Gregor Kocijančič
-
29. 3. 2024 | Mladina 13 | Kultura | Plošča
Pa smo dočakali samostojno ploščo člana Brockhamptona, ki ni frontman Kevin Abstract; gre za album enega najmočnejših členov razpadle zasedbe, odličnega raperja Matta Championa. Žal pa ta zarepa zgolj v enem komadu, v preostalih dvanajstih raziskuje lo-fi zvok neosoulovskih in indie pop balad, kar je teren, na katerem se ne znajde najbolje. Instrumentalna plat albuma, ki jo večidel podpisuje Dijon, je sicer izjemna, a Championovo petje pogosto zveni tako vzneseno, melodramatično in izumetničeno, da se je skozi celoten izdelek dokaj težko prebiti, prav tako je album kljub domiselni produkciji in nekonvencionalnim aranžmajem izrazito enoličen. Za zdaj se zdi, da se člani Brockhamptona dobro odrežejo predvsem pri ekipnem delu.
-
22. 3. 2024 | Mladina 12 | Kultura | Plošča
Tierra Whack: WORLD WIDE WHACK
Pet let po izdaji sila obetavnega prvenca, na katerem nas je philadelphijska raperka dražila ravno toliko, kolikor je navduševala, saj je vsako skladbo zaključila že tik pred iztekom prve minute, se Tierra Whack vrača s pravo dolgometražno ploščo. Čeprav so komadi tokrat dejansko aranžirani, album še vedno deluje kot skicirka zamisli, ki jih avtorici ne uspe razviti v celovito zgodbo in se zato zanaša na repetitivno zankanje. Kljub temu karizmatična glasbenica ponovno očara z zares izstopajočo ustvarjalnostjo in radikalnim eklekticizmom: odlično se znajde na futurističnih trap bangerjih in na nostalgičnih synth-funk džemih, njena vokalna prezenca pa je vselej tako norčava, ekscentrična in igriva, da pevka z razlogom nosi naziv »Missy Elliott nove generacije«
-
22. 3. 2024 | Mladina 12 | Kultura | Plošča
Peter Sagar, nekoč kitarist v spremljevalni zasedbi Maca DeMarca, zdaj pa že dobro desetletje samostojni izvajalec, je po dolgem obdobju skladanja skrajno ležernih synthovskih kompozicij, ki so bile čedalje bolj minimalistične in ambientalne, ponovno prijel za kitaro. Na sedmi plošči CD Wallet, ki je eden nespornih vrhuncev njegovega opusa, je presedlal na izrazito hrupnejšo estetiko, še vedno pa se oklepa sila počasnih ritmov in zasanjanega falzeta, zato je kljub dokaj radikalnemu slogovnemu zasuku uspešno ohranil takoj prepoznavno naravo svoje muzike. Sagarjev edinstveni zvok lo-fi-indie-R & B-ja tokrat občutno posega po zapuščini slowcore in midwest-emo klasikov, tisti feni, ki so ploščo označili za »spalnični grunge«, pa so pravzaprav zadeli žebljico na glavico.
-
15. 3. 2024 | Mladina 11 | Kultura | Plošča
Mark Jacob Cavazza je eden naših najbolj priljubljenih raperskih glasov mlajše generacije, o čemer priča že to, da je vstopnice za koncertno predstavitev nove plošče PSIHA razprodal precej pred njenim izidom. Štiriindvajsetletni raper svoje delo od nekdaj jemlje zelo resno. Samooklicani »mladi Prešern« je v intervjuju za Val 202 na primer povedal, da se z umetnostjo bori za našo pravico in svobodo, o že četrtem albumu pa zapisal, da gre za »nagovor vsem, ki se v družbi odmikamo od samega bistva, saj podlegamo sistemskim ureditvam«, in nadalje predlagal, naj nas »povezave zvoka, izraza in besede povežejo, vrnejo v stik s sabo ter popeljejo v naš svet. Svet, ki je od vseh.«
-
8. 3. 2024 | Mladina 10 | Kultura | Plošča
Po petletnem diskografskem zatišju in dokaj hudem spodrsljaju s prejšnjo ploščo Crash Talk je bil novi album BLUE LIPS za ScHoolboy Q-ja zares pomemben, prelomnica, s katero je moral dokazati, da je še vedno v formi. Bili bi preskromni, če bi rekli, da mu je to le uspelo: album je eden nespornih vrhuncev raperjevega opusa, ki na trenutke presega celo njegovo največjo mojstrovino Blank Face (2016). To je zares pestra plošča, na kateri avtor že z drzno izbiro podlag, ki skorajda shizofreno krmarijo med spokojnim, a sila eksperimentalnim hiphopom in surovimi trap beati, tvega veliko, vendar se mu to (tako rekoč) vselej obrestuje. Brezkompromisen in eklektičen album, ki bo nedvomno krasil marsikateri seznam plošč leta.
