Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    26. 4. 2017  |  Mladina 17  | 

    Ne čakaj na 1. maj

    Spomnim se nebroj podob prvega maja iz svoje mladosti. Prvi maj je bil v času socializma čas brezskrbnosti. V Sloveniji še zlasti, saj so združeni prazniki navrgli neredko kar cel teden dopusta. Prvi maj in sovpadajoči praznični blok tako pri nas ni bil politični, ampak kulinarični, počitniški in nakupovalni praznik. Trgovine so že kakšen dan pred dnevom OF napolnile police s cenenimi napolitankami, suhomesnimi izdelki, žganimi pijačami po posebni, proletarski ceni. Kultna žgana pijača delavskega razreda socialistične Jugoslavije je bil »zvečko«, konjak iz Zvečeva. Na predvečer praznika so po deželi goreli kresovi, ki smo jih zalivali z velikimi količinami piva in vina. In na sam prvi maj, nesramno zgodaj zjutraj, ko sem se mačkast zvrnil v posteljo, so v mojem mestecu pod mojim oknom postrojili godbo na pihala, ki je imela svoj dom v sosednji stavbi. In točno pod mojimi možgani so ob neki nekrščanski uri začeli razposajeno nažigati prvomajsko budnico; kot da bi me hoteli kaznovati za grehe predprazničnega večera. A hkrati so med prazničnimi dnevi po televiziji kazali podobe proletariata iz širnega sveta, ki gre na cesto, da bi si priboril temeljno eksistenco in dostojanstvo. Takrat se mi je zdelo, da so spokojnost, brezbrižnost in nezainteresiranost naših državljanov samoumevne. Iz današnje perspektive je videti drugače.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    21. 4. 2017  |  Mladina 16  |  Dva leva

    Oblast

    Erdogan je simptom – simptom nedosledne Evrope. Evropi se v zadnjem času vrača njena preračunljivost, popuščanje avtoritarnim turškim vzgibom. Tudi vojaška zveza zahodnega sveta je nadvse licemerna. Govori o demokratičnih standardih, predstavlja se kot branik zahodne demokracije, pa nikoli ni podvomila o Turčiji, ki po svoji nedemokratični ali vsaj preddemokratični formaciji nikakor ne bi smela soditi v zvezo. A domnevne in pričakovane koristi so bile prevelike, da bi avtoritarno državo problematizirali ali celo izločili. Kako jo tudi bi, ko pa ima enega največjih vojaških proračunov, kar šteje veliko več kot demokratični potencial.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    14. 4. 2017  |  Mladina 15  |  Dva leva

    Smrt na meji

    Včasih so tudi najbolj zoprne stvari za kaj dobre. Denimo, slovensko brezglavo izvajanje novega schengenskega režima na mejah s Hrvaško. Če za hip odmislimo nevšečnosti ali celo trpljenje, ki so ga za konec tedna doživljali potniki na meji, je idiotska uredba učinkovala odlično. Namreč, žrtev evropske migrantske politike so v prvi vrsti državljani Evropske unije. Evropska unija je z zadnjimi ukrepi do konca uničila idejo združene Evrope, ki omogoča pretok ljudi, blaga in idej. Združena Evropa je zaprta, omejena, neprehodna bolj, kot so bile nekdanje vzhodnoevropske države. To je poskus samomora iz zasede. Ne prvi ne najhujši, a gotovo najbolj tragikomičen. Predvsem zato, ker se Evropa ne bo iz tega ničesar naučila. Že slišimo, če ne boste vi (Slovenci) izvajali schengenskega režima, ga bodo pač severni sosedje na slovensko-avstrijski meji. A tisti, ki žugajo, ne razumejo, da bo problem ostal enak, le nekoliko severneje bo prestavljen. Če nekoliko psihologiziramo, se zdi, da je neki suicidalni vzgib vpet globoko v samo bistvo Evrope. Ni vprašanje, ali bo, ampak kje in kdaj bo vsakič naslednjič udaril na plano. Evropa je dejansko indolentna. In Slovenija je del Evrope. Del neavtonomne, nezrele zveze držav. Zato niti po dveh, treh urah ni preklicala norega administrativnega ukrepa na meji, ki je pripeljal do kolapsa. Ste pričakovali, da bi bila Cerarjeva vlada sposobna česa takega?

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    7. 4. 2017  |  Mladina 14  |  Dva leva

    Zmikavti

    Ko berem in poslušam prigode (sodno) nedotakljivih ljudi, ki imajo v genotipu vpisano eksplozivno mešanico ortomarksizma, turbokapitalizma in politike, se pogosto spomnim besed prijatelja, ki je bil študent FSPN v času, ko so omenjeni prvaki začeli z veliko žlico zajemati življenje.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    31. 3. 2017  |  Mladina 13  |  Dva leva

    Za otroke jim gre

    »Štirikrat več za Slovenijo – več spoštovanja mam in očetov, več otrok, višje plače in višje pokojnine.«

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    24. 3. 2017  |  Mladina 12  |  Dva leva

