• Marcel Štefančič jr.  |  foto: Borut Peterlin

    16. 3. 2012  |  Mladina 11  |  Kultura

    Novomeški val: Štirje novomeški filmski režiserji

    »Ko je minila vojna in je prišla pomlad, odeta v brstje in prvo cvetje, se je zganilo tudi v novomeški mladini in privrelo na plan vse tisto, kar se je podzavestno budilo že pred vojno in se razraščalo med njo. V svesti si svobode je mladina odvrgla vse, kar je utesnjevalo mlada hrepenenja. Svet je postal na mah tako neizrečeno lep, vsi najtišji upi so se zdeli blizu uresničenja in korajže je bilo na pretek. Pozabiti je bilo treba vse, kar je spominjalo na nesreče vojne, pozabiti tudi tisto, kar je bilo tudi sicer vezano na preteklost in je bilo zaznamenovano s pečatom nesreče, temačnosti in dolgočasja. Več

  • Oči in ušesa Boga

    Arabske revolucije so prišle in posekale nekaj na videz večnih, nezamenljivih diktatorjev: tunizijskega, egiptovskega in libijskega. Ben Alija, Mubaraka in Gadafija. Prvi je odšel v letalu, drugi na nosilih, tretji v mrtvaški vreči. Toda tisti najbolj očitni, najbolj umazani, najbolj kriminalizirani, malce bolj južno od regije arabskih revolucij, je ostal živ in zdrav in glavni – Omar Bašir, vladar Sudana, ni padel. Več

  • Umetnik

    Ko so h’woodski mogotci leta 1927 ustanovili Akademijo za filmsko umetnost, so bili filmi še nemi. Brez zvoka, brez dialogov, z mednapisi. Imeli so le glasbeno spremljavo, bodisi pianista ali pa orkestra. V živo, se razume. Do sredine leta 1928 so oblikovali članstvo in sprejeli vsa pravila, vključno s pravili za podeljevanje nagrade, ki so jo nekaj let kasneje krstili za Oskarja. Prve nagrade naj bi Akademija podelila na začetku leta 1929, v poštev pa naj bi prišli filmi, ki so bili premierno prikazani med 1. avgustom 1927 in 31. julijem 1928, toda vmes se je zgodilo nekaj čudnega in prelomnega: studio Warner je namreč ob koncu leta 1927 lansiral Pevca jazza – prvi zvočni film. Kar je pomenilo, da v tekmo za nagrade Akademije vstopa tudi Pevec jazza. Več

  • Marcel Štefančič jr.  |  foto: Profimedia

    24. 2. 2012  |  Mladina 8  |  Svet

    Mož brez posebnosti

    Če je republikanec pameten, potem se obnaša kot demokrat. Vsaj v Massachusettsu. V nasprotnem primeru je politično mrtev. Ko sem bil leta 2000 na ameriški predsedniški predvolilni kampanji, sem obiskal tudi Briana Leesa, ki je bil tedaj vodja republikancev v senatu Massachusettsa, v katerem sedi 40 senatorjev – republikanskih senatorjev je bilo leta 2000 le sedem. Absolutna senatna manjšina. Vse ostalo so bili demokrati. Več

  • Izbrisani: Dolge počitnice

    Na koncu filma Na svoji zemlji – prvega slovenskega povojnega filma – pripelje tank, ki pomaga osvoboditi Slovenijo in iz katerega potem skočijo Bosanci. Bosanci in Slovenci se strastno in evforično objamejo. Prvič in zadnjič. Bosanci so se potem v slovenskem filmu ponovno pojavili šele čez 17 let: v filmu Po isti poti se ne vračaj so bili le še sezonski delavci, ki podnevi gradijo Slovenijo, ponoči pa bežijo pred nestrpnimi, žaljivimi Slovenci. Več