-
Tretja plošča danske pevke portugalskih korenin je popolnoma prežeta z nostalgijo. Glasbenica je zazrta v zlata leta ameriškega R & B-ja, v zapuščino MTV-jevskih presežkov s preloma tisočletja, kot je Aaliyah, na katero se nemalokrat sklicuje precej neposredno, hkrati pa se spogleduje s tradicijo britanske klubske elektronike, predvsem ležernih jungle in garage ritmov. Gre za učinkovito, a zaradi izvajalk, kot je PinkPantheress, že nekoliko prežvečeno formulo, ki v odsotnosti radikalnih zasukov obrodi nekoliko postane rezultate. Ob močni konkurenci mojstric sodobnega (alternativnega) R & B-ja, kot so denimo Kelela, SZA, Amaarae in Tinashe, Erika de Casier enostavno ne tvega dovolj, da bi zares izstopala iz sivega povprečja.
-
Friko: Where we’ve been, Where we go from here
Prvi album dvojca Friko, ključnega akterja iz čikaškega gibanja Hallogallo Kids, je ameriško indie rock sceno zadel skoraj kot strela z jasnega. Čeprav plošča zveni kot neka izgubljena indie mojstrovina izpred dvajsetih let, vseeno učinkuje kot piš svežega vetra. Pevčev rahlo cmeravi vibrato se morda na trenutke zdi nekoliko melodramatičen, a ga razbremenijo blažena večglasja v spevnih refrenih, ki jih pogosto zaznamujejo tudi razkošni, žanrsko neobremenjeni aranžmaji. Pohvaliti gre še premišljene strukture oziroma dramaturške loke komadov; intenzivni vrhunci, ki se močno spogledujejo z noise popom, imajo večkrat skorajda katarzičen učinek. Izjemen prvenec.
-
Kanye West & Ty Dolla $ign: Vultures 1
Ne glede na to, ali antisemitske, seksistične, rasistične in konspirološke nebuloze, ki jih razvpiti raper Kanye West v javnih nastopih zadnja leta strelja kot po tekočem traku – med drugim je izrazil naklonjenost Hitlerju –, izhajajo iz dejanskega sovraštva ali pa so morda le »edgelordovsko« sredstvo zbujanja pozornosti in dvigovanja prahu v medijski krajini, je prva faza recenziranja njegove glasbe vselej razmišljanje o večni dilemi, ali umetnost lahko ločimo od umetnika.
-
Mk.gee: Two Star & the Dream Police
Jai Paul je hodil, da lahko Mk.gee teče. Resnično, zdi se kot bi ameriški kantavtor, producent in multiinstrumentalist Michael Gordon izhajal iz estetskih smernic, ki jih je začrtala Paulova indie uspešnica Jasmine (2009), vendar pri tem še zdaleč ne deluje neizvirno. Ta zamolkli, melanholični, a (paradoksalno) sila funky zvok namreč nadgradi, nadalje pa ga dekonstruira in oskube do najosnovnejših elementov, s čimer pričara zares edinstveno razpoloženje, v katerem so teksture ravno tako pomembne kot songwriting. Po dveh malih ploščah in tesnih sodelovanjih z izvajalci, kot sta Dijon in Omar Apollo, je Mk.gee dodobra definiral svoj značilni in takoj prepoznavni zvok, ki bi praviloma moral pretresti svet spalničnega indie popa, a za zdaj še ni deležen prave pozornosti.
