Heni Erceg

Heni Erceg

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    29. 3. 2019  |  Mladina 13  |  Hrvaška

    Državljan na oblasti

    Pred kratkim je na Hrvaškem potekal množični protest novinarjev zaradi številnih tožb, ki dušijo svobodno in kritično novinarstvo, toda zdi se, kot da je protest bil, a ga v resnici ni bilo. Premier je vzvišeno preslišal vse pripombe novinarjev, potem pa zavestno razširil laž o predsedniku Hrvaškega novinarskega društva, češ da naj bi bil odpoved na HTV dobil, ker je žalil urednico, ne zaradi opozarjanja na cenzuro. Hrvaški premier je torej po potrebi lažnivec, pa tudi nasilnik, kajti kaj drugega kot prikaz moči in preteča obramba nasilneža sta bili tista železna ograja okoli vladnega poslopja in kopica do zob oboroženih policistov, ki so varovali premierov brlog pred mirno in spodobno novinarsko skupnostjo. Več

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    15. 3. 2019  |  Mladina 11  |  Hrvaška

    Pismo iz Avstrije

    »Račka plava preko Save, nosi pismo na vrh glave. V pismu pa stavek boleč: ne ljubim te več!« Nesrečna hrvaška oblast je tako, s posredovanjem domače katoliške cerkve, dobila pismo, iz katerega je mogoče razbrati, da niti desničarska oblast v Avstriji ne kaže več razumevanja za najpomembnejše hrvaško revizionistično-ustaško slavje, tisto na Pliberškem polju. Še huje, do njega kaže grob, negostoljuben odnos. Pismo, v katerem koroška škofija sporoča hrvaškim škofom, da prepoveduje mašo, ki naj bi jo maja letos darovali za pliberške žrtve, je povzročilo skrajno ogorčenje v hrvaški biti, privrženi zgodovinski »resnici« o suverenosti in demokratičnosti nekdanje nacistične države Hrvaške. Brez maše pa – to hrvaški škofje izkoriščajo izključno za pridige s politično vsebino, pri čemer pljuvajo na antifašizem in slavijo ustaštvo – vsekakor postane vprašljiva tudi sama žalna slovesnost, posvečena žrtvam, pripadnikom domobranske in ustaške vojske, ki so jih Angleži leta 1945, potem ko so ti ljudje pobegnili iz Hrvaške, izročili partizanom. Na milost in še bolj na nemilost. Več

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    1. 3. 2019  |  Mladina 9  |  Hrvaška

    Smrt svobode

    »’Za dom spremni’ je ustaški pozdrav, zato je kompromitiran,« je dejala hrvaška predsednica. »’Za dom spremni’ je pozdrav, ki se je uporabljal med domovinsko vojno, zato ni kompromitiran,« je predsednica rekla dan pozneje, potem ko se je nanjo vsul plaz očitkov njenih desničarskih trolov, češ da se je odrekla priljubljenemu ustaškemu pozdravu. Več

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    15. 2. 2019  |  Mladina 7  |  Hrvaška

    Državljanska beda

    V vseh boljših restavracijah, vemo, veljajo posebna pravila glede oblačenja, zato vas bo natakar v njih takoj opozoril, da niste primerno oblečeni, in vas, z izrazi obžalovanja, pospremil k izhodu. Nekaj podobnega velja tudi za splitsko Rivo, kamor se v soboto – v sicer popolnoma izpraznjeno mestno središče, razprodano v imenu boga turizma in »apartmajizacije« – zlije velikanska množica meščanov; tam skrbno oblečeni in naličeni pijejo kavo in se smehljajo v kamere številnih mobilnih telefonov. Tistega jutra pa se je skupina mladeničev oblekla popolnoma neprimerno in v svoji nevednosti izbrala ravno eno od najimenitnejših mest na Rivi, zato je natakar fante, kakopak, ljubeznivo opozoril, da je izbira oblačil neprimerna za njegovo kavarnico, in takoj so se napotili v kak manj imeniten gostinski obrat. A k vragu, bilo je prepozno in bilo je zaman. Takoj so bili tam tudi tisti, ki so v napisu na majicah, ki so jih mladeniči nosili pod jopiči, prepoznali nedopustno izzivanje, še več, nacionalno onesnaženje. Vaterpolisti beograjske Crvene zvezde so nosili majice z znakom kluba, ko so se pred tekmo s splitskim Mornarjem odločili še malo naužiti mitskega in – kot pač v vsaki legendi – lažnega gostoljubja domačinov, saj so v resnici le kako minuto za tem občutili pesti, kovinske palice in domoljubni bes nasilnežev. Dva sta se rešila z begom v Dioklecijanove kleti, tretji je stekel v napačno smer: pred njim morje, za njim norec, ki vihti morilsko gorjačo, zato se je pognal v vodo. Kot iz uma je s sebe potegnil »sporno« majico in vpil: »Črnogorec sem!« S tem je zadel samo bistvo nasilništva, katerega tarče so še zdaj, milijon let po vojni, predvsem Srbi. Pozneje so ugotovili, da je dobil poškodbe glave, moštvo Crvene zvezde je zapustilo Split, tekme niso odigrali, številni posnetki dogodka pa so preplavili medije. Posnetki, ki so jih voajersko napravili sami meščani. Tisti gostoljubni meščani Splita, ki so mirno opazovali ves ta nasilniški metež, mladeniču pa je na pomoč, ko je lezel iz vode, priskočilo eno samo samcato dekle, pa še to ob pripombi tam stoječe someščanke: »Vendarle je četnik!« Več

