamland

    Po sila uspešni plošči How to Be a Human Being, izdani leta 2018, je bila prihodnost oxfordske zasedbe Glass Animals svetla: potem ko je spletne pretoke svojih uspešnic že štela v milijardah, je začela kovati še velikopotezne načrte za dvoletno svetovno turnejo, ki naj bi jo izpeljala skupaj z Beckom. Nato pa je bobnarja Joeja Seawarda med kolesarjenjem zbil tovornjak. Zaradi hudih možganskih poškodb se je moral ponovno naučiti govoriti in hoditi; ko je osvojil osnovne motorične spretnosti, je spet sedel tudi za bobne. Zdaj se skupina Glass Animals vrača z novo ploščo, ki zveni precej drugače od prejšnjih dveh. Idejni vodja Dave Bayley je zatišje izkoristil za radikalno slogovno preobrazbo, ki jo zaznamuje predvsem prizadevanje za vključitev v aktualne tokove v popu, vendar deluje prisiljeno in preračunljivo.

  • Gregor Kocijančič

    14. 8. 2020  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Plošča

    The Microphones: Microphones in 2020

    Philu Elverumu, enemu od največjih in diskografsko najplodnejših kantavtorjev, ki ga poznamo predvsem pod imenom Mount Eerie, še zdaleč ne zmanjkuje navdiha, še posebej zato, ker črpa predvsem iz lastnega trpljenja. Tragična poglavja njegovega življenja, denimo soprogina bolezen in smrt, so obrodila nekatere od najbolj pristno bridkih, a niti malo patetičnih pesnitev, ki jih Elverum artikulira v obliki banaliziranih, vendar intimnih in čutnih pripovedi o žalovanju. Z novo ploščo, ki je pravzaprav petinštiridesetminutna skladba, edinstvena lo-fi folk epopeja, se vrača k psevdonimu, s katerim se ni podpisal že sedemnajst let. Kljub spremembi imena pa The Microphones ne pomeni radikalnega slogovnega zasuka, kar je pravzaprav več kot dobrodošlo.

  • Gregor Kocijančič

    7. 8. 2020  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Plošča

    Dominic Fike: What Could Possibly Go Wrong

    Predstavljen nam je bil kot wunderkind, kot mladi up alternativnega R & B-ja in indie popa. Požegnali so ga Brockhampton, Billie Eilish in celo Barack Obama. Svoj prvi singel je prodal v platinasti nakladi, prva mala plošča, ki jo je posnel med hišnim priporom, pa je sprožila vojno med založbami velikankami, ki so se borile, da bi ga dobile v svoje varstvo. Medijski hajp je ustvaril pričakovanja, ki jih Dominic Fike s prvencem še zdaleč ni dosegel. Avtor se v naslovu plošče sprašuje, kaj vse bi lahko šlo narobe, z albumom pa dokazuje, da gre lahko narobe marsikaj. Zbirka medlih, neosredotočenih skladb zveni nedodelano in že slišano, zapomnili pa si jo bomo predvsem po boleči plehkosti besedil, ki nemalokrat poosebljajo pojem cringe.

  • Gregor Kocijančič

    31. 7. 2020  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Plošča

    Logic: No Pressure

    Logic, pretenciozno samooklicani Frank Sinatra rapa, se s ploščo No Pressure poslavlja od scene. Promovira jo kot svoj zadnji album, upokojil pa se je, da se bo z vso vnemo posvetil očetovstvu. Logic je v desetletni karieri sicer tonil v zmeraj bolj komercialen zvok, v besedilih pa v zmeraj bolj nadležno moraliziranje in plehko filozofiranje. Strmi padec je dosegel najglobljo točko z lansko ploščo Supermarket, na kateri se je neuspešno preizkusil kot poprocker. No Pressure precej popravi grenek okus, ki so ga pustili ti spodrsljaji. Je vrnitev k njegovim koreninam, kar pomeni predvsem očitno – pogosto preočitno – sklicevanje na »zlato dobo« hiphopa devetdesetih let, plošča pa prepriča predvsem zaradi vrhunske produkcije, ki jo je podpisal izjemni No I. D.

