dr. Bogomir Kovač

dr. Bogomir Kovač

  • Tolstojeve sage

    Velika politična bitka med sindikati in vlado glede proračunskih rezov je končana. Mirovni socialni sporazum je tudi v tem primeru posledica politične zrelosti na obeh straneh, zato tu ni ne zmagovalcev in ne poražencev. Pomembneje pa je, zakaj je do socialne plačne bitke sploh prišlo, kaj so akterji s tem sporočili sebi, državi in tudi EU. Dobljena bitka je lahko izgubljena vojna, če ne bo dejanskih sprememb. Pri vladi z ekonomiko povpraševanja, pri sindikatih z upoštevanjem ekonomike ponudbe, pri EU z zasukom k socialni uniji. Za vse velja, da primarni problem reševanja te krize ni stvar ekonomskih politik, temveč politične ekonomije, vrednot in ne vrednosti.

  • Privatizacija torej?

    Privatizacija dobiva v Sloveniji ireverzibilno naravo, kot poplave in druge naravne nesreče. Nima niti legitimne podpore niti ustreznih legalnih temeljev, ljudje ji nasprotujejo, privatizacijska pravila igre ne obstajajo. V zmešnjavi vladnih menjav, neustreznih institucionalnih rešitev in katastrofalnih kadrov-

  • Stara mantra

    Ekonomskopolitični okvir Cerarjeve administracije ostaja nespremenjen, kot bi prebirali in razpravljali o ekonomski politiki pred tremi ali štirimi leti. Podobne težave glede rasti, brezposelnosti, fiskalne konsolidacije, zadolženosti, fiskalnih in monetarnih evropskih zavez, domala enaki ekonomski argumenti in politično sporne smeri reševanja. Hkrati pa smo zamenjali tri vlade in očitno še vedno ne razumemo, kaj je problem in kje so rešitve. Ključna težava postaja politična stabilnost kot pogoj ekonomskih sprememb. Znašli smo se v krizi državne suverenosti, vodijo pa nas politični nevedneži.

  • Brez alternative

    Velike poplave postajajo letos in očitno tudi v prihodnje največja naravna in velika politično-ekonomska grožnja državi. Njihova pogostost, intenzivnost in usodnost so sorazmerne z našo nesposobnostjo celovitega upravljanja voda. Vojne ujme so posledica podnebnih sprememb, zgrešene urbanizacije in zanemarjanja urejanja vodotokov in poplavnih območij. Razmere so kritične, nesposobnost in neodgovornost nosilcev oblasti alarmantni. Škode in stroški zaradi poplav in slabih ukrepov daleč presegajo potrebna sredstva za protipoplavno zaščito. Vodni ekosistemi so naš izjemni naravni kapital in konkurenčna prednost, toda kot zanemarjena javna dobrina postajajo naša velika razvojna ovira.

  • Artefakt sodobne religije

    Stresni testi evropskih bank so za nami, toda večjih pretresov niso prinesli. Nova mantra centralnih bankirjev je ekonomskotehnično vsaj tako zapletena, kot je politično prozaična. Stresni testi so najprej del formalne graditve nove evropske bančne unije, kjer ECB prevzema normalno vlogo regulatorja in nadzorovalca evrskega bančnega prostora. Hkrati pa dokazujejo, da politično ne prinašajo rešitve, ker ne preprečujejo niti ekonomske impotentnosti ECB niti političnih problemov evroobmočja. Dobili smo načrtovani ekonomski pretres bank za politično umiritev razmer.

  • V fiskalni pasti

    Sredi oktobra je vlada za evropske fiskalne procedure in domačo politično razpravo oblikovala predlog proračuna za leto 2015. Postregla je z delnim računovodskim prestrukturiranjem postavk potrošnje, ponovila dosedanjo logiko fiskalne stabilizacije in ohranila visoka politična tveganja. Takšna usmeritev ni samo ekonomsko napačna, temveč vodi v novo politično destabilizacijo države. Oboje postaja moreča in domala nerešljiva evropska in domača političnoekonomska zanka. V dobrih treh letih se očitno niti tretja zaporedna vlada ni ničesar naučila.

