dr. Bogomir Kovač

dr. Bogomir Kovač

  • Dvoumno sporočilo

    Letošnja izbira Nobelovih nagrajencev za ekonomijo buri duhove in sproža nekaj pomembnih vprašanj o položaju ekonomske znanosti, presoji kandidatov in temeljnem sporočilu odbora pri švedski kraljevi akademiji. Trije ameriški profesorji, R. Shiller, E. Fama in L. P. Hansen, si delijo teoretsko in empirično polje finančne ekonomije. Vsi trije preučujejo časovne variacije in posledice gibanja cen vrednostnih papirjev ter načine njihovega zajemanja in merjenja. Toda Fama slovi kot oče slovite hipoteze o tržni učinkovitosti finančnih trgov, Shiller velja za vplivnega kritika tega tržnega fundamentalizma, Hansen pa kot ekonometrik pomeni občutljiv most med makroekonomsko analizo in finančno poslovno teorijo. Zato je letošnje sporočilo odbora Kraljeve akademije dvoumno. Ekonomska veda je razcepljena, njeni odgovori protislovni, trije nagrajenci pa kljub teoretski inovativnosti in relevantnosti za finančno industrijo ne prinašajo nobene prave odrešitve.

  • Zaupanje

    Reševanje bank postaja nova evropska in slovenska prednostna naloga. Toda zmote in zablode glede fiskalne unije sedaj nadgrajujejo problemi nove bančne unije. Sestavni del tega je zahteva EU, da reševanje bank omejimo na bančno sfero, bančne izgube pa poravnavajo delničarji in določeni upniki bank, ne pa davkoplačevalci ali pa centralne banke.V Sloveniji po hitrem postopku pripravljamo spremembo zakona o bančništvu, ki uvaja nove načine zagotavljanja kapitala bank in širi meje insolvenčnih postopkov. Najbolj sporen je pri tem položaj podrejenih obveznic. Ne gre za nevtralne in tehnične bančne spremembe, z njimi se majejo temelji tržnega gospodarstva, suverenosti in legitimnosti denarja ter države. Ciprska kriza ni več nezaslišana deviacija, temveč sistemski primer. In tu je meja, ki je Čufar in Jazbec ne bi smela prestopiti.

  • Stoli na Titaniku

    Razprava o letošnjem proračunu dobiva posebne politično-ekonomske razsežnosti. Sprejemamo ga v izjemnih okoliščinah tako glede zahtev EU kot tudi notranjega položaja vlade. Bratuškova je prvič nanj vezala politično nezaupnico, negotovost glede domačih ekonomskih možnosti in zunanjih evropskih zahtev pa je večja kot kdaj prej. Proračun je zato bolj stabilizacijski kot razvojni, bolj računovodski kot projektni akt, njegovo majavo politično legitimnost omejuje izjemna ekonomska negotovost.

  • Angela Kazmierczak Merkel, tretjič

    Nemške zvezne volitve so bile nesporno letošnji osrednji politični dogodek v EU. Nemčija je relativna zmagovalka sedanje velike recesije (2008–2013), osrednja določevalka izhodne strategije in usmerjevalka sistemskih sprememb EU. Merklova slavi, pomeni izjemen politični rezultat v Nemčiji, utrdila je svojo podobo vodilne evropske politične osebnosti. Nemčija in EU sta s tem pridobili glede predvidljivosti razvoja in stabilizacije razmer, izgubili pa glede drugačne rešilne politične agende. Nemčija danes z Merklovo simbolizira tako upanje kot tudi brezup EU.