    V lovu na Šulca

    No, pa imajo po dolgih postnih letih svojega Chucka Norrisa ... ki vse zmore, ki vse zna, ki si upa, ki ima vizijo. Nasprotniki cinično dodajajo ... ki zmaga, še preden gre na volitve. Kajpak nemški socialdemokrati, SPD. In rezultati so več kot vidni. Na zbirnem pregledu zelo natančnih in medsebojno usklajenih meritev nemških javnomnenjskih agencij (t. i. Sonntagsfrage Bundestagswahl) Merklova s CDU/CSU, ki je na volitvah septembra 2013 nesramno z 41,5 % proti 25,7 % premagala SPD in to prednost ohranjala vse povolilno obdobje do letošnjega februarja, več ne izkazuje prednosti. Večina agencij je zaznala zgodovinski skok podpore SPD, ki se je izenačila ali (po meritvi INSA) celo prehitela CDU/CSU. Tudi slovita Forschungsgruppe Wahlen je empirično zaznala dvoodstotno prednost SPD, a so v končni projekciji volilnega izida s korekcijskimi faktorji še pripisali minimalno, dvoodstotno prednost CDU/CSU. Zaznava drastičnega porasta podpore SPD zanika priljubljeno tezo slovenskega večnega poraženca, da so hitri in sunkoviti skoki in upadi zaščitni znak neetabliranega, neutrjenega strankarskega prizorišča mladih ali nepopolnih demokracij. In evforija, ki jo je proizvedel nemški socialdemokratski Chuck Norris, kot se ga je že prijel nadimek tako med nasprotniki kot somišljeniki, spiralno proizvaja vedno nove in nove učinke. Kot da bi se prebudilo resignirano in utrujeno socialdemokratsko volilno telo, ki že vse od odhoda Schröderja ni verjelo v možnost še kakšne zmage svoje stranke. Pri tem je treba poudariti, da do izničenja še februarja nedosegljive prednosti krščanskih demokratov ni prišlo zaradi kakšnega hitrega upada priljubljenosti Merklove in njene grupacije, ta je zelo stabilna pri 33 odstotkih, ampak zaradi prebujene samozavesti socialdemokratskih volivcev. Če bo Schulz zdržal tempo in se potrdil kot dolgoprogaš, se lahko ne samo na jesenskih volitvah, ampak tudi na dolgi rok spremeni podoba Nemčije. In tisto, kar je treba poudariti, je dejstvo, da so socialdemokrati s Schulzem, ki je bil na nedavnem kongresu nemške SPD z aklamacijo potrjen kot predsednik stranke in kanclerski kandidat, dobili prvovrstnega populista. A ne populista nasploh, ampak levega populista. To si velja zapomniti in o tem velja razmisliti. Namreč, tudi naši socialdemokrati niso imuni za populizem, le da izbirajo napačne vsebine in napačno retoriko. Ne razvijajo populističnih obrazcev, ki bi propagirali leve ideje in stališča, ampak vselej, ko postane vroče, zdrknejo v desni populizem. Tekmujejo z desnico v svarjenju pred migranti, tekmujejo z desnico v generiranju konfliktov s Hrvati, sodelujejo v neoliberalnih manevrih zavijanja vratu vse bolj obubožanega prebivalstva. Vse to počno neprekinjeno, odkar je Pahor postal predsednik stranke. Tako na državni kot na lokalni ravni si z desnico delijo pomanjkanje empatije in državotvornosti. V vsesplošni protiazilanstki evforiji nima noben socialdemokratski župan »jajc«, da bi povedal, da so odprti za tragedijo in življenjske stiske pribežnikov, brezdomcev, brezpravnih. Spomnimo se samo socialdemokratskega poslanca in podpredsednika stranke Vebra ...

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    17. 3. 2017  |  Mladina 11  |  Dva leva

    Auf nach Moskau! Auf nach Moskau!

    V politiki vljudnost ne prinese vedno rezultatov. Pogosto je zgolj potuha. Včasih je treba (političnemu) bebcu povedati, da je bebec. Ni pa nujno, da pomaga. Kajti če bi razumel, ne bi bil (politični) bebec. A ni ključni problem, da je bebec na čelu države. Kajti na vrhu je legalno in legitimno. In zato ima do te vloge neodtujljivo pravico. Problem je, da ga kljub temu ali pa ravno zaradi burkaške nature volivci večinsko volimo. In še bolj, da njegovo podobo mediji in novinarji z neko sprevrženo naklonjenostjo utrjujejo. Saj so kritični, pravzaprav bolj hudomušni kot kritični, ob njegovih izpadih, a to izpostavljanje gre na tak način in do tja, ko ga, Pahorja, naredi še bolj simpatičnega, ljudskega, našega. V njegovi norčavosti se ljudje medsebojno prepoznajo in tisto, kar ga loči od slehernika, sta kvečjemu volja in preračunljiva želja po uspehu. Je nekakšen do skrajnosti prignan lik ljudskega bebčka. Slovenski švejk. A ne samo on. Podobno bi lahko rekli za Cerarja. Za Györkösevo, za Katičevo, za – bog pomagaj! – Karla Erjavca.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    10. 3. 2017  |  Mladina 10  |  Dva leva