  • Zato smo tu, kjer smo

    Dialektika kapitalizma in teritorializma ni nekaj novega, še posebej v obdobju stabilnega denarja, industrijskih revolucij ter svobodne trgovine. Zakoličila jo je Britanija v 19. stoletju, danes jo krojijo ZDA s pomočjo finančne ekspanzije in podjetništva. Svetovna trgovina je osrednje gonilno kolo sodobne globalizacije, gospodarske rasti in naraščajoče neenakosti. Sedanji prostotrgovinski sporazumi, zlasti med ZDA in EU, so poskus reševanja krize kapitalizma, rehabilitacija neoliberalizma, toda hkrati pomenijo zaton demokracije. Očitno je projekt postavil strateške meje pozicioniranja sedanje EU, Slovenijo pa ponovno soočil z obupno dilemo, kako preživeti kot politični subjekt.

  • Ekonomika s srcem

    Letošnja Nobelova nagrada za ekonomijo, petinsedemdeseta po vrsti, je v rokah francoskega ekonomista Jeana Tirola. Nagrada je dobil izjemno simpatičen, skromen, toda teoretsko sila pronicljiv in ugleden ekonomist. Njegov teoretski in praktični prispevek k razumevanju trgov, tržne regulacije in industrijske organizacije dokazuje, da sodobne krize in normalizacije tržne družbe ne moremo preseči brez učinkovitega obvladovanja tržne konkurence, razumevanja močnih organizacij in delovanja državne regulacije. Tirole je v marsičem strokovni antipod čikaške ekonomske šole, valilnice tržnega liberalizma in Nobelovih nagrajencev. Politično sporočilo je zato več kot jasno: poudarek Evropi, francoski šoli tržne regulacije in vrnitev k žlahtni teoretski univerzalnosti.

  • Čas za zasuk

    Konec septembra smo dobili letošnje Ženevsko poročilo o svetovnem gospodarstvu (Geneva Report), ki ga izdajata dve ugledni mednarodni raziskovalni ustanovi, CEPR in ICMB. Letošnje poročilo govori o svetovni zadolženosti in nujnosti razdolževanja. Šesto leto krize globalni dolg v razmerju do BDP-ja še vedno raste, zadolženost še vedno odloča o globini, dolžini in širini krize. Evroobmočje pri tem nima prave protikrizne rešitve, zadolženost vedno bolj ogroža tudi države BRICS. Razdolževanje zahteva skupno akcijo in bistvene spremembe dosedanjih protikriznih ekonomskih politik. Slovenija bi jih morala bolje razumeti, če želi nova vlada uresničiti razvojni zasuk.

  • Vojna

    Arabske vojne že nekaj desetletij usodno krojijo politične, ekonomske, pa tudi diplomatske in idejne zemljevide sveta. Politična histerija s fantomsko Islamsko državo, nova vojaška intervencija ZDA in njenih ožjih zaveznic, nadaljuje staro zgodbo zahodnih sil brez pravnih, političnih in moralnih pokritij. Toda pasti nove vojne so nevarnejše kot prej. Že dolgo nismo bili bližje globljemu vojaškemu konfliktu, širšemu političnemu kaosu in večjemu ekonomskemu zlomu. V igri velikih je Slovenija ponovno povsem izgubljena. Pahor, Cerar in Erjavec so v »koaliciji voljnih« politično padli na vsej črti.

  • Suverenost

    Finančni minister Mramor je imel na zaslišanju pred parlamentarnim odborom najtehtnejšo in najbolj strokovno predstavitev. Presenetil je s tezo, da je njegova prednostna naloga »ekonomska osamosvojitev države«. S tem je nehote zadel žebljico na glavico. Političnoekonomski problem suverenosti razkriva konstitucionalne pomanjkljivosti EU, ki so fiskalne, monetarne in strukturne težave držav. Odstira zanko politične verodostojnosti in avtoritete slovenske države od spodaj navzgor. Oboje terja nov premislek in protikrizno ravnanje. Temelj tega je obramba in ne razgradnja socialne države.

  • Junckerjeva šahovnica

    Nova sestava evropske komisije pod Junckerjevim mandatom še pred parlamentarno potrditvijo napoveduje politični zasuk, ki pa je vsaj za zdaj brez prave ekonomske vsebine. Junckerjeva struktura komisije in zasedba komisarskih mest sta nenavadna zmes politične spretnosti in cinizma. Pred EK so trije izzivi: kako ohraniti EU kot politični projekt, premagati ekonomsko krizo ter ohraniti mir ob ameriško-ruskem konfliktu v Ukrajini. Junckerjeva ekipa začenja v dramatičnem obdobju EU, ki je poln nove geopolitike, starih politično-ekonomskih zablod in spremenjenih razmerij moči med članicami. V tej nenačelni politični koaliciji in ekonomskem kaosu so slovenske dileme s komisarko Alenko Bratušek videti evropsko banalne in kajpada slovensko butalske.

