Heni Erceg
-
8. 5. 2015 | Mladina 19 | Hrvaška
Hrvati smo face. Ni ga preklicanega sovraga, ki ga ne bi premagali, tudi če je stokrat močnejši in bolje oborožen, kajti Hrvatu bije v prstih junaško srce in svojega ne da. Celo Turke in njihovo mogočno vojsko smo premagali v neki davni bitki, v spomin na to zmago pa že desetletja prirejamo viteško igro alko. In zdaj je končno napočil čas, da se to pomembno tekmovanje, pri katerem mora jezdec na konju s kopjem zadeti sredino kovinske alke, ki visi z napete vrvi, predstavi nikjer drugje kakor prav v Bruslju. Za to je poskrbel naš evroposlanec iz nacionalistične opozicijske stranke – v evropskem parlamentu smo pripravili razstavo, potem pa še sprevod 50 alkarjev v viteški opravi, kar vse so bruseljski uradniki pospremili s čudenjem ob presunljivi zgodbi o hrvaški zmagi nad Turki. Tako pomembni za celotno zmagoslavno zgodovino našega malega naroda, da nikoli ni bilo bistveno, kdo so visoki pokrovitelji prireditve, zato je bil vse od leta 1945 pa do smrti najbolj ljubljen pokrovitelj tisti, čigar ime danes pri nas velja za psovko, torej Josip Broz Tito.
-
17. 4. 2015 | Mladina 16 | Hrvaška
Hrvaška predsednica nadvse ljubi hrvaški nogomet, zato ni zamudila niti nedavne tekme med Hrvaško in Norveško, vendar je ni spremljala iz VIP-lože kot njeni kolegi, tuji pomembneži, ampak se je odpravila na tribune, med svoje ljudstvo, in tam uživala v družbi vodje večmesečnih uličnih protestov veteranskih desničarjev, oblečena, kot se spodobi, v bedasti hrvaški dres. Ni skrivala navijaških strasti, niti takrat, ko se je stadion tresel od fašističnega pozdrava »Za dom spremni!«, značilnega za takšne tekme. Seveda ji ni padlo na pamet, da bi zaradi tega zapustila stadion in tako pokazala, da se ji upira zloraba nogometa za promocijo fašizma, prav tako pozneje ni rekla nobene o nedopustnih in ponavljajočih se fašističnih izpadih na tekmah hrvaške reprezentance.
-
3. 4. 2015 | Mladina 14 | Hrvaška
Pri nas to sploh ni pomembno, zato živa duša ne sprašuje takih neumnosti kot: »S čim se ukvarjaš?« Ali: »Kaj si po poklicu?« Ne, vprašanje vseh vprašanj na Hrvaškem leta 2015 se glasi: »Kje si bil leta 1991?« Na to velika večina Hrvatov ponosno odgovarja: »Boril sem se, seveda!« Pa čeprav je bilo to en sam dan in četudi so bili v tistem času nekateri komaj polnoletni. Pred kom bi bilo torej treba varovati pridobitve tega neoporečnega narodnoosvobodilnega boja, če je k njemu skrajno nesebično prispevala takšna množica hrvaških državljanov? Poleg tega so tako imenovano domovinsko vojno, podobno kot Dioklecijanovo palačo, Plitviška jezera in beloglavega jastreba, razglasili za varovano dediščino in je vpisana celo v hrvaško ustavo. Kot temelj hrvaške državnosti. Pozneje je to potrdila še Deklaracija o domovinski vojni, prava redkost med ponaredki, ki jo je v času prve socialdemokratske vlade sprejel parlament, v njej pa piše, da je bila ta vojna »pravična, obrambna, osvobodilna«.
-
20. 3. 2015 | Mladina 12 | Hrvaška
Hrvaška občila so zgrožena nad podobami »barbarskega izživljanja pripadnikov ISIS-a« nad neprecenljivimi kulturnimi spomeniki v Iraku, ki jih gledamo dan za dnem. Televizije v studiih gostijo znane intelektualce in ti popolnoma zgroženi govorijo o dogajanju v iraškem mestu Mosul, kjer so uporniki iz samozvane Islamske države uničili zbirko neprecenljivih kipov v zgodovinskem mestu Nimrud in v starodavni Hatri, preden so ju džihadisti zravnali z zemljo.
