Heni Erceg
-
25. 8. 2017 | Mladina 34 | Hrvaška
Zdaj ni več vprašanje, kako jih privabiti, ampak kako se jih ubraniti. Govorimo o turistih. Kako ta nenadzorovani množični pojav spraviti v normalne, sprejemljive okvire? Se Hrvaška lahko česa nauči od drugih evropskih držav, iz omejitev množičnega turizma, za katere so se odločile? Kajti to, kar se dogaja letos poleti, le stežka imenujemo civiliziran dopust, prej gre za nevzdržno barbarstvo, pri katerem se dela škoda oziroma se uničuje sleherni še preostali košček javnega dobrega na obali in otokih. V osebni interakciji med gosti in tistimi, ki oddajajo apartmaje, hiše, garaže, lope … se s tihim blagoslovom lokalnih oblasti vsem na očeh uničuje že tako neustrezna infrastruktura mest na obali in ona še bolj pomilovanja vredna v otoških mestecih. Brezbrižnost, pogosto tudi koruptivnost lokalnih oblasti, odsotnost nacionalne strategije razvoja turizma, popolna in namerna administrativna zmeda, kar zadeva pristojnosti in odgovornost za ohranjanje javnega dobrega resno grozijo z nepopravljivim uničenjem Dalmacije, ki se zdaj oglašuje kot »nedotaknjena, čista narava« in območje razkošnih kulturnih znamenitosti.
-
11. 8. 2017 | Mladina 32 | Hrvaška
Kaj počnejo Hrvati, ko je zunaj neznosnih 40 stopinj? Mislite, da so, medtem ko vročinski val tali asfalt in povzroča najrazličnejše nevarne neprijetnosti, doma, za zaprtimi naoknicami, v klimatiziranih prostorih? Motite se, Hrvati so bojevit narod, ne bojijo se niti veliko hujšega sovraga, kot je ta peklenska vročina, zato so te dni, oviti v domoljubje kot v nekakšen nepremočljiv dežni plašč, množično drli v mestece Knin, na mitski kraj mogočne zmage nad srbskim okupatorjem. Tam so že dvaindvajsetič proslavili obletnico Nevihte, osvobodilne akcije, s katero je bil v borih treh dneh osvobojen velik del okupirane Hrvaške. V borih treh dneh? Takrat, leta 1995, so se vojaški izvedenci po svetu čudili, kako je to mogoče. Kako ne bi bilo, saj je bila to »osvoboditev« ozemlja, kjer srbske vojske ni bilo več, ostala sta le peščica vojakov in del domačega srbskega prebivalstva. Kljub temu se ta pohod po zapuščenem ozemlju imenuje junaško dejanje, čudežna vojaška akcija, med katero je Hrvaško zapustilo približno 250 tisoč njenih državljanov srbske narodnosti, nekateri izmed tistih, ki so ostali, pa so vero v hrvaško državo plačali z glavo.
-
28. 7. 2017 | Mladina 30 | Hrvaška
Za vsako ceno je treba obvarovati Karepovac! Samo da ne zajame Karepovca … Tako so dva dni molili Splitčani, ko je ognjena ujma, ki je že zajela predmestja, grozila, da se bo razdivjala tudi v samem mestu. Pa vendarle se je zdelo, da je Karepovac pomembnejši od vseh stanovanjskih hiš, katerih okolico so že oblizovali velikanski ognjeni jeziki, od požganih gozdov, vasi in ohišnic okoli Splita. Da je skoraj tako pomemben kot kak kulturni spomenik, kot sama Dioklecijanova palača. Karepovac je legendarno, ogromno smetišče pred vstopom v mesto, kjer se gromozanske količine odpadkov, ki jih je poleti seveda še dvakrat več kot sicer, ne reciklirajo, niso deležne nikakršne sodobne predelave, ampak jih samo zasujejo z zemljo. Tako zdaj pod površjem tiktaka smrtonosna ekološka bomba. Če bi jo zajel ogenj, bi plini preprosto eksplodirali, močni kemijski strupi pa ne bi ugonobili zgolj meščanov Splita, ampak bi mračni strupeni oblak najverjetneje prekril precejšen del naše male države. Njen nagrobni napis bi se potemtakem glasil: Zadušila se je v lastnih smeteh!