  • Misterij okrevanja

    Septembrski podatki o gospodarski rasti so sovpadali s sklenitvijo koalicijske pogodbe in iskanjem ministrov nove vlade. V politično razgretih razmerah so spodbudne ekonomske novice izgubile potreben sijaj, misterij okrevanja je zaobšel tako strokovno javnost kot tudi politične akterje. Izhod iz recesije se kaže bolj v statističnih številkah kot v vsakdanjih presojah, da nam gre bolje, bolj v odboju kot v krepitvi trendov rasti, v katere bi lahko zaupali. Zato so politiki presenečeni, poslovneži nejeverni, ekonomski napovedovalci pa nemalo zmedeni. Toda dejanski izhod iz recesije zahteva ravno nasprotno, da strokovno obvladujemo anticiklično, da poslovno zaupamo v zasuk in da politično vemo, kam gremo. Ali to velja tudi za novo prihajajočo vlado?

  • Škotska zgodba

    Referendum o škotski neodvisnosti, 18. septembra 2014, je izjemen zgodovinski dogodek. Odpira vprašanja večje politične avtonomije pomembnih evropskih regij, napoveduje razpad držav in starih imperijev, napoveduje konec najstarejše politično-ekonomske unije v Evropi. V svetu ekonomskega povezovanja stavi na različnost kulturnih identitet, globalni neoliberalizem podreja tradicionalnemu nacionalizmu. Deluje postmoderno in hkrati anahronistično. Škoti kot v nekdanjih časih svojega razsvetljenstva želijo znova postati politično-ekonomski laboratorij Evrope. Njihove dileme govorijo o usodi EU, v marsičem so naše sedanje in prihodnje ogledalo.

  • Reševanja Elana

    Evropska komisija je sredi avgusta sporočila, da zaradi nedovoljene državne pomoči in zavlačevanja z vračilom plačila zahteva stečaj ali likvidacijo družbe Elan. Zgodba traja od leta 2008, zahteva je ostra, kaže pa na tri velika vprašanja. Prvo zadeva fantazmo enotnega trga EU, drugo našo notorično nesposobnost za vodenje in upravljanje državnih podjetij, pri tretjem gre za Elan in njegove ljudi, za tragično pot sestopa z Olimpa nacionalnih šampionov na smetišče poslovne zgodovine. Smo talci nesmiselnega evropskega intervencionizma ali ustvarjalci lastnega političnoekonomskega kaosa? Oboje. Prav zato je Elanova zgodba tako žalostna, a sila poučna.

  • Turizem?

    Predzadnja avgustovska kolumna je že po tradiciji namenjena turizmu, malo zaradi počitniške nostalgije, predvsem pa zaradi vpliva turizma na gospodarsko rast držav in blaginjo ljudi. Turistična industrija v zadnjih letih deluje antirecesijsko, ljudje tudi v kriznih časih očitno najdejo uteho v potovanjih. Svetovna turistična organizacija (UNWTO) letošnji svetovni dan turizma v septembru posveča turističnemu biznisu kot veznemu členu med skupnostmi. Turistična globalizacija nenadoma stavi na sodelovanje lokalnih deležnikov, turistična »inkluzivnost« kaže trend reševanja krize kapitalizma.

  • Kapital v XXI. stoletju

    Denimo, da se sredi počitniških dni sprašujete, kaj pametnega prebirati, in ste hkrati v dobri intelektualni kondiciji. Če izpolnjujete oba pogoja, potem je 950 strani obsegajoča knjiga francoskega ekonomista Thomasa Pikettyja »Kapital v XXI. stoletju« prava izbira. Gre za knjigo, ki je političnoekonomsko javnost spravila v delirij zaradi obsežne analize dohodkovnih neenakosti in kritike kapitalizma. Piketty želi postati Marx našega stoletja.

  • Cerarjeva dilema

    Slovenija in njeni makroekonomski podatki že leto in pol kažejo šibko gospodarsko okrevanje. Podobno je z drugimi državami iz evrske skupine EU, MDS pa tudi za ZDA napoveduje znižanje potencialne rasti. Razviti svet kapitalističnega centra očitno doživlja dolgo obdobje stagnacije, za njim je izgubljeno desetletje razvoja. To je za majhna odprta gospodarstva še posebna težava. Nova slovenska oblast bo torej morala zelo dobro premisliti, kako prestopiti Rubikon makroekonomskih in razvojnih politik. Zato mora koalicijska pogodba temeljiti na veliko jasnejši ekonomski ideologiji in konkretnejših razvojnih projektih kot dosedanji politični papirji.

