Marcel Štefančič jr.
-
22. 6. 2012 | Mladina 25 | Kultura
Ameriški filozof Fredric Jameson je nedavno Jeli Krečič v intervjuju za Delo rekel, da nimamo več nobenega smisla za zgodovino. Vsekakor: prihodnost si lahko predstavljamo le še kot katastrofo. Pisci znanstvene fantastike so bili vedno najbolj pikantni napovedovalci katastrofe – distopične katastrofe v znanstveni fantastiki vedno izgledajo kot realistični signali iz prihodnosti. Da izgledajo tako realistično, pa je mogoče pripisati predvsem dejstvu, da vse te zgodbe, ki se dogajajo v prihodnosti, samo sedanjost zadenejo bolje kot zgodbe, ki se dogajajo v sedanjosti. Toda težko bi rekli, da znanstvena fantastika precenjuje prihodnost – ne, ravno nasprotno, pogosto jo celo podceni. In tu ždijo naši mali užitki.
-
8. 6. 2012 | Mladina 23 | Družba
V Los Angelesu lahko zelo hitro in enostavno preveriš, če si uspel. Pogledaš orjaške billboarde, ki se raztezajo ob najbolj prometnih bulvarjih in avenijah, pa ti je takoj jasno: če je na kakem izmed teh billboardov tvoja slika, potem si uspel. Če na billboardu s tvojo sliko propagirajo kak nov h’woodski blockbuster, kako novo TV-serijo, kak koncert ali pa kak nov cede, potem si uspel.
-
1. 6. 2012 | Mladina 22 | Kultura
Indonezija ima največjo ekonomijo v južni Aziji. Indonezija je potencialni BRIC. Indonezija je nova Brazilija, nova Rusija, nova Indija, nova Kitajska. Indonezija ima 240 milijonov prebivalcev. Indonezija je največja muslimanska dežela. Indonezija ima ogromno morja in okrog 18.000 otokov. Indonezija je naslednja velika stvar. Pa vas je kdaj zanimalo, kakšne filme snemajo v tej velesili, v tem gigantu? Ste hoteli kdaj videti indonezijski film? Bi ga radi videli? Recimo Odsev morja? Ja, morje, otoki – in otroci, ki hodijo po vodi. In pod vodo. Toda tega filma zlepa ne boste videli, ali bolje rečeno: ne boste ga videli v Koloseju in drugih multipleksih. Ne boste ga videli na DVD-ju – vsaj ne pri nas. Ne boste ga videli na TV. Vidite ga lahko le na festivalu Kino Otok, ki se je te dni že tradicionalno začel v Izoli (in ki se je – nič manj tradicionalno – stegnil tudi v ljubljanski Kinodvor). Indonezijski film lahko vidite le na tem festivalu, ne pa tudi drugje. Ne brez razloga: Kino Otok vrti prav take filme – filme, ki jih v Sloveniji ne moreš videti nikjer drugje. In v času, ko vsi – koloseji, DVD-ji, televizije itd. – vrtijo iste filme (blockbusterje, sequele, prequele, rimejke ipd.), je to zelo pomembno.
-
25. 5. 2012 | Mladina 21 | Ekonomija
Grčija ima dve možnosti: da iz sebe izžene hudiča – ali pa da jo izženejo iz evropskega raja. Da se pokori – ali pa da izgine. Da se pokesa – ali pa da jo izbrišejo. Da neha živeti v grehu, prek svojih zmožnosti – ali pa da se utopi v apokalipsi. Da sprejme vero v čisti, totalno neoliberalni kapitalizem – ali pa da jo pošljejo v divjino. Obračun z »grešno« in »pohujšljivo« Grčijo ima nezgrešljivo biblično razsežnost. Kar je povsem nepresenetljivo in v skladu z imperativom, da naj ima Evropska unija krščanske temelje. In kar je po drugi strani presenetljivo, če pomislite, da je biblična dežela – unija s krščanskimi temelji – tudi Amerika.