  • Ronald H. Coase

    V začetku septembra je v 102. letu starosti umrl Ronald H. Coase, najstarejši Nobelov nagrajenec, ki ga marsikdo uvršča med deset najvplivnejših ekonomistov vseh časov, čeprav večina kvalificiranih ljudi zanj ni nikoli slišala. Postavil je temelje nove discipline ekonomske analize prava in sodobne institucionalne teorije, njegovo razumevanje podjetja in trga, ekonomije in družbe je bilo prevratniško. Od tod skrivnost njegovega teoretskega razodetja in nenavadna zadržanost, s katero je nastopal. Bil je v središču ekonomske ideologizacije trga in hkrati njen nenavadni kritik. V zadnjem intervjuju, leta 2012 za slovito revijo HBR, je zato še zadnjič posvaril, da je treba ekonomijo rešiti pred ekonomisti. Dovolj dober argument, tudi za to kolumno.

  • V pravem trenutku

    Začetek likvidacijskega postopka za Probanko in Faktor banko pomeni troje. Slovenske oblasti so začele vendarle ukrepati na bančnem področju in akcija je usklajena z evropskimi institucijami. Obe banki sta po velikosti in pomenu periferni, toda hkrati stojita v središču problematičnih tranzicijskih bančnih poslov, zato je njuna likvidacija merilo nujnega zasuka in prestrukturiranja domačih bank. Likvidacijski postopek je hkrati mokra vaja za celotno politiko stabilizacije slovenskega bančnega sistema. Razkriva dosedanje pravne zamude in ekonomske zablode pri obvladovanju bančne krize, nakazuje pa izhod, ki ga lahko izpelje novo vodstvo BS ob asistenci katerekoli vlade. Nobeno kosilo ni zastonj in tudi to ne bo. Toda cena je lahko manjša, kot bi bila negotovost, ki jo lahko sprožijo grobi stečajni postopki in slabe politične presoje.

  • Umiranje na obroke

    Sredi počitniškega poletja je najprej Eurostat objavil podatke o skromni pozitivni gospodarski rasti evroskupine. Evropski politiki so pohiteli z napovedmi, da je recesija v EU vendarle premagana. Toda njihove predstave o reševanju krize so še naprej zgrešene. Na drugi strani se je v primerljivem obdobju v Sloveniji nadaljevalo zmanjšanje gospodarske aktivnosti. Vladi ekonomski zasuk ne uspeva, niti glede drugačne ekonomske politike niti sistemskih sprememb, njeni ukrepi izgubljajo politično legitimnost. Bratuškovi in njeni vladi se politično-ekonomski čas izteka. Vstajniška jesen in Bruselj ju bosta najverjetneje pokopala.

  • Kdo ne razume?

    Imenovanje Gašparja Gašparja Mišiča (GMM) za predsednika uprave Luke Koper je nov kadrovski polom in zgolj logična posledica popolnega političnega kaosa na področju upravljanja in vodenja državnih družb. Pri vodenju in upravljanju Luke je že nekaj let vse narobe, četrta vlada zapored, dve z desne in leve, v šestih letih dokazuje, da slovenska politična kasta ne razume pomena te družbe. Kršena so korporativna navodila OECD, bruseljske usmeritve in vse dosedanje dobre prakse. S takšno popotnico ta država ne more delovati niti Luka dolgoročno preživeti.

  • Panoga priložnosti

    Po petih letih krize je turizem dokazal, da sodi med najbolj trdožive gospodarske panoge. Letošnje poročilo o konkurenčnosti svetovnega turizma (WEF) vse skupaj povezuje z gospodarsko rastjo in ustvarjanjem novih zaposlitev. Turizem je ena od izhodnih strateških rešitev tudi za razvojne težave XXI. stoletja, od zaposlovanja mladih do trajnostnega razvoja. Slovenija je leta 2012 imela dobro turistično leto, deluje rutinirano in brez posebnih presežkov. Zato bo letos velik uspeh, če bomo ponovili lansko sezono in v slabih razmerah utrdili vitalno razvojno vlogo slovenskega turizma.

  • Usodni porazi

    Novi dogovor med EU in Kitajsko o uvozu solarnih panelov je dokaz novih postkriznih razmerij moči. V globaliziranem svetovnem gospodarstvu je svobodna mednarodna trgovina eden ključnih motorjev rasti, blaginje in miru. Sedanja kriza je marsikaj postavila na glavo. Pogajanja in spori o mednarodni trgovini tečejo povsod, med ZDA in EU, med EU in Kitajsko. EU, neenotna in notranje oslabljena, bo najverjetneje izgubila večino teh globalnih bitk. In to je lahko usodno.