-
6. 3. 2015 | Mladina 10 | Hrvaška
Več mesecev se je pridušala, da njena noga ne bo stopila v rezidenco na Pantovčaku, da bo imela prostore v kaki skromnejši stavbi v središču Zagreba, »bliže ljudstvu«. Seveda je lagala, kajti ta nekdanji Titov veličastni kompleks z vrtovi, po katerih se sprehaja kar nekaj divjih živali in kjer tišino moti samo kričanje pavov, je prav vražja stvar, poleg tega vse skupaj nekako diši po njenem ljubljenem diktatorju Franju Tuđmanu. Zato se je gospa predsednica odločila, da bo za začetek poskrbela za nered, ki so ji ga zapustili malomarni moški predhodniki. Naravnost zgrozila se je, ko je pokukala v neko čumnato in tam našla, kot je dejala, »dragocene artefakte« iz življenja Josipa Broza in njegove soproge Jovanke. Kipa maršala Tita, ki se ga predhodniki gospe Kitarović niso drznili odstraniti, očitno ne šteje med dragocene artefakte, zato je zahtevala, naj ga nemudoma spravijo iz njene rezidence na »kako primernejše mesto«.
-
Stjepan P. je očitno mislil, da živi v dobrovoljni državi z duhovitim prebivalstvom, njemu samemu so, recimo, všeč liki iz risank, posebej Popaj in Sneguljčica, zato si je omislil profil na Facebooku in na njem nemudoma objavil sličico Popaja, kako uživaško kadi marihuano. Nato je dodal še Sneguljčico, ki ji hudobna čarovnica namesto jabolka ponuja kanabis. Čez čas pa je državljan Stjepan doživel precejšnje presenečenje, ko mu je na vrata v imenu pravne države potrkala policija, in to prav na njegov rojstni dan, ki ga je s prijatelji praznoval ob rujni kapljici. Prisega, da marihuane ni še nikoli niti poskusil. Policisti so ga odpeljali na informativni pogovor, ker je menda »užival nedovoljene droge«.
-
Fotografija na naslovnici hrvaškega dnevnika je prikazovala človeka s črno masko čez obraz in v črnih oblačilih, ki je v gluhi noči s kladivom v rokah nekaj počel pri kamniti gmoti. Prvi hip si pomislil, da je ta zamaskirana pojava nemara maškara, saj se bliža pustni čas. Pa vendar, v Splitu uradnega karnevala ni več, čeprav neuradni v resnici traja vse leto in ga vodi kar sam socialdemokratski župan, ki bi ga v starih časih Splitčani brez dvoma razglasili za padlega kralja karnevala in zanj odredili obredno smrt s sežigom na kakem mestnem trgu. Če torej ni maškara iz karnevalskega sprevoda, kdo je? Hitro se je izkazalo, da je to spretno zamaskirano bitje v resnici pravna država Hrvaška, ki sredi noči na skrivaj odstranjuje fašistični pozdrav Za dom spremni s spomenika neki paraskupini hrvaške vojske, postavljenega v ulici, ki si jo je precej domiselno nekoč davno zamislil ljubljanski urbanist Vladimir Mušič.
-
Takoj ko se je novoizvoljena hrvaška predsednica jutro po izvolitvi zbudila, je sedla in – opita od novega uglednega položaja, ki ga je zasedla – napisala pismo glavnemu tajniku OZN. Od njega je zahtevala, naj poskrbi, da se bo vojni zločinec Vojislav Šešelj iz Srbije vrnil v pripor mednarodnega sodišča v Haagu. Ne vemo, ali ji je Ban Ki Mun odgovoril, toda celo največjim tepcem, kakršnih na Hrvaškem, žal, ne manjka, je jasno, da je to pismo prišlo prepozno in da ga tako ali tako ni imelo smisla pošiljati, saj naj bi bilo haaško sodišče vsaj formalno neodvisna ustanova, ki odločitve glede Šešlja ne misli spreminjati. Zato je bilo pismo, ki ga je gospa Kitarović napisala, še preden so jo uradno razglasili za predsednico države, namenjeno le za domačo, politikantsko rabo in ga lahko imamo za bedasto razkazovanje mišic sosednji Srbiji.