  • Marcel Štefančič jr.  |  foto: Profimedia

    17. 2. 2012  |  Mladina 7  |  Svet

    Vojna proti religiji

    Amerika je sredi nove vojne – vojne proti religiji. To je na Floridi poudaril tudi Newt Gingrich, eden izmed štirih kandidatov, ki so še ostali v bitki za republikansko predsedniško nominacijo. To so ponavljali tudi drugi – desničarski politiki, konservativni mediji, aktivisti krščanske desnice. V Ameriki se je začela vojna proti religiji! Gingrich je kakopak tudi povedal, kdo vodi to vojno – Barack Obama. Kar pomeni dvoje: prvič, da je treba Obamo premagati in ustaviti, in drugič, da mora zmagati religija, ne pa Obama. Ali religija ali Obama! Jasno, Gingrich je hotel reči, da je on ta, ki bo zmago prinesel religiji. Toda na Floridi potem ni zmagal Več

  • Marcel Štefančič jr.  |  foto: Borut Krajnc

    10. 2. 2012  |  Mladina 6  |  Politika

    Hvalnica piratom

    Pirati so kriminalci, uničujejo gospodarstvo, zavirajo razvoj – treba jih je ustaviti! Na vsak način! Za vsako ceno! Tako nas prepričujejo mednarodne institucije, tako nas prepričujejo vlade, tako nas prepričujejo korporacije, tako nas prepričujejo nove zakonodaje, novi akti. V resnici je ravno nasprotno: pirati gospodarstva ne uničujejo, ampak ga spodbujajo. Razvoja ne zavirajo, ampak ga omogočajo. Če ne bi bilo piratov, bi še vedno živeli v kameni dobi. Brez piratov ne bi bilo razvoja niti evolucijskih skokov. Pirati spreminjajo svet. Več

  • Cinema Komunisto

    Na začetku dokumentarca Cinema Komunisto, ki ga je posnela mlada srbska režiserka Mila Turajlić, piše: »To je zgodba o deželi, ki ne obstaja več – razen v filmih«. Toda to ni le zgodba o deželi, ki živi le še v filmih, ampak tudi zgodba o deželi, ki so jo skupaj držali le filmi, potemtakem zgodba o deželi, ki se je morala preleviti v film, če je hotela ostati skupaj, v enem kosu. Več

  • Marcel Štefančič jr.  |  foto: Profimedia

    3. 2. 2012  |  Mladina 5  |  Svet

    Za božjo voljo, ustavite nas!

    Slovenska politična elita je volitve preživela. Vedno jih preživi. Stalno se perpetuira. Zakaj? Trik je kakopak v strankah, ki svoje kandidatne liste še vedno sestavljajo partijsko – še vedno vodstva odločajo, kdo bo na listi in na katerem mestu bo. Mar ne bi bilo lepo in higienično, če bi o tem, kdo bo na listi in na katerem mestu, odločale strankarske volitve? Mar ne bi bilo čudovito, če bi o tem, kdo naj kandidira, odločalo članstvo – ali pa če bi o tem odločali volivci te stranke? Toda preden bi lahko članstvo ali volivci na strankarskih volitvah odločili, bi potrebovali predvolilno kampanjo – v vsaki stranki posebej. To bi bila izredno lepa priložnost, da izvemo resnico. Tu namreč desničarji ne bi več mogli napadati levičarjev, ampak svoje tekmece – desničarje. Neprecenljivo. Več

  • Konec evropskega sna

    Za revolucijo morajo razmere dozoreti. Tako je govoril Marx. In potem je čakal, da bodo razmere dozorele. Nekajkrat se je zdelo, da so dozorele, a do revolucije potem ni prišlo. Razmere pač niso dovolj dozorele. Čakal je in čakal, a ni dočakal. Več

  • Marcel Štefančič jr.  |  foto: Borut Peterlin

    20. 1. 2012  |  Mladina 3  |  Družba

    Houston, težave imamo!

    Američani so se na Luni izkrcali s pomočjo tajnega jugoslovanskega vesoljskega programa – Tito ga je Kennedyju prodal leta 1961, v zameno pa dobil ogromno denarja, s katerim je Jugoslavija v šestdesetih letih prešla v obdobje razcveta. To je premisa dokudrame Houston, We Have a Problem!, ki naj bi jo posnela Žiga in Boštjan Virc – triminutni napovednik za njuno šokudramo si je na spletu prvi teden ogledalo že več kot 600.000 ljudi, okrog 250.000 ljudi pa si ga je ogledalo že prvi dan. Kar je ogromno, še zlasti, če pomislite, da je šlo bolj ali manj za kost, s katero sta skušala pritegniti potencialne investitorje. No, odziv je bil tako silovit, tako evforičen in tako globalen, da lahko rečemo le: testna projekcija je uspela. Več

  • Ljubim te – jaz tebe tudi ne!