-
14. 7. 2017 | Mladina 28 | Hrvaška
Pred dnevi sem iz trgovine v središču Sarajeva stopila z belo vrečko, na kateri je bil z velikimi črnimi črkami izpisan naslov: Titova 46. Nihče ni buljil vame, nihče me ni gledal postrani. V Sarajevu pač še ne mislijo, da je bil Tito samo peklenski diktator in krvnik, zato Sarajevčanom ne pade na pamet, da bi mu odvzeli lepo, dolgo mestno alejo. Dobro, tudi tam se najdejo biseri in novejše poimenovanje ulic z imeni kakih sumljivih tipov, vendar je to vse naravnost omembe nevredno v primerjavi s Hrvaško, kjer se v glavnem mestu prav zdaj spreminja ime osrednjega Trga maršala Tita. Sicer pa, če bi vprašali mene, ulice in trgi ne bi nikjer nosili imen politikov, osvoboditeljev, tako imenovanih pomembnih zgodovinskih osebnosti, ampak imena cvetja, ptic, rib …
-
23. 6. 2017 | Mladina 25 | Hrvaška
Tistega večera je iz Zagreba proti Dubrovniku poletelo letalo s 124 potniki. Med poletom se je dvignila močna burja in pilot se je po polurnem kroženju nad letališčem odločil za vrnitev v Zagreb. Poklical je na številko 01 88 …, vendar se na klic ni odzval nihče. Zato je telefoniral direktorju letališča, a se je oglasila le telefonska tajnica. Potem je, že čisto na koncu z živci, poklical na številko v Franciji. Zaspan glas ga je odpravil z besedami, da so pravila glede delovnega časa v kapitalizmu popolnoma jasna in da menda ne pričakuje, da bo mednarodno letališče zaradi nekakšne burje in 124 potnikov odprto vso noč. Oprostite, na vašem letališču se delovni čas konča opolnoči, mu je še pojasnil gospod v Franciji in odložil slušalko. Potem je pilot airbusa 320 s 124 potniki na krovu poklical na letališče v Splitu, toda tudi tja zaman. Po sklepu ministra za promet je to letališče pač odprto nekako tako kot obnemogli Todorićev Konzum, od 6.00 do 22.00. Pilot s potniki s precej zrahljanimi živci, večinoma tujci, ki so bili v zraku že nekaj ur, se je nazadnje odločil za klic na letališče v Rimu in tamkajšnje osebje skrušeno zaprosil, ali bi morda sprejelo hrvaško letalo. V italijanski prestolnici je nato pristal sredi gluhe noči, potniki so v hotel prispeli okoli treh zjutraj, številne družine pa so morale prenočiti kar na letališču, saj otroci niso imeli potrebnih papirjev.
-
9. 6. 2017 | Mladina 23 | Hrvaška
V Pulju je mati ubila triletnega sinka. Oče je za zapahi zaradi kriminala, ona pa je – ker je imela slabo družbo in je gotovo tudi resno duševno bolna – uprizorila to nedoumljivo in zelo redko vrsto tragedije. Malčka ni več, o njegovem kratkem življenju in tragični smrti so spregovorili različne službe, dedki, babice … Nihče noče biti vpleten v dogodek, vsi pa tarnajo in obžalujejo, ker niso pravočasno ukrepali.
-
26. 5. 2017 | Mladina 21 | Hrvaška
Rumeni labradorec je živahno priskakljal z dvorišča in se pridružil skupini mladih v želji, da bi se poigrali z njim. Toda prisrčno bitje je namesto prijazne igre doživelo mučenje. Nekaj fantov ga je zgrabilo in nato čvrsto držalo, da so ga drugi po telesu porisali s svastikami, potem pa ga odgnali z brcami. Noč je ves preplašen preživel v nekem grmovju. Lastnik je prijavil napad s kljukastimi križi na svojega hišnega ljubljenčka, a ker se ne ve, kdo naj bi bili »umetniki«, se pristojni niso odzvali na to objestnost naše mladine. Prav tako kot se niso odzvali na oblico fašizma, ki je tudi letos v Pliberku zaznamoval žalno slovesnost za »več sto tisoč pobitimi nedolžnimi Hrvati«, kot je v govoru, obkrožen z ustaškimi kapami in simboli NDH, poudaril predsednik hrvaškega parlamenta. Medtem se je iz ozadja drl in dajal ton vsej tej ustaški zgodbi nihče drug kot Marko Perković Thompson.
