Gregor Kocijančič
-
6. 3. 2020 | Mladina 10 | Kultura | Plošča
Dan Snaith, nekoč Manitoba, zdaj Caribou, včasih pa tudi Daphni, po šestih letih predstavlja novo dolgometražno ploščo, na kateri nadaljuje po poti eklektičnega eksperimentiranja, skrbno zapakiranega v format, prijazen do množic. Kanadski producent, multiinstrumentalist, kantavtor in doktor matematike je ploščo sestavil iz skoraj 900 demoposnetkov, iz katerih se je izcimila precej nekoherentna, a dih jemajoča mojstrovina, ki se kosa celo z vrhunci njegove prelomne plošče Swim, s katero je pred točno desetimi leti prodrl v mainstream.
-
V prejšnji številki smo pisali o družbenem vplivu političnih memov in kako se ti uporabljajo za oglaševanje. Michael Bloomberg, demokratski kandidat za predsednika Združenih držav Amerike, te dni v kampanji združuje oboje: predsedniško kandidaturo na družabnih omrežjih promovira s plačanimi oglasi v obliki spletnih memov. Nekaterim najbolj priljubljenim uporabnikom Instagrama, ki milijonom sledilcev vsak dan delijo humoristične spletne meme, plačuje, da ustvarjajo in objavljajo izvirne meme, s katerimi se želi približati mladim uporabnikom družabnih omrežij.
-
Pred nedavnim je po spletu zakrožil mem, ki prikazuje diptih fotografij: na prvi so tipični oboževalci Tame Impale med letoma 2008 in 2015: najstniški zapohanci, ki počivajo na kavču, obdani z gostim oblakom dima marihuane. Na drugi je značilna baza fenov Tame Impale, kakršni so videti od leta 2015: gospodične, malo starejše od dvajset let, ki evforično nazdravljajo s kozarci belega vina. Če si zaporedoma predvajamo Innerspeaker – prvenec glasbenega projekta avstralskega glasbenika Kevina Parkerja, ki ustvarja pod psevdonimom Tame Impala – in Slow Rush, njegov najnovejši studijski izdelek, nam je v hipu jasno, da mem zadene žebljico na glavico: Parker je vintidž stonersko psihedelijo skoraj v celoti zamenjal za izjemno dostopen, spoliran in speven zvok. Psihedelični rock je preobrazil v dizajnersko sproduciran synthpop, ki krmari predvsem med discom in funkom. A ta preobrazba nikakor ni bila hipna.
-
Algoritmi, ki s pomočjo umetne inteligence prepoznavajo obraze, so eno izmed temeljnih tehnoloških orodij, ki vodijo v distopični scenarij družbe popolnega nadzora. Med najspornejšimi vidiki uporabe te tehnologije je nedvomno kršenje zasebnosti, ki jo je – kot v razvpitem članku razkriva časnik The New York Times – ameriško startup podjetje Clearview AI poneslo na višjo raven: ustvarilo je namreč učinkovito aplikacijo, ki obraze prepoznava na podlagi ogromne podatkovne baze, v kateri je več kot tri milijarde fotografij, pridobljenih na spletu. Represivni organi že več let uporabljajo podobna orodja, ki se zanašajo na algoritme za prepoznavanje obrazov, a Clearview se od teh razlikuje po tem, da je podatkovno bazo obrazov zgradil s črpanjem podatkov oziroma fotografij z različnih družabnih omrežij, spletnih platform in aplikacij, denimo s Facebooka, Instagrama, YouTuba in bančne aplikacije Venmo.
-
Nicolas Jaar se po pestrem ustvarjalnem letu – ni le snemal filmske glasbe, ampak je ključno vlogo igral tudi pri produkciji nove plošče FKA Twigs – vrača s stranskim projektom Against All Logic. Sočasno je izdal malo ploščo, miks za NTS in novo dolgometražno zbirko do plesišča prijaznega gradiva. Že pri uvodnem komadu je jasno, da je Jaar zavil v drznejšo smer, kot bi pričakovali: na prvencu je s semplanjem soul klasik ustvarjal spokojno deep house toplino, tokrat pa se pogosto izživlja z mehanskim hrupom ter surovimi techno in electro beati, distorizirano udarnost pa domiselno kontrastira z blaženimi synth linijami in izvirno rabo dobro znanih vokalnih semplov.
