-
David Malouf: Umišljeno življenje
Umišljeno življenje je roman o Ovidovih zadnjih letih, možak, navajen na skoraj zvezdniško pesnjenje med rimsko aristokracijo, zapade v nemilost pri cesarju in se potem na skrajni meji sveta, ob Donavi, v ograjeni vasi, ki jo večino leta bičajo mrzli vetrovi, kjer čez zaledenelo reko prihajajo plenit volkovi in še bolj barbarski barbari, takšni sovražni, spominja vsega, očeta, bratove smrti, svojega prejšnjega...
-
Pico Iyer: Videonoč v Katmanduju
Tisto, nad čemer so se navduševali Jugoslovani, ko so njihovo deželo in voditelja poznali v tretjem svetu, se toliko bolj dogaja pripadniku imperialnega naroda, Britancu, Indijcu, Američanu. Iyer se je odločil, da bo potopisno obdelal vpliv ameriškega in britanskega imperija na Vzhod, stehtal dobre in slabe plati, in se tako odpravi v Nepal in Tibet, na Bali in v Bangkok, v indijska in kitajska velemesta v času po...
-
Cormac McCarthy: Ni dežela za starce
McCarthy je čisto navdušil s Cesto, z dovolj abstraktno in nalašč nedorečeno, skrivnostno in pošastno sugestivno podobo nekega možnega jutri, čeprav smo ga verjetno že takrat najbolj poznali ravno zaradi filma Ni dežela za starce; tudi predloga potrjuje njegovo pisateljsko kondicijo. Zgrajena je iz monologov teksaškega šerifa, ki se spominja tega in onega, predvsem vidimo, da ima kljub - ali ravno zato - neskončni...
-
Saša Stanišić: Kako vojak popravi gramofon
Tako so nam včasih predstavljali Informbiro; v Partljičevem Kulaku mulo neutrudno pesni o politiki in ponavlja gesla o prijateljstvu s Sovjetsko zvezo in velikem Stalínu, tudi ko je v vasi že ad hoc preiskovalna komisija, ki mora pač najti informbirojevce in jih spraviti na marmorni otoček, v Sidranovem scenariju Oče na službeni poti je očetov odhod na to eksotično - zaradi skrivnostnosti, ne oddaljenosti -...
-
-
Andre Dubus: Prešuštvo in druge zgodbe
V zbirki Prešuštvo je zbranih pet novel, ki se vrtijo okoli ljudi, temeljno zaznamovanih z izgubo. Gre večinoma za pripadnike ameriškega srednjega sloja, privilegirano mesto minimalistov, recimo Carverja, in njihove vsakodnevne zagate, ki jih usodno določajo; tista iz naslovne zgodbe je samo ena od mnogih. Vendar je Dubusov postopek drugačen od minimalističnega, bolj poglobljen in psihološko podkleten, zastrto...
-
Ivan Klíma: Ljubimčeve klopotače in druge ženske grozljivke
Klíma je eden bolj prevajanih čeških pisateljev, eden tistih, za katere smo bili prepričani, da v celoti sodijo med velika in uporna pisateljska imena iz časov samozaložb, v tujini tiskanih avtorjev, pretihotapljene literature, takšen je tudi njegov PEN-ovski angažma ob srečevanjih na Bledu. Glede na stanje sodobne češke zvišane in popularne literature sem podnaslov zbirke o 'ženskih grozljivkah' najprej...
-
Pavao Pavličić: Lepopis
Pavličić je profesor, literarni praktik in teoretik, prej privrženec fantastike, potem trivializacije, in nič čudnega ni, da se v njegovo prozo vpleta tudi teorija, tisti segment, ki se ukvarja s samorazumevanjem literature, da v njegovi prozi nastopajo bolj ali manj osmešene in karikirane pojave z literarne scene, nekatere čisto konkretne in druge čisto abstraktne, ki so jim pridodane literarne osebe iz proze...