-
12. 5. 2017 | Mladina 19 | Hrvaška
Nagradno vprašanje se glasi, ali Hrvaška sploh ima vlado. No, katerikoli tekmovalec na tem kvizu bi si z odgovorom le težko prislužil bogato nagrado, kajti odgovor se preprosto glasi da in ne. Da, če pod oblastjo razumemo uzurpatorske in diktatorske metode, in ne, če upoštevamo, da premieru z ničimer ni uspelo dokazati, da ima še vedno parlamentarno večino. V resnici je nima, zato se nejasna kronologija razpada koalicijske vlade zgolj nadaljuje, parlament je prekinil delo, manjši koalicijski partner Most se je umaknil v opozicijo, institucije se gibljejo na robu zakonitosti, toda HDZ je, ne meneč se za ceno svoje odločitve, ostala na oblasti. Maska domnevno proevropskega premiera pa je padla tisti hip, ko je s severnokorejskim ukazom zamenjal štiri ministre iz partnerskega Mosta samo zato, ker so se pridružili zahtevam opozicije po odpoklicu ministra za finance Zdravka Marića.
-
26. 4. 2017 | Mladina 17 | Hrvaška
Hrvaška predsednica si je omislila svetovalca za holokavst! Mar to pomeni, da ubožica še ni obvladala lekcije o nacističnem uničevanju Judov ali pa nemara še vedno dvomi, da se je to zlo zgodilo, in misli, da je bilo vse skupaj zgolj judovska zarota? Kdo pa bi lahko bil svetovalec, ki bi ji kaj povedal o množičnem pobijanju Srbov in druge »nesnage« v času Neodvisne države Hrvaške, njej, ki izenačuje ustaštvo in antifašizem, ker naj bi bila to dva enako nevarna totalitarizma? Za svetovalca o genocidni naravi NDH bi recimo lahko uporabila režiserja Jakova Sedlarja, edinega »umetnika«, ki si je letos zaslužil nagrado mesta Zagreba. In to za veliki filmski ponaredek Resnica o Jasenovcu.
-
14. 4. 2017 | Mladina 15 | Hrvaška
Navsezadnje je vendarle stopil pred kamere in z ganjenim glasom dejal: »Štirideset let sebe sem vložil v gradnjo Hrvaške in zaradi tega sem ponosen človek, kajti vse, kar sem zgradil, sem danes izročil hrvaški državi.« V resnici ji je izročil bankrotirani koncern Agrokor in 50 milijard kun dolga, izročil ji je tudi tistih nekaj deset tisoč delavcev, ki so tako ali tako brez vseh pravic, ni pa jasno, komu je izročil več kot pet tisoč svojih delavcev v Bosni, deset tisoč v Srbiji, na tisoče v Sloveniji. Ivica Todorić, ki je očitno popolnoma izgubil stik s stvarnostjo, je tako odfrfotal v boljšo preteklost, tujim bankam je zapustil sramotne kreditne dolgove, prazne police v približno milijon trgovinah, delavce tik pred odpovedjo… Še prej je s cesarskim ukazom odobril tako imenovani Lex Agrokor, dokument, ki je v popolnem neskladju z vsemi pravnimi in ustavnimi določbami, saj je prilagojen enemu samemu človeku, neprimernost tega državnega posega v zasebno lastnino pa je še toliko očitnejša, ker je bil finančni minister do včeraj eden od vodilnih ljudi v Agrokorju, zato bi moral biti njegov odstop stvar osnovne dostojnosti.