    Ko je Gregor Virant rekel NE Zoranu Jankoviću, so se vsi le začudeno vprašali: kaj se je zgodilo? Kaj je pa to? Kaj je bilo sploh to, kar se je odvrtelo pred našimi očmi? Kaj smo videli? Kaj se je torej zgodilo? Nič, zgodilo se je to, kar se je leta 1910 zgodilo v Chicagu. Več

  • Marcel Štefančič jr.  |  foto: Miro Majcen

    6. 1. 2012  |  Mladina 1  |  Politika

    Igre moči

    Gotovo se spomnite zgodbe o tem, kako so Napoleona – politično »pošast« – zaprli na Elbo, otok, ki leži ob italijanski obali. Nekateri – recimo Avstrijci – so načrtovali celo njegovo likvidacijo, a so si potem premislili, medtem ko so Rusi grozili, da bodo »pošast« osvobodili, če njihovim ozemeljskim zahtevam po Poljski ne bodo ugodili. Napoleon – povsem odsoten in paraliziran, ves ponižan in interniran – je bil še vedno žeton v evropskih igrah moči. Vsi so se ga bali – in drug drugega so strašili z njim. Ostali so imeli mogočne vojske in orjaške proračune, Napoleon pa je imel le prgišče služabnikov in kuharja, toda to je bilo dovolj, da je bil strah in trepet, jeziček na tehtnici, player. Pokeraško rečeno: v rokah ni imel ničesar, pa je kljub temu sodeloval v veliki politični partiji pokra. Več

  • Finančne elite: Leto 2011 ni bilo leto večine, amapk leto manjšine

    Osebnost leta 2011 ni protestnik, ki pravi »Jaz sem 99 %«, ampak njegov manihejski nasprotnik – 1 %. Tisti 1 %, ki poseduje in obvladuje večino družbenega bogastva. Tisti 1 %, ki je okupiral kapital. Tisti 1 %, ki je ugrabil družbo. Tisti 1 %, ki je kapitalizem predelal v svoje zasebno orodje – v svoj zasebni sistem. Tisti 1 %, ki pravi, da je prosti trg pravičnejši od demokracije. Tisti 1 %, ki se stalno obnaša tako, kot da je v večini. Tisti 1 %, ki privatizira dobičke in podružblja izgube. Tisti 1 %, ki se ima za nepogrešljivega, najbolj racionalnega, najbolj vizionarskega in najbolj preroškega. Tisti 1 %, ki misli, da se zgodovina z njim konča. Tisti 1 %, ki je prevelik, da bi smel propasti. Več

  • Pisma z naklepom

    Na svoji zemlji – prvi slovenski zvočni film, prvi slovenski povojni film, prvi slovenski pravi film – je videlo več kot pol milijona Slovencev. Vrteli so ga povsod. In tu nekje se začne zgodba o tem, da mora biti vsak slovenski film slovenski kulturni praznik – zgodba o tem, da mora vsak slovenski film priti v srca vseh Slovencev. Kot ideologija. In bilo je povsem jasno, kakšen je cilj: posneti slovenski film, ki ga bodo videli vsi Slovenci. Film, ki ga bo videl vsak Slovenec, vsa Slovenija. In Mitji Okornu je zdaj to uspelo. Posnel je film, ki so ga videli vsi Slovenci – na Poljskem. Njegova Pisma sv. Nikolaju, poljsko romantično komedijo, posneto s kapitalom poljske TVN, je namreč na Poljskem videlo že skoraj dva milijona ljudi. Toliko, kot je Slovencev. Več