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    1. 2. 2019  |  Mladina 5  |  Hrvaška

    Himna

    Bilo je enkrat leta 1990, poročala sem z zborovanja HDZ v nekem mestecu, sicer znanem po tem, da je med drugo svetovno vojno padlo veliko njegovih meščanov, ki so na poziv komunistične partije »zašli« v partizane. Tedaj, nekaj desetletij po vojni, sem tamkajšnje prebivalce opazovala, kako žarečih lic in brez izjeme z roko na srcu nevešče zategujejo himno nove hrvaške države. Besedilo jim je delalo precejšnje preglavice, saj so bili leta in leta vajeni po ukazu neke druge partije grmeti jugoslovansko himno Hej, Slovani. Stala sem, naslonjena na neki zidek, in z zanimanjem opazovala preobrazbo ljudi – vojna na Hrvaškem se takrat sploh še ni začela – v zagrizene nacionaliste, ki so se čez noč zavedeli svoje večdesetletne zablode glede Jugoslavije in »tisočletne težnje po samostojni Hrvaški«. Več

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    18. 1. 2019  |  Mladina 3  |  Hrvaška

    Odlikovanja

    Slavje je bilo veličastno, prav kakor se za pomembno državo spodobi. S predstavniki oblasti, politično elito bratskega »nebeškega« naroda, predsednikom partije, te in one, vojaško parado, nekaj konji … In seveda s podelitvijo priznanj zaslužnim za nastanek in razcvet republike. V srcu Bosne so tako praznovali ustavno nepriznani dan Republike srbske, na skupnih fotografijah pa so si nežne poglede izmenjevali predsednik te državice, utemeljene na zločinu in množičnem izgonu Hrvatov in Bošnjakov leta 1992, hrvaški veleposlanik v BiH in najboljši tovariš predsednika RS, predsednik tamkajšnje HDZ, sicer nacionalist, ljub hrvaškemu premieru. Ugled obreda slavljenja zločinov se je še povečal z udeležbo bitja iz onstranstva z zlato čelado na glavi, vladike pravoslavne cerkve Irineja. Hrvaški veleposlanik v BiH in tamkajšnji prvi hadezejevec sta v Banjaluki nazdravljala etnično čisti državi, iz katere je bilo pregnanih 210 tisoč Hrvatov in 350 tisoč Bošnjakov, državi, katere vodja je ugotovil, da genocida nad Bošnjaki v Srebrenici ni bilo, Irinej pa je ob tem z moralno avtoriteto božjega odposlanca zatrdil, da je Republika srbska neodtujljivi del države Srbije. Eh, ko bi vsaj zahodna Hercegovina končno lahko postala neodtujljivi del Hrvaške, so, vdani v usodo, sanjarili predsednik HDZ BiH in njegovi tovariši v Zagrebu med opravljanjem večne naloge uresničevanja tisočletnih nacionalističnih sanj. Več

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    4. 1. 2019  |  Mladina 1  |  Hrvaška

    Predsedniške laži

    V prazničnem času je bila gneča v priljubljeni zagrebški slaščičarni Torte in to precejšnja. Kljub temu sta se odločila sestati prav v njej, da bi prigriznila kaj sladkega in si nekoliko osladila grenko politično življenje. Prvi je bil svetovalec predsednice države za notranjo politiko in bla bla …, drugi pomembnež iz obveščevalne agencije – težaško delo, vražja vsakodnevna skrb za varnost nacije. Tako sta ta pomembna možaka sedla skupaj. Več

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    21. 12. 2018  |  Mladina 51  |  Hrvaška