-
31. 3. 2017 | Mladina 13 | Hrvaška
Začelo se je s Franjem Tuđmanom, končuje pa se, tako je videti, z Ivico Todorićem. Začelo se je pred četrt stoletja z zamislijo hrvaškega predsednika o 200 bogatih družinah, modelu, po katerem naj bi Hrvaška iz socializma prešla v želeni kapitalizem. Tuđman sam je sredi vojne opravil tranzicijo iz skromnega uradnika v prvega buržuja nove države in se je skupaj z razširjeno družino vselil v razkošno vilo v elitni zagrebški četrti, nekaj pozneje pa se je pogled trgovca Ivice Todorića ustavil na pravljičnem dvorcu, ki je bil nekoč v lasti družine Kulmer. S prisvajanjem ogromne zgradbe s pogledom na Zagreb, ki je bila sicer pod varstvom države, ni bilo težav, saj je Todorić zagotavljal, da bo dvorec rešil pred propadom, ga preuredil in odprl za javnost. Toda mecen se je premislil in Kulmerjev dvorec je, obdan z visokim zidom, postal dom družine Todorić. Državi se seveda niti ta prisvojitev, enako kot Tuđmanovo zavzetje vile, ni zdela nič posebnega.
-
17. 3. 2017 | Mladina 11 | Hrvaška
En sam dolg kader iz dokumentarnega filma Pod soncem, ki ga je režiral Vitalij Manski, o naravi totalitarizma pove več od številnih knjig na to temo. Ostareli severnokorejski vojni veteran, katerega generalska uniforma je od ramen do kolen ovešena z več kilogrami bleščeče zloščenih odlikovanj, stoji pred razredom, polnim deklic, in govori o slavnih bitkah, veličastnih vojaških zmagah in razlogih, zaradi katerih je treba za vselej črtiti preklete sovrage, predvsem Japonce in Američane. Kamera je med njegovim govorom osredotočena na učenko iz ene od zadnjih klopi, ki se med monotonimi generalovimi litanijami bori z izdajalskim spancem. Od časa do časa ji oči zlezejo skupaj, glava ji omahne na prsi, potem pa se deklič v grozi predrami in spet na vse kriplje trudi držati oči odprte, vendar mu uspe le za kratek čas … Junaški boj traja neskončno dolgo, za navidezno humornostjo prizora je jasno prepoznavna tragika, kajti razlog, zaradi katerega se učenka bori s spancem, se upira sabotaži lastnega organizma, je prvinski strah – celo pri tej starosti ji je popolnoma jasno, kako tanka je v diktaturi meja med dolgočasjem in izdajo. Če zakinka, bo obveljala za izrodek, izneverila se bo idealom, o katerih govoriči z odlikovanji ozaljšani veteran, prav ta odlikovanja pa pričajo o nujnosti kolektivne budnosti, saj sovražnik nenehno preži na nas.
-
3. 3. 2017 | Mladina 9 |
Amnesty International v letnem poročilu o spoštovanju človekovih pravic ugotavlja, da so razmere na Hrvaškem skrb zbujajoče, da se »obuja fašistična ideologija in promovira vnetljiva ikonografija«, da so narodne manjšine, posebej srbska, diskriminirane, Srbi težko dobijo zaposlitev, tisti, ki so se vrnili na Hrvaško, pa imajo težave z vračanjem lastnine … »Obujanje fašistične ideologije pripomore k ustvarjanju sovražnega razpoloženja do manjšin,« piše v poročilu, »vendar se za take primere redko odredi preiskava, hkrati pa sodišča redno obravnavajo novinarje zaradi razžalitev in klevetanja.« V glavnem, Amnesty International je ugotovil, da so politiki poskrbeli za nazadovanje človekovih pravic in da kršijo načeli človekovega dostojanstva in enakosti, populistična gibanja pa so v Evropi postala nekaj vsakdanjega.
-
Na uradnem obisku pri predsedniku hrvaškega parlamenta je bil te dni – kot da bi bil kaka velepomembna osebnost – Roman Leljak, ki naj bi gostitelja poučil, kako se odpirajo arhivi nekdanje skupne države. Možak je sicer večkrat obsojeni kriminalec, kakopak v Sloveniji. Ta pa je tako daleč, da na Hrvaškem pač ne more nihče vedeti, za kakšnega »izvedenca« pravzaprav gre.