  • Volitve 2011: »Napačni« zmagovalec

    Ko se je izkazalo, da bo SD na volitvah osvojila več kot 10 odstotkov, je Borut Pahor oznanil: „Smo vstali od mrtvih, ne.“ S čimer je mislil na SD. Potem se je sicer ugriznil v jezik (ne, ne, tega nisem rekel), ker se mu je verjetno zazdelo, da v tem adventnem času govorjenje o „vstajenju od mrtvih“ bolj pritiče kaki drugi, manj sekularni stranki, recimo NSi, toda tudi člani NSi, ki imajo vse razloge za stiskanje k Bogu (hej, zgodil se je „čudež“, ponovno so „vstali“ ipd.), niso tisti, ki bi lahko upravičeno in argumentirano rekli: „Vstali smo od mrtvih.“ Da so vstali od mrtvih, lahko namreč upravičeno in argumentirano - tudi z veliko dozo evangelijskega olajšanja, celo pastoralne vedrine - rečejo predvsem vsi tisti, ki jih je Janez Janša že kar vnaprej odstavil. Potemtakem vsi tisti, ki so bili prepričani, da bodo žrtve „kadrovskega cunamija“, podobnega tistemu iz leta 2004. Več

  • Pred volitvami 2011: Zadnji poljub

    Pred volitvami so nas spet obiskali angeli apokalipse - slovenski politiki. Oborožili so se z apokaliptičnimi toni, poljubili nacijo, ji obljubili pomoč, povedali, da mislijo le na ljudi in da se odrekajo lastnim interesom, da torej niso filatelisti in da se odpovedujejo tako rekoč vsemu, celo denar so vračali (razen tistih, ki so medije tišali, da jim denarja ne bi bilo treba vrniti), toda izgledali so tako, kot da so se vrnili iz paralelnega sveta, v katerem se čas vrti nazaj. Več

  • Revolucijo bomo prenašali!

    Ameriške oblasti so kmalu po koncu I. svetovne vojne izgnale 246 anarhistov, komunistov in disidentov. Deportirale so jih v slogu caristične Rusije, toda ironično - deportirale so jih prav v Rusijo, ki tedaj ni bila več caristična, ampak komunistična. Šli so torej domov. Na otoku Ellis so jih zbasali na ladjo Buford, alias „Soviet Ark“, jih zaklenili ter jih po dolgi 28-dnevni odisejadi pustili na finsko-ruski meji. Rusi so jih sprejeli kot politične begunce, kot brate, kot tovariše. Z ovacijami. In solzami. Ob vstopu v ta „novi Jeruzalem“ so poljubili sveto zemljo. Več

  • Amerika: Dekle, ki sem jo ljubil

    Ameriko je nenadoma zasul in zalil seks. Jasno, Amerika je bila in šokirana in osupla. Najprej je okostnjak - hja, seksualni okostnjak - padel iz omare Hermana Caina. Več

  • Marcel Štefančič, jr.  |  foto: Miha Fras

    28. 10. 2011  |  Mladina 43  |  Družba

    Maska Guya Fawkesa

    Gibanje Okupirajmo Wall Street oz. Revolucija 15. oktober raste. Poglejte le rezultate ankete, ki jih je objavilo Delo: skoraj 87 odstotkov Slovencev podpira protestnike pred Ljubljansko borzo. Kar ni le presenetljivo, ampak tudi nepojmljivo - takega konsenza ni v Sloveniji o ničemer več. To ni le absolutna večina - to je plebiscitarna večina. Večina vprašanih tudi meni, da kapitalizem ne bo preživel. Če bo gibanje raslo s tako intenzivnostjo, nas morda čaka celo referendum z vprašanjem: ali podpirate ukinitev kapitalizma? Ali pa poglejte na Amazon: maska Guya Fawkesa, ki jo širom po svetu nosijo protestniki, nasprotniki izrojene diktature kapitala, je daleč najbolj prodajana, daleč najpopularnejša maska. Ni maske, ki bi lahko tekmovala z njo. Več

  • Kajn in Abel

    Leta 2005 so že mnogi v Ameriki svarili pred nepremičninskim balonom: počil bo! Razneslo ga bo! Toda Herman Cain je tedaj napisal kolumno, v kateri je napadel vse tiste, ki so opozarjali, da se bliža veliki pok nepremičninskega balona. Kaj se pa greste? To se ne bo zgodilo! To se ne more zgoditi! In tri leta kasneje, kake tri tedne pred zlomom finančnih trgov, je vztrajal: kaj zganjate cirkus! Saj ne bo konec sveta! Saj se ne ruši nebo! Kmalu zatem se je zgodilo prav to: nepremičninski balon je počil, finančni trgi so se zlomili. Nebo se je zrušilo, sveta je bilo konec. Herman Cain ni ravno človek, ki vidi v prihodnost, toda glej, no: zdaj je nenadoma glavni republikanski kandidat za ameriškega predsednika in rock star desnice. Več