-
Dan Deacon – zastavonoša psihedelične indie elektronike, ki je pred dobrimi desetimi leti doživela silovit preboj in kmalu za tem tudi postopen zaton – se po petletnem diskografskem zatišju vrača z novo ploščo. V vmesnem času ni poniknil: z izvirnimi skladbami je podkrepil kar osem filmov in počasi pripravljal novo ploščo Mystic Familiar. Tako kot namiguje naslov, ta zveni mistično in hkrati nekoliko znano. Deacon je nekoč presenečal z edinstvenim in svežim načinom, na katerega se je loteval produkcije, v tej točki pa je njegov značilni zvok že nekoliko predvidljiv: je kaotičen, a hkrati pedantno organiziran, je eksperimentalen, a hkrati speven, v svoji večplastnosti pa domiselno krmari med minimalizmom in nasičeno kolobocijo.
-
Poleg gradnje zidu ob mehiški meji je med Trumpovimi bizarnimi obljubami tudi ta, da bo ustanovil novo vejo ameriške vojske, ki se bo osredotočala na vojskovanje v vesolju. »Vesolje je najnovejša domena vojskovanja,« pravi ameriški predsednik. Prejšnji mesec je zamisel uresničil: vojska Združenih držav Amerike je ustanovila svojo šesto vejo, imenovano US Space Force, torej ameriške vesoljske sile.
-
Elliot Moss, newyorški producent in kantavtor, se predstavlja z drugo dolgometražno zbirko spokojnega elektronskega popa in folka, v kateri se znova poglablja v lastno melanholijo, ki izhaja iz brezčasne zlate jame vseh otožnih pesmopiscev: strtega srca. Na trenutke to stori s pretirano melodramatičnim, za poslušalca utrujajočim pristopom, pogosto pa prepriča s premišljeno minimalistično produkcijo, iskrenim, neposrednim pripovedovanjem in izrazito intimnim vzdušjem, ki pa je včasih nekoliko okrnjeno zaradi težko efektiranih vokalov in robotskega autotuna.
-
Preden je bila glasbenica, je svojo bazo sledilcev zgradila kot ekscentrična youtuberka, ki je na splet dnevno nalagala avantgardno parodične interpretacije raznih youtuberskih žanrov, od vloganja do ASMR videov. Nato je pod okriljem Diplove založbe začela ustvarjati bubblegum pop na steroidih; že v tej fazi se je spogledovala tudi z metalsko estetiko, ki jo je zdaj popolnoma posvojila. I Disagree je bizarna mešanica elementov industriala in nu-metala, križanih s čudaškim dreampopom, K-popom, elektroniko in tudi elementi trših metalskih žanrov, celo grindcora. Skratka, eklektični kaos, ki pa se lepo povezuje s spoliranimi kitarskimi rifi. Ti sicer pogosto spominjajo na osladnost melodic death metala, a tudi v tem – kot v številnih drugih razsežnostih plošče – gre prepoznati ironično porogljivost.
-
Triindvajsetletnik Mura Masa se je sprva izkazal v vlogi producenta: pred tremi leti je ogromno prahu dvignil s prvencem, zbirko lastne produkcije, na kateri je kuriral malo vojsko visoko profiliranih vokalistov. Takrat je uspešno krmaril med zvoki (jutrišnjega) mainstreama in londonskega klubskega podzemlja, na R.Y.C. pa je skoraj popolnoma opustil spogledovanje s hiphopom in klubsko elektroniko ter se poglobil v lastno nostalgijo, poprijel za kitaro in začel prepevati. R.Y.C. zveni kot sodobna interpretacija osladnega pop punka s preloma tisočletja, kar bi teoretično lahko zvenelo grozljivo, vendar se Mura Masa raziskovanja glasbenih korenin loti z občutkom in mero. Ponovno se predstavi v sodelovanju s številnimi gostujočimi pevci, od katerih najbolj prepričata Slowthai in Tirzah.