-
Freshman Class, izbor novincev na rap sceni, ki ga vsako leto opravi revija XXL, je še pred nekaj leti veljal za legitimno valilnico in odskočno desko za neuveljavljene raperje, zadnjih nekaj let pa so selekcije zares porazne in zadeva je postala tarča posmeha hord spletnih komentatorjev. A iz lanske bere je vseeno izšel en zares velik talent, TiaCorine. Tehnično podkovana in karizmatična raperka se je s kameleonskim glasom in brzostrelnimi flowi suvereno dokazala že s prvim mikstejpom, z vsako izdajo pa dodatno nadgradi svoj edinstveni slog. O tem priča nova mala plošča, na kateri se odlično znajde v različnih kontekstih, od rage trap bangerjev izpod prstov Pi’erra Bourna do abstraktnih, a čvrstih boombapovskih beatov – in tako rekoč povsod vmes.
-
Future Islands: People Who Aren’t There Anymore
Baltimorski prvaki synthpopa se vračajo s sedmo dolgometražno ploščo, še eno solidno izdajo v zares presežno konsistentnem opusu. Ja, kvartet je tako zvest svojemu značilnemu zvoku, da se na trenutke zdi nekoliko enoličen, a to mu zlahka odpustimo. Tako je zaradi premišljenih kompozicij in prefinjene izbire toplih analognih zvokov, ponovno pa najbolj izstopajo odlična besedila frontmana Samuela Herringa, ki je lani z gostujočim verzom navdušil na hiphopovski mojstrovini Maps, eni od plošč leta po Mladinini izbiri. Ko se sprijaznimo, da nas Future Islands verjetno ne bo nikoli presenetil s kakršnimkoli slogovnim zasukom, in se enostavno prepustimo njegovemu melanholičnemu toku, lahko članom le čestitamo, saj preprosto ne znajo ustreliti v prazno.
-
Lyrical Lemonade: All is Yellow
Lyrical Lemonade je bil sprva skromen internetni blog, ki ga je pri rosnih sedemnajstih zasnoval chicaški režiser in snemalec Cole Bennett, v nekaj letih pa se je projekt razvil v creme de la creme produkcijsko hišo za trendovske trap in pop-rap videospote. Bennettova platforma, ki je na YouTubu do danes zbrala že dobrih 11 milijard ogledov, se je hitro vzpostavila kot odskočna deska za vzpenjajoča se imena (in številne muhe enodnevnice) s tako imenovane soundcloud rap scene, vrhunec priljubljenosti pa je dosegla s sodelovanji s pokojnim emo-trap veljakom Juice WRLD-jem.
-
Že prejšnja (prava) plošča ameriškega pop-rap velikana je zvenela precej neizvirno, brez navdiha in generično: kot bi Kid Cudi uporabil zavržene ostanke s studijskih seans svojega pajdaša Travisa Scotta. Na Cudijevi deveti plošči je položaj še veliko bolj mrk: avtor, ki slovi po avanturističnem skakljanju po široki paleti žanrov – kar je sicer obrodilo tudi nekaj absolutnih polomij, predvsem takrat, ko se je spogledoval s postgrungeem –, tokrat igra sila varno in se ugnezdi v prežvečenih trapovskih vzorcih, kjer nezainteresirano mrmra in momlja ter se nenehno spotika ob klišeje. V tej mučno predolgi epopeji, v katero je uvrščenih kar 21 večidel medlih skladb, avtor še zdaleč ne dostavi tega, kar obljublja naslov albuma.
-
Manj kot leto po izdaji zbirke svilnato nežnih slow jamov se ameriška pevka kolumbijskih korenin vrača z albumom, ki naj bi, kot pravi, napovedoval »novo obdobje« na njeni ustvarjalni poti. Ob poslušanju prve polovice plošče, kjer avtorica (spet v dveh jezikih, a večidel v španščini) pluje po dokaj značilnih, vendar malo poskočnejših R & B-jevskih podlagah s primesmi neosoulovskih in diskoidnih prvin, se zdi, da ostaja pretežno zvesta svojemu ustaljenemu zvoku. Ko pa v neki točki nonšalantno preklopi na čvrste reggaeton, cumbia in dembow bangerje, ugotovimo, kaj je imela v mislih z velikopotezno napovedjo: Kali Uchis je iz zasanjanih balad presedlala na klubske ritme, novo ozemlje pa ji je presenetljivo pisano na kožo. Orquídeas je eden od nespornih vrhuncev pevkinega opusa in se na trenutke kosa celo z mojstrskim prvencem Isolation.