  • Veliko prebujenje

    Da ne bo kakega nesporazuma: to, kar se bo po svetu zgodilo 15. oktobra, bo revolucija. Vse tisto do zdaj razpršeno protestno vrenje, vse tisto globalno nasprotovanje statusu quo, ki se bo jutri, 15. oktobra, končno sinhroniziralo, bo revolucija. Naj torej ne bo nesporazuma. Kje je potem nesporazum? Nesporazum je natanko tam, kjer nesporazuma ne bi smelo biti: na levici. Levica namreč - v nasprotju z desnico, ki pravi, da gre pri protestnem gibanju »Okupirajte Wall Street« le za razredno zavist, da torej tisti, ki nimajo denarja, zavidajo onim, ki imajo veliko denarja (in jim ga hočejo zato vzeti) - pridigarsko poudarja, da to ne bo revolucija, ampak bolj modna muha, mondo bizarro, nekaj otročjega, nekakšna otroška bolezen ali karneval, anarhistični freakshow, ki itak ne bo ničesar spremenil, češ da je rešitev drugje, recimo v zapatističnih mikropolitikah, boju za pravice manjšin, delavnicah in tako dalje, ne pa v revoluciji. Pričakovali bi, da se bo revolucije bala desnica - toda očitno se je precej bolj boji levica. Več

  • Slavoj Žižek

    14. 10. 2011  |  Mladina 41  |  Politika

    Zakon med demokracijo in kapitalizmom je propadel

    Pravijo, da smo vsi izgube, a resnične izgube so tam doli na Wall Streetu. Rešili so jih z milijardami našega denarja. Nas imenujejo socialisti, a tukaj že velja socialistična ureditev - za bogate. Pravijo, da ne spoštujemo zasebne lastnine. A med finančno krizo leta 2008 je bilo uničene več pošteno zaslužene zasebne lastnine, kot če bi jo vsi mi tedne dolgo uničevali dan in noč. Pravijo, da ste sanjali. Resnični sanjači so tisti, ki mislijo, da se sedanje razmere lahko nadaljujejo neskončno dolgo. Nismo sanjači. Zbujamo se iz sanj, ki se sprevračajo v moro. Ničesar ne uničujemo, smo le priča temu, kako sistem uničuje samega sebe. Vsi poznamo klasične prizore iz risank. Junak pride do prepada, a nadaljuje pot po zraku. Ne zmeni se za to, da ni ničesar pod njim. Pade šele, ko pogleda navzdol in opazi praznino. To zdaj počnemo mi. Tipom tam na Wall Streetu kličemo, naj pogledajo navzdol. Več

  • Naomi Klein

    14. 10. 2011  |  Mladina 41  |  Politika

    Najpomembnejša stvar na svetu

    Geslo »Okupirajmo Wall Street« se je porodilo v Italiji leta 2008. Odbilo se je v Grčijo, Francijo in Irsko in se končno prebilo do tiste kvadratne milje v New Yorku, kjer se je začela kriza. Več

  • “Mi smo 99 %!”

    V Tuniziji se je vse začelo z množičnimi protesti proti diktatorju - in na koncu so diktatorja zrušili. Tudi v Egiptu se je vse začelo z množičnimi protesti proti diktatorju - in na koncu so diktatorja zrušili. Na Wall Streetu se je prav tako vse začelo z množičnimi protesti - in tudi na Wall Streetu množica protestira proti diktatorju, proti ultimativnemu diktatorju - kapitalu, Wall Streetu, katedrali kapitala. Protestna množica, ki se že tedne - vse tja od 17. septembra - zbira na Wall Streetu, hoče zrušiti diktaturo kapitala. Nihče ne verjame, da jim bo uspelo. Več

  • »To bil je mož!«

    Borut Pahor je hodil kot zgodovinska osebnost, nastopal kot zgodovinska osebnost, govoril kot zgodovinska osebnost, kar pa naj vas nikar ne zavede - Borut Pahor je hotel biti zgodovinska osebnost. Več