    Prevara in zaščita

    Da, za to poved bi najlaže rekli, da je le še eden izmed nacionalističnih kretenizmov hrvaške administracije, če ne bi bila ključna poved iz deklaracije o položaju Hrvatov v BiH, ki jo je pravkar sprejel sabor in je v resnici obsežen dokument o vmešavanju hrvaške politike v notranjo ureditev BiH, zasnovan na tipično hadezejevski revizionistični razlagi zgodovine odnosov med državama. Namen politične deklaracije seveda ni izboljšati položaja Hrvatov v Bosni, ki sestavljajo le 14 odstotkov tamkajšnjega prebivalstva, samo manjši del pa jih živi v Hercegovini oziroma v tistem delu Bosne, za katerega hrvaški nacionalisti tako ali tako trdijo, da je hrvaško ozemlje. Ne, deklaracija je nemudoma povzročila vnovično poslabšanje odnosov med sosednjima državama, porodil pa jo je izključno bes hrvaške desničarske vlade in skrajnežev v vladajoči stranki ob izvolitvi Željka Komšića za člana predsedstva BiH. Ta Hrvat je bil »po pomoti« izvoljen z glasovi Bošnjakov in je položaj »speljal« hrvaškemu favoritu, predsedniku tamkajšnje HDZ in zvestemu zagovorniku Tuđmanove zamisli o priključitvi dela Bosne Hrvaški. Mož je pred kratkim v Mostarju proslavljal 25. obletnico ustanovitve tako imenovane Herceg-Bosne, paradržave, utemeljene na zločinu, zaradi katerega so bili njeni voditelji na sodišču v Haagu obsojeni na milijon let zapora, hrvaški predsednik Tuđman pa razglašen za vodjo zločinskih dejavnosti, katerih namen je bil priključitev ozemlja Bosne Hrvaški. S tem je bila obsojena zločinska politika Franja Tuđmana v Bosni, njegovi privrženci pa so s pravkar sprejeto deklaracijo zgolj sporočili, da nimajo namena opustiti zamisli o razkosanju te države. Več

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    7. 12. 2018  |  Mladina 49  |  Hrvaška

    Otroci na čakanju

    Vsekakor ni lahko biti otrok. Niti če imaš kul in skrbne starše, kaj šele, če te obravnavajo kot manjši kos pohištva, ki ga v skladu z željami in razpoloženjem premeščajo sem ter tja, ali še huje, mu tu in tam namenijo kako brco. Vsi vemo, da idealnih družin ni in da bi malčki, če bi jih kdo vprašal in če bi si revčki upali, povedali marsikaj o svojih malih življenjih v družini, ki jo na Hrvaškem razglašajo za »osnovno celico družbe«. Ta država preprosto poveličuje vlogo družine pri revolucionarnem razvoju konservativne družbe, predvsem seveda družine z več otroki, ki jo sestavljajo očka, mama in čim več mladičev, od katerih jih bo nemalo – pri vsej katoliški indoktrinaciji in politični shizofreniji – zraslo v še eno generacijo novomašnikov, okovanih v kolektivnost in klerofašistično ideologijo. Svoboda tako ali tako velja za nevaren del fundusa politične nekorektnosti. Več

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    23. 11. 2018  |  Mladina 47  |  Hrvaška

    Leto 1930

    Ni si težko predstavljati privzdignjenih obrvi in stisnjenih ustnic hrvaških voditeljev, pa tudi tistih iz sosednjih držav, ob besedah, ki jih je francoski predsednik Emmanuel Macron izrekel v Parizu, na slovesnosti ob stoti obletnici konca vélike vojne. »Nacionalizem je nasprotje patriotizma, nacionalizem je izdaja patriotizma,« je Macron dejal pred zbranimi državniki, med katerimi ni bilo predstavnika Hrvaške, saj se je ta, ena od manjših habsburških pokrajin, tedaj borila na strani okupatorja. Malo pred tem je Macron še neposredneje zadel bistvo Evrope, izčrpane od desničarstva. Rekel je, da današnje razmere na celini spominjajo na tiste iz leta 1930. Toda te redke svarilne besede niso našle poti do hrvaške javnosti. Tukajšnji mediji jih niso objavili, ker so ustrezno predvideli nezanimanje nacije, prežete z nacionalizmom, ki si da prav zdaj največ opraviti s križarskimi pohodi proti novemu sovražniku, muslimanskim migrantom. Macron je svarilo o Evropi, ki se kot kaka nagnita barkača nevarno nagiba na desno, izrekel neposredno po nedavnem sprejetju ene od resolucij evropskega parlamenta. To so na Hrvaškem seveda prav tako popolnoma zamolčali, saj gre za dokument, ki se ne ukvarja s floskulo, tako priljubljeno pri hrvaških elitah, o obsodbi »vseh oblik totalitarizma – komunizma in fašizma«, ki je bila zanje izhodišče za brezmejno podlost izenačevanja jugoslovanskega antifašizma in ustaštva. Že naslov dokumenta je preveč odbijajoč, da bi ga na Hrvaškem sploh omenjali. Gre za Resolucijo o naraščanju neofašističnega nasilja v Evropi, v kateri je zapisan poziv k boju proti poveličevanju nacizma, neonacizma in vseh oblik diskriminacije in ksenofobije. Omenja se tudi poziv k postavljanju po robu desnemu ekstremizmu, vse je seveda precej zapoznelo, vendar dokument vsaj pravilno zaznava, da je krepitev ksenofobije v Evropi posledica nenasprotovanja neofašizmu, in trdi, da proces spominja na tisto, kar se je dogajalo v preteklosti, torej na Macronovo leto 1930. Več

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    9. 11. 2018  |  Mladina 45  |  Hrvaška