-
V Londonu rojeni prvoligaš atlantske trap scene se s samostojnim albumom vrača po dolgem obdobju vesoljnih uspehov z gostujočimi verzi: megahit Sorround Sound, ki sta ga predlani posnela z J.I.D.-jem, še vedno vztraja blizu vrha Billboardove lestvice komadov, največkrat predvajanih na TikToku. Dolgometražec presenečenja pusti mešane občutke: produkcija, ki tokrat pogosto uporablja soulovske semple vintidž narave, je večidel vrhunska – seveda ponovno izstopajo beati, ki jih je podpisal Metro Boomin –, teksti in flowi so preveč repetitivni, da bi naša pozornost vztrajala vseh 15 dokaj monotonih skladb, vtisa pa še zdaleč ne popravijo medli prispevki gostujočih vokalistov, ki jih 21 Savage (kljub nekaj zares vprašljivim verzom) vse po vrsti odločno zasenči.
-
Kaj je tokrat semplal legendarni dvojec Matmos? V njegovem bogatem opusu eksperimentalnih ekscesov najdemo denimo igrive manipulacije z zvočnimi posnetki centrifugiranja pralnega stroja, tokrat pa sta veterana semple črpala iz arhiva založbe Folkways Records, nepridobitne glasbene založbe muzejske institucije Smithsonian. Iz bogatega etnomuzikološkega arhiva glasbe in zvočnih kolažev z vseh koncev sveta sta si izbrala terenske posnetke narave in laboratorijskega dela, ki so nastali v petdesetih in šestdesetih letih, in jih uredila v skrbno koordinirani kaos. Žal je konkretnejših komadov, kjer se podivjani rafali zvokov sestavijo v oprijemljivejše groove, tokrat le za degustacijo, zato lep del albuma zveni kot kakšna intenzivna ASMR-kompilacija.
-
Daft Punk: Random Access Memories (Drumless Edition)
Če bi kdo podeljeval nagrado za najbolj odvečno ploščo leta, bi bil z njo nedvomno ovenčan legendarni, zdaj že razpadli elektronski dvojec Daft Punk. Francoska pionirja sta ob deseti obletnici izida zadnjega albuma izdala novo različico te sodobne klasike, ki je sicer do potankosti enaka izvirniku, le da v njej, kot jasno namigne (pod)naslov, ni bobnov ali kakršnihkoli drugih perkusivnih elementov: producenta sta odstranila celo zvok metronoma, ki se je za hip pojavil v izvrstnem bangerju Giorgio by Moroder! Čeprav peščica skladb v novi minimalistični preobleki dobi neki nov šarm spokojnosti in si pusti malce bolj zadihati, večini aranžmajsko oskubenih komadov, predvsem disko-pop hitom, ki jih na albumu ni malo, odsotnost ritmične sekcije še zdaleč ne laska.
-
29. 12. 2023 | Mladina 52 | Kultura | Plošča
Mitski: The Land Is Inhospitable and So Are We
Ameriška kantavtorica japonskih korenin Mitsuki Miyawaki, ena od protagonistk novega vala introspektivnih žalostink, ki so zadnja leta uzurpirale ameriško indie sceno, je slabo leto po zmagoslavju plošče Be the Cowboy (2018) napovedala umik z odrov. Slavo je videla kot prekletstvo, svojo vlogo v glasbeni industriji je prepoznala kot »produkt, namenjen kupovanju, prodaji in zauživanju«, fanatično naklonjenost zvestih fenov pa je doživljala kot toksično čaščenje, ki škoduje njeni samopodobi. A ker je hiperproduktivna glasbenica še naprej prekipevala od zamisli – ki so, kot glasno priča njena sedma plošča, pravzaprav postajale vse boljše in boljše –, je bila njena vrnitev na sceno le vprašanje časa.