-
Kakšno izbiro pravzaprav imaš, če se lahko odločaš zgolj med dvema enakima kandidatoma? Dvema, ki imata celo enak volilni program, demagoško prazen, skrčen na eno samo primitivno, plehko frazo: Za boljšo Hrvaško! In pred natančno takšno izbiro se je v drugem krogu volitev predsednika republike znašla Hrvaška, potem ko je v prvem krogu sedanji predsednik države Ivo Josipović dobil le dober odstotek glasov več od kandidatke nacionalistične desnice Kolinde Kitarović. Žal za to politično bizarnost – da volivci stojijo pred izbiro med enako ideološko usmerjenima kandidatoma – nikakor ni kriva Josipovićeva protikandidatka, ne, gospa dosledno in zelo artikulirano predstavlja svojo stranko in njen nacionalistični radikalizem, ki je – tudi zaradi razumevajočega odnosa levoliberalne vlade in predsednika države – povzročil nevarno fašizacijo Hrvaške.
-
19. 12. 2014 | Mladina 51 | Hrvaška
Ve se, da ima Hrvaška že od nekdaj močno vzporedno oblast – katoliško cerkev, ki se ponaša s precejšnjim premoženjem. Ve se tudi, da ima ta vzporedna oblast praviloma zadnjo besedo, pa vendar je te dni iz tega, kako so se cerkvenjaki spustili z vajeti, mogoče sklepati, da država deluje le še kot nekakšno majhno, strogo vodeno koncentracijsko taborišče. Vse občutnejša zaostalost hrvaške družbe je še hujša zaradi vztrajnega molka večine javnih delavcev, ki so se, tako kot že leta 1990, povzpeli na barikade v bran domovini, tokrat ogroženi zaradi utvar o jugoslovanstvu (po zadnjem popisu prebivalstva se je na Hrvaškem za Jugoslovane izreklo le 300 državljanov), dolgi koloni tistih, ki »črtijo Hrvaško«, pa se je zdaj pridružil še mladi režiser Oliver Frljić. Ne samo pridružil, te dni velja tako rekoč za poosebljenje zla, ki želi uničiti Hrvaško, njene nacionalne vrednote, tisto, kar je katolištvu najsvetejše, itd.
-
5. 12. 2014 | Mladina 49 | Hrvaška
Opozicijska desnica je za bližajoče se predsedniške volitve izbrala zanimivo kandidatko, žensko trde roke, pred katero menda trepetajo vsi, ki se drznejo dihati tudi samo za kanček drugače, kakor predvideva matrica zadrte hrvaške desnice. Kajti izkazalo se je, da gospa Kolinda Grabar Kitarović ni zgolj neškodljiva »barbika«, za kakršno jo je razglasil protikandidat, sedanji predsednik države – pripomnil je, da ni dovolj samo videz, ampak je treba znati tudi kaj povedati –, temveč ravno nasprotno, jeklena dama, ki je, kot se je pohvalila, »opravila že z marsikatero oviro«.
-
21. 11. 2014 | Mladina 47 | Hrvaška
Hrvaški mediji so zaskrbljeni zaradi razmer, ki so zavladale v Srbiji, potem ko so iz haaškega pripora izpustili vojnega zločinca Vojislava Šešlja, zaskrbljeni so zaradi zbiranja radikalcev na beograjskih ulicah, nacionalistične retorike iz devetdesetih let ... Zato je predsednik države pisal sodišču v Haagu, saj ga neizmerno skrbi, da bi bolni in nori Šešelj poleg Srbije destabiliziral še Hrvaško. A v resnici je predsednik spisal predvolilni politični pamflet, namenjen pravzaprav tukajšnjim desničarjem in zgolj formalno naslovljen na sodišče v Haagu, njegova sicer »stabilna« država pa je vse bolj podobna tisti izpred 20 let, prekleto nacionalistična, saj je v njej vojnim veteranom dopuščeno, da že več tednov grozijo z ulice sredi Zagreba, ki so jo zasedli.