    Plesnivi kruh

    Tako je ravnatelju osnovne šole v Zagrebu pisala mama, katere hčerka s še šestimi sošolci od 15 učencev, kolikor jih je v razredu, ne hodi k verouku, in ga opozorila, da »niti teh 40 odstotkov otrok, ki so kar številna manjšina, očitno ni dovolj, da bi starše obvestili, kakšnim oblikam indoktrinacije bodo izpostavljeni njihovi otroci«. Za tem cerkvenim nasiljem nad malčki stoji združenje Lijepa naša, ki ga že leta vodi hudičevo iznajdljiv možak, sicer brat tukajšnjega najbolj znanega kriminalca, ki je v devetdesetih letih na valu privatizacije do temeljev razdejal in izropal celo vrsto velikih podjetij, potem pa mu je po izreku sodbe »pravna« država omogočila beg v Bosno, kjer še danes živi popolnoma svoboden. Drugi brat se je torej lotil občutljivejšega posla, dobičkonosnega kontaminiranja mladoletnih otrok. Človek je ekolog, ki meni, da je ekologija dosledno versko vprašanje in da je »Bog ustvaril zemljo in ljudi in nam zaupal odgovornost za to, kar je ustvaril«. Zato je tudi prireditev Dnevi kruha v šolah in vrtcih pravzaprav verski obred, katerega smisel je, kot pravi organizator, da se »z molitvijo, blagoslovom in simboličnim uživanjem kruha zahvalimo Bogu za vse darove«. Za takšno vzgojo mu vsaka od 324 vzgojno-izobraževalnih ustanov na Hrvaškem vsako leto odšteje pet tisoč kun. Pokrovitelj tega duhovnega posiljevanja malčkov je seveda katoliška cerkev, ki združenje obilno financira, poleg tega pa so, kot se hvali njegov predsednik, »vsi škofi na Hrvaškem njegovi člani in plačujejo članarino«. Več

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    26. 10. 2018  |  Mladina 43  |  Hrvaška

    Normalnost nasilja

    Nenadoma je bil predsednik parlamenta v obraz rdeč kot kuhan rak. Gorje! Pa ga menda ja ne bo kap zaradi razprave o zahtevi po odstopu ministra za zdravje, burni, vendar nepomembni, saj so zahteve opozicije glede na vojaško disciplino desne vladajoče večine tako ali tako zgolj folklora? Ne, ubožec je bil kot iz uma, ko je ena od opozicijskih poslank opisala, kako je na svoji koži občutila grozljivo, nečloveško ravnanje s pacientkami v hrvaških bolnišnicah. »Privezali so me za roke in noge in začeli abrazijo pri živem telesu. Maternico so mi izpraskali brez anestezije. To je bilo 30 najmučnejših minut v mojem življenju. Tako je videti 30 minut poniževanja vsake ženske od nekaj tisoč,« je ta ženska pogumno spregovorila o svoji izkušnji po spontanem splavu in izgubi otroka. Kot rak rdeči predsednik pa je v besu komajda izjecljal: »Kolegica, prosim vas, ne govorite o tako intimnih stvareh. Spravljate me v zelo neprijeten položaj.« S tem je razkril svoj resnični odnos do ženske, katere maternica je postala mračni predmet pohujšanja, tako rekoč žaljivka, »zelo intimna stvar«, o kateri se ne razpravlja na javnem kraju, kaj šele v parlamentu. Več

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    12. 10. 2018  |  Mladina 41  |  Hrvaška

    Narodi iz kartona

    To je res treba videti. Videti moraš to razkošje nacionalističnega kiča in državotvornega slepila, utelešenega v več sto kamnitih in bronastih kipih politikov in vojskovodij vseh vrst, umetnikov, piscev, pesnikov, da bi dejansko dojel razsežnosti revizionističnega absolutizma države, katere suverenost je tolikšna, da ji zaradi Natovega izsiljevanja in izsiljevanja Grčije grozi celo sprememba imena. Z novim imenom Severna Makedonija pa bo uničen ves ogromni identitetni trud, zaman bo preobražanje glavnega mesta Skopja v nazoren primer nacionalne zgodovine, ustvarjene v domišljiji. Iz mavca in knaufa. Ta blagi in prijazni narod, katerega pripadniki živijo s povprečno 300 evri na mesec, je že leta priča vlaganju velikanskih sredstev v stotine in stotine neverjetno komičnih kipov domnevnih narodnih voditeljev, levov in konjev in v nenavadno veličastne stavbe vzdolž Vardarja – shizofreni simbol ideje o stoletni makedonski državnosti, ki naj bi bila najbolj trpela prav za časa Jugoslavije. Več

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    28. 9. 2018  |  Mladina 39  |  Hrvaška

    Javna hiša

    S tem smo s posredovanjem tako imenovane javne televizije izvedeli, kakšna prijetna oaza je bil otroški dom za vojne sirote v mestu v bližini Zagreba, ki so ga partizani »napadli« leta 1942, čeprav je ustaška država ob pomoči cerkve v njem vestno skrbela za malčke podobno kot današnja oblast skrbi za srbske povratnike ali migrante. Več

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    14. 9. 2018  |  Mladina 37  |  Hrvaška

    Evangelij po Josipu T.