-
18. 5. 2012 | Mladina 20 | Kultura
Pred časom smo na lepem slišali, da premier Janez Janša nastopa v porno filmu. Ali bolje rečeno: da ga dokumentarec Jaz sem Janez Janša, ki ga je posnel multimedijski umetnik Janez Janša, postavlja v porno kontekst, s čimer ga morda žali, obrekuje, zlorablja in tako dalje. To je premieru Janezu Janši in nam, prijetno vznemirjeni slovenski javnosti, javil Gregor Pajić, zgroženi direktor državne Vibe, ki je rekel, da mora take reči obvezno prijaviti, ker da je z državnim denarjem prepovedano financirati pornografske filme ali pa filme s pornografsko vsebino. Kar je seveda tako relativno, da je bil izbruh moralne panike in patriotske histerije, s Pajićevo »prijavo« vred, ne le nesmiseln in nepotreben, ampak tudi amaterski, grotesken in absurden, še toliko bolj, ker so v Sloveniji z državnim denarjem že nastali filmi s pornografskimi prizori, tako nekoč, v socializmu (Šprajčev Odpadnik), kot zdaj, v kapitalizmu (Möderndorferjevo Predmestje). Absurdno je bilo to, da je Pajić to sploh prijavil, obenem pa je bilo še bolj absurdno to, da je to prijavil nekdo, ki filma sploh ni videl in ki je le slišal, kaj da se v filmu dogaja.
-
11. 5. 2012 | Mladina 19 | Politika
Če vprašate konspirologe, potem je bil 29. maj 1954 eden izmed najusodnejših datumov v zgodovini človeštva. Tega dne se je v hotelu Bilderberg – v nizozemskem Oosterbeeku – začelo tajno, zaprto, strogo zaupno tridnevno srečanje evropskih in ameriških veljakov, politikov, bankirjev, biznismenov in mogotcev, alias bilderbergov, ki naj bi sklenili, da bodo vodili svet. Bilderbergi se sestanejo vsako leto, o njihovih srečanjih pa ni nobene dokumentacije in nobenih zapisnikov. Vse je pač tajno, skrito, zaupno – zarotniško. Bilderbergi naj bi nastavljali politike in določali obrestne mere, režirali naj bi volitve in dogajanje na finančnih trgih, usmerjali naj bi Zahod in kapitalizem.
-
13. 4. 2012 | Mladina 15 | Politika
Nedavno je Slovenijo stresel primer tovariša Meršola. Izkazalo se je, da je bil Mitja Meršol, prej novinar, zdaj poslanec PS, nekoč – še v času Jugoslavije – sodelavec Udbe. Ovaduh. Meršol je rekel le, da je bilo tisto tedaj, to pa je zdaj, ali bolje rečeno – ko je ovajal, je delal za dobro Jugoslavije, ki je bila tedaj njegova domovina.
-
6. 4. 2012 | Mladina 14 | Politika
Vitka država: Vzpon in propad socialne države
Rado Pezdir nas je nedavno dramatično opozoril na korupcijo. Specifično: na parazite, ki si skušajo s kufri denarja kupiti dostop do državnih poslov in javnega denarja. Toda njegovo sporočilo ni bilo najbolj točno dojeto. Ja, ko je Pezdir rekel, glejte, korupcija, je hotel reči, glejte, korupcija, toda s tem je hotel reči še nekaj drugega: glejte, država! Države je preveč! Država je prevelika! Češ: večja ko je država, večja je korupcija. Manjša ko je država, manjša je korupcija. Ergo: če hočemo manj korupcije, moramo državo zmanjšati, porezati, posekati, oklestiti. Če je država vitka, korupcija izgine. Cilj je torej država brez korupcije – vitka država. Ljudstvo je bilo navdušeno, saj je ugotovilo, da država ni rešitev, ampak problem, celo glavni vir korupcije. Država nam krade! Paraziti so le simptom – bolezen je država.
-
23. 3. 2012 | Mladina 12 | Kultura
V Srbiji je vas brez žensk. Menda jih je več. Govorijo celo, da je župan neke take vasi brez žensk – ali pa mesteca s hudim primanjkljajem žensk – vsem moškim plačal letovanje na morju, da bi spoznali ženske, potencialne neveste. Toda to diši po urbani legendi. Ni pa urbana legenda Zabrđe, vas brez žensk, ki jo popisuje dokumentarec Vas brez žensk. Ne, to ni le fikcija. Zabrđe leži v jugozahodni Srbiji, v hribih, povsem odrezano od sveta, bogu za hrbtom – do prvega asfalta je pet kilometrov. Do prve ženske pa je večnost. Dodajte ali odvzemite kak kilometer. V Zabrđu živi le nekaj moških, med drugim tudi trije bratje – Jankovići. Še vedno živijo in spijo skupaj – zelo elementarno, pastoralno, staromodno, retro, malone predpotopno. Oja, kopalno kad imajo, toda zunaj hiše, kjer je zadolžena za lovljenje deževnice. Traktor, nekaj ovac, nekaj petelinov, veliko gozdov – nobene ženske. Nekoč jih je bilo veliko. Pred leti. Zdaj jih že dolgo ni več.