-
Eminem: Music To Be Murdered By
O tem, da je Eminem eden najpomembnejših raperjev vseh časov, ni dvoma, a hkrati je jasno tudi, da ga že dobro desetletje očitno bremeni ustvarjalna kriza. No, novemu albumu in vsem, ki bodo sledili, je v prid vsaj to, da je s predlansko izdajo Revival dosegel dno: bila je tako zanič, da gre lahko odslej le še na bolje. Kritiki so ploščo soglasno spljuvali, Eminema pa je to očitno prizadelo, saj je vtis še isto leto skušal popraviti z albumom Kamikaze, užaljeno ploščo presenečenja. Kamikaze je bil sicer boljši izdelek kot Revival, toda to niti po naključju ne pomeni, da je bil celoten paket prepričljiv. Podobno je z novo, nenapovedano izdajo, ploščo Music To Be Murdered By: v primerjavi z albumom Revival gre za mojstrovino, a v kontekstu Eminemovega celotnega opusa – še posebej albumov, ki jih je izdal na prelomu tisočletja – je plošča milo rečeno porazna.
-
Spiral Mind: A Play of Shadows
Koprski čarovnik Manuel Brajnik, ki ustvarja pod psevdonimom Spiral Mind, je nase resno opozoril že s solističnim prvencem Constantly Variable, ki ga je izdal pri internetni založbi TRITE Sound, povezani z obalno beatmakersko sceno. Na njej se je predstavljal z igrivimi synth improvizacijami, ki so se pogosto spogledovale z vaporwave in synthwave estetiko, na novi plošči pa taktirko prevzamejo organski zvoki. V ospredje se najbolj prerine kitara, katere zvok se občasno prepričljivo prepleta s teatralnimi synth aranžmaji, včasih pa nekoliko utruja z razvlečenim džemanjem ali ekscesnimi solažami. A tudi te najdejo svoje mesto, saj se prav vsaka skladba v neki fazi razcveti v pestro epopejo, ki pogosto zveni kot porogljiv homage filmski glasbi akcijskih B-filmov iz osemdesetih let.
-
Tadej Droljc, intermedijski umetnik
Tadej Droljc (1981) je intermedijski umetnik, skladatelj eksperimentalne elektronike in kreativni programer, ki ustvarja tehnološko napredne avdiovizualne kompozicije in z njimi unovčuje svoje akademsko znanje s področja »računalniške glasbe«.
-
Na predbožični večer sta Google in Apple iz svojih trgovin z namenskimi programi odstranila ToTok, aplikacijo za besedilno sporočanje, ki jo kot alternativo uporabljajo predvsem prebivalci Združenih arabskih emiratov, saj tam priljubljene aplikacije za klepet, kakršne so denimo Facebook Messenger, WhatsApp in Applov FaceTime, niso na voljo. ToTok na svoji uradni spletni strani trdi, da so aplikacijo iz spletnih trgovin umaknili zaradi tehničnih težav, a sumljive okoliščine pričajo o drugačnem vzroku: nekaj ur, preden je bil ToTok umaknjen iz ponudbe, je New York Times razkril, da je aplikacija vladno orodje Združenih arabskih emiratov za »vohunjenje« za državljani.