-
22. 12. 2023 | Mladina 51 | Kultura | Plošča
Britanski producent, ki smo ga v Mladini pred nastopom v Ljubljani leta 2018 označili za »nočnega slikarja opustošenih pokrajin«, je postregel s še enim dolgometražnim albumom, eterično in sila melanholično zbirko outsiderskega housa, ambientalnega tehna, IDM-a in celo abstraktnega hiphopa. Album sicer lepo obogati avtorjev opus, a se skrije v senci njegovih prelomnih albumov, izdanih v prvi polovici prejšnjega desetletja. Darren Cunningham ostaja zvest svojemu značilnemu zvoku, včasih celo preveč, saj se rad sklicuje na presežke iz kataloga. To ponekod stori precej neposredno, a tovrstne reference vselej dekonstruira skoraj do neprepoznavnosti, zato mu ne moremo očitati, da reciklira, prav tako pa lahko v teh izrazito večplastnih kompozicijah ob vsakem poslušanju odkrijemo kaj novega.
-
22. 12. 2023 | Mladina 51 | Kultura | Portret
Pouch Envy / Producent elektronske glasbe in didžej, ki si je ime ustvaril v newyorškem podzemlju
Ko je sloviti producent Pearson Sound, eden izmed protagonistov britanske basovske glasbe, prejšnji petek zaradi bolezni odpovedal nastop v ljubljanskem klubu Channel Zero, je bilo organizatorjem nemudoma jasno, kako zapolniti vrzel v programu. Na letnem obisku domovine je bil namreč Pouch Envy, mladi celjski producent, didžej in songwriter (rojen je leta 1999), ki sicer živi in ustvarja v New Yorku, kjer je v zadnjih letih na podzemni klubski sceni pustil močen pečat. Na drugem nastopu v Ljubljani – prvič je kot Pouch Envy pri nas leta 2020 nastopil na festivalu Grounded – se je predstavil z avtorsko produkcijo tako imenovanih club editov, divjih klubskih koračnic, zmiksanih z a capella verzijami brezčasnih pop komadov, ki so postali stalnica v setih številnih mednarodno priznanih didžejev. Takšen pa počasi, a suvereno, postaja tudi sam.
-
15. 12. 2023 | Mladina 50 | Kultura | Plošča
Na enem naših najplodnejših terenov za podzemne kitarske godbe je vzniknil še en sila obetaven bend, ki je pod pokroviteljstvom založbe Radia Študent presenetil z izjemnim prvencem. Mlada slovenjgraška zasedba Uryan je osredinjena okoli Davida Vajdca – kitarista, klaviaturista, tekstopisca in pevca –, ki s ploščo dokazuje izstopajočo nadarjenost za skladanje čvrstih kitarskih rifov in grajenje pestrih psihedeličnih aranžmajev epskih razsežnosti. Pohvaliti gre tudi melanholične vokale, odpete v angleščini, ki so ravno prav zamolkli in naefektirani, da uspešno zakamuflirajo pevčev izvor. Album Vol. 1, ki pretanjeno krmari med garažnim, space, indie in psych rockom, je kot hrupen časovni stroj, ki nas ponese v devetdeseta leta in nas sočasno s Koroške teleportira v Kalifornijo. Pričakovanja za Vol. 2 so ogromna!
-
8. 12. 2023 | Mladina 49 | Kultura | Plošča
Tkay Maidza, avstralska glasbenica zimbabvejskih korenin, ki po novem živi in ustvarja v Los Angelesu, je po dokaj medlem prvencu presenetila z odlično trilogijo malih plošč, s katero je lovke razpredla po zares široki žanrski paleti in dokazala, da ima v malem prstu ne le sladkobne popevke, ampak tudi drzne, rahlo eksperimentalne odvode hiphopa. Na drugem dolgometražnem albumu se s temi, žal, spogleduje le na trenutke, s polno paro pa se posveti dokaj standardizirani, rahlo diskoidni mešanici R & B-ja, housa in hiphopa, ki zveni kot glasba z generičnih playlist, kakršna navadno odmeva v garderobah trgovin s hitro modo. Tudi med temi sicer najdemo kar nekaj hvalevrednih bangerjev, a ker s peščico odbitih singlov pokaže, česa vsega je zmožna, celoten izdelek preprosto razočara.