  • Kibernetski napad brez primere

    Če nam sumljivo kupčijo, s katero naj bi se vrednost naložbe v bitcoine v nekaj urah podvojila, ponuja kakšen nepismen »nigerijski princ«, prevari verjetno ne bomo nasedli. Če pa nam »neverjetno priložnost, ki je ne smete zamuditi«, ponujajo uradni profili, ki jih imajo na Twitterju velikani, kot so Barack Obama, Elon Musk, Kanye West in Bill Gates, se zdi ponudba nekoliko verodostojnejša. Na to so stavili tudi hekerji, ki so prejšnjo sredo izpeljali enega najpomembnejših in največjih kibernetskih napadov doslej.

  • Gregor Kocijančič

    24. 7. 2020  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Plošča

    Ic3peak: До Свидания

    Ic3peak je ruski dvojec, katerega člana nacionalna varnostna služba FSB, nekdanji KGB, zaradi političnih besedil – ki pogosto izražajo nasprotovanje Putinovemu režimu – obravnava kot skrajneža in ju vztrajno cenzurira. Vladno zatiranje Ic3peaku zagotavlja ogromno pozornost mednarodne medijske krajine, ki je s samo glasbo verjetno ne bi pritegnil. A vseeno, njegove glasbe ne gre podcenjevati, to dokaže tudi s ploščo До Свидания. Ta je udarna mešanica težkokategornih, nekoliko industrial trap beatov, witchhouse estetike in distopičnih synthov. Pevka Anastasija Kreslina prepriča predvsem, ko šepetaje ali kriče repa, ko pa poje s piskajočim falzetom, pogosto zveni pretirano melodramatično, na trenutke tudi nekoliko patetično.

  • Gregor Kocijančič

    24. 7. 2020  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Plošča

    Nicolás Jaar: Telas

    Nicolás Jaar, ameriški glasbenik čilenskih korenin, se letos lahko pohvali z izjemnim diskografskim izkupičkom. Začel je s ploščo 2017–2019, zbirko do plesišč prijaznega gradiva, ki ga producira pod psevdonimom Against All Logic, nadaljeval s ploščo presenečenja Cenzias, spokojnim albumom eksperimentalne ambientale in elektronsko-kantavtorskih skladb, ki ohlapno spominjajo na njegov izjemni prvenec Space is Only Noise, s katerim se je pred devetimi leti odločno umestil na glasbeni zemljevid sveta. Zdaj, zgolj dober mesec pozneje, je postregel še s ploščo Telas, enourno zbirko štirih avantgardnih skladb, ki suvereno dokazujejo njegovo izjemno spretnost za skladanje teatralne glasbe.

  • Gregor Kocijančič

    17. 7. 2020  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Plošča

    The Streets: None of Us Are Getting Out of This Life Alive

    Za to, da sta grime in UK garage prodrla v britanski mainstream, je odgovoren predvsem Mike Skinner, idejni vodja projekta The Streets. Po petih vplivnih ploščah se je od scene poslovil, preden bi v poskusih ohranjanja relevantnosti omadeževal svojo bogato zapuščino, zdaj pa je po desetletnem zatišju z novim, nepričakovanim mikstejpom storil ravno to. Ostal je brez mladostnega, uličnega elana, izgubil pa je tudi dobršen del studijskih veščin: produkcija na mikstejpu občasno zveni resnično amatersko, še bolj pa se je polenil njegov flow. Tako ga zasenči prav vsak izmed številnih gostujočih vokalistov – od Tame Impale do skupine IDLES – zaradi katere je izdelek sploh prebavljiv.

  • Gregor Kocijančič

    10. 7. 2020  |  Mladina 28  |  Kultura  |  Plošča

    Pop Smoke: Shoot for the Stars, Aim for the Moon

    Komercialni prvenec Pop Smoka je tragično tudi njegova postumna plošča. Raper je s peščico izdanih mikstejpov že v najstniških letih postal prvi mož newyorškega drilla, februarja pa so ga pri rosnih 20 letih umorili in je poleg svoje temeljne zapuščine – neizmernega vpliva na brooklynsko rap sceno – za sabo pustil tudi nedokončano studijsko ploščo. Čeprav je ta prenatrpana z verzi gostujočih vokalistov, kar je pogost sindrom postumnih rap plošč, ne pusti vtisa, da gre zgolj za plod dobičkaželjnosti glasbene industrije. Zveni kot zaključen izdelek, ki učinkovito krmari med podzemnim drillanjem in sklicevanjem na bling ero hiphopa; tudi z neposrednimi pokloni 50 Centu, ki je ploščo podpisal kot izvršni producent.