-
Te dni so v kino dvoranah po vsem svetu začeli predvajati tretji del nove trilogije Vojne zvezd, Vzpon Skywalkerja, težko pričakovani zaključek epske sage, ki je v svetu znanstvenofantastičnih filmov pred štiridesetimi leti postavila nove standarde in zgradila najzvestejšo bazo fanatičnih privržencev katerekoli filmske franšize doslej. Dober mesec pred premiero filma je bila na Disney+, novonastali Disneyjevi platformi za spletno pretakanje, predvajana prva epizoda serije The Mandalorian, televizijskega spin-offa Vojne zvezd. Na koncu prvega dela nadaljevanke se pojavi skrivnostni lik prikupnega vesoljčka, imenovanega Otrok (angl. the Child), ki so ga spletni uporabniki soglasno poimenovali Baby Yoda, saj gre za otroško različico bitja iste fiktivne rase, kot je Yoda, slavni disleksični jedi vitez iz izvirne trilogije Georgea Lucasa. Nadrealistično prikupen lik Babyja Yode je zasenčil tako film Vzpon Skywalkerja kot celotno serijo The Mandalorian: pravzaprav je s svojo neizmerno ljubkostjo posekal vse sodobne proizvode pop kulture in se v hipu prelevil v največjo televizijsko in internetno zvezdo preteklega leta, morda celo zadnjega desetletja. Postal je popkulturni fenomen brez primere.
-
To, da je četrta plošča ameriške pevke Tinashe Songs for You izšla pri neodvisni založbi, pomeni veliko: končno se je osvobodila okovov dolgoletne pogodbe z založbo velikanko RCA, ki je leta in leta omejevala njeno ustvarjalno svobodo. Prvenec, izdan pred petimi leti, je obetal ogromno, pri vseh diskografskih poskusih, ki so sledili, pa pevki prav zaradi agresivnega vmešavanja založnikov ni uspelo pokazati izjemnega potenciala. Zdaj, ko ima vajeti končno v svojih rokah, je dostavila eklektično zbirko hitov, v kateri shizofreno, a s posebnim občutkom krmari med spokojnimi, skoraj eteričnimi baladami, subtilnim trapom in R & B-bangerji. Tinashe si po krivici ni zagotovila prepoznavnosti, ki si jo zasluži, saj z albumom Songs for You suvereno dokazuje, da je ena najbolj nadarjenih avtoric na polju alternativnega R & B-ja.
-
The Free Nationals: Free Nationals
Kalifornijski instrumentalni kvartet The Free Nationals nas je konec lanskega poletja navdušil v ljubljanskem Kinu Šiška – na enem najbolj evforičnih koncertov, kar jih je to prizorišče kadarkoli doživelo, je nastopil kot spremljevalna zasedba Andersona .Paaka, karizmatičnega predstavnika novega vala neosoula. Ta je brez dvoma najbolj odgovoren za to, da sploh berete tole recenzijo, torej za to, da je The Free Nationals deležen pozornosti svetovne glasbeno-medijske krajine. Če .Paak zasedbe ne bi bil angažiral, bi se ta morda še vedno skrivala v senci: člani kvarteta so se predvsem po njegovi zaslugi v manj kot letu dni iz poročnih muzikantov prelevili v poklicne glasbenike, ki nastopajo na največjih odrih najpomembnejših glasbenih festivalov. Ob napovedi izida plošče Free Nationals se je zato samo od sebe vsililo vprašanje, ali lahko zasedba prepriča tudi brez .Paaka.
-
27. 12. 2019 | Mladina 52 | Kultura
Pregled leta: Svetovni uspeh najstniške samorastnice
Leta 2016 je Billie Eilish, takrat še deklica, ki se je šolala doma, v zavetju domače hiše posnela skladbo Ocean Eyes in jo nič hudega sluteč naložila na platformo Soundcloud. Skladba je čez noč zaživela svoje življenje in nepričakovano postala spletna uspešnica.
-
27. 12. 2019 | Mladina 52 | Družba
Pregled leta: Leto na internetu
Letos prvič v zgodovini več kot polovica svetovnega prebivalstva uporablja internet, prav tako pa prvič več časa kot pred televizijskimi sprejemniki preživljamo med buljenjem v pametne telefone.