  • Hipokrizija in mimikrija

    Vatikansko obglavljenje vrha slovenske RKC je povedno. Finančna kriza in moralna hipokrizija sta očitno oplazili cerkvene institucije in tudi sekularizirano državo, cerkvene, poslovne in politične elite. Skušnjave finančnih špekulacij zaradi prisvajanja moči so bile podobne, pregrehe očitno tudi. Toda slovenski škofje so bili zgolj vestni izvrševalci stare strategije o nujni materialni podstati posvečenih cerkvenih ciljev. Slovenska RKC je v tem zgolj podoba vesoljne cerkve. In v tem je osrednji problem.

  • Boj z brezposelnostjo

    Brezposelnost postaja ključna negativna političnoekonomska lekcija sedanje krize. Počasi prodira v ospredje temeljnih ciljev ekonomske politike, običajno skrita za gospodarsko rastjo. Kriza brezposelnosti je hkrati posledica sedanje velike recesije in globalnih trendov na trgu dela. V Sloveniji politika zaposlovanja ni v ospredju vladnih usmeritev, ni osrednji cilj, ki bi povezoval politiko gospodarske rasti in socialno državo. To je nevaren in nespameten spregled, ki onemogoča rešitve znotraj prevladujoče politike fiskalnega zategovanja.

  • Kako ugnati krizni cikel

    Med slovenskimi vladami, bruseljskimi evrokrati in političnoekonomskimi priporočili je vse manj jasnih pogledov glede razvoja državnega kapitalizma, globalnih poti tržne učinkovitosti in želene finančne stabilizacije. EU je dokaz postmoderne družbene povezanosti z nejasnim razmerjem med ekonomijo in politiko, poslovnimi elitami in političnimi povzpetniki. Kriza je razkrila, da ne obstaja odrešujoča ekonomska ideologija, da ni enoznačnih ukrepov ekonomske politike, da preprosto ni potrebnega zaupanja med ključnimi deležniki družbenega razvoja. Slovenija postaja dober primer teh dilem.

  • Jazbečev prihod

    Sredi julija je Slovenija dobila novega guvernerja Banke Slovenije, Boštjana Jazbeca, dobrega akademskega ekonomista z mednarodnimi bančnimi in finančnimi izkušnjami. Finančna stabilnost države je bolj kot kadarkoli odvisna od stabilnosti bank, ki tvorijo središče krize in so hkrati temelj gospodarstva. Upravljanje slabih terjatev in sanacija bank postajata ključna ekonomska operacija države, tudi eden najpomembnejših členov nove evropske arhitekture. Bančna unija je šele na začetku, njene operacije so ključne za fiskalno stabilizacijo in politično preživetje EU.

  • V močvirju

    Rebalans proračuna v DZ in ponovno opozorilo EK glede fiskalne konsolidacije se znova iztekata v začaranem krogu prociklične ekonomske politike. Nova slovenska vlada ni dovolj prepričljiva glede svoje fiskalne in razvojne politike, EU vztraja pri spornem modelu srednjeročne finančne sanacije članic. Oboje ruši najpomembnejše, kar potrebujemo – zaupanje med gospodarstvom, potrošniki in investitorji, med domačo vlado in evrokrati. Zasuk k rasti in zaposlenosti se zdi v tem močvirju vse manj verjeten, toda politična odgovornosti za kaotične ekonomske razmere tiči na obeh straneh.