    Abbey Road to Hell

    Ne, Marx, navezujoč se na Hegla, ni imel prav, zgodovina se ne ponavlja le dvakrat, ampak trikrat. Začelo se je kot farsa. Namreč, Beatlesi so posneli in izdali predzadnji album. Vsekakor pa zadnji v produkciji Georgea Martina in zadnji, ki ga je skupina dejansko še skupaj delala. Naslovili so ga Abbey Road, po ulici, kjer je bil sloviti studio EMI. A bolj kot naslov sam je dal albumu pečat ovitek, poln simbolov in dvoumnih sporočil. Govorilo se je namreč, da je Paul McCartney mrtev. Da je imel hudo avtomobilsko nesrečo. In na fotografiji naslovnice, ki jo je 8. avgusta 1969 ob desetih dopoldan posnel fotograf Iain MacMillan, na kateri štirje Beatli prečkajo cesto na zebrastem prehodu, je polno namigov, ki omogočajo vsakršno interpretacijo. Paul McCartney je bos, kar naj bi pomenilo mrtvega človeka. In še več! Levičar, levoroki kitarist je imel na naslovnici v roki cigareto. V desni roki! Jasno, za potrebe prikrivanja smrti so naredili fotko z dvojnikom. Impersonatorjem. Še bolj prepričljivim, kot je bil Botteri za nagrajenega Lavriča na podelitvi Prešernovih nagrad. Celo bolj prepričljivim, kot je bil originalni Paul. V tej procesiji na Abbey Roadu je prvi v vrsti John. V beli, menda svečeniški obleki. Za njim Ringo kot črni pogrebec. Na koncu kolone George v delavskem jeansu. Kajpak kot grobar. Ob pločniku je parkiran avtomobil. Kajpak hrošč. In registracija je več kot pomenljiva. LMW 28IF. Vse jasno: Linda McCartney Weeps ter da bi bil Paul star 28, če (IF) bi živel. No, nerodno je le to, da je avto pripadal stanovalcu Abbey Roada z enako registrsko tablico precej pred domnevno smrtjo Paula. In ne piše 28IF (če) ampak 281(ena)F. In takrat Paul ne bi bil star 28, ampak 27 let. A to ni zmedlo privržencev teorije zarote, ki so praktično v vseh pesmih na albumu našli namige na smrt. Nedavna izjava ostarelega Ringa je vse skupaj ponovno aktualizirala. In da bi bil zaplet še bolj dramatičen, se je v Hamburgu oglasila v rumeni tisk 53-letna strežnica v domu ostarelih Bettina Hübers, ki trdi, da je bila njena mati Paulova ljubica v času hamburškega obdobja pred vzponom skupine ter da je bogati glasbenik njen oče. Enkrat je že dokazovala očetovstvo z DNK-testom. In bila neuspešna. Jasno, saj so testirali dvojnika. Sedaj naj bi zahtevala obnovo testa na Paulovem bratu. Je pa ta Bettina šokantno podobna mlademu Paulu. Podobno, kot domnevni sin našemu kardinalu v mladih letih. No, kakorkoli, meni je v celotni zadevi najbolj zabavna Ringova izjava, da je (bil) dvojnik boljši od originalnega Paula.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    3. 3. 2017  |  Mladina 9  |  Dva leva

    Psiho

    »Jugoslavije ni več. Zdaj gre za Slovenijo.« — Jože Pučnik je na večer po plebiscitu (23. 12. 1990) izpričal, da slabo pozna tako Freuda in Hitchcocka kot Janeza Janšo

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    24. 2. 2017  |  Mladina 8  |  Dva leva

    DeSUS gre v armijo

    Če ne bi vrhovni poglavar politične stranke upokojencev Erjavec pokal od zdravja in mladosti (navsezadnje je kar šest let mlajši od pisca tega stolpiča!), bi idejo o ponovnem obveznem služenju vojaškega roka, ki jo je lansiral na kongresu DeSUS, lahko pripisal gerontološkim razlogom. Tako pa gre delno za politično preračunljivost (prehiteti SDS), delno pa za neprikrite avtoritarne vzgibe. Pravzaprav so pojasnjeni motivi na moč podobni kot pri sosednji Hrvaški, ki prav tako napoveduje ponovno uvedbo obveznega vojaškega roka. Torej ne globalni in regionalni varnostni razlogi, ampak discipliniranje pomehkuženih teles in mehčanje preostrega uma sta pravi razlog. Argumentacija je res škandalozna. Je pljunek na zgodovino slovenskih civilnodružbenih bojev za demilitarizacijo in ugovor vesti v osemdesetih letih. Ki so si skupaj z zahtevami za svobodo izražanja, združevanja, odpravo smrtne kazni ... prizadevali za širitev polj svobode. Kajpak Erjavec ni bil del teh bojev. Z ničimer se ni izpostavljal, ničesar ni tvegal. Bil je slepi potnik na ladji v odprto družbo in državo. Zato s tako lahkoto klati neumnosti, namesto da bi enkrat za spremembo začel opravljati funkcijo zunanjega ministra. Kajti, če sta v katerem vidiku delovanja Cerarjeva vlada in koalicija res katastrofalni, sta na področju zunanjepolitične iniciative. Vse, prav vse poteze vlečemo napačno. Še tiste, ki se za trenutek zdijo racionalne in modre. Kar kaže tudi ambivalenten odnos do Rusije. Dobri odnosi z Rusijo bi bili lahko slovenska prednost in priložnost v času nove hladne vojne. A po eni strani ji, Rusiji, odpiramo vrata, po drugi kanimo poslati slovenske vojake v združene sile severnoatlantskega zavezništva na rusko mejo na Baltiku. V misijo, ki si jo naša vlada in diplomacija očitno predstavljata kot obrambni zid proti severnjaškim divježem v Game of Thrones. Če bomo svojo zavezo realizirali, bo slovenska »vojaška« prisotnost na ruski meji direktno proti nacionalnemu interesu. In če se je po drugi strani za trenutek zdela Pahorjeva pot v Rusijo ena redkih dobrih diplomatskih potez poosamosvojitvene Slovenije, se je že dan pozneje s podaljšanjem poti v Ukrajino in spremnim brezglavim blebetanjem spremenila v katastrofo. Že samo dejstvo, da je v Ukrajini komentiral vtise iz Moskve (češ da si »ruska stran ta hip preveč obeta od možnosti otoplitve odnosov z Združenimi državami Amerike in prvim srečanjem s predsednikom Donaldom Trumpom ...«) je znak, da Pahor na diplomatskem področju ni opravilno sposoben. In podoben sklep bi lahko potegnili za celotno oblastno strukturo. Če se vam zdi prehud, napravite test in predsedniku države in predsedniku vlade, predsedniku DZ, vodji desne opozicije zastavite dve vprašanji. Najprej, kateri zgodovinski in mednarodnopravni razlogi upravičujejo odcepitev Kosova od Srbije in kateri po drugi strani oporekajo odcepitvi Krima od Ukrajine. Neodvisnost Kosova smo med prvimi priznali, zaradi Krima pa pošiljamo na rusko mejo slovensko vojsko. In drugo, kateri razlogi so denimo Švedski omogočili, Sloveniji pa preprečujejo priznanje Palestine.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    17. 2. 2017  |  Mladina 7  |  Dva leva