    To bi čisto lahko bile besede predsednika Švedskih demokratov, kakor se, kakšna ironija, imenujejo tamkajšnji skrajni, ksenofobični desničarji, ki so skupaj s podobnimi strankami prav zaradi antimigrantske, populistične retorike na nedavnih švedskih volitvah skoraj prevzeli oblast. Toda ne, to ni govorjenje Šveda Åkessona, odkritega častilca Hitlerja, ampak evangelijsko sporočilo častitega Josipa T. iz neke župnije v Gorskem Kotarju ob reki Kolpi, ki jo pogosto, čeprav v glavnem neuspešno, poskušajo prečkati migranti, da bi se prek Slovenije prebili do kake evropske države. Dušni pastir farane torej opozarja na strahotno nevarnost, ki jo pomenijo ti ljudje, kajti »Hrvaška je bila 500 let obrambni zdi krščanstva in braniteljica Evrope pred islamskim krivoverstvom« itd. V enakem evangelijskem tonu razpihuje sovraštvo do »krivovercev« in »dezerterjev« ta mali, nepomembni možic, katerega besede bi hitro poniknile v globinah kloake podobnih sporočil, če ne bi bilo neke pomembne podrobnosti. Več

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    31. 8. 2018  |  Mladina 35  |  Hrvaška

    V imenu prepovedi

    Dolgo so imeli skupno državo, pa so jo uničili. Skupno književnost in skupen jezik, pa so ga razdelili na dva. Identična! Imeli so skupno glasbo … Zdaj si želijo, da ne bi bilo tako. Vse, kar jim je konec koncev ostalo, je banalni grozeči nacionalizem, s katerim sejejo strah, sistemsko preobraženi v cenzorje, prepovedovalce vsega, kar imajo za sovražno, srbsko, torej četniško. O legitimnosti predstave, koncerta, festivala, o umetniški svobodi ali bolje o demokratičnih navadah nihče več ne sprašuje kulturnih delavcev ali pač od strahu onemele ministrice za kulturo, ampak njih, branitelje, ki so ob pomoči oblasti končno vzpostavili vladavino nesvobode, diktaturo povprečnosti, ki jim je prepuščeno, da so moralni, kulturni razsodnik in po potrebi deratizator. Tiste torej, ki kje v kakem zakotju ali na mestnih dvoriščih na ražnje natikajo jagenjčke, potem pa se nalivajo z žganico in na vse grlo prepevajo svoje gange, rere in ojkalice, torej napeve, ki so bili v odročnih balkanskih koncih dolga stoletja dejavnik združevanja tam živečih plemen. Hrvaških in srbskih. Več

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    17. 8. 2018  |  Mladina 33  |  Hrvaška

    Dobrodošlica

    »Pa vas ne moti, da so Srbi?» »Sploh ne, dobrodošli so, ne vprašajo za ceno, vse, kar hočejo, so dobre ribe, z veseljem pa kupujejo tudi naše drago oljčno olje.« Več

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    3. 8. 2018  |  Mladina 31  |  Hrvaška

    Oprosti im pape …

    »Petindevetdeset odstotkov Hrvatov obožuje Thompsona, preostalih pet odstotkov pa naj gleda Big Brotherja.« Tako meni trenutno najzaslužnejši med Hrvati, nogometni selektor Zlatko Dalić. Zdi se, da je z znanstveno analizo prišel do fantastičnega odkritja o množični priljubljenosti nacipevca Thompsona, katerega oboževalce odlikuje zavidanja vredna inteligenca, merilo njihovega dometa pa sta tuljenje o »genih kremenitih« – gre za udarno Thompsonovo pesem – in ustaški pozdrav Za dom spremni. Več

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    20. 7. 2018  |  Mladina 29  |  Hrvaška

    Nevihta v Moskvi

    »To bo Nevihta vseh neviht« je zadnjo tekmo v Moskvi napovedal reporter hrvaške televizije in s tem ustrezno opisal politično proizvedeno nogometno histerijo z vsemi značilnostmi vojne histerije izpred 23 let, ko je Hrvaška z akcijo Nevihta svoje ozemlje očistila osovraženih srbskih državljanov. Neznosno ozračje kolektivnega zanosa, v katerem je mučno stvarnost, obup zaradi socialnega in gospodarskega zloma države, v celoti zavzela nogometna žoga, se je navsezadnje sprevrglo v pavlihovski populistični cirkus, ki mu je osnovni ton dajala politična elita. Tista, ki si je brezobzirno prilastila odlike hrvaških nogometašev in si prizadevala njihov uspeh prikazati kot svoj lastni. Več

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    6. 7. 2018  |  Mladina 27  |  Hrvaška