  • Balkan

    Vstop Hrvaške kot 28. članice EU je pomemben in hkrati protisloven dogodek. Na eni strani dokazuje, da sta EU in Hrvaška tudi v kriznih razmerah sposobni razvojnih sprememb, hkrati pa nova evropska širitev ni magična rešitev niti za EU niti za Hrvaško. Slovenija je s hrvaškim pristopom pridobila, nekaj več bo obojestranskih poslovnih priložnosti, boljša bo mobilnost ljudi, višja bo kultura sodelovanja. Toda stari problemi ostajajo, od meje do NLB, zato bo EU kot skupna hiša zgolj nova možnost za njihovo učinkovitejše reševanje.

  • Lastnina

    Slovenski parlamentarci so prejšnji teden potrdili prodajo 15 državnih podjetij, politična vrata privatizaciji so torej odprta. Prodajne postopke tehnično ureja Sod, privatizacija pa tudi tokrat poteka brez prave strategije, mimo jasnih razvojnih namer in ekonomskih ciljev. Velja bolj za izsiljeno politično rešitev, izpolnjevanje zavez mednarodnim institucijam, manj gre za premišljene poslovne in korporativne rešitve. Za nameček bo po sili razmer privatizacijo spremljalo tudi podržavljanje prek »slabe banke«. Ne gre torej za politični umik države, temveč za ekonomsko realokacijo lastnine.

  • Konec sage

    Poslovna saga o prodaji Mercatorja se očitno bliža koncu, in kot vse velike zgodbe razkriva veliko. Tu so najprej zgrešeni poslovni modeli, slabo korporativno upravljanje in prekomerno zadolževanje družbe. Mercatorjevo usodo je v resnici zapečatila visoka politika z lastninskim mešetarjenjem, banke in njihov začarani dolžniški preplet so to zgolj nadgradile. Odpovedali so tudi nacionalni regulatorji trga in financ. Agrokor in Todorić sta na drugi strani seveda ravno tako problematična prevzemnika. Od tod množica poizkusov prodaje in zakulisnih blokad, ki so dodatno skazili korporativno podobo Slovenije v mednarodnem poslovnem svetu. Ogledalo torej, ki pove vse, kar je treba vedeti o sedanjih tegobah tranzicijske Slovenije.

  • dr. Bogomir Kovač

    dr. Bogomir Kovač

    14. 6. 2013  |  Mladina 24  | 

    Iskanje krivca

    Konec maja je izvršni odbor MDS objavil poročilo o ekonomski pomoči Grčiji (SBA, EFF), ki razmeroma ostro kritizira dosedanje postopke in rezultate reševanja grške dolžniške krize. Evropski pristop je zgrešen, pravijo. Reakcija EK iz Bruslja je bila hitra, sporno ravnanje »trojke« (EK, ECB, MDS) pa so označili kot relevantno. Toda seme dvoma je vedno bolj očitno. Na ženevskem posvetu o svetovni ekonomiji so pred mesecem govorili, kje in kako iziti iz te krize. Pozabili pa so na bistveno, s kom in kdo naj plača ceno kriznega zapitka. Za Slovenijo so ti odgovori lahko pomembno vodilo vladnih in poslovnih sprememb.

  • V spirali

    Strm padec medletne gospodarske rasti, med največjimi v EU, ni posebno presenečenje. Slovenija se že od začetka krize konec leta 2008 nenehno oddaljuje od povprečne evropske razvitosti, podobno velja za blaginjo. Reševanje krize je v rokah tretje vlade, razvojno nazadovanje pa je rezultat tako številnih strukturnih slabosti slovenskega gospodarstva kot tudi krize vodenja in upravljanja, podjetij ter države. Tudi v EU se je želena politično-ekonomska konvergenca spremenila v naraščajočo politično polarizacijo držav in ekonomsko diferenciacijo z vidika konkurenčnosti in rasti. Napačna je dosedanja evropska makroekonomska politika, problematična in nesposobna je domača razvojna politika. Oboje je žal povezano, preboj pa je mogoč samo z obeh strani.