-
7. 11. 2014 | Mladina 45 | Hrvaška
Prve so ostajale brez služb, podjetja so jim propadala brez kakega posebnega družbenega nasprotovanja, gledale so, kako pred njihovimi očmi uničujejo tovarne, v katerih so preživele vso delovno dobo, v katerih so izdelovale oblačila, obutev, igračke ...
-
24. 10. 2014 | Mladina 43 | Hrvaška
Letos poleti je na skalnati svet na otoku Pagu strmoglavil planinski orel, ki ga je s šibrovko zadel krivolovec, in čeprav je bil hudo ranjen, je preživel operacijo, po njej pa že nekaj mesecev okreva in se pripravlja, da bo spet poletel v nebesne višave. A te dni so orlovim rešiteljem, sokolarjem iz Šibenika, z ministrstva za varstvo okolja ukazali, da morajo ptico nemudoma prepeljati v Zagreb, čeprav bi s tem še enkrat ogrozili njeno življenje. Ukaz je spremljala ohola utemeljitev: »Ministrstvo je dolžno nadzirati vaše delo, zato odloča o takšnih stvareh, za presojanje njegovih odločitev pa niste pristojni.« Eh, ko bi znal orel brati, kot zna njegov rešitelj, ki je, svoboden kakor ptica pod nebom, nadutim birokratom odgovoril, da »imata javnost in stroka pravico presojati vsako odločitev oblasti«, in jim sporočil: »Orla lahko dobite samo z uporabo sile.«
-
10. 10. 2014 | Mladina 41 | Hrvaška
Če bi predsednik kake demokratične države, na primer Škotske, med predvolilno kampanjo odstavil glavnega političnega analitika, ker bi ta menil, da je Združeno kraljestvo za Škote veliko boljši državni okvir kot samostojna država, bi zagotovo obveljalo, da je predsednik s tem napravil politični samomor. S svojim dejanjem bi pač uzakonil verbalni delikt in v temeljih ogrozil demokratične navade; in hrvaški predsednik je storil prav to, ko se je nenadoma odrekel dolgoletnemu političnemu svetovalcu. Toda pri nas je to nasilje nad svobodo mišljenja in nad demokracijo zbudilo enoglasno odobravanje »delavcev, kmetov in poštene inteligence«, slišati je bilo le redke glasove nasprotovanja.
-
26. 9. 2014 | Mladina 39 | Hrvaška
Nacionalistična desnica na Hrvaškem se je hudo razkurila, resda tudi sicer, v skladu s svojo ideologijo, ves čas nekaj besni, nenehno je vročična, da je že kar smešno, pa vendar je hkrati tako zlovešča. Za desnoradikalne provincialne guslarje je seveda dober vsak povod, prava poslastica pa je, če prihaja z »one strani«, zato je bila zanje novica, da je srbski predsednik Nikolić »otrokom Hrvatov Bunjevcev v Vojvodini podaril knjige v cirilici«, kot zadetek na loteriji. Vse skupaj je dobilo dramatične razsežnosti, grozila je prekinitev odnosov med državama, donela je vojaška retorika, kajti prav gotovo ne bo noben »četnik« zastrupljal malih Hrvatov s knjigami v pisavi, ki jo uporabljajo Srbi.
-
12. 9. 2014 | Mladina 37 | Hrvaška
Če bi Hrvaška imela kaj pameti, bi že zdavnaj zaprla meje z Bosno, še več, ob njih bi razporedila močne specialne vojaške enote. Toda ne, namesto tega je popolnoma neodgovorno dopustila, da je na njeno ozemlje prišla kopica državljanov sosednje države, in to celo med turistično sezono, s tem pa škandalozno ogrozila življenja ne le svojih državljanov, ampak tudi državljanov številnih evropskih držav, ki so jo izbrali za dopustovanje prav zato, ker naj bi bila varna.