-
Ozračje spominja na tisto v kakem starem partizanskem filmu, v katerem se skupina ilegalcev, antifašistov, sestane v mračni, skriti kleti, da bi se dogovorila za diverzantske akcije, ki jih bo v kratkem izpeljala. Razlika v scenariju pri posnetku, o katerem govorimo, pa je, da sredi medlo osvetljenega prostora stoji dolga miza, na kateri so razvrščene različne dobrote, recimo pršut, sir in seveda bokali vina. Za mizo sedi kakih deset ljudi, vsi vneto mlaskajo, kamera pa vendarle večino časa snema glavnega igralca, prijetnega možaka z brado, ki sedi na čelu mize in je očitno glavni operativec skupine. Nenehno prigrizuje, zaužito zaliva z vinom, zraven kadi, med posameznimi grižljaji pa zbrane seznanja s pomembno zgodovinsko lekcijo, ki naj bi bila zanje napotek pri opravljanju partijskih nalog v prihodnosti.
-
Gospa KGK (50) je tik pred novim letom izginila iz svojega zagrebškega stanovanja in sedem dni ni nihče vedel, kje je. Zanimivo, da družina ni kazala niti najmanjših znamenj vznemirjenosti, saj jo je znala gospa – so povedali svojci – že prej kdaj takole popihati. Toda zakaj so se potemtakem vznemirjali mediji in javnost? Zato, ker govorimo o hrvaški predsednici, ki je vzela precejšnjo vsoto državnega denarja, pobasala tudi tajnico, sedla v letalo in si privoščila enotedenski izlet v Ameriko. O potovanju ni obvestila nikogar, niti podložnikov, ki jih tako ali tako neskončno prezira, niti ministrstva za zunanje zadeve, celo sam premier je bil videti precej presenečen.
-
Pojavil se je med dvema oddajama z versko vsebino na Hrvaški televiziji, medijski izpostavi Kaptola, in prebral poslanico »dragim Hrvaticam in Hrvatom«, dolgo osem minut. Iz te dolgočasne pridige premiera Plenkovića je bilo mogoče razbrati, s kakšnimi neverjetnimi uspehi se ponaša Hrvaška – vse je seveda pripisal svoji vladi, čeprav so jo z največjimi mukami skrpali skupaj šele pred dobrim mesecem. Na programu javne televizije, ki se že prav neokusno duši pod neverjetno minutažo pridig, maš in drugega katoliškega poneumljanja, se je tako pojavila še ena pomembna novost – premierov prednovoletni nagovor državljanom. Ker je bil to zgolj še en prispevek k vladavini populizma, predsednik vlade ni zamudil priložnosti za ganljivo zahvalo avtokratskemu prvemu predsedniku Franju Tuđmanu, brez katerega »ne bi bilo Hrvaške«, pa tudi braniteljem, brez katerih prav tako »ne bi bilo Hrvaške«. S to poslanico je opozoril na neizmerni humanizem svoje vlade in namignil, kako se bodo v skladu z njim delila proračunska sredstva.
-
23. 12. 2016 | Mladina 51 | Hrvaška
Je še kaj bednejšega od tega, da nekdo, ki sodi v peto ligo, torej navaden niče, mlati ta hip šibkejšega igralca in pri tem zatrjuje, da igra po civilizacijskih pravilih? Za točno takega igralca se je izkazala Hrvaška, ko je Srbiji preprečila začetek dogovarjanja o enem od poglavij v pristopnih pogajanjih z Evropsko unijo. Zdaj smo močni in vplivni, saj je naša država članica EU, sporoča premier. Zato vam bomo končno pokazali, kam sodite, pri čemer bomo svojo politično napako prikrili z domnevno skrbjo za hrvaško manjšino v Srbiji. Ta menda nima učbenikov v materinščini, zato učitelji v šolah otroke poučujejo v srbščini in ne v hrvaščini. Otroci seveda ne morejo slediti pouku v tem »neznanem« jeziku itd. itd. Vse te pritlehne bedarije v Srbiji sicer zanikajo, pa tudi tamkajšnji Hrvati sporočajo, da ne želijo biti predmet političnih obračunov med državama.