  • Slovenski bušido

    Na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, v času vladavine Ronalda Reagana in Margaret Thatcher, je trg doživel največjo deregulacijo po II. svetovni vojni. Kapital se je osvobodil. Bil je povsem prost. Tako kot trg. Restrikcije in omejitve in kontrole so padale druga za drugo. Kapital in trg sta bila odgovorna le še sama sebi ali pa, v najboljšem primeru, drug drugemu. In to je bilo vse. Država in družba nista imeli več nobene besede. Več

  • Vrnitev k Bogu

    Za republikanskega predsedniškega kandidata, ki se bo prihodnje leto pomeril z Barackom Obamo, se rinejo mnogi, toda ratingi najbolje kažejo Michele Bachmann, kongresnici iz Minnesote, Ricku Perryju, guvernerju Teksasa, in Mittu Romneyju, nekdanjemu guvernerju Massachusettsa. Kdo bo dobil nominacijo za republikanskega predsedniškega kandidata? Ta, ki bo Ameriko vrnil Bogu. Romney nima možnosti - ker je mormon. Ker je, ko je bil še guverner Massachusettsa, vpeljal zdravstveno reformo, ki je bila zelo podobna Obamovi, »socialistični« in »komunistični«. In ker se je zavzemal za pravice istospolnih parov. Tega mu krščanska desnica ne bo oprostila niti odpustila. Podpiranje istospolnih parov? Neodpustljivo! Univerzalno zdravstveno zavarovanje? Neodpustljivo! Pa še mormon je. Mormoni niso »pravi« kristjani. Ne, krščanska desnica mu ne bo prikimala. Ne bo lobirala zanj. Ne bo agitirala zanj. Ne bo jurišala zanj. Kar je zanj zoprno: krščanska desnica - zelo dobro organizirani blok najrazličnejših evangeličanskih denominacij - je namreč najmočnejši ideološki, lobistični in volilni motor republikanske stranke in republikanskih primarnih, strankarskih volitev. Če nisi všeč temu motorju, temu kvazipolitičnemu bloku, potem si izgubljen. In krščanski desnici moraš biti zelo všeč, če hočeš dobiti njeno podporo. Če pa hočeš biti krščanski desnici zelo všeč, potem moraš biti zelo všeč Bogu. Kar pomeni, da moraš biti Bogu res zelo, zelo blizu. Več

  • 2. 9. 2011  |  Mladina 35  |  Politika

    Valovi

    Ko smo šli v tranzicijo, se je zdelo, da je to nekaj ekonomskega. Pa ni. Tržna ekonomija pride sama od sebe. Problem je, kako imeti v tržni ekonomiji državo. Problem in cilj sta država, ne ekonomija. Pri nas pa je postala država – sfera javnega in skupnega – nepomembna. Po uvodnem desetletju »kontinuitete« se je začela tudi država spreminjati v samo še en dodatni prostor za uveljavljanje zasebne iniciative in za lov na zasebne koristi. Več

  • Čez 5 minut bombardiramo!

    Oh, če samo pomislim, koliko h'woodskih filmov so prodajali s sloganom: The hunt is on! Lov se začenja! S tem sloganom stalno - že leta in leta - prodajajo akcijske filme, trilerje, pa tudi grozljivke. Očitno se je prijel. V resnici se je tako dobro prijel, da zdaj z njim propagirajo in prodajajo tudi lov na Moamerja Gadafija: The hunt is on! Lov se je začel! Vsi to ponavljajo, in to s tako vnemo, kot da bi hoteli reči: Cenjena publika, začel se je vaš najljubši film! Ali pa: Hej, začela se je vaša najljubša računalniška igrica! Vsekakor, za Zahod je libijska vojna le film, le računalniška igrica, nekaj povsem irealnega - zahodne sile so Libijo tolkle iz zraka, z varne distance, umirali pa so Libijci. Libijska vojna je idealna vojna, vojna prihodnosti: vojna, v kateri se ti nič ne zgodi. Vojna, ki se ne zgodi. In libijska vojna se za Zahod v nekem smislu res ni zgodila. Zato je toliko bolj čudno, da hoče Zahod zdaj na vsak način Gadafijevo glavo - in ji soditi. V Haagu. Na Zahodu. Za njim so poslali libijske upornike, britanske Posebne enote in ameriške Predatorje. Več