-
29. 8. 2014 | Mladina 35 | Hrvaška
Primerjave so vedno nehvaležne, posebej še, če primerjate, koliko gorja je pretrpel kak narod ali posameznik. A vendarle so prav primerjave v pomoč, kadar želite dokazati, da vse žrtve niso deležne enakega sočutja in da jih medijsko in politično različno izrabljajo. Tako je tudi grozljiva usmrtitev ameriškega novinarja Jamesa Foleyja – eksplicitno dejanje zla, s katerim so skrajni islamisti pokazali, kako iz dna srca sovražijo zahodne vrednote in ki je upravičeno pretreslo tako imenovani civilizirani svet – dobila še drugo, političnopropagandno razsežnost. Amerika ima zdaj spet nove razloge za neusmiljene vojaške napade na Irak, po začetni osuplosti pa so se svetovni mediji nemudoma poenotili v mnenju, da je predvajanje posnetka Foleyjeve usmrtitve skrajno nemoralno dejanje, ker gledalca globoko pretrese. Zato so si le redki mediji drznili objaviti posnetek eksekucije. Tudi na Hrvaškem se je našel takšen portal, to pa je zelo vznemirilo sicer trdno speče moraliste iz docela opustošenega medijskega prostora. Takoj se je ostro odzvalo Hrvaško novinarsko združenje, nato pa še Svet za elektronske medije. Ta je od državnega tožilstva celo zahteval, naj ukrepa proti lokalnemu portalu zaradi hude kršitve etničnih norm.
-
14. 8. 2014 | Mladina 33 | Hrvaška
Novinar tednika Novosti se ni prav nič zmotil, ko je zapisal, da pri nas ob obletnicah vojaških zmag vse po vrsti rutinsko zapusti razum in možgane skupinsko spustijo na pašo. Tako je bilo tudi avgusta letos, tik pred dogodkom, ob katerem Hrvate prevzame največji kolektivni zanos, pred obletnico Nevihte, vojaške operacije, s katero so pred 19 leti državo osvobodili izpod oblasti srbskega okupatorja. Ob tej priložnosti je obrambni minister nekdanjim soborcem napisal odprto pismo, da bi preprečil znani scenarij množičnega izžvižgavanja oblasti, ki jim menda – prekleto komunistična, kot je – jemlje s trudom priborjene pravice. Omenjeni minister je pomembno poslanico napisal, Jutarnji list pa jo je objavil. V njej piše, da je Hrvaška danes država, ki doživlja razcvet, njena vojska pa je modernizirana. Potem minister, prav tako podkrepljeno z dejstvi, ugotavlja, da borci med Nevihto niso zagrešili nobenih organiziranih vojnih zločinov, kajti »mi smo svoje po vojaško opravili in ljudje so se razšli«.
-
1. 8. 2014 | Mladina 31 | Hrvaška
Ljubezenski odnos med Hrvaško in Nemčijo ima dolgo zgodovino; bili sta zaveznici v »veliki« vojni, čeprav iz tega ni izšlo nič dobrega, zato pa so v povojnih letih revščine prav Nemci radi sprejeli na tisoče Hrvatov, ki so iz Jugoslavije odšli s trebuhom za kruhom in tam v Nemčiji potem gradili ceste, hiše, infrastrukturo. Tako so postali »gastarbajterji«, ki so dan in noč delali v nemških mestih in varčevali nemške marke, da bi si na skopem kamnitem svetu Dalmatinske zagore ali Hercegovine postavili streho nad glavo, šolali otroke, kupili obveznega mercedesa. Medtem so Nemci postali najbolj zaželeni turisti, vedno galantni in potratni, popolnoma drugačni od tistih »zgub« iz vzhodnoevropskih držav, ki so stiskale pri vsakem dinarju in s seboj prinašale zaloge hrane in različnih potrebščin ter samo brezobzirno uživale v poceni morju in soncu. Takšno mnenje se je v glavnem ohranilo do danes, turistični delavci koprnijo po kakem nemškem gostu in se mrščijo že ob omembi drugih turistov, resda ne več iz vzhodne Evrope, zdaj pač iz držav nekdanje Jugoslavije.
-
18. 7. 2014 | Mladina 29 | Hrvaška
Kdo je torej kupil slovenski Mercator? Uspešni hrvaški poslovnež, lastnik koncerna Agrokor, ali kar sama hrvaška država? Vprašanje je seveda popolnoma odveč, saj je to dvoje pravzaprav isto, natančneje – Ivica Todorić je država, takšna, kakršna je nastala s propadom socializma, država, v kateri so prva leta po ustanovitvi »sposobnejši« kaj hitro prepoznali eldorado brezzakonja, kjer so uspešna državna podjetja z več tisoč delavci poklanjali skupini izbrancev, ki so bili blizu tedanjemu predsedniku Franju Tuđmanu, snovalcu zamisli o »200 premožnih družinah«.