    Slovenija nad vsem

    No, ne vem, kaj je bilo na teniškem turnirju na Havajih bolj ekscesno: ali sama raba spornega dela besedila ali sprenevedavo opravičevanje organizatorjev, ki so besedilo menda našli na Googlu. Dan po ekscesu so se v izjavah za medije zgražali in čutili ponižane, a posnetek na YouTubu razkriva zgolj, da so igralke in maloštevilni nemški navijači pritegnili pevcu, ki je z nekakšnim trumpovskim naglasom pel Deutschland, Deutschland über alles – pri čemer ni jasno, katero kitico so res peli. Po lastnih zagotovilih tisto, ki velja za današnji čas (Einigkeit und Recht und Freiheit für das deutsche Vaterland!). Najbrž res. A tudi Amere je treba razumeti. Kako bi pa vedeli, da je sporno peti Nemčija nad vsem oz. Nemčija čez vse, ko pa jim dnevno vlivajo v možgane krilatico America First. Kar je pravzaprav variacija istega sporočila.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    10. 2. 2017  |  Mladina 6  |  Dva leva

    Ameriško krivosodje

    Kaj imata skupnega Travis Bickle (Robert De Niro), junak kultnega Scorsesejevega filma Taxi Driver, in Donald Trump? O. K., eden vozi taksi, drugi vozi Ameriko. In svet. A to je le okvirna zgodba. Resnična podobnost je v tegobah. V insomniji. Patološki nespečnosti. Ki človeka izčrpava, deprimira, spravlja v obup in norost, mu daje občutek osamljenosti, obrobnosti in ga sili v neracionalna dejanja. Travis se je, dokler ni našel službe nočnega taksista, reševal tako, da je hodil ponoči v kino gledat porniče. Nočne projekcije v non stop kinodvoranah so bile v preddigitalnem obdobju rešilna bilka za osamljene, depresivne, suicidalne. V kinu nisi nikoli sam. Sam s seboj. Tudi Donald Trump, podobno kot Travis, ne more spati. A ne hodi v kino, ampak tvita. Še v času predvolilne kampanje so ameriški mediji poročali, da kmalu po tretji uri zjutraj, ko večina ameriških ponočnjakov že spi, večina jutranjikov pa še spi, začenja pošiljati tvite. Bolj zgodnje, bolj iracionalne. In sedaj, brez Melanie, brez Barona, brez New Yorka, brez Trump Towerja, brez soli v glavi, se menda sprehaja po prostranih, a praznih sobanah novega doma v Beli hiši in tvita. Kot je tudi doslej. Toda zdaj, ko na drugi strani bojne črte niso več Hillary in demokrati, odpira nove fronte. Tiste najobčutljivejše. In z najmanj možnosti ugodnega izida: fronto z mediji in fronto s sodišči.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    3. 2. 2017  |  Mladina 5  |  Dva leva

    Oranžni alarm

    »Zaradi prihajajočih dogodkov poveljstvo Hervardov razglaša oranžni alarm. Vsi razporejeni Hervardi v vseh treh bataljonih ste dolžni postopati po znanem protokolu in čakati na povelje oziroma mirovati do preklica oranžnega alarma. Da ne bo pomote. V petek pripadniki štajerskega bataljona ne prihajajte na protestni shod v Maribor. Pripadniki kranjskega in primorskega bataljona pa ne prihajajte v mesto Maribor. To je ukaz.« — Ukaz vrhovnega komandanta Hervardov Andreja Šiška pred napovedanim shodom proti ksenofobiji v Mariboru

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    20. 1. 2017  |  Mladina 3  |  Dva leva

    Promotorji moralne panike

    Ja. Sedaj pa žanjemo to, kar so nam v paniki in nesposobnosti racionalnega odziva naši politični predstavniki sejali. A duh je že zdavnaj ušel iz steklenice. Dokončno takrat, ko je civilna iniciativa profesorjev in staršev Gimnazije Franceta Prešerna v Kranju preprečila nastanitev mladoletnih beguncev v »njihovem« dijaškem domu in onečastila ime poeta, po katerem nosi gimnazija ime. Takrat so se sprenevedali vsi. Cerar, Pahor in zlasti resorna ministrica, ki je molčala kot grob. Molčala, čeprav bi že zaradi (preteklih) dodatkov za stalno pripravljenost, če ne zaradi aktualnih resornih zadolžitev, morala kričati in ustrezno reagirati. In vse, od sramotne rezilne žice do prav v teh dneh aktualne novele zakona o tujcih, je pravzaprav olje v kolesje nestrpnega populizma, šovinizma, rasizma. Zato je morda nedavni mariborski eksces tragičen, murskosoboški pa celo tragikomičen, a vse skupaj je povsem običajno. Perverzno običajno. Pričakovano. Tako je bilo skoraj povsod, kjer je država skušala urejati status ter namestitev beguncev in azilantov. Praviloma, a ne vselej in ne izključno, po iniciativi kadrov, vezanih na SDS. Ena od častnih izjem je za zdaj in upam, da taka ostane, Ljubljana.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    13. 1. 2017  |  Mladina 2  |  Dva leva