  • Ponovitev

    Vladna politika na področju finančne stabilizacije in fiskalne konsolidacije je v odločilnem obdobju. Oblikovani so vsi temeljni stebri vladne politike glede ciljev, načina izvedbe in časovnega okvira sprememb. Prav tako bodo v nekaj tednih znani vsi odtenki bruseljske ocene naših namer. Toda vlada je očitno spregledala, da si je vladajoča politična koalicija hkrati po treh mesecih vladanja zapečatila svojo politično usodo. Pod bruseljskim pritiskom je popustila Janševi domači ekonomski politiki. Ustavne spremembe in »izbrisani« so razbili njeno politično kredibilnost na levi sredini, fiskalno pravilo jo bo ekonomsko pokopalo v letu pred volitvami. Ponavlja se usoda Pahorjevih politično-ekonomskih neumnosti iz leta 2009.

  • Čas za državo

    Sredi aprila so ekonomisti in vsi najpomembnejši nosilci ekonomskih politik na konferenci MDS razpravljali o ustreznih makroekonomskih korakih pri sanaciji sedanje finančne in ekonomske krize. Ni velikih zgodb, gre zgolj za usmerjanje množice majhnih sprememb. In tu je obtičala tudi Slovenija. Za spektakularnimi napovedmi protikrizne politike Janševe vlade se postopoma pomikamo k sistemskim čiščenjem zadolženih podjetij, bank in iskanju občutljivega razmerja »dobrih ravnotežij«. Vse to poteka v dramatičnih razmerah poglabljanja recesije in padanja zaupanja. Očitno postajajo čas, smer in vodenje sprememb ključno vprašanje preživetja EU in tudi Slovenije.

  • Ohraniti trezno glavo

    Slovenija je v obdobju mrzličnega pričakovanja in ugibanja, kaj nas čaka glede bruseljske ocene naše ekonomske in reformne politike. Pri tem je razmeroma jasno vsaj troje. Slovenija je postala vroča kandidatka za reševanje in ocena Evropske komisije bo zato najverjetneje na meji zadostnega, zaradi bruseljske in ne naše kredibilnosti. Na drugi strani se je Slovenija z novo zadolžitvijo ogradila od neposredne zunanje nevarnosti, sklenila je tudi notranji dogovor s sindikati. Oboje vladi in državi zagotavlja začasen in potreben mir. Hkrati pa EU nadaljuje fiskalno koordinacijo, ki prinaša tretjo leto zapored negativne učinke in vzpostavlja nekakšno vojno stanje med severom in jugom. Iz vsega se lahko naučimo samo to, da je v tej zmešnjavi dobro ohraniti trezno glavo.

  • Iz ene skrajnosti v drugo

    Po dramatičnih dneh, ko je vlada sestavljala mozaik dokumentov, ki jih predpisuje nova fiskalna ureditev EU, je jasno vsaj troje. Vlada se je s hitro izpeljano zadolžitvijo otresla finančnega primeža. Na drugi strani je v veliki časovni stiski ponudila delovna razvojna in stabilizacijska dokumenta, ki ju v novem fiskalnem okviru zahteva EK. Oba dokazujeta vladne težave glede zasuka anticiklične ekonomske politike, pa tudi glede načrtovanih reform in razvoja. Očitno še vedno ne razumemo, da je ključ protikriznih ukrepov spodbujanje konkurenčnosti in rasti, podobno, kot je socialni mir pogoj za razvojni konsenz in politični zasuk.

  • Po Janši Janša

    Politiki ljubijo dramatičnost, izredne razmere, še posebej drame političnoekonomskih absurdov. Takrat postajajo preprosto nekakšne mitične figure odrešitve družbe. Nekje vmes obstajajo vsakdanje medigre, kot jih pripoveduje Zijah Sokolović. Razprava o fiskalnem pravilu spada med politične medigre, je nekakšna proračunska vojna med levico in desnico, domala usoden spopad med globalnimi vlagatelji in domačijsko ekonomiko. V začaranem krogu evropskih zavez, političnih obljub in ekonomskih razmer bo fiskalna pravila težko uresničiti brez posebnih transakcijskih stroškov in politične škode. Cena bo dvojna. Recesija bo večja, pribitki na finančnih trgih pa nič manjši.