-
Michal Viewegh: Angeli vsakdanjega dne
Kar nekaj proze je, ki se ukvarja z angeli, ali pa z oddaljenimi, distanciranimi in skoraj brezčasnimi pogledi na človeško minevanje in mizerijo, ki se potem spremenijo v pripovedno instanco, včasih čudno brezbrižno, drugič spet čutečo in sočutno; od Flanaganove Smrti rečnega vodnika do Uweja Timma in njegovega romana Rdeče, od Časovne puščice Martina Amisa do Jančarjevega Pogleda angela.
-
William Boyd: Katerokoli človeško srce
Boyd, rojen v Gani, je eden bolj znanih in cenjenih britanskih avtorjev srednje generacije, piše prozo in scenarije. Nekaj let pred romanom Katerokoli človeško srce je izšla njegova biografija slikarja Nata Tata, ki je bil menda ob koncu petdesetih, ko je bil abstraktni ekspresionizem na vrhuncu in so se počasi poslavljali Pollock in drugi, veliki up newyorške likovne scene.
-
Dimitri Velhurst: Beda stvari
Nisem zahteven, če kdo napiše, da je bil televizor doma ves čas prižgan kot kamin ubogih na duhu, potem me je že kupil, tako kot s stavkom, ki je priskrbel naslov, da vozijo otroke s sabo v domove za ostarele, da bi »kompenzirali - ali poudarili - dejstvo, da so stari predali življenje naprej. Kakor palice v večnem štafetnem teku, katerega smisel je vsem neznan, a se ga vsi vendarle oprijemamo v veliki bedi...
-
Bruce Chatwin: V Patagoniji
Chatwin je sredi sedemdesetih let, ko je bil direktor v dražbeni hiši Sothesby's, v službo poslal telegram, da gre za pol leta na pot, in je sledil temu, kar ga je že v ranem otroštvu v babičini vitrini najbolj privlačilo, namreč košček dlakave kože brontozavra, čeprav se je potem izkazalo, da gre za milodona, za izumrlega orjaškega lenivca, ki ga je našel eden njegovih prednikov v Patagoniji.
-
Jurij Hudolin: Pastorek
Drugi Hudolinov roman je po razvojni liniji in kronologiji predhodnik prvega, Objestnosti; tam glavni lik hara po domači literarni sceni, bluzi in malo tudi kolesari, pritiska navzdol in se klanja navzgor, dovolj netaktno in brezkompromisno, da so nekateri, ki literarno sceno bolje poznajo, posamezne modele celo prepoznali in trdili, da gre za roman na ključ, in stebri, kolonada te scene je odreagirala uho za uho...
-
Arnold Stadler: Smrt in jaz, midva
Nihče se tako besno ne loti Heideggerja kot Thomas Bern-hard v romanu Stari mojstri, smo mislili; razcefra ga, njegove štrikane volnene nogavice, njegovo filozofično držo, predvsem poveličevanje samosti in ljubezen do brunaric. Nikogar ni, ki ne bi Heideggerju privoščil, ko se ga loti Bernhard, nikogar, ki se ne bi posmehnil, vsak bi si želel, da bi Bernhard tako obdelal tudi njegovega sovraga, da bi pisal s...
-
Luka Novak: Zlati dež ali Kaj hoče moški
Zlati dež, literarni prvenec kritika kalibra Teleksovega kulturnega anatoma in županskega kandidata, je najprej zbirka objektov in dražil novega uživaštva, spisek nasvetov z raznih področij, od izbire cigarilosov do vin, kulinarike in gorskih koles, zbirka receptov od azijske do francoske kuhinje pa popis domače mastne požrtije na svatbi v Prekmurju in nabor blagovnih znamk čevljev ter spisek glasbe za zraven, to...
-
Boris Kolar: Iqball hotel
Lani je bil prijetno presenečenje roman Nataše Kramberger Nebesa v robidah z motivom ribe, ki ga prešiva, in se je uvrstil med ožje nominirance za kresnika, letos je to (vsaj) Iqball hotel; druži ju predvsem kozmopolitskost in navezava na mitologijo in zdi se nam, da sta skoraj kozmogonija. Kolarjev roman uvede fragment o prvem človeku na bregu zdaj večinoma izsušene afriške reke in nič čudnega ni, da se na istem...