    Politika na 140 znakov

    Znano je, da je nemški finančni minister ne le zelo škrt (kateri finančni minister pa ni?), ampak tudi mrk in aroganten. In njegov vrednotni in politični zor je tak, da bi težko našel z njim kakšno skupno točko. A kljub temu ali pa prav zaradi tega sem bil nekako fasciniran nad intervjujem, ki ga je iz revije Der Spiegel ponatisnila Mladina. Ko sem v pogovoru s prijateljem omenil, da pa vseeno ne razumem, kakšen neki je smoter Mladininega ponatisa sicer zelo zanimivega pogovora, me je razorožil: »Poglej, že to, ker se z nemškim finančnim ministrom lahko prepiraš o Bachu in Mozartu, s slovensko ministrico pa kvečjemu o pozitivnih energijah in bibavicah, je zadosten razlog!« In me je prepričal.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    6. 1. 2017  |  Mladina 1  |  Dva leva

    Enigma Babe Vange

    Po Kitajskem horoskopu prihaja leto petelina. Ne vem, kaj pomeni za Kitajce, za nas gotovo nič dobrega. Že zdaj lahko napovemo, da bo to leto za čim prejšnjo pozabo. Če ne zaradi drugega, potem zaradi predsedniških volitev, ki bodo glede na minimalni učinek funkcije nesorazmerno naporne. Naporne za državljanke in državljane, volivke in volivce. In na žalost celo za nevolivce. A dejansko ne vem, česa naj se bolj bojimo v prihajajočem letu. Ali izbruha neobrzdanega populizma politikov, ki bodo skušali preskočiti letvico, ki jo je skrajno visoko postavil Pahor, ali nakladanja vseh vrst piarovcev in drugih preverjenih strokovnjakov. Ne moti toliko, da neobrzdano jemljejo denar tistim politikom in političnim strankam, ki so v stiski in verjamejo, da lahko t. i. marketinški strokovnjaki in strategi namesto in na mestu njih postorijo, česar sami ne zmorejo. Ko odpovedo sami in jim hrbet obrne tudi bog, jim preostane le še vera v marketingarje. Slepa vera! Kajti, če tako svetujejo, kot nastopajo v javnosti, potem jih k donosnim pogodbam lahko spravijo le hud obup, nesamozavest in stiska politikov. In potem ni čudno, da onkraj samodejnih in samoraslih kreacij in talentov praviloma ni nobenega velikega obrata. Pred kratkim je eden takih strokovnjakov, ki se je na začetku devetdesetih proslavil z izjavo, da za milijon (ne spomnim se ali dolarjev ali mark) spravi vsako parlamentarno stranko do zmage, in takoj potem na volitvah 1992 favorizirano osamosvojiteljsko stranko popeljal v grd poraz, na televiziji modroval, da je on že na pomlad vedel, da bo Trump zmagal. K tako suvereni »napovedi za nazaj« mu je močno pomagalo dejstvo, izpričano v nastopu, da ne pozna ameriškega volilnega sistema. Reči še pred koncem strankarskih primarnih volitev, da bo zmagal Trump, potem ko je na nacionalni ravni nagovorila Clintonova kar tri milijone volivcev več kot zmagovalec Trump, ki je zmago sestavil z minimalnimi prednostmi v odprtih državah, je neumnost brez primere.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    23. 12. 2016  |  Mladina 51  |  Dva leva

    Brezjajčna dvojčka

    V teh dneh mi radijski program, ki ga navadno poslušam med vožnjo z avtomobilom, polnijo različni pogovori o bogu, božjem sinu, odrešeniku, veri, obstoju. Neka gospa je ondan v kontaktni oddaji vzneseno vzkliknila: »Bog obstaja! Zagotovo. Zato je treba verovati.« No, tega ne razumem čisto. In tudi ne vem, kaj bi k temu porekel stari Pascal. A vedno se mi porajajo heretične misli, da če bog obstaja, ni treba verovati in ni treba verjeti. Obstoj boga odpravlja potrebo po veri. Vera je za dvomljivce. Kajti vera predpostavlja verjetnost oziroma možnost, da boga ni. Je zgolj nekakšna zavarovalna polica za primer, če vendarle je.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    16. 12. 2016  |  Mladina 50  |  Dva leva

    Kdo nam natika rogove?

    »Kazalo je (leta 2013, op. a.), da je prihod trojke, sestavljene iz predstavnikov Evropske centralne banke, evropske komisije in Mednarodnega denarnega sklada, neizogiben. A trojke v Slovenijo ni bilo. Dokument, ki smo ga pridobili, morda odgovarja na vprašanje, zakaj ne. Razkriva tudi, da je dal guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec enemu od državnih organov oziroma institucij letos izjavo, v kateri je poudaril, da se je Slovenija pred trojko rešila le zaradi ene stvari – 1,5 milijarde evrov vredne zadolžitve v ameriškem finančnem skladu Pacific Investment Management Company (Pimco). (...) To je mogoče razumeti kot priznanje, da ni bila Slovenija tista, ki je našla Pimco, ampak je bilo obratno.« — Delo Ozadja razkriva klavrno podobo slovenske suverenosti (12. 12. 2016)

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    9. 12. 2016  |  Mladina 49  |  Dva leva