-
1. 12. 2023 | Mladina 48 | Kultura | Plošča
King Gizzard & The Lizard Wizard: The Silver Cord
The Silver Cord je »šele« drugi letošnji Gizzardov album, kar je za hiperproduktivno moštvo glasbenikov, ki znajo fene razvajati tudi s po tremi ploščami na mesec, precej skromen izkupiček. Je pa to zanje vsekakor leto najradikalnejših slogovnih zasukov doslej: najprej so presedlali v trash metal, zdaj pa predstavljajo še prvo čisto elektronsko ploščo, ki so jo ustvarili s floto vintidž synthov in ritem mašin. A roko na srce, za vse skupaj bo najbolje, če bodo čim prej ponovno poprijeli za kitare. Gizzardova zbirka zatripanih elektronskih džemov se v teoriji zdi zelo obetavna zamisel, v praksi pa zadeva še zdaleč ni rožnata: to so razvlečene synthovske epopeje brez repa in glave, v katerih bend pogosto prestopi tanko mejo med načrtno zaprašeno estetiko in do ušes neprijazno kakofonijo.
-
24. 11. 2023 | Mladina 47 | Kultura | Plošča
The Drums, nekoč dvojec, kasneje kvartet, zdaj pa kar solistični projekt (nekdanjega) frontmana Jonathana Piercea, je obrodil šesto dolgometražno ploščo. Trditev, da ta zveni bistveno drugače kot prejšnjih pet, bi bila laž: ko album Jonny primerjamo z bendovim dosedanjim opusom, ki je vselej krmaril med sladkobnimi indiepop napevi, surfrockovskimi poskočnicami in nostalgičnim synthpopom, je očitno razliko mogoče opaziti predvsem v besedilih, ki so tokrat znatno bolj introspektivna, osebna in turobna. Protagonist se namreč v njih poglablja v travme iz otroštva, ko je kot gej odraščal v globoko verni in konservativni družini. Narava nekaj komadov je zaradi tega rahlo bolj melanholična kot bendovi poletni hiti, a celoten izdelek je prežet s prežvečenimi vzorci, katerih rok trajanja je potekel že pred desetletjem.
-
24. 11. 2023 | Mladina 47 | Kultura | Portret
Astrid / Glasbenica, ki jo ob artpop produkciji zaznamujeta še operno petje in harfa
Pri Astrid Ani Kljun, osemindvajsetletni Velenjčanki, ki živi in ustvarja v Ljubljani, se je nadarjenost za glasbo pokazala že kmalu po tistem, ko je shodila. »Bili smo na nekem kosilu, kjer so v ozadju vrteli narodnozabavno glasbo; nenadoma sem prijela terco in staršem se je takoj posvetilo: ’Punca zna peti,’« se spominja. Pri štirih letih je obiskala glasbeno šolo, kjer se je igranja harfe učila njena starejša sestra. Ob prvi priložnosti je malce pobrenkala po strunah in sestrin učitelj je nemudoma izstrelil: »Kar vpišite jo.« In tako so tudi storili.
-
17. 11. 2023 | Mladina 46 | Kultura | Plošča
Odkar je lani razpadel Brockhampton, feni nestrpno pričakujemo solo projekte njegovih nekdanjih članov, a druščina je tako rekoč poniknila, zares dejaven je ostal le frontman Kevin Abstract. Ker pa je ta sebično uzurpiral predzadnji Brockhamptonov album Family, ki je zvenel kot njegova solistična plošča, se nam res ni mudilo s še eno. Ko je s prvim singlom oznanil, da se odmika od rapa in se potaplja v zvok spalničnega indiepopa, je bilo veselje še manjše. Namreč, njegov prvi poskus skladanja kitarskih indie jeremijad na plošči Arizona Baby (2019) ni bil posebej posrečen. Z albumom Blanket je še precej huje: to je zbirka napol kuhanih zamisli, v kateri stežka najdemo kakšen sila izstopajoč vrhunec, podlage pogosto delujejo kot imitacija kakšnega Alexa G-ja, Abstract pa se na tem terenu ne znajde najbolje.