  • Znotraj ideologij

    Sestava nove koalicije kot običajno postaja banalna politična trgovina. Stranke postavljajo pogoje, se sklicujejo na programe, kupčujejo z ministrskimi mesti. Kakšno ekonomsko politiko, sistemske spremembe in slovite strukturne spremembe si lahko obetamo od nove vlade? To postaja temeljni kamen za Cerarjeve obljube o zasuku in pričakovanja volivcev, da se nam obetajo novi časi z drugačnimi voditelji. Želijo si družbe spoštovanja, namesto trde, brutalne in egoistične tržne družbe. Očitno je dilem več kot odgovorov in dobro bi bilo, da jih vsaj nekaj osvetlimo.

  • Saga o LB in NLB

    Sodba velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki je Sloveniji naložilo poplačilo obveznosti do varčevalcev Ljubljanske banke (LB), pomeni troje. Prvič, da so politiki in bančne oblasti v Sloveniji nagnjeni k politični poniglavosti. Drugič, da je saga o LB in NLB dejansko zgodba o vzponu in padcu nove države. In tretjič, da se političnoekonomska logika »izbrisov« vedno znova ponavlja. Sodbe ESČP so dejansko obsodba osamosvojitvenega nacionalizma in čudaškega razumevanja človekovih pravic, pa tudi svobode in morale. Dobili smo nesporen dokaz za enega največjih poosamosvojitvenih porazov slovenske politike.

  • Dobre novice

    Letošnje predčasne poletne volitve so pokazale dvoje. Slovenska država in volivci so navkljub izjemnim in izrednim razmeram izpeljali povsem normalne in legitimne volitve. Hkrati pa smo doživeli dramatične zasuke na političnem zemljevidu Slovenije. Tu je velika zmaga leve sredine nad desnim polom »pomladnih strank«, domala neprimerljiv politični vzpon Mira Cerarja, pa tudi usodni padec večine parlamentarnih strank. Politična pričakovanja so velika, njihovo izpolnjevanje težje kot kadarkoli. In tu tiči temeljna dilema nove vlade in mandatarja Cerarja.

  • Novi Bretton Woods

    Pred sedemdesetimi leti je v majhnem ameriškem mestu Bretton Woods v zvezni državi New Hampshire blizu kanadske meje potekala mednarodna konferenca o povojni gospodarski ureditvi sveta. Brettonwoodski sporazum velja za enega najdramatičnejših in najvplivnejših dogodkov v XX. stoletju. Vzpostavil je monetarne in institucionalne možnosti za politični mir in ekonomsko stabilnost, gospodarsko rast in zmanjšanje razvojnih neenakosti. Toda v njem se vseskozi lomijo različne političnoekonomske dileme, zato bi za izhod iz sedanje krize potrebovali novi Bretton Woods. V slovenski predvolilni vročici so to obrobne teme, ki za lokalno politično srenjo nimajo nikakršnega pomena. Tudi zato smo tu, kjer smo.

  • Upanje

    Letošnje parlamentarne volitve so dokaz, da se politična kriza v Sloveniji poglablja. V slabem mesecu vsiljene politične volilne drame smo doživeli malo novega. Četrta koalicijska vlada v petih letih bo jeseni ohranila novo staro neoliberalno usmeritev, ki jo usmerjajo priporočila EK. Volitve prinašajo malo novega po vsebini, več sprememb je pri pozicioniranju strank. Cerarju se kot novincu nasmiha zmaga, leve koalicije so bolj zavezujoče kot prej, Janša je izvrstno unovčil svoj zapor, RKC pa je ponovno razbila ambicije NSi in SLS. Toda za množično nezadovoljstvo ljudi so ti politični odgovori premalo. Poskus preurejanja politične podobe Slovenije z ZL in Pirati za zdaj ne uspeva.

  • Privatizacija

    Finančna kriza je spremenila ideološke zemljevide, neoliberalne vlade z desne in leve se vedno bolj srečujejo z lastnimi nasprotji. Nikjer ni to bolj jasno kot na podjetniški ravni. Slovenija se pravkar trudi s privatizacijo podjetij in finančno sanacijo prezadolženega gospodarstva in države. Oboje še vedno poteka v sozvočju z zapriseženo neoliberalno ideologijo, vse ima pridih poslovnih skrivnosti in nejasnih odločitev. Cimos, Helios, Lektrika in kajpada večni Mercator so primeri, ko na sceno stopijo bančni ekonomisti in finančni odločevalci, antagonizem med biznisom in državo pa se nadaljuje.