    Štirje dobri možje

    Po avstrijskih volitvah si je marsikdo oddahnil. Ne le v Avstriji, ki je ohranila svoj obraz, ampak tudi tisti zunaj nje, ki so se bali, da bi se desni populizem začel valiti in širiti kot snežna kepa po Evropi. Potrdilo pa se je tudi, da tisti, ki so napovedovali, da bo Trumpov uspeh v ZDA vplival na evropsko volilno razpoloženje, ne premorejo prav veliko talenta za politično analizo. Ne razumejo, da vse, kar časovno in morda ikonografsko sovpada, ni tudi že v vzročno-posledični povezavi. Nestrpni populizem se nedvomno širi po Evropi, a ne išče navdiha v ZDA. Navdihuje se iz lastne agende. Če bi kulminirala kriza z begunci, kot je pred letom in več, bi verjetno tudi Hofer lahko več prestrašenih volivcev pripeljal na volišča. Tako pa se je po prvi, tesni, a razveljavljeni zmagi Van der Bellna dodatno aktiviralo ne le levoliberalno, svetovljansko, ampak tudi osveščeno zmerno konservativno volilno telo. Podprli so ga namreč tudi nekateri izpostavljeni politiki ljudske stranke – ÖVP, kar je razburilo del tradicionalnih volivcev. In kar je prijetno presenečenje, v drugem krogu je razlika v politično in vrednotno razcepljeni Avstriji narasla na razkošnih 7,6 % glasov. A kljub tej zmagi sta Avstriji še vedno dve. Ena v »lodnu«, lovskem slogu oblačenja in razmišljanja, druga svetovljanska. Če pogledate volilni zemljevid, vidite, da je pravzaprav podobno kot v ZDA, in še bolj, kot je v Sloveniji. Volilno preferenco določa rez urbano : ruralno. Štajerska je lovska, a mesto Gradec liberalen. Koroška je še bolj lovska, a Celovec odprt. Podobno je z drugimi večjimi mesti. In seveda najbolj izrazito je Van der Bellen zmagal na svetovljanskem Dunaju. Velika zmaga. In to kljub temu, da nasproti desnega populista Hoferja ni stal levi populist, ampak resen, lakoničen politik. Ki ni prilagajal svojega besednjaka in agende razmeram in potrebam domnevne večine volivcev, ampak je jasno izrazil naklonjenost beguncem, ki so dobrodošli; etničnim, socialnim in slogovnim manjšinam, ki bogatijo družbo (novi predsednik je denimo eksplicitno za istospolne poroke in pravice istospolnih parov do posvojitve otrok), je za »drago« državo blaginje in solidarnosti. In je kljub temu ali pa morda ravno zaradi tega zmagal. V Ameriki so demokrati nasproti populističnemu prostaku Trumpu postavili hiperpragmatično in preračunljivo Clintonovo, pa so vseeno dobili zaušnico.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    25. 11. 2016  |  Mladina 47  |  Dva leva

    V postelji z Donaldom

    Spet se uresničuje banalna krilatica, da je vsaka, tudi najslabša stvar za nekaj dobra. Tako je izvolitev prostaka Trumpa prvič proizvedla zadržanost in hladno vljudnost tudi pri najbolj slepih evropskih sledilcih in zaveznicah ZDA, kot sta Nemčija in Velika Britanija. Nemčija zaradi zgodovinskega dolga, Britanija zaradi zgodovinskega zavezništva, nista nikoli pred tem izražali kritik, kakršno si je denimo vsake toliko privoščila Francija. Tokrat pa so diplomatsko zadržani, hladni in komaj vljudni v čestitkah tudi tradicionalno najbolj zvesti sledilci. Takšni niso zgolj populistični, demagoški in nestrpni gromovniki, kakršen je Orban, Le Penova, nizozemski skrajni desničar Geert Wilders, voditeljica Alternative za Nemčijo (AFD) Frauke Petry. Predstavniki Pegide pišejo Trumpu, naj jim rezervira zaporniške celice za evropske politične voditelje ... V tej združbi političnih primitivcev so se znašli tudi predstavniki moje dežele. Zato me je resnično sram. Ne toliko zaradi stališč desnice.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    18. 11. 2016  |  Mladina 46  |  Dva leva

    Zlata doba

    Da je bodoča prva dama Združenih držav rojena v Sevnici, ni prav velika stvar. Ampak recimo, da so zaradi tega sevniški lokalci lahko zadovoljni ali celo ponosni. A za evforijo ni prostora. Doslej je kakšna patriotska sla ni obsedala. Svojega Trumpa je menda enkrat pripeljala za tri ure na Bled. Ampak v redu. Ljudje imajo navado, da se, kolikor je le mogoče, prilepijo na podobo kakšne znane, uspešne, slavne osebe. Tako so se javljali domnevni davni ljubimci in ljudje, ki bodočo prvo damo poznajo iz prve roke. Med vsemi zapisi, izjavami je najbolj odbita tista, v kateri mladostna prijateljica računa, da bo Melanija očistila Belo hišo kiča in dvignila raven dizajna. Kdo? Melania? Trumpova Melania? Če komu ni jasno, v kakšnem estetskem okolju živi in očitno tudi tvorno sodeluje v oblikovanju, naj pogugla Trumpova domovanja. Recimo zasebni penthouse v Trump Towru. Česa tako kičastega, bizarnega ne najdete niti pri ruskih tajkunih ali srbskih zvezdah turbofolka. In naša bodoča prva dama živi kar najbolj dobesedno v zlati kletki. Je dekorativni element Trumpove parade kiča. No, nič ni videti, da bi ob tem trpela.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    11. 11. 2016  |  Mladina 45  |  Dva leva