-
4. 7. 2014 | Mladina 27 | Hrvaška
»To je norost. Občutek imam, kot da je bilo vse moje raziskovalno delo popolno zapravljanje časa, čeprav sem bila prepričana, da je stvari mogoče spremeniti. Če zdaj odidem, bo to pomenilo dokončno zmago konservativnih sil na Hrvaškem,« pravi ugledna profesorica na zagrebški Filozofski fakulteti, ki se je več let ukvarjala s pripravo programa državljanske vzgoje in z uvajanjem tega programa v šole. Načrte o uvedbi državljanske vzgoje v šole so namreč nemudoma opustili že trenutek po odstavitvi dosedanjega ministra za izobraževanje Željka Jovanovića, ki ga je predsednik vlade, tako se vsaj zdi, zamenjal z veliko sprejemljivejšim človekom.
-
1. 7. 2014 | Družba Za naročnike
Slavenka Drakulić je hrvaška književnica, zelo plodna in angažirana avtorica, katere romani, eseji in časopisni članki so prevedeni v številne svetovne jezike; velja za najpogosteje prevajano hrvaško pisateljico. Osrednja tema njenih romanov je žensko telo, pogosto izpostavljeno skrajnemu trpljenju, bolečini, zlorabi, posilstvu … Slavenka sodi med pogumne, politično ozaveščene avtorice, ki jim ni vseeno, na podlagi osebne izkušnje pa je – vedno s pravim občutkom za podrobnosti – napisala številne duhovite in pomembne eseje o padcu komunizma in o življenju v nekdanji Jugoslaviji, pa tudi o poznejših neizmernih težavah med tranzicijo v vzhodnoevropskih državah. Publicistično kariero je začela z danes kultno knjigo esejev Smrtni grijesi feminizma (Smrtni grehi feminizma), s katero je že leta 1984 utirala pot feminističnemu gibanju v naših krajih.
-
20. 6. 2014 | Mladina 25 | Hrvaška
Sprejem je bil veličasten, velikanski množici ljudi, ki so se nagnetli v stavbo zagrebškega letališča, ni mogla do živega niti huda vročina. Hrvatje so vsi zamaknjeni in sijočih oči pričakovali pristanek letala, ki je priletelo z Dunaja, turisti pa so verjetno mislili, da čakajo na prihod kakega pomembnega nogometaša, pevskega zvezdnika ali morda celo Angeline Jolie, ki tu in tam zaide v te kraje. Potem se je izza steklenih vrat, ki ločijo terminal od čakalnic, prikazal osebek, še najbolj podoben bitju z drugega planeta, ovit v hrvaško zastavo, z rokami, dvignjenimi v zrak, in rožnim vencem okoli vratu ... Množica je podivjala, stari hrvaški fašistični pozdrav »Za dom spremni!« pa je zamolklo zadonel po zagrebškem letališču.
-
6. 6. 2014 | Mladina 23 | Hrvaška
Pred kratkim je v zelo priljubljeni oddaji Hrvaške televizije gostoval vodja ene izmed skupin hrvaških nacionalistov. Med oddajo si ni privoščil le izlivov prav neverjetnega sovraštva do državljanov srbske narodnosti in do sedanje oblasti, ampak je povedal tudi, da je bil oče hrvaškega premiera za časa Jugoslavije veleposlanik v Franciji, prav takrat pa so tam ubili nekega hrvaškega emigranta. S tem je odkrito namignil, da je bil veleposlanik odgovoren za zločin. Gospod, ki sicer trudoma spravi iz sebe dva zaporedna prosta stavka, je izrekel nesramno laž, saj gospod Milanović starejši ni bil nikoli veleposlanik v Parizu, še manj je bil odgovoren za kak umor. Kljub temu se voditelj oddaje ni z ničimer opredelil do trditev gostujočega omejenca, za katerega bi tudi sicer težko pojasnili, zakaj je bil sploh gost v tej enourni oddaji.