    Domovinska bolezen

    Eh, če ne bi bilo vojne … in tranzicije iz teme v svetlobo, iz revščine v obilje. Vendar ne za ljudske množice – te so vse revnejše, ljubljena domovina pa jim tone v bedo in brezup –, le za izbrance. Bojevnike in junake. Ki so menda edini zaslužni za nastanek neodvisne & suverene Republike Hrvaške. Recimo Ante Gotovina, general in največji junak tako imenovane domovinske vojne. Kje bi bil danes, če te vojne ne bi bilo? Kje v Franciji, v tamkajšnji Tujski legiji, v družbi plačancev, kjer je bil, ko se je vojna na Hrvaškem začela? Dobival bi njihovo penzijico ali nemara tičal v kakem zaporu. Tako pa so ga po nekaj letih, ki jih je, obtožen hudih vojnih zločinov med akcijo Nevihta 1995, prebil v haaškem priporu, na Hrvaškem pričakali z vsemi državniškimi častmi. Medtem mu je skrbna država postavila gromozansko hišo v rojstni vasi, sam pa je povedal, da se bo v prihodnje ukvarjal z ribolovom! Še ena lažna romantična zgodbica o mogočnem generalu, ki si natakne stare hlače, vzame ribiške palice in mreže in se odpravi na morje v nonotovi barki, da bi nahranil družino, čeprav ima brez dvoma zavidanja vredno pokojnino zaradi neznanskih zaslug za osvoboditev Hrvaške in bojnih veščin, s katerimi je v beg pognal več deset tisoč srbskih civilistov. Toda ne, Gotovina je v zgolj nekaj letih »ribičije« obogatel, postal je lastnik številnih donosnih ribogojnic, nobenih težav ni imel z dobivanjem koncesij in kupovanjem sodobnih ribiških čolnov, pridobivanjem državnih subvencij in ugodnih posojil ... Pripadniki državne elite so pogosto gostje njegovih obratov, med njimi tudi nekdanji vodja socialdemokratov Zoran Milanović. Več

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    22. 6. 2018  |  Mladina 25  |  Hrvaška

    Teror demografije

    »Si morete misliti, lepo vas prosim, nočejo priti, čeprav jim ponujamo kar tri tisoč kun, hej, tri tisoč … za celodnevno delo brez premora sredi tega prečudovitega mesta pri temperaturi 40 stopinj, pa še spanje v bližnjem zabojniku.« Nekako tako je slišati neverjetno čudenje oziroma turobne žalostinke lastnikov restavracij in kavarn v Dalmaciji, približno milijon jih je, ki imajo hude težave s privabljanjem cenene delovne sile. Ta naj bi garala v njihovih gostinskih objektih, spala v nečloveških razmerah in za to dobila miloščino, ki jo lastnik včasih izplača, še pogosteje pa ne. V Splitu sta se lastnika restavracij stepla, ker sta oba hotela istega kuharja, enega od redkih, ki so se odločili za sezonsko delo v tem mestu; kakorkoli že, zaradi letošnjega nenavadnega pojava – pomanjkanja cenene delovne sile v turizmu – je zavladal popoln preplah. Kako to, da prebivalci Slavonije, nekoč bogate pokrajine, ki je danes popolnoma opustošena in kjer se velika posestva s hišami prodajajo za toliko, kolikor stane avtomobil srednjega razreda, nočejo biti več izkoriščana sezonska delovna sila v turistični Dalmaciji? Kako jih ni sram, da se namesto za slabo plačano ponižujoče delo v kakem fensi hotelu na rodni grudi odločajo za odhod v evropske države, kjer jih bodo za enako delo prijavili, bolje plačali in ne bodo živeli v ozračju zadušljivega sovraštva, kakršno vlada v mali državi velikega turizma? In kako sploh rešiti to strahovito težavo zmanjševanja števila Hrvatov, demografsko katastrofo, ki se vsiljuje kot osrednja politična tema v državi, zamišljeni kakor kraj srečnega imena, kjer živijo vsi pripadniki etnične skupnosti Hrvatov? Več

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    8. 6. 2018  |  Mladina 23  |  Hrvaška

    Splav države

    Uspelo jim je skupaj – ženskam, moškim, mladim, starim in – najpomembneje – irski vladi. Skupaj so dosegli odpravo diskriminatornega konservativnega zakona, s katerim je katoliška cerkev več desetletij dokazovala, kolikšen družbeni vpliv ima, čeprav je hkrati zamolčevala zgodbe nekaj sto nesrečnih otrok, ki so jih po samostanih spolno zlorabljali irski duhovniki in jim uničevali življenje. Državljani Irske so odšli na referendum in z večinsko odločitvijo razveljavili 8. dopolnilo, s katerim je bila ženskam odvzeta pravica do splava, kar je bilo del sistematičnega, inkvizitorskega poniževanja ženske, katere vloga je na Irskem določena celo z ustavo. Po njej »z delom v hiši podpira državo, kajti blaginja brez tega ni mogoča«. Zdaj so Irke končno »stopile iz hiše«, referendum, ki ga je pripravila vlada, pa je pokazal, v katero smer se obrača današnja Irska, po številu prebivalcev tako podobna Hrvaški. Z odločitvijo večine, da se prepoved splava odpravi, so Irci sporočili, da katoliška cerkev ne bo več odločala o usodi žensk; te so bile od leta 1983, ko so v tej državi sprejeli enega najstrožjih zakonov o splavu v Evropi, kriminalizirane in so bile zaradi splava lahko kaznovane celo s 14-letno zaporno kaznijo. V glavnem, Irska se je dvignila proti ultrakonservativni preteklosti, Hrvaška pa vztrajno koraka nazaj, Irci in Irke so brez razlik med urbanim in ruralnim ženskam zagotovili pomembno pravico, po hrvaških mestih pa ultrakonservativci korakajo na Pohodu za življenje in zahtevajo prepoved splava, z novim referendumom pa tudi občutno omejevanje pravic manjšin. Več