    Mladi papež

    Američani so se odločili. Izvolili so predsednika. Zase in za ves svet. Sedaj lahko, kot smo napovedali pred štirinajstimi dnevi, v svojem slogu zabrusi, da ni premagal samo Clintonove in demokratov, ampak tudi izrazito pristranske in navijaške medije. In še zlasti lastno stranko. Resnični velik poraženec niso demokrati, ampak republikanci, vrh stranke, establišment, ki je Trumpu obrnil hrbet. O.K., izbira je bila selektivna. Struktura vzporednih volitev kaže, da je Trump zmagal med belimi moškimi in belimi poročenimi ženskami, med tistimi, ki so manj izobraženi, starejši, živijo v ruralnih okoljih in hkrati zaslužijo nadpovprečno. A vendar, je to dovolj za pojasnitev formule zmage? Je res tako enostavno? V čem so tokrat zatajile ankete? Vprašanje je, če sploh v čem. Namreč, primerjava struktur volilnega telesa v predvolilnih anketah in vzporednih volitvah so pokazale, da je prišlo do opazne razlike v deležu visoko izobraženih v potencialnem in realnem volilnem telesu Trumpa. Kar lahko pojasnimo z učinkom, znanim z evropskih volišč, na katerega sem prejšnji teden opozoril. Namreč da izobraženi praviloma zatajijo privlačnost in svojo volilno izbiro populistov, primitivnih, vulgarnih kandidatov. A jih na koncu vseeno volijo. Učinek poznajo Avstrijci v času Haiderja, Francozi v času Le Pena. Drugo pa je, da so bile ankete preveč površno brane in interpretirane. Zadnjih štirinajst dni so nakazale možen trend spremembe razmerij. In t. i. tracking polli, drsne ankete, so zadnjih nekaj dni jasno nakazovale trend, ki je na koncu pripeljal do Trumpove prednosti. Niso torej zatajile ankete, ampak interpretacije.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    4. 11. 2016  |  Mladina 44  |  Dva leva

    Med paranojo in perspektivo

    Ameriška nacija je menda razklana. No, to ni nekaj novega. Tudi pred drugim mandatom G. W. Busha je bila. A nikoli doslej niso bili ameriški volivci tako negativno nastrojeni – do kandidatke/kandidata lastne stranke. Demokrati do Clintonove, republikanci do Trumpa. No, na koncu bodo, ob verjetno rekordno nizki udeležbi, volivci izbirali nepriljubljenega kandidata lastne stranke. Tudi zato so (poleg razlogov specifike ameriškega volilnega sistema) volitve še vedno popolnoma odprte ne glede na navidez enoznačne napovedi, ki sledijo iz javnomnenjskih sondaž. Projekcije volilnih izidov so v zgodovini merjenj že doživele veliko totalnih pogrebov. Ne le v pionirskih časih merjenja, ko je Literary Digest v poštni anketi na mega vzorcu 10 milijonov naslovov (in dobil 2,4 milijona povratnih odgovorov) na volitvah leta 1936 napovedal zmago republikanca Alfreda Landona, dejansko pa je kar s 24,3-odstotno prednostjo (in 523 proti 8 elektorskim glasovom) zmagal Franklin Roosevelt. Odgovor, zakaj flop, je bil enostaven. Mega vzorec ni bil reprezentativen. A tudi kasneje, ko je bila metodologija merjenja in vzorčenja dodelana, je bilo tako v Ameriki kot Evropi nekaj hudih flopov.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    28. 10. 2016  |  Mladina 43  |  Dva leva

    Počutje države

    »Dobili bomo tretjo svetovno vojno, če bomo poslušali Hillary Clinton ... Ne bojuješ se več le proti Siriji, ampak proti Siriji, Rusiji in Iranu, drži? ... Rusija je jedrska država, a država, kjer jedrske bombe delujejo v nasprotju z drugimi državami, ki samo govorijo.« — Donald Trump nima najboljšega mnenja o protikandidatki

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    21. 10. 2016  |  Mladina 42  |  Dva leva

    Prizori iz zakonskega življenja

    Pri nas smo v zelo podobnem položaju. Medtem ko se kot hudič križa bojimo Janše in njegove morebitne vrnitve na oblast, spregledamo, da ne le Cerar in SMC, ampak celotna koalicija deluje proti temeljnim načelom socialne države in solidarnosti. Torej proti postulatom, na katerih se je na zadnjih volitvah oblikovala zmagovita formula, ki jo je pripeljala na oblast. Sprenevedanje, ki je udarilo na plano ob aktualiziranju in tematiziranju revščine in celo lakote otrok, je nekaj, kar je razgalilo koalicijo. Ne samo SMC, ampak tudi SD. Socialdemokrate, ki potrebujejo statistične izkaze in bilance ter birokratske rituale, da zaženejo učinkovito akcijo za zagotavljanje subvencioniranja prehrane učencem v osnovnih šolah, bi v normalnih razmerah, ko ne bi bilo volilno vedenje pogojeno s strahom pred nekom, volivci preprosto izpljunili. Kakšne dodatne argumente še potrebuje SD, da odigra svojo socialdemokratsko parlamentarno in koalicijsko vlogo, če vemo, da v Sloveniji živi 54.000 otrok v družinah, ki imajo dohodek na družinskega člana nižji od 360 evrov?

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    14. 10. 2016  |  Mladina 41  |  Dva leva

    Letni kino na Prešercu

    Dolgo sem bil prepričan, da je takšen slog širjenja božje zapovedi rezerviran za karikirane fundamentaliste verskih ločin. A pred časom so se začele znotraj občestva slovenske RKC oblikovati pro-life iniciative. Nič hudega, dokler je molitev za življenje in proti splavu ter nasploh soočanje s postavo in učenjem svoje cerkve ali intimni obred ali interno srečevanje in izmenjava vrednot znotraj skupnosti. A ko stopijo v javnost, imajo apeli drugačen pomen. Zavzemanje prostora pred bolnico, na katero hodijo ženske reševat številne ginekološke težave ter opravljat splave, pa je do konca sprevrženo.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    7. 10. 2016  |  Mladina 40  |  Dva leva

    Mazurka, čardaš ... polka

    »Predsednik Demokratične republike Kongo Joseph Kabila je sporočil, da bodo prestavili volitve, saj se mora država bolje pripraviti.«
    — Predsednik Kabila ve, da ne gre zaupati nepripravljenim volivcem (MMC TVS, 4. 12. 2014)