-
Jose Emilio Pacheco: Načelo užitka
Šest novel mehiškega pripovednika in pesnika, ki sestavljajo zbirko, govori o fantastičnih preobratih ali pa o izgubljenih iluzijah. Zaradi pogostega pojavljanja uniformiranih možakov in obupanih nekdanjih levičarjev se nam zdi, da je zbirka tudi nekoliko angažirana; fantu iz prve novele se recimo naenkrat dvakratno podre svet, najprej ker se ljubezen njegovega življenja poljublja z očetovim šoferjem, ob tem...
-
Salman Rushdie: Klovn Šalimar
Rushdie, ki je postal popularen po fatvi, obsodbi, ki jo je pred dvajsetimi leti nad njim izrekel Homeini zaradi romana Satanski stihi, premišljene provokacije s skoraj pričakovanimi posledicami (gre za blasfemičen napad na islam in preroka), spretno povezuje lokalno in globalno, fantastiko in na raziskavi temelječ realizem. Klovn Šalimar je ubran na prepoznavno Rushdiejevo temo; gre za prepleten in razmeroma...
-
István Őrkény: Enominutne novele
Goran Gluvić je v začetku devetdesetih let napisal zbirko kratkih štosnih utrinkov o goševcih (literarna Generacija Okrog Šestdesetih) Harms danes in je pri tem seveda hotel povedati, da je na sledi Harmsa in oberiutov, ruskih avantgardistov, ki so, drugače od kakofonične zaumnosti kubofuturistov, gojili absurden in temnikav humor. V Gluvićevih proznih fragmentih se dogaja vse mogoče, predvsem veliko zmaknjenega,...
-
John Maxell Coetzee: Deška leta: prizori iz podeželskega življenja
Otroški pogled je v prozi pogost, izkorišča razlike med odraščajnikovim dojemanjem sveta in razumevanjem odraslih in je potem, da bi bil učinek večji, vse navadno popisovano od znotraj, manjša vednost govorca prinese subverzivnost, ruši dominanten, tog model. Potopljenost v otroško dojemanje najpogosteje očisti svet ideologije, razkriva njegove potlačitve, pričara ga kot čudežnega in še nerazdeljenega, to je svet...
-
Vladislav Bajac: Knjiga o bambusu
Bodhidarma, prvi patriarh, ki je na Kitajsko prenesel budizem, ki je predhodnik japonskega zena, je nedoktrinarnost in odsotnost metode zajel v dovolj znani lapidarni štirivrstičnici, gathi: Poseben prenos mimo spisov, / nobene odvisnosti od besed ali črk; / neposredno kazanje na človekovo dušo, / vpogled v lastno naravo in uresničenje budovstva.
-
Pavol Weiss: Maščevanje
Weiss pripoveduje zgodbico o pretežno pasivnem knjižničarju, ki zraven še malo piše, kratke zgodbe, čisto počasi, ki ga lepega dne zapusti punca, očitno veliko bolj ambiciozna in zaposlena pri pravi firmi, pridobitniški. Sklene, da se bo maščeval, zato dela na dveh tirih; piše o svojem maščevanju, roman s pričakovanim naslovom Maščevanje, v katerem naj bi čim natančneje, kot v pred nami potekajoči resničnosti,...
-
Andrej Morović: Progres
Morovićeva prejšnja literarno-memoarska tlačenka Seks, ljubezen in to se je končala s padcem Zidu, protagonist ga je žural in skvotal in namakal in sploh ravno v mestu zdaj po kosih razprodajane Ruševine. Progres nadaljuje z eksotično berlinsko predkoitalno kulinariko, z živahnimi druženji z osveščenimi lezbami, s kelnarjenjem po alterkafičih, z izleti erotične narave na Vzhod, na Poljsko, vse do vrnitve domov in...
-
Dai Sijie: Neke noči, ko luna ni vzšla
Dai Sijie je po nekajletnem stažu v prevzgojnem provincialnem taborišču, kjer so ga gostili v sedemdesetih letih, dobil francosko štipendijo in seveda ostal v Parizu, beremo, ter postal najbolj znan kitajski pisatelj, ki piše v francoščini. Neke noči, ko luna ni vzšla je premeteno spisan roman; ne da bi jahal na naratoloških pogruntavščinah ali prelivanju različnih ravni pripovedi, torej mimo trde metafikcijske...