-
9. 12. 2016 | Mladina 49 | Hrvaška
Kaj neki moraš imeti v glavi, da se odločiš zavihati rokave, vzeti kos kakovostnega marmorja, nanj vklesati ustaški pozdrav Za dom spremni in nato ploščo z napisom postaviti v Jasenovcu, na mestu, kjer je bilo nekoč koncentracijsko taborišče, v katerem so ustaši prav pod tem geslom pobili več kot 80 tisoč ljudi? Resda pripadniki ustaške stranke, ki sestavlja radikalno desno krilo HDZ, ne slovijo ravno po bistrosti, so pa kot hijene zavohali, da svoj kretenski fašizem lahko praktično udejanjijo kot obliko trajne ideologije državnega vrha. Zakaj bi se odrekli poniževanju jasenovških žrtev, pljuvanju po spominu in vrednotah civiliziranih družb, če pa se hrvaška prva dama v Kanadi vsa navdušena pusti fotografirati z ustaško zastavo v družbi tamkajšnjih NDH-nostalgikov? Zato se je tisto, kar je v Hrvaški že postalo pravilo družbenega vedenja – splošno razširjena raba fašističnih znamenj – zdaj razkrilo v neizmernem cinizmu, da so prav Jasenovac, in to celo stavbo tamkajšnjega otroškega vrtca, izbrali za postavitev te v kamen vklesane promocije krvavega režima.
-
25. 11. 2016 | Mladina 47 | Hrvaška
Julian Borger, urednik londonskega časnika Guardian, je napisal knjigo Krvnikova sled, v kateri podrobno, na podlagi dokumentov haaškega sodišča in različnih obveščevalnih služb, vpletenih v vojne na ozemlju nekdanje Jugoslavije, opisuje večletna prizadevanja, da bi izsledili vojne zločince na tem območju. Na seznamu mednarodnega sodišča v Haagu je bilo samo 160 ljudi, iskanje pa je trajalo več kot dve desetletji, vendar žal ni bilo ravno uspešno. Poleg zanimivih podrobnosti o sledenju morilcem Borger navaja tudi pomembna dejstva, s katerimi dokazuje politični oportunizem zahodnih sil med krvavim razpadom Jugoslavije, opisuje različne oblike dogovarjanja in korupcije, zaradi česar je tudi minilo toliko časa, preden so se zločinci znašli pred sodiščem, pa še to le nekateri. Ker podrobno opisuje vlogo srbskega in hrvaškega vodstva pri delitvi Bosne – navaja tudi, da je bila za hrvaškega predsednika Tuđmana že napisana obtožnica zaradi »povezovanja z namenom zločinskega delovanja« pri razkosavanju Bosne in etničnem čiščenju Hrvaške, a je umrl, še preden je bila vložena –, je jasno, da knjiga, ki je pomemben zgodovinski dokument, ni bila objavljena niti v Srbiji niti na Hrvaškem, ampak samo v Sarajevu.
-
11. 11. 2016 | Mladina 45 | Hrvaška
Dovolj je bila novica, da je tožilstvo Bosne in Hercegovine zaradi vojnih zločinov v Orašju na severu Bosne vložilo obtožnice zoper deseterico častnikov Hrvaškega obrambnega sveta, in že je fina proevropsko naravnana gospoda, ki sestavlja hrvaško oblast, pokazala svojo volčjo, izvorno nacionalistično naravo. Začelo se je vsesplošno histerično vreščanje, izhajajoče iz soglasnega mnenja, da gre za politične obtožnice in pritisk na Hrvaško, vreščanje o večni ogroženosti in prirojeni nedolžnosti Hrvatov, kjerkoli že se ti znajdejo. V imenu »ogrožene nacionalne varnosti« vreščijo oblast, opozicija, branitelji, različna združenja, društvo za varstvo beloglavih jastrebov, direktorji živalskih vrtov … Edino, česar iz te vojnohujskaške retorike, v kateri kar tekmujejo voditelji države, degradirani generali, mediji, zgodovinarji, državljani na ulici …, nikakor ni mogoče razbrati, ker se seveda niti ne omenja, je: ali je treba zločine nad srbskimi civilisti, ki so se v Orašju resnično zgodili, kaznovati in zakaj Hrvaška pravosodnim organom BiH ne prizna te pravice? Toda spet, namesto zaskrbljenosti, ker se je razkril še en vojni zločin, Hrvaška kaže samo besno osuplost, ker se zločin, pomislite, preiskuje.