  • Restavratorska polomija

    Stare stvari načne zob časa in tako je tudi z umetninami. Na koga naj se obrnemo, ko želimo obnoviti obledelo baročno sliko iz svoje bogate zasebne zbirke baročnih umetnin? Vsekakor ne na ljubiteljskega restavratorja starinskega pohištva, kot je to storil – verjetno zaradi sramu anonimni – zbiratelj iz Valencie.

  • Gregor Kocijančič

    3. 7. 2020  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Plošča

    Baauer: Planet’s Mad

    Čeprav Baauerja svet pozna predvsem kot avtorja megauspešnice Harlem Shake, ki je pred sedmimi leti postala youtubovska senzacija in je pripomogla k popularizaciji stadionskega trapa, je že s prvencem dokazal, da premore veliko več kot zgolj cenene brostep drope. Producent še vedno stavi na moč pompoznega dropa, vendar je ta na novi plošči daleč od cenenega: Planet’s Mad je osupljiva zbirka edinstvenih bangerjev, ki se kljub prefinjeni, večplastni produkciji ne jemljejo preresno. V žanrsko neobremenjeni zmešnjavi ritmičnih rafalov najdemo številne norčave reference na nekoliko vulgarnejše odvode plesne elektronike, vendar so takšne reference zapakirane v kontekst napredno mislečih dekonstrukcij klubske glasbe.

  • Gregor Kocijančič

    3. 7. 2020  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Plošča

    Arca: KiCk i

    Ko je Alejandra Ghersi – venezuelska producentka in pevka, ki ustvarja pod psevdonimom Arca – pred leti s peščico izdaj eksperimentalnih hiphop beatov neustavljivo prodrla na sceno, je muzicirala v precejšnji anonimnosti: ustvarjanje je zakamuflirala v skrivnostno meglico, kar je verjetno še dodatno pripomoglo k njenemu preboju v svetovno glasbeno krajino. Sčasoma je razkrila identiteto, presenetljivo podpisala pogodbo z založbo velikanko in se uveljavila kot ena najdrznejših ustvarjalk na polju eksperimentalne elektronike. Status producentske vizionarke je v očeh širše javnosti zacementirala, ko so ji na vrata potrkali številni pop velikani: najprej Kanye West, nato FKA Twigs in kasneje tudi Björk. Ta jo je med eno izmed njunih številnih studijskih seans spodbudila, naj se preizkusi kot pevka. Od tedaj Arca elektronske mojstrovine pogosto obogati s svojim glasom, včasih bolj, drugič manj posrečeno, na novi plošči pa ponudi daleč najsuverenejšo dostavo vokalnih vložkov doslej.

  • Koncert za tri tisoč lončnic

    Po dolgi in mučni bitki je epidemijo koronavirusne bolezni zdaj tudi Španija uspešno zajezila vsaj toliko, da se je v nedeljo svet tam začel ponovno vrteti. Z vračanjem predkoronskega načina življenja v Barcelono je v ponedeljek vrata odprla tudi znamenita operna hiša Gran Teatre del Liceu, prva pokoronska prireditev, uvertura v novo sezono, pa ni bila namenjena ljudem, temveč lončnicam.

  • Gregor Kocijančič

    26. 6. 2020  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Plošča

    Sébastien Tellier: Domesticated

    Retrofuturistični romantik Sébastien Tellier, ki je Francijo leta 2008 zastopal na pesmi Evrovizije, se z novo ploščo vrača po šestletnem diskografskem zatišju. Poniknil je, ker se je udomačil, kot namigne že z naslovom plošče: posvetil se je družinskemu življenju, prav to pa je bilo temeljni navdih za album Domesticated, ki je pravzaprav oda vsakdanjim domačim opravilom. Eterične synthpop balade in diskoidne epopeje, posvečene pometanju, sesanju, pomivanju posode in pripravi popečenih kruhkov, težko jemljemo resno, a Tellierovo delo od nekdaj spremlja dobra mera norčavosti, ki se s prefinjenimi synth kompozicijami, čutno baladnostjo in pretanjenimi disko gruvi tudi tokrat prepleta v izjemno svež kontrapunkt.