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    23. 9. 2016  |  Mladina 38  |  Dva leva

    Piramida nevednosti

    Vam ime Joseph G. Garrett kaj pove? Če ne, si morate priklicati v spomin leto 2001 in čas, ko so nas na veliko porivali v Nato. In kakor so nekateri naivno verjeli, da si kupujemo vstopnico za klub varnih, so tisti, ki so nam prigovarjali, naj vstopimo, v novih članicah videli predvsem trg za vojaško (pretežno ameriško) orožje in opremo. Zato sem takrat (leta 2001) zapisal, da po padcu berlinskega zidu Nato ni več več zgolj nedoločena, vojaška North Atlantic Treaty Organisation, ampak predvsem North Atlantic Trade Organisation. In zato je bil pomemben kriterij pripravljenosti za vstop pripravljenost dvigniti vojaški proračun. Ameriška stran, ki je imela (in ima) v zvezi ključno in zadnjo besedo, je pripravljenost takrat ocenjevala na podlagi t. i. Garrettove študije, ki je ugotavljala vrzeli v usposobljenosti in (predvsem) opremi Slovenske vojske. Pristop ameriškega patrona vojaške zveze ne bi bil nič kaj neobičajen, če ne bi neposredno po opravljenem ključnem nadzornem obisku strokovne delegacije ameriškega obrambnega ministrstva in ameriškega poveljstva za Evropo, ki je pripravljenost Slovenske vojske ocenjeval na podlagi primerjave napredka z ugotovitvami omenjene študije, na vrata obrambnega ministrstva potrkal Joseph G. Garrett. Da, tisti general Garrett, ki je v študiji ugotavljal, kaj Slovenski vojski manjka, je samo nekaj mesecev kasneje kot aktivni upokojenec prišel ponujat asortiment manjkajoče opreme. Bilo je precej ponižujoče, saj ga je moral sprejeti obrambni in vojaški vrh. No, krivda ni (samo) pri njih, ampak v takratnem slovenskem političnem razredu, ki je skoraj v celoti in soglasno ugotovil, da za Nato ni alternative. A ne samo politični razred, tudi mediji v pristopni evforiji v glavnem niso kritizirali obiska. In pričakovano, tudi nacionalna televizija nespodobnega obiska ni problematizirala.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    16. 9. 2016  |  Mladina 37  |  Dva leva

    Kako izgubiti na volitvah?

    »Kot je danes poročal časnik Delo, bi moralo 22 vojakov na Baltik odpotovati že pred dobrim tednom dni, a na dan odhoda ni bilo avtobusa, ki bi vojake prepeljal na brniško letališče. Je pa v ponedeljek na sever Evrope z Brnika odletela skupina devetih vojakov. Predsednik parlamentarnega odbora za obrambo Žan Mahnič (SDS) je že napovedal, da bo o tem zapletu danes razpravljal omenjeni odbor.«
    — Mladi Janšev demokrat ne ve, da za odhod na napačno mesto, z napačnim motivom nikoli ni prepozno (STA, 13. 9. 2016)

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    9. 9. 2016  |  Mladina 36  |  Dva leva

    Smrtno resni šaljivci iz SDS

    Zadnjo domislico Janševe SDS, da bo tožila državo zaradi slabega izida na volitvah, večina komentatorjev ocenjuje kot šalo, kot slabo, kot absurdno šalo. Šala? Že mogoče, da je šala. A z njo mislijo smrtno resno. In tu je problem. Ne problem države, ne problem davkoplačevalskega denarja, ki ga seveda ne morejo in ne bodo dobili, ampak problem same mentalne kondicije in urejenosti stranke in njenega voditelja. Ni treba posebej dokazovati, da ni verjetno, da bi se napovedane tožbe mimo gospodarja spontano domislil kakšen preveč razposajen, norčav ali knjigovodsko očaran strankin aparatčik. Te svobode v SDS ni. Ves domet genialnosti stranke ustreza dometu JJ in ves domet norosti tudi. In tu gre evidentno za politično norost. Kot se zdi, je SDS v nekakšni terminalni fazi. Kar ne pomeni, da bo kar čez noč odmrla, ampak da bo z manjšimi vzponi in ponovnimi padci počasi, a zanesljivo lezla na smetišče slovenske politične zgodovine. V SDS, v nasprotju s precej pogostim prepričanjem komentatorjev, ni zares dogajanja, refleksije, ki bi skušala prekiniti vse bolj deliriantno in suicidalno ritualno prakso. Izstopi, ki so se v zadnjem času zgodili – v resnici jih sploh ni tako veliko, kot se v medijih skuša prikazati –, niso izstopi iz protesta proti norosti, ampak zgolj proti neustreznemu lastnemu položaju kritikov v stranki. Denimo, Čuš, ki je glasno odstopil, ni oporekal strankine dejavnosti na ključnih vsebinskih pozicijah in iracionalnih, nekorektnih, nestrpnih metod. Kako tudi bi, saj je po vrednotah in po dejavnosti pozicioniran desno od dominantne (tj. Janševe) linije SDS. Zato je bilo toliko bolj nelogično, pravzaprav politično in moralno perverzno, da je Združena levica s Čušem združila moči v interpelaciji zoper ministra Gašperšiča. Ne zaradi vsebine interpelacije, ampak zaradi nespodobne ad hoc koalicije, ki reducira politični boj na hiperpragmatično usmerjenost k doseganju ciljev. S tem dejanjem se je žal tudi ZL vpisala v klub osamosvojenega in odtujenega političnega razreda, ki meni, da je za doseganje (političnih) ciljev vse možno in vse dopustno.