-
23. 5. 2014 | Mladina 21 | Hrvaška
Začelo se je dobro, z obetavnimi načeli – poštenjem in antifašizmom! – v državi, ki so jo izčrpale neverjetne korupcijske afere desničarske oblasti, so sposobnost vladanja vsi jemali kot nekako samoumevno, toda Hrvaška se krize še naprej drži kakor pijanec plota in je edina država v Evropski uniji, ki še vedno ni izplavala iz recesije. Dobro, socialdemokrati niso ravno sposobni, toda bili smo prepričani, da so vsaj pošteni. Eh, ko bi bilo res tako, pa ni. Pripisano jim poštenje je začelo naglo kopneti, samo obseg korupcije je pri njih nekoliko manjši, tako da nemara res lahko verjamemo, da se odstavljeni finančni minister Slavko Linić ni okoristil z voluntarističnim in selektivnim izvajanjem zakona o predstečajnih dogovorih, ampak je pomembno oškodoval zgolj državo.
-
9. 5. 2014 | Mladina 19 | Hrvaška
Časopisni naslov se je glasil »Od danes v Auschwitzu tudi hrvaška zastava«, sledilo pa je poročilo o tem, kako je gospod Branko Lustig v Krakov popeljal skupino zagrebških študentov, da so se udeležili tradicionalnega pohoda živih od Auschwitza do Birkenaua, s katerim se zaznamuje dan spomina na holokavst. Vodnik gospod Lustig je namreč tudi sam preživel taborišče smrti. Spotoma pa si je izpolnil še dolgoletno željo, da bi v Auschwitzu izobesil hrvaško zastavo, in prav zaradi tega je novica tudi prišla v časopise.
-
25. 4. 2014 | Mladina 17 | Hrvaška
Režiserju Oliverju Frljiću, ki velja za kontroverznega, je s predstavo Aleksandra Zec uspelo nekoliko vzvaloviti tukajšnjo močvaro. Predstavo so uprizorili na Reki, saj je režiser pravilno presodil, da Zagreb – ali bog ne daj Split – še ni pripravljen na takšno gledališko »kontroverznost«. Ta nenavadna beseda v hrvaškem malomeščanskem okolju praviloma skoči na plan kot krastača, katere sluz naj bi prikrila vsakršen, pa čeprav še tako redek umetniški poskus razčiščevanja z lažnimi spomini in razkrivanja resnice o temnih straneh največje hrvaške svetinje – domovinske vojne.
-
11. 4. 2014 | Mladina 15 | Hrvaška
Medijska strategija! Sliši se nekako bombastično, kot kakšna pomembna znanstvena formula, ki naj bi pripomogla k izdelavi odrešilnega farmacevtskega pripravka za zdravljenje hudo bolnih hrvaških medijev. Ministrica za kulturo se je torej v skrbi za medije odločila pripraviti pomembni strateški dokument, v katerem naj bi zbrala kopico pedagoških smernic za to industrijo javnih dobrin, tako da bi poleg zasebnih, korporativnih medijev na Hrvaškem zaživelo tudi nekaj neodvisnih, profesionalnih časopisov.
-
28. 3. 2014 | Mladina 13 | Hrvaška
Ne glede na to, kdo pride na oblast v teh naših državicah, vsak ravna enako – vede se kot igralec v vaški ligi, začne sodelovati v igrah, ki pri gledalcih razvnemajo nizkotne, nacionalistične strasti. Tako sta si zdaj novi srbski vladar Aleksandar Vučić, nekdanji strastni promotor zločinske politike Slobodana Miloševića, in hrvaška koalicijska vlada privoščila bizarno žoganje z genocidom v procesu pred mednarodnim sodiščem v Haagu. Hrvaška toži Srbijo zaradi genocida v vojni v devetdesetih letih, Srbija pa toži Hrvaško, prav tako zaradi genocida, ki ga seveda ni bilo, zato je proces vnaprej obsojen na propad. Kljub temu je čisto uporaben za medsebojno izsiljevanje, histerično oživljanje zgodovinskih blodenj na obeh straneh in poskuse zmanjševanja odgovornosti lastnih političnih elit za vojne zločine, etnično čiščenje in deportacije.