-
28. 10. 2016 | Mladina 43 | Hrvaška
Pravijo, da se zdaj na Hrvaškem spet laže diha. Da se nam s prihodom Andreja Plenkovića na čelo vlade nasmiha lepša prihodnost, saj naj bi bil novi premier pasiviziral svojo radikalno desnico, resda zgolj na formalni ravni, s tem, da se je odrekel neofašistični ikoni, ministru za kulturo Zlatku Hasanbegoviću. V praksi pa se je temeljito potrudil, da v vladi ne bi manjkalo podobnih modelov. Minister za zdravstvo je pred časom obiskal grob ustaškega poglavnika Anteja Pavelića, podobna ideološka nagnjenja niso tuja niti novemu ministru za izobraževanje, ki je sicer nagnjen k prepisovanju »svojih« znanstvenih del. Doktrina ultrakonservativizma ne le da ni poražena, pravkar so jo predstavili kot temelj nove oblasti. To se je zgodilo na večdnevnem obskurnem »festivalu« neomajnih nasprotnikov sekularizma in človekovih pravic, ki ga je odprl Davor Stier, premierova desna roka in minister za zunanje zadeve. Zato v resnici ni razloga za navdušenje, ki ga je od Bruslja do Beograda povzročil prihod novega človeka na čelo hrvaške vlade, predvsem zato, ker se po osmih mesecih popolne norosti in fašističnega divjanja radikalne desnice vsaka sprememba zdi boljša, kot v resnici je.
-
14. 10. 2016 | Mladina 41 | Hrvaška
Gospa M. K. se je tistega jutra odpravila na poseg, za katerega je bila dogovorjena – splav. Že tako nesrečna in prestrašena je pred vhodom v bolnišnico doživela pravo grozo – nanjo je planila skupina bogomolk, prepričevale so jo, naj se premisli, češ da je splav zločin, da je njen otrok svet in pomemben … gotovo pa bo pripomogel tudi k demografski obnovi Hrvaške. Toda kako so vedele, da prihaja? Je sploh treba razglabljati o tem, da je za obvestilo, čeprav gre za varovane zasebne podatke, poskrbelo medicinsko osebje? Recimo kak zdravnik, ki se tako rad sklicuje na pravico do ugovora vesti – kakor sicer večina zdravnikov v hrvaških bolnišnicah, s čimer ogrožajo pravice in zdravje žensk.
-
30. 9. 2016 | Mladina 39 | Hrvaška
Te dni so v Beogradu spregovorili o koncentracijskem taborišču Omarska, o kulturi spominjanja in o prepovedih žalnih slovesnosti v spomin na žrtve strahotnih zločinov, storjenih v tem taborišču, ki so ga leta 1992 ustanovili v bližini Prijedora, na ozemlju današnje Republike srbske. Okrogle mize Štirje obrazi Omarske so se udeležili tudi nekdanji zaporniki v tem taborišču, danes aktivisti, katerih edini namen je ozaveščanje o zločinih in primerno ohranjanje spomina na množično umiranje civilistov. Ne želijo govoriti o strahotah, ki so jih preživeli, nočejo pa niti opustiti misli, da se je treba prijedorskih taborišč, v katerih je bilo ubitih 3126 ljudi, v njih pa jih je bilo zaprtih več deset tisoč, spominjati na žalnih slovesnostih. Zborovanje s peščico udeležencev so seveda varovali policisti, saj vsak narod s tega območja pograbi enak bes in postane enako nevaren, kadar ga kdo opozarja na zločine, storjene tudi v njegovem imenu.
-
16. 9. 2016 | Mladina 37 | Hrvaška
Zdaj se lahko pritoži dedu ustašu, na katerega se je ponosno skliceval med kampanjo, lahko jadikuje na grobu svojega vzornika, nacionalističnega voditelja Franja Tuđmana, lahko se sprašuje, kje se je uštel, saj je vendar samo dosledno upošteval nacionalistični nauk pokojnega predsednika in s tem uničeval temelje lastne stranke. Zoran Milanović je na volitvah doživel poraz, protislovno pa je to pravzaprav pozitivno za hrvaško levico in Socialnodemokratsko stranko. Ta se bo zdaj, potem ko se bo umaknil z njenega čela, lahko izmotala iz plašča vulgarnega nacionalizma, v katerega jo je ogrnil, volivci pa so se na to odzvali z volilno abstinenco. Zavestno so ga – dobro vedoč, da tvegajo zmago desničarske HDZ – izdali tisti, ki se svetovnonazorsko niso hoteli spustiti na raven njegovega domnevnega pragmatizma, zaznamovanega z odkritim spogledovanjem z ustaško ideologijo, uporabo protisrbske retorike, žalitvami celotnih narodov.