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    25. 5. 2018  |  Mladina 21  |  Hrvaška

    Doktorat za zločin

    Leto 1991 bi moralo biti njegovo. Mitsko leto boja za Hrvaško, ki pa ga je, žal, zamudil, ker takrat še ni imel razvitega nacionalnega čuta. Potem je v njegovo življenje treščil Agrokor, padli koncern, in premier se je lotil smrtno nevarne akcije reševanja države, prepričan o svojih sposobnostih generala in stratega, zaradi katerih bo nazadnje postal legenda. Toda, toda … prav tako kot v vojni na Hrvaškem ni šlo brez hudih zločinov, se niti pri ukvarjanju z Agrokorjem ni bilo mogoče izogniti koruptivni naravi stranke, ki državo »rešuje« že skoraj tri desetletja. Več

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    11. 5. 2018  |  Mladina 19  |  Hrvaška

    Enverjev park

    Življenjepisi so težavna stvar in pozneje jih je nevarno razlagati, kajti v njih najdemo marsikaj, pogosto obilico obojega – vrednega in bednega. Nič drugače ni z življenjepisom Enverja Čolakovića, hrvaškega pisca, ki je živel v mračnih časih in je bil leta 1944 imenovan za kulturnega atašeja NDH na Madžarskem. Zato je predlog Društva hrvaških književnikov in zagrebškega župana, da se park v središču prestolnice poimenuje po njem, antifašiste spodbudil k burnim odzivom. Znani igralec Vilim Matula je dejal, da je bil Čolaković »predstavnik zločinske in klavske kulture v tedaj zločinski Madžarski«. Več

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    26. 4. 2018  |  Mladina 17  |  Hrvaška

    Toponimi pozabe

    To je uličica v središču Zagreba, v katero zaideš zgolj po naključju. V njej najdeš kavarnico ali dve, med bleščečimi reklamami in bankomati pa je skrit oziroma komaj viden skromen spomenik dvema resničnima junakinjama hrvaškega antifašističnega gibanja. Ta neopazna pasaža se zadnjih nekaj let spet imenuje Prehod sester Baković. Spet pravim zato, ker sta v devetdesetih letih – v vrtincu evforije vračanja Hrvatov k tisočletnim ognjiščem in ločitve od osovražene Jugoslavije – sestri izgubili pravico do tega, da se ju spominjamo, čeprav je ta spomin ponazarjala le uličica, nič daljša od malo daljšega hodnika. Težko bi rekli, da prav veliko Hrvatov sploh ve, kdo sta bili sestri Baković in s čim sta si zaslužili resda zanemarjena doprsna kipa, ki ju je komaj mogoče opaziti v središču mesta, v katerem sta živeli. No, kako bi to sploh lahko vedeli ljudje v državi, kjer se leta in leta zatira vsakršen spomin na antifašizem, v državi, kjer – čeprav je bila med drugo svetovno vojno vključena v zvezo antifašističnih držav – niti letos ne bo nobene uradne prireditve, s katero bi počastili 9. maj, svetovni dan zmage nad fašizmom. Več

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    13. 4. 2018  |  Mladina 15  |  Hrvaška

    Božja volja

    Je vse skupaj zgolj naključje ali časovno dobro tempirano izsiljevanje, za katero se je odločil hrvaški premier, potem ko je zmolil dva Očenaša in nekaj Zdravamarij? Vrag vedi, kajti prav on se je od glave do kopit vmešal v totalno vojno med cerkvijo in vladajočo klerikalno stranko. Poleg tega so huda nesoglasja, ki so od znotraj razklala to nacionalistično stranko, povzročila pa jih je skorajšnja ratifikacija istanbulske konvencije, resno ogrozila že tako omajani položaj predsednika vlade in vodje stranke. Na eni strani radikalci v lastni stranki, na drugi močna in neuklonljiva katoliška cerkev, ki ji je tako ali tako figo mar za omejevanje nasilja nad ženskami, od vseh skupnosti pa priznava samo skupnost moškega in ženske, v kateri je ženska implicitno podrejena, pač v skladu z modelom izpred milijona let, ko je bila Eva ustvarjena iz Adamovega rebra. Vse drugo je protinaravni razvrat, zoprvanje bogu, Satanovo delo … Več