  • Gregor Kocijančič

    19. 6. 2020  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Plošča

    Chloe x Halle: Ungodly Hour

    Pri vseh zvezdniških otrocih, ki so se iz mladih igralcev preobrazili v pop glasbenike – pa bi bilo morda za vse bolje, če se ne bi – od sadov še ene takšne transformacije načelno ne bi pričakovali veliko. A sestri Chloe in Halle Bailey sta že s prvo ploščo pokazali velik potencial, z drugo pa se mojstrsko izkažeta. Ungodly Hour je udarna zbirka prefinjenih R & B-hitov, ki se izrazito spogleduje z zlato dobo MTV-jevskega R & B-ja, hkrati pa je močno začinjena s spokojnim soulom. Sestri Bailey se subtilno postavljata z izjemnimi vokalnimi sposobnostmi, ki jim laskajo razkošni aranžmaji in izčiščena produkcija.

  • Gregor Kocijančič

    19. 6. 2020  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Plošča

    The 1975: Notes on a Conditional Form

    Čeprav je eklekticizem ena od ključnih lastnosti, ki odlikujejo čislano zasedbo 1975, je šel bend pri novi, mučno predolgi plošči v žanrski raznolikosti kar nekaj korakov predaleč. Med poslušanjem se zdi, da si ne predvajamo albuma, temveč naključno spletno shuffle playlisto brez kakršnekoli rdeče niti. Če bi rekli, da je plošča nekoherentna, bi uporabili izjemno blag izraz. Za tiste, ki težko prenašamo značilni zvok pompoznega rockovskega synthpopa, s katerim je 1975 prodrl v mainstream, je to sicer olajševalna okoliščina: namesto osladnim napevom med drugim prisluhnemo denimo gospelu, house bangerjem, future garage in post-dubstep sladkorčkom, pankovskemu žganju, očitnemu sklicevanju na zasedbo Radiohead, osladnim saksofonskim solažam in tudi ambientalni elektroniki, podprti s posnetkom govora mlade Grete. Barvito, a izredno necelovito.

  • Gregor Kocijančič

    12. 6. 2020  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Plošča

    LA Priest: GENE

    Samuel Eastgate, nekdanji frontman kratko živečega, a kultnega benda Late of the Pier, se po petih letih predstavlja z novo ploščo. Ta je poimenovana po edinstveni ritem mašini, ki jo je Eastgate ustvaril sam: glasbilu, ki z neobičajnimi, melodičnimi beati predstavlja hrbtenico te (doslej krivično preslišane) mojstrovine. Pri tem se zdi, da ima avtor kot izumitelj inštrumenta, na katerem plošča temelji, popoln nadzor nad vsemi parametri prismuknjenih ritmov. Njegov izjemni občutek za skladanje tudi v najintenzivnejših, najbolj nasičenih trenutkih plošče, v katerih taktirko prevzamejo pompozne kitarske solaže in piskajoč falzet, pričara spokojno vzdušje, ki krmari med pretanjeno psihedelijo in diskoidnimi groovi.

  • Gregor Kocijančič

    12. 6. 2020  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Plošča

    Yung Lean: Starz

    Žalostni švedski deček Yung Lean kljub dejstvu, da šteje zgolj triindvajset let, velja za vplivnega pionirja. Internetno meme kulturo, postinternetno ironijo ter vizualno estetiko Tumblr arta in vaporwava je pred slabim desetletjem vnesel v trendovsko underground hiphop glasbo, ki je bila v tistem času ravno v vzponu v mainstream, in tako postal kulturni fenomen brez primere: zdaj velja za enega najvplivnejših in najbolj ikoničnih likov, ki delujejo na polju trapa. S pajdaši iz kolektiva Sadboys je soustvaril trapovski podžanr cloud rap in ga pri rosnih šestnajstih z nekoliko šaljivim, ironičnim pristopom do ustvarjanja, začinjenim z najstniško melanholijo, populariziral med mladim spletnim občinstvom po vsem svetu. Nič hudega sluteči švedski najstnik si je nadel bucket hat ter na spokojne, sprane lo-fi trap beate v izrazito otožnem slogu repal o drogah, mlečnem šejku iz Oreo piškotov in ledenem čaju Arizona: kontrast med melanholičnim repanjem in domiselno izbiro banalnih popkulturnih motivov je zvenel tako zelo sveže – tudi zato, ker je prihajal iz ust prikupnega švedskega škorca –, da je Yung Lean hitro postal viralni hit. A v očeh širše javnosti je bolj kot resen glasbenik deloval predvsem kot nekakšen glasbeni meme.