-
16. 3. 2012 | Mladina 11 | Kultura
Novomeški val: Štirje novomeški filmski režiserji
»Ko je minila vojna in je prišla pomlad, odeta v brstje in prvo cvetje, se je zganilo tudi v novomeški mladini in privrelo na plan vse tisto, kar se je podzavestno budilo že pred vojno in se razraščalo med njo. V svesti si svobode je mladina odvrgla vse, kar je utesnjevalo mlada hrepenenja. Svet je postal na mah tako neizrečeno lep, vsi najtišji upi so se zdeli blizu uresničenja in korajže je bilo na pretek. Pozabiti je bilo treba vse, kar je spominjalo na nesreče vojne, pozabiti tudi tisto, kar je bilo tudi sicer vezano na preteklost in je bilo zaznamenovano s pečatom nesreče, temačnosti in dolgočasja.
-
16. 3. 2012 | Mladina 11 | Družba
Arabske revolucije so prišle in posekale nekaj na videz večnih, nezamenljivih diktatorjev: tunizijskega, egiptovskega in libijskega. Ben Alija, Mubaraka in Gadafija. Prvi je odšel v letalu, drugi na nosilih, tretji v mrtvaški vreči. Toda tisti najbolj očitni, najbolj umazani, najbolj kriminalizirani, malce bolj južno od regije arabskih revolucij, je ostal živ in zdrav in glavni – Omar Bašir, vladar Sudana, ni padel.
-
Ko so h’woodski mogotci leta 1927 ustanovili Akademijo za filmsko umetnost, so bili filmi še nemi. Brez zvoka, brez dialogov, z mednapisi. Imeli so le glasbeno spremljavo, bodisi pianista ali pa orkestra. V živo, se razume. Do sredine leta 1928 so oblikovali članstvo in sprejeli vsa pravila, vključno s pravili za podeljevanje nagrade, ki so jo nekaj let kasneje krstili za Oskarja. Prve nagrade naj bi Akademija podelila na začetku leta 1929, v poštev pa naj bi prišli filmi, ki so bili premierno prikazani med 1. avgustom 1927 in 31. julijem 1928, toda vmes se je zgodilo nekaj čudnega in prelomnega: studio Warner je namreč ob koncu leta 1927 lansiral Pevca jazza – prvi zvočni film. Kar je pomenilo, da v tekmo za nagrade Akademije vstopa tudi Pevec jazza.
-
Če je republikanec pameten, potem se obnaša kot demokrat. Vsaj v Massachusettsu. V nasprotnem primeru je politično mrtev. Ko sem bil leta 2000 na ameriški predsedniški predvolilni kampanji, sem obiskal tudi Briana Leesa, ki je bil tedaj vodja republikancev v senatu Massachusettsa, v katerem sedi 40 senatorjev – republikanskih senatorjev je bilo leta 2000 le sedem. Absolutna senatna manjšina. Vse ostalo so bili demokrati.
-
Na koncu filma Na svoji zemlji – prvega slovenskega povojnega filma – pripelje tank, ki pomaga osvoboditi Slovenijo in iz katerega potem skočijo Bosanci. Bosanci in Slovenci se strastno in evforično objamejo. Prvič in zadnjič. Bosanci so se potem v slovenskem filmu ponovno pojavili šele čez 17 let: v filmu Po isti poti se ne vračaj so bili le še sezonski delavci, ki podnevi gradijo Slovenijo, ponoči pa bežijo pred nestrpnimi, žaljivimi Slovenci.
-
Amerika je sredi nove vojne – vojne proti religiji. To je na Floridi poudaril tudi Newt Gingrich, eden izmed štirih kandidatov, ki so še ostali v bitki za republikansko predsedniško nominacijo. To so ponavljali tudi drugi – desničarski politiki, konservativni mediji, aktivisti krščanske desnice. V Ameriki se je začela vojna proti religiji! Gingrich je kakopak tudi povedal, kdo vodi to vojno – Barack Obama. Kar pomeni dvoje: prvič, da je treba Obamo premagati in ustaviti, in drugič, da mora zmagati religija, ne pa Obama. Ali religija ali Obama! Jasno, Gingrich je hotel reči, da je on ta, ki bo zmago prinesel religiji. Toda na Floridi potem ni zmagal
-
Pirati so kriminalci, uničujejo gospodarstvo, zavirajo razvoj – treba jih je ustaviti! Na vsak način! Za vsako ceno! Tako nas prepričujejo mednarodne institucije, tako nas prepričujejo vlade, tako nas prepričujejo korporacije, tako nas prepričujejo nove zakonodaje, novi akti. V resnici je ravno nasprotno: pirati gospodarstva ne uničujejo, ampak ga spodbujajo. Razvoja ne zavirajo, ampak ga omogočajo. Če ne bi bilo piratov, bi še vedno živeli v kameni dobi. Brez piratov ne bi bilo razvoja niti evolucijskih skokov. Pirati spreminjajo svet.