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    30. 3. 2018  |  Mladina 13  |  Hrvaška

    Ugriz preteklosti

    Kdo jih ne bi razumel? Teh skupin Hrvatov, ki jih spravlja ob pamet, da jih silijo v nekaj, česar od samega nastanka države niso vajeni – v neposlušnost, postavljanje po robu najljubši partiji, ki si jih je pred četrt stoletja dobesedno izmislila kot svojo falango in zvest volilni stroj. A zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi: popolna shizofrenija je z vladajoče stranke prešla tudi na njene najzvestejše podložnike, in to zaradi precej nepomembne malenkosti, za kar večina tukajšnjih kleronacionalistov v resnici ima istanbulsko konvencijo. Eden od dokumentov Sveta Evrope, kakršnih je v Hrvaško prispelo že na stotine, se je nenadoma izkazal za grozeče jabolko spora, najprej v vrstah vladajočih desničarjev, potem pa kot samodejen odziv tudi med zmedenim članstvom. To tako ali tako ne razume niti, da je Zemlja zares okrogla, kaj šele, da bi zdaj moralo dojeti in celo sprejeti nekakšno ideologijo spolov, o kateri menda govori, čeprav dejansko sploh ne, ta pomembna konvencija. Več

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    16. 3. 2018  |  Mladina 11  |  Hrvaška

    Živeti na Hrvaškem

    »V interesu javne varnosti naj se vsi Judje (krščeni ali ne) in Srbi (najsi so prestopili v katolištvo ali ne) … pošljejo v zbirno taborišče Županijske uprave v Gospiću.« Več

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    2. 3. 2018  |  Mladina 9  |  Hrvaška

    Kako škodljiv je Pamuk

    Če si majhen, še ne pomeni nujno, da moraš biti neznaten. Ravno nasprotno, lahko si majhen, a kljub temu velik. Takšne skupnosti, države … obstajajo. Obstajajo, toda mednje nikakor ne sodijo tukajšnje državice, nastale z razpadom matične države; ne le prva, druga, tretja … vse, ki jih vodijo nesvobodni, omejeni birokratski umi, se ozirajo za pokrovitelji med velikimi in močnimi, z zahoda ali vzhoda. Hrvaška bi se odrekla celo Piranskemu zalivu in delu Donave na meji s Srbijo, dokončno bi dvignila roke od tako ali tako namišljene politične suverenosti in še od marsičesa … samo če bi to od nje resno zahtevala Amerika, pa čeprav ta zdajšnja, bedna, Trumpova. Prav kakor bi Srbija slekla še zadnje hlače, če bi to od nje terjala Rusija, celo takšna, kot je zdaj, Putinova. Kaj pa BiH? Ta obnemogla skupnost treh narodov, v kateri dve nacionalistični stranki nenehno pogledujeta proti Zagrebu in Beogradu, tretja, bošnjaška, pa se dobrika Ankari in zaradi vdanosti turškemu diktatorju resno grozi z muslimanizacijo Bosne po zgledu Turčije pod vodstvom Recepa Tayyipa Erdogana. Več

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    16. 2. 2018  |  Mladina 7  |  Hrvaška

    Vučić in ovčica

    »Nas tlači mora ali…?« so se spraševali prebivalci hrvaškega glavnega mesta, ko so opazovali, kako z vseh drogov vihrajo zastave sovražne države. Tako daleč smo torej prišli? Vse mesto je v zastavah, ustavili so celo promet, da bi izkazali spoštovanje človeku, ki je še leta 1995 sredi Hrvaške, takrat vnet radikalec, govoril, da ustaši ne bodo nikoli zavzeli tega dela zasedenega hrvaškega ozemlja? Poleg tega pa še ves ceremonial na dvoru predsednice države. Eh, ja, politika je vrag, ne sprašuje se, kako čuti ljudstvo, ne pojasnjuje, kakšen smisel ima prihod srbskega predsednika Aleksandra Vučića v Zagreb. Ne pojasni niti tega, da se s srečanjem obeh predsednikov pravzaprav ne bo rešilo nič v brezupnih odnosih med malima balkanskima državama, ki sta tako zelo podobni druga drugi. Kajti malenkostni napredek, ki ga je bilo mogoče slutiti še pred tremi leti, je medtem strmoglavil na raven nenehnega grobega in nevarnega medsebojnega obtoževanja, v katerem sta prednjačila prav sedanja predsednika obeh držav. Zdaj pa sta se končno sestala v Zagrebu na pogajanjih o vsakdanjih vprašanjih, ki jih urejene države rešujejo z uveljavljenimi diplomatskimi postopki, posebej še, ker v odnosih med Hrvaško in Srbijo pravzaprav ni bistvenih nerešenih vprašanj. Meja na Donavi? Spor zaradi nekaj litrov vode. Podatki o ljudeh, ki so izginili v vojni? Gre za milijone? Ne, za poldrugi tisoč. Hrvatov in Srbov. Vojna odškodnina? Katera od držav bi sploh morala plačati večji znesek? Več