  • Silikonska moralna podpora

    Peščica nogometnih lig je v imenu postopnega odpravljanja koronskih ukrepov že ponovno zagnala motorje. Poklicni driblarji pravil o omejevanju socialnih stik ov na igrišču seveda ne morejo upoštevati, saj morajo preigravati, tribune na stadionih pa za zdaj ostajajo prazne.

  • Gregor Kocijančič

    29. 5. 2020  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Plošča

    Perfume Genius: Set My Heart on Fire Immediately

    Od Mika Hadreasa, ki ustvarja pod imenom Perfume Genius, je bilo po štirih izrazito raznovrstnih ploščah mogoče pričakovati, da bo tudi z novo izdajo preobrazil slog. In tako je res storil na svoji najbolj dodelani plošči doslej, na kateri pretanjeno združi oprijemljivejši, intimno kantavtorski slog svojih zgodnjih izdaj in drzne, abstraktnejše prijeme, ki so zaznamovali njegova novejša dela. Rezultat je osupljiv: že pri goli zasnovi novih skladb je dojel, da te potrebujejo velikopotezno obravnavo. Angažiral je nekatere izmed najviše profiliranih session glasbenikov, ki sicer sodelujejo z največjimi imeni v popu, to pa je privedlo do bogatih aranžmajev, ki njegovemu prefinjenemu songwritingu resnično laskajo.

  • Štream, podpora ogroženi sceni

    Ker občinstvo in izvajalci hrepenijo po glasbenih dogodkih, smo v zadnjem času priče številnim izvirnim alternativam: nekateri klubi v Berlinu te dni že odpirajo vrata, a obiskovalcem je ples strogo prepovedan. Drugod po Nemčiji poročajo o drive-in rejvih, na katerih hardstyle didžeji vrtijo polnim parkiriščem, občinstvo pa se na sick drope odziva z usklajenim hupanjem. Prihaja tudi do virtualnih koncertnih spektaklov jutrišnjega dne, kakršen je bil osupljivi koncert ameriškega raperja Travisa Scotta, ki je za mlade igričarje nastopal v spletni računalniški streljačini Fortnite. A daleč najpogostejši pristop do koncertiranja v času samoizolacije je spletno prenašanje nastopov v živo: splet je po eni strani preplavljen z izrazito intimnimi, domačnimi nastopi, po drugi strani pa se pojavlja čedalje več organiziranih, profesionalno izvedenih prenosov skrbno kuriranih koncertov. Pri nas je to v svojih studiih sprva začel izvajati radio Val 202, Kino Šiška pa te dni v »podporo ogroženi glasbeni sceni« s ciklom virtualnih koncertov Štream skuša pravo koncertno izkušnjo ponuditi tudi v digitalnem svetu.

  • Gregor Kocijančič

    22. 5. 2020  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Plošča

    Little Simz: Drop 6 EP

    Čislana raperka Little Simz, ki je lani spomladi iz londonskega podzemlja v svetovno glasbeno krajino prodrla z eno od najboljših hiphop plošč leta, je karanteno izkoristila za ustvarjalno hiperproduktivnost: ko se je morala umakniti v samoizolacijo, ki jo je preživljala v samoti, je začela snemati malo ploščo, in preden se je svet spet začel vrteti, jo je že izdala. Izdelek je izrazito surov in neizpiljen ter v instrumentalni razsežnosti nekoliko nedodelan, saj se je avtorica osredotočila predvsem na pesniško plat, tu pa se ponovno izkaže. Čeprav Drop 6 EP lanski studijski mojstrovini ne seže niti do kolen, je suveren dokaz, da lahko od mlade emsijke v bližnji prihodnosti pričakujemo še veliko.

  • Gregor Kocijančič

    15. 5. 2020  |  Mladina 20  |  Svet

    X Æ A-12

    Kako naj zvezdniški par zagotovi, da o njegovem novorojenem otroku ne bo pisal zgolj rumeni tisk? Poimenuje ga s tako neobičajnim, eksotičnim oziroma absurdnim imenom, da svetu ne bo preostalo drugega, kot da o njem začudeno piše, govori in ustvarja spletne meme. To je te dni uspelo tech mogotcu Elonu Musku – prvemu možu podjetja Tesla – in njegovi izbranki Grimes, kanadski (dream) pop pevki: svojemu pravkar rojenemu sinu sta dala ime X Æ A-12 Musk.