-
20. 12. 2019 | Mladina 51 | Kultura | Plošča
Harry Styles je že s prvencem dokazal, da je njegova solistična glasbena kariera daleč najobetavnejša od karier vseh članov najstniške zasedbe One Direction, ki jo je zapustil leta 2016. A roko na srce, to še zdaleč ne pomeni, da ustvarja presežke. Že pri prvi plošči naj bi se iz osladnega pop romantika preobrazil v starošolsko soft-rock zvezdo, a to je storil zgolj na površju. Zdaj naj bi se še bolj oddaljil od sodobnega pop zvoka in se prepustil vintidž vplivom svojih idolov, kot so denimo David Bowie, Abba in Queen. Plošča Fine Line zato v teoriji precej obeta, a nas v praksi razen redkih posrečenih trenutkov pusti na cedilu: ne glede na to, s kolikšno zagnanostjo Styles beži pred preteklostjo, mu nikakor ne uspe stopiti iz čevljev člana boy-banda.
-
20. 12. 2019 | Mladina 51 | Kultura
Z ustvarjalci iz oblikovalskega studia Ljudje se je bilo skoraj nemogoče dogovoriti za intervju. V polni postavi so te dni nedosegljivi, njihov ljubljanski studio v pritlični izložbi na Ilirski ulici pa sameva, saj polovica članstva jedrne četverice studia okreva na domačem kavču. Prvi si je pri pogumnem skejtanju na rampi zlomil gleženj, drugemu se je na košarki pretrgala ahilova tetiva. Pri športnih podvigih jih očitno spremlja nesreča, a pri oblikovanju, njihovi primarni dejavnosti, vsekakor blestijo. To je bilo sicer marsikomu jasno že prej, zdaj pa širši javnosti to dokazuje še ultimativni blagoslov lokalne oblikovalske srenje: velika Brumnova nagrada, ki so jo Ljudje prejšnji mesec dobili za oblikovanje podobe letošnjega Bienala oblikovanja BIO 26.
-
13. 12. 2019 | Mladina 50 | Družba
Skrb zbujajoča raven elektrosmoga
»Prava groza bo nastopila, ko nam bodo vsilili 5G. Tam, kjer so ga že preizkusili, je to imelo tragične posledice za ptice in čebele. Te niso več našle poti do čebelnjakov ... Da ne govorim o vplivih na človeka, posebej na otroke. Mene je groza!« je v objavi na Facebooku zapisala znana Slovenka, potem ko je na svojem domu s pomočjo Igorja Šajna, borca proti do človeka neprijazni tehnologiji, izmerila obremenjenost s sevanjem »elektrosmoga«, za katerega naj bi bila kriva brezžična povezava do interneta. Zaskrbljenemu zapisu je dodala: »Ne pričakujte objektivnih poročanj o tem, ker ima kapital popoln nadzor v današnji družbi.« Slednje jasno odraža eno temeljnih skupnih lastnosti tistih, ki verjamejo teorijam zarote: verjamejo, da so razkrinkali nekaj izjemno pomembnega – nekaj, kar je večini ljudi skrito.
-
13. 12. 2019 | Mladina 50 | Kultura | Plošča
TNGHT je producentski tandem, ki ga sestavljata Hudson Mohawk in Lunice. Njuna prva izdaja je leta 2012 v veliki meri definirala zvok stadionskega trapa, ki pravzaprav nima veliko skupnega z (vokalnim) trapom, kot ga poznamo danes, a se je na festivalskih masovkah uveljavil kot priljubljen podžanr EDMa. Zdaj, sedem let pozneje, se vračata z osmimi, izrazito navihanimi bangerji, ki se na stadionih ne bi najbolje znašli, saj so nekoliko manj pompozni ter precej abstraktnejši kot tisti s prvenca. A ko se je TNGHT oddaljil od festivalskega trapa, je odprl pot samosvoji mešanici žanrov – od hardstyla do dembowa –, ki bo zaradi kirurške natančnosti produkcijskih prijemov prepričala marsikaterega glasbenega sladokusca, zlasti pa tiste s smislom za humor.