  • Narobe svet

    Slovenija se je v teh dneh znašla na straneh uglednega britanskega The Economista. To je običajno dokaz, da gre nekaj narobe, sicer nas tam ne bi bilo. Sporočilo je sovpadalo z aprilsko objavo letnega ekonomskega poročila OECD in vrsto medijskih objav o Sloveniji kot morebitni novi žrtvi dolžniške krize. EU je po januarskem zatišju februarja doživela italijanski volilni šok, marca smo imeli Ciper, aprila je udarila portugalska sodba ustavnega sodišča proti varčevalnim ukrepom. Potem se je nam in drugim zgodila tudi Slovenija.

  • O thatcherizmu

    Smrt Margaret Thatcher je obudil njen kult najvplivnejšega britanskega politika 20. stoletja. »Thatcherizem« simbolizira radikalen zasuk britanske družbe, neoliberalizem je prevladujoča političnoekonomska paradigma tudi po krizi 2007–2008. Danes potrebujemo več in ne manj thatcherizma, tako z vidika načina političnega vodenja kot tudi ekonomske politike, iz krize lahko pridemo z manj države in več trga, trdi The Economist. Toda zgodovinska dediščina Thatcherjeve je bolj zapletena, politično protislovna in z manj ekonomskih čudežev, razviti svet pa tiči v krizi prav zaradi neoliberalne politike, ki jo je tako goreče zagovarjala.

  • Čakajoč naš sabat

    Ratifikacija hrvaške pristopne pogodbe in ciprska kriza na videz nimata ničesar skupnega. S Hrvaško se EU sredi leta širi na 28. članico, s Ciprom doživlja poglabljanje EU najbrž enega ključnih udarcev. Širitev EU še vedno povečuje njeno legitimnost, evrska dolžniška kriza napoveduje njen ekonomski konec. Evropa se bo morala v bližnji prihodnosti odločiti, ali EU ali evro, oboje skupaj postaja politično-ekonomsko nevzdržno. Stojimo med angleško vizijo EU kot skupnega svobodnega trga ter nemško predstavo evrskega elitnega kluba in dveh delov Evrope, germanske in drugotne. Nemci tako tretjič zapored, v slabih sto letih, pečatijo evropsko usodo. Namesto da bi postal Ciper zgled organiziranega izstopa iz evroobmočja, je postal simbol razkroja EU.

  • Ciper, druga Islandija

    Ciprska bančna kriza in način njenega reševanja sta nov dramatičen mozaični kamen v nizu zblojenih protikriznih zgodb EU in njenega reševanja evra. EU pred nami umira na obroke, znova in znova ujeta v labirinte svoje institucionalne zmede in vodstvenih nesposobnosti. Kako si drugače razložiti popoln fiasko s prvim predlogom reševalnih ukrepov (17. marec 2013), pa usodo popravkov dober teden pozneje, ki ponavljajo ključne napake grškega pristopa. EU je zapečatila ekonomsko usodo Cipra za dobro desetletje. Toda njegovi ekonomski grobarji so s tem zgolj utrdili svoje politično pokopališče.

  • Zasuk

    Potrditev nove slovenske vlade po dobrem letu od izrednih volitev 2011 v sedanji politični krizi ni posebno zmagoslaven dogodek. Toda ponuja vsaj pot za politični zasuk in možnost za drugačno ekonomsko razvojno alternativo. Oboje ta država potrebuje bolj kot si mislimo. Politična kultura janšizma je bila tudi v drugem mandatu nevzdržna, tekoča in razvojna ekonomska politika tudi tokrat prociklična in napačna. Bodimo povsem jasni, že druga vlada zapored je morala pasti, ker je bila politično ekonomsko nedorasla problemom, ki jih prinaša sedanja finančna kriza. Janševi osebni grehi so zgolj javna pokora, ki je obvladljiva znotraj pravne države in garancijske sheme odpustkov RKC.