  • Postdemokracija

    V politični ekonomiji tržne družbe obstaja temeljno vprašanje. Ali lahko politična demokracija reši ekonomske in finančne krize? Demokratični volilni sistemi s svobodo izbire omogočajo, da ljudstvo določi prave in sposobne voditelje, protikrizne menedžerje. Toda v krizi so danes tudi institucije politične države in njihova legitimnost. V svetu postdemokracije vladajo politične in poslovne elite, formalni demokratični mehanizmi so odpovedali. Evropske in nove slovenske volitve so izvrsten primer krize demokracije. Zato je majhna verjetnost, da bodo v EU in Sloveniji prinesle ekonomsko odrešitev.

  • Nogomet

    Svetovno prvenstvo v nogometu bo naslednji mesec obvladovalo svet. Nogomet je vodilni svetovni šport in Brazilija velja za državo, kjer se nogomet ne igra, temveč je postal metafora za način življenja in razvojni preboj, temelj nacionalne identitete. Toda hkrati nogomet nosi s seboj vso umazanijo svetovnega biznisa, FIFA je simbol športne korupcije, velika prvenstva tudi v Braziliji postajajo trojanski konj neoliberalnega obvladovanja sveta. V tem kaosu interesov je nogomet zgolj kulisa napetih športnih užitkov, svojevrstna podoba protislovij sodobnega sveta.

  • Sanjska dežela?

    Drugi stečaj Mure je zgodba, ki si zasluži posebno pozornost. Ne zgolj zaradi žalostne usode ljudi za šivalnimi stroji, temveč zaradi zmotnih poti, ki so slovensko gospodarstvo in družbo pahnile na rob preživetja. Reševanje Mure je preprosto epopeja naše tranzicijske nesposobnosti, tragičen nesporazum, kako reševati panoge, podjetja in zaposlene. In učna ura, da najverjetneje tudi sedanja privatizacija slovenske industrije, ki naj bi jo po usmeritvah EU na novo uprizarjala DUTB in SDH, vodi v podoben razvojni potop.

  • Trk civilizacij šele prihaja

    Evropske volitve so z nenavadno zgodovinsko povezanostjo potekale hkrati z ukrajinskimi. V obeh primerih volitve niso prinesle politične odrešitve, temveč se pravi problemi šele začenjajo. Gladka zmaga oligarha Porošenka ni presenečenje, toda z njim se ukrajinska političnoekonomska drama zgolj poglablja. Težava je v tem, da se njegovo volilno geslo »Živeti po novem« očitno spreminja v epilog, kako umreti po starem. Predčasne volitve niso prinesle miru, temveč državljansko vojno, rusko-ukrajinski konflikt se povečuje, Ukrajina postaja nevarna grožnja globalnega miru.

  • Brati Tolstoja

    Evropske volitve 2014 obljubljajo drugačnost, dejansko ne pomenijo nobenega pravega politično-ekonomskega zasuka. Ekonomska recesija ni premagana, institucionalne pomanjkljivosti niso odpravljene, politična kriza še vedno traja. Demokratični primanjkljaj je tu logična posledica neliberalne ekonomske agende. Ekonomska divergenca se je s krizo poglobila, EU grozi postopno politično umiranje, razpad EU je danes bližje kot njena reintegracija. Volitve 2014 so prvi korak k možni rešitvi ali propadu sedanjega projekta. Politični čas se izteka in ekonomski kozmetični popravki ne bodo dovolj. Za zdaj EU lahko reši zgolj čudež ekonomske rasti, ki bi znova prekril politične razpoke in skrivnost evropske združevalne ideje.

  • Ekonomika vsakdanjega življenja

    Pred dnevi je v svojem triinosemdesetem letu umrl eden izmed najvplivnejših ekonomistov 20. stoletja, Gary S. Becker (1930–2014), profesor ekonomije in sociologije, Nobelov nagrajenec za ekonomijo leta 1992. Becker je ekonomski način razmišljanja prenesel na vsa področja vsakdanjega življenja in s svojim pristopom ter sklepi šokiral tako ekonomiste kot druge družboslovce. Postal je eden najzaslužnejših za interdisciplinarno naravnanost in uporabnost ekonomske vede, eden osrednjih chicaških apostolov ekonomskega liberalizma in imperialne vloge ekonomije med družbenimi vedami. Becker pa je hkrati izvrsten dokaz, kako problematični in usodni so lahko ekonomistična logika in želeni ekonomski učinki svobodnega trga. Spomin nanj je hkrati tudi potreben opomin.