-
Jean-Marie Gustave Le Clézio: Pomlad in drugi letni časi
Lanska podelitev literarne Nobelove nagrade Cléziu je bila svojevrstno presenečenje; drugače od nekaterih velikih pisateljskih imen, recimo Philipa Rotha ali Tržačana Claudia Magrisa, je bil manj znan in verjetno je prevladala frankofilija švedskega mojstra ceremonije, ki vodi ducat in pol akademikov elektorjev. Ob tem, da gre za izrazito kozmopolitskega avtorja, rojenega na otoku Mavriciju ob zahodni...
-
Thomas Gunzig: Najmanjši živalski vrt na svetu
V Kafkovi zgodbi Preobrazba se Gregor Samsa nekega jutra zbudi in ugotovi, da se je spremenil v pošastno žuželko z migetalkami in nožicami in vsem, in potem po mučnem životarjenju na radost družine rešijo težavo, odstranijo truplo. Nekaj te prepoznavne atmosfere je tudi v Najmanjšem živalskem vrtu. Gunzig je mlajši belgijski frankofonski prozaist in zgodbe iz njegove zbirke so polne čudne samote in moraste...
-
Lucija Stepančič: Prasec pa tak
Stavek s prasci, ki priskrbi naslov, se odtrga kot zmerljivka pripovedovalki prve zgodbe, ki v Benetkah v šarmantnem in gajstnem sosedu - medtem ko se ona pretežno zmrduje nad svojim kmetavzastim, družabnim in nadvse živahnim možem - prepozna tip moškega, kakršen je tudi njen sodelavec, bivši ljubimec, ki jo še vedno črviči in bi rada z njim in s takšnimi enkrat za vedno opravila.
-
Vinko Möderndorfer: Vsakdanja spominjanja
Tretja Möderndorferjeva prozna knjiga z lansko letnico - ob pesniški zbirki, dveh po lastnih scenarijih posnetih filmih, romanu Opoldne nekega dne in zbirki Kino Dom - je izbor kratkih zgodb, ki so nastale pretežno v zadnjem času. Vendar ne vse, podnaslov nas obvešča, da gre za skoraj petnajstleten izbor, od leta 1993, ko je izšel Tarok za Marijo.
-
Vladimir Vertlib: Vmesne postaje
Vmesne postaje so roman o migrantih, o večnem tavanju skozi državne ureditve; poba se z družino v sedemdesetih letih izseli iz Leningrada, SZ, na Dunaj, naskakujejo Zahod prek Izraela, Amsterdama, Rima, ZDA, starši intelektualci opravljajo pomožna in podplačana dela. Ko se poba udomači, postane Dunajčan in obvlada novi jezik z naglasom vred, se preseli v Salzburg, v provinco, pred katero ga vsi svarijo.
-
Predrag Matvejević: Mediteranski brevir
Prostor vpliva na miselne koncepte - in obratno, to je izhodišče Brevirja, in potem se Matvejević, erudit in jezikoslovec, strasten polemik in zaljubljenec v podrobnosti, bizarnosti in zakotja, pri nas imamo prevedene Drugačne Benetke, popase po vsem razpoložljivem znanju. Njegovo pisanje je summa, izčrpno poskuša stisniti in zgostiti tisto, kar se je v Sredozemlju, ki je topos krat zgodovina, krajinarstvo krat...
-
Franjo Frančič: Tu živijo srečni ljudje
Za Frančičevo pisavo imamo včasih občutek, da je kot muzika iz tistega vica: dva neumorno brenkata, prvi ves čas en sam ton, drugi pa virtuozno, preigrava in sploh, pa reče prvi drugemu, da sliši, da se še išče, on da je pravo glasbo že našel. Vse od proze, ki je s svojim realizmom, pa tudi skrivnostno razboleno občutljivostjo in liričnostjo v osemdesetih odločno zasekala po do takrat še tabuizirani vojaščini v...