-
2. 9. 2016 | Mladina 35 | Hrvaška
Kaj še manjka vodji tako imenovane levice Zoranu Milanoviću, da postane veliki nacionalistični vodja? Da se v njem dokončno reinkarnira šovinistični diktator, prvi hrvaški predsednik Franjo Tuđman? Eh, manjka mi, manjka mi … kaka manjša vojna, mama, kupi mi majceno vojno … vzdihuje te dni, pred volitvami, kandidat za premiera, hkrati pa prav po kavbojsko izstreljuje salve neokusnih pripomb proti Srbiji, Bosni, družini nasprotnika … Z odločitvijo, da z najhujšim desničarstvom poživini svojo stranko in pri tem užali celotne narode, je bivši premier vznemiril regijo, še poslabšal že tako slabe odnose s Srbijo in se spustil veliko veliko niže od najskrajnejše desnice na Hrvaškem. Srbsko vodstvo je zanj »beograjska čaršija«, srbski narod »peščica bednikov«, ki že 150 let ne vedo, kaj bi, in ki »jih ni niti deset milijonov, pa bi radi gospodarili vsemu Balkanu«.
-
19. 8. 2016 | Mladina 33 | Hrvaška
Pred dobrima dvema tednoma je sodišče v Nemčiji hrvaška državljana Josipa Perkovića in Zdravka Mustaća, ki sta zasedala vodilne položaje v nekdanji jugoslovanski tajni službi in sta leta 1983 ukazala uboj hrvaškega izseljenca Stjepana Džurekovića v predmestju Münchna, obsodilo na dosmrtno zaporno kazen.
-
5. 8. 2016 | Mladina 31 | Hrvaška
Hrvaško vrhovno sodišče je razveljavilo razsodbo v primeru vojnega zločinca Branimirja Glavaša in vrnilo postopek na začetek. To pomeni vnovično mrcvarjenje prič, če bo sploh še kje kakšna, in novo farso, medtem pa Glavaš ostaja spoštovan parlamentarni poslanec. Gre za eno izmed političnih odločitev tukajšnjega pravosodja, s katero se človeku, ki je ukazal strašne vojne zločine nad srbskimi civilisti, zaporna kazen v nedogled odlaga in bo nemara celo odpravljena.
-
22. 7. 2016 | Mladina 29 | Hrvaška
Vsi vemo, da Hrvaška živi v glavnem od turizma, saj je tovarniške dimnike in ladjedelniške doke že davno opustila. Toda turizem je stihijski, nenačrten, na obali ustvarja nevzdržno gnečo, mesta, kot sta Split in Dubrovnik, pa spreminja v velikansko restavracijo s hitro pripravljeno hrano in ogromno apartmajsko naselje. Zato tukajšnji politiki, celo nekdanji, raje dopustujejo v tišini državnih rezidenc; tako je tudi polletni, zdaj že odstavljeni premier Orešković družino nastanil v državni vili v Opatiji, država pa je v času njegovih počitnic samo za catering odštela približno 15 tisoč evrov. Vila na Hvaru je priljubljeno počitniško domovanje bivšega in nemara tudi bodočega premiera Milanovića … Vsekakor so zneski, ki jih država požene za vse te grebatorje iz politične kaste, nedostojni.
-
8. 7. 2016 | Mladina 27 | Hrvaška
Odločeno je. Zamenjati bo treba glavnega igralca, kajti blockbuster ne prinaša več predvidenega dobička, z vpeljavo novega lika pa bi lahko tudi nekoliko omilili grozljivost dogajanja, tako da se gledalcem ne bi ravno ob vsakem prizoru ježili lasje. Zato se je Hrvaška demokratična skupnost, potem ko je zrušila vlado, ki jo je sama sestavila, in nato še premiera, ki ga je sama privlekla iz Kanade, nazadnje pa celo svojega predsednika, odločila, da se bo prelevila v »spodobno, proevropsko stranko«.