-
10. 11. 2023 | Mladina 45 | Kultura | Plošča
Sloviti kantavtor, ki bo čez slabih štirinajst dni nastopil v tržaškem gledališču Rossetti, se na enajsti plošči odmika od folkovske estetike in se ob spremljavi nežnih, rahlo razglašenih synthov potaplja v zvok tako imenovanega hipnagogičnega popa, ki v njegovi izvedbi zveni izjemno toplo in prijetno, ne pa ravno sveže. Zdi se namreč, da album Flying Wig predvsem zapolnjuje vrzel, ki je v katalogu založbe Mexican Summer nastala z ukinitvijo Ariela Pinka. Banhart stavi na meditativni učinek plošče kot celote, pri čemer je tako konsistenten, da je že malce monoton: izstopajočih skladb z oprijemljivimi groovi in melodijami je le peščica, deset skladb se zlije v nekoliko razvlečeno gmoto, ki je kot glasbeni ustreznik konjskemu odmerku močnega pomirjevala.
-
10. 11. 2023 | Mladina 45 | Kultura | Plošča
Taylor Swift: 1989 (Taylor’s Version)
Aktualna kraljica popa je vajeti vzela v svoje roke. Koncertni celovečerec The Eras Tour, ki si ga je prav zdaj mogoče ogledati na velikih platnih po vsem svetu in je v hipu postal najbolj gledani koncertni film vseh časov, pevka distribuira v lastni režiji, mimo mašinerije velikih filmskih studiev, kar je za filmsko industrijo malodane revolucionarna poteza. Sočasno poustvarja svoja zgodnja dela, saj izvirni posnetki s prvih šestih plošč niso v njeni lasti, temveč na njih sedi menedžerski mogotec Scooter Braun, ki jih je kupil od njene nekdanje založbe. Pri vsem skupaj je fascinantno že to, kaj vse je pevka pripravljena narediti, da se izmota iz okovov slabe pogodbe.
-
3. 11. 2023 | Mladina 44 | Kultura | Plošča
Blaž Gracar se z novim albumom vrača po kar petletnem diskografskem premoru, a to ne pomeni, da je v tem času miroval, daleč od tega: kot skladatelj je podpisal kup gledaliških predstav, kot klaviaturist se je pridružil indie rock bendu Lelee, uveljavil pa se je tudi kot neodvisni razvijalec družabnih iger. Blažev novi album je pestra zbirka čvrste IDM-elektronike, iz katere vre avtorjeva naklonjenost klasikom založbe Warp. Izolčan se je zdaj skoraj popolnoma oddaljil od hiphop korenin in se s polno paro osredotočil na skladanje epskih, baročno razkošnih synthovskih kompozicij, ki izdajajo, da je avtor dejaven tudi v teatru, pohvaliti pa gre še skrbno sproducirane, večplastne rafale nalomljenih bobnov, ki jasno pričajo o njegovi piflarski pozornosti na detajle.
-
3. 11. 2023 | Mladina 44 | Kultura | Plošča
Kalifornijski veterani iz skupine Blink-182 so se po dobrem desetletju zbrali v izvirni zasedbi. Čas za to je nadvse primeren: pop punk je zadnja leta pod taktirko izvajalcev, kot sta na primer Machine Gun Kelly in Olivia Rodrigo, v mainstreamu doživel pravi prerod in se uspešno približal novim generacijam. A zadnja Blinkova plošča One More Time ni namenjena njim. Ne, to je sila sentimentalen album, ki bo nahranil predvsem nostalgijo milenijskih poslušalcev: dokaj neposredno se sklicuje na bendove klasike, jih na trenutke pravzaprav brezbrižno reciklira in si ne prizadeva za kakršnokoli izvirnost. A to je v resnici dobrodošlo.