-
6. 12. 2019 | Mladina 49 | Kultura | Plošča
Legendarni dvojec Lightning Bolt že dobrih 20 let dokazuje, da je zgolj z bobni in bas kitaro mogoče ustvarjati tako intenziven in poln zvočni zid, da mu ga lahko zavida večina noise rock zasedb v popolni postavi. Sonic Citadel je sicer v primerjavi z dosedanjim, milo rečeno brutalnim opusom dvojca precej prizanesljiva izdaja: intenzivnih rafalov distorzirane lobotomije je nekoliko manj kot pričakovano, prav tako je plošča razmeroma melodična in spevna, kar še zdaleč nista pridevnika, s katerima bi sicer opisovali Lightning Bolt. A naj vas to ne zavede: duo kljub zasuku v nekoliko dostopnejši zvok tudi na sedmem albumu vztrajno preizkuša skrajnosti. Organizirani kaos, ki ga ustvarja, je organiziran predvsem zaradi pogoste repeticije, v jedru trušča pa so še vedno izrazito surove in samosvoje improvizacije.
-
6. 12. 2019 | Mladina 49 | Kultura | Plošča
Britanski pop rock velikani iz zasedbe Coldplay so že v prvem desetletju ustvarjanja poti prodali približno 50 milijonov plošč. Ko je industrija v evforičnih napevih frontmana Chrisa Martina prepoznala potencial za refrene EDM-uspešnic, so se podatki o prodaji še izboljšali, krivulja kakovosti diskografskih izdelkov zasedbe pa se je strmo spustila. Ne glede na to, ali je Coldplay ustvarjal stadionski rock, elektronski pop, akustične balade ali EDM-bangerje, vedno je zvenel izrazito kot Coldplay; nikoli mu ni uspelo uiti iz okvirjev, ki jih je določil že pri prvih korakih – kot bi ves čas ustvarjal po preverjeni formuli, ob katero se spotika še danes, ko se poskuša od nje zavestno oddaljiti.
-
29. 11. 2019 | Mladina 48 | Kultura | Plošča
Becku je že kmalu po prelomu tisočletja zmanjkalo drznih glasbenih zamisli, s katerimi se je v devetdesetih letih odlikoval kot eden najbolj nepredvidljivih avtorjev v ameriškem (alternativnem) mainstreamu. A neutrudni glasbenik se ne pusti: Hyperspace je že štirinajsta plošča iz njegovega obsežnega, izrazito raznolikega opusa. Resda njegovo diskografijo zaznamuje predvsem slogovni eklekticizem, vendar to nikakor ni pojem, s katerim bi lahko opisali najnovejši album. Ta je medla mešanica synthpopa in minimalističnega indie R & B-ja, kar bi teoretično lahko bilo vznemirljivo – še posebej, ker je večino plošče koproduciral Pharell Williams – , v praksi pa so si skladbe z nove plošče med sabo tako podobne, da se neopazno zlijejo v dolgočasno celoto, ki zveni kot glasbeni ustreznik bež barve.
-
22. 11. 2019 | Mladina 47 | Kultura
Ko mlade z javnih površin prežene klasična glasba
V prazničnem času na ulicah starega jedra prestolnice že petnajst let odmeva klasična glasba. Glede na siceršnjo, izrazito prenasičeno zvočno krajino stare Ljubljane, ki močno trpi zaradi vztrajnega obleganja narodnozabavnih harmonikarjev, terasnih bendov v kavarni Pločnik, cenenega tech-housa pred lokalom Solist in vsesplošne kakofonije, ki jo povzroča malo morje zunanjih zvočnikov, so klasične simfonije, ki jih mestna občina predvaja na območju praznično okrašenih mestnih ulic, pravi balzam za ušesa. Kot so nam v pogovoru za Mladino pojasnili na javnem zavodu Turizem Ljubljana, želi Staroljubljanski zavod za kulturo z javnim predvajanjem te glasbe »klasično glasbo predstaviti kot primerno zvočno kuliso v prazničnem času«.