-
_1.jpg)
Na začetku dokumentarca Cinema Komunisto, ki ga je posnela mlada srbska režiserka Mila Turajlić, piše: »To je zgodba o deželi, ki ne obstaja več – razen v filmih«. Toda to ni le zgodba o deželi, ki živi le še v filmih, ampak tudi zgodba o deželi, ki so jo skupaj držali le filmi, potemtakem zgodba o deželi, ki se je morala preleviti v film, če je hotela ostati skupaj, v enem kosu.
-
Slovenska politična elita je volitve preživela. Vedno jih preživi. Stalno se perpetuira. Zakaj? Trik je kakopak v strankah, ki svoje kandidatne liste še vedno sestavljajo partijsko – še vedno vodstva odločajo, kdo bo na listi in na katerem mestu bo. Mar ne bi bilo lepo in higienično, če bi o tem, kdo bo na listi in na katerem mestu, odločale strankarske volitve? Mar ne bi bilo čudovito, če bi o tem, kdo naj kandidira, odločalo članstvo – ali pa če bi o tem odločali volivci te stranke? Toda preden bi lahko članstvo ali volivci na strankarskih volitvah odločili, bi potrebovali predvolilno kampanjo – v vsaki stranki posebej. To bi bila izredno lepa priložnost, da izvemo resnico. Tu namreč desničarji ne bi več mogli napadati levičarjev, ampak svoje tekmece – desničarje. Neprecenljivo.
-
Za revolucijo morajo razmere dozoreti. Tako je govoril Marx. In potem je čakal, da bodo razmere dozorele. Nekajkrat se je zdelo, da so dozorele, a do revolucije potem ni prišlo. Razmere pač niso dovolj dozorele. Čakal je in čakal, a ni dočakal.
-
Američani so se na Luni izkrcali s pomočjo tajnega jugoslovanskega vesoljskega programa – Tito ga je Kennedyju prodal leta 1961, v zameno pa dobil ogromno denarja, s katerim je Jugoslavija v šestdesetih letih prešla v obdobje razcveta. To je premisa dokudrame Houston, We Have a Problem!, ki naj bi jo posnela Žiga in Boštjan Virc – triminutni napovednik za njuno šokudramo si je na spletu prvi teden ogledalo že več kot 600.000 ljudi, okrog 250.000 ljudi pa si ga je ogledalo že prvi dan. Kar je ogromno, še zlasti, če pomislite, da je šlo bolj ali manj za kost, s katero sta skušala pritegniti potencialne investitorje. No, odziv je bil tako silovit, tako evforičen in tako globalen, da lahko rečemo le: testna projekcija je uspela.
-
Ko je Gregor Virant rekel NE Zoranu Jankoviću, so se vsi le začudeno vprašali: kaj se je zgodilo? Kaj je pa to? Kaj je bilo sploh to, kar se je odvrtelo pred našimi očmi? Kaj smo videli? Kaj se je torej zgodilo? Nič, zgodilo se je to, kar se je leta 1910 zgodilo v Chicagu.
-
Gotovo se spomnite zgodbe o tem, kako so Napoleona – politično »pošast« – zaprli na Elbo, otok, ki leži ob italijanski obali. Nekateri – recimo Avstrijci – so načrtovali celo njegovo likvidacijo, a so si potem premislili, medtem ko so Rusi grozili, da bodo »pošast« osvobodili, če njihovim ozemeljskim zahtevam po Poljski ne bodo ugodili. Napoleon – povsem odsoten in paraliziran, ves ponižan in interniran – je bil še vedno žeton v evropskih igrah moči. Vsi so se ga bali – in drug drugega so strašili z njim. Ostali so imeli mogočne vojske in orjaške proračune, Napoleon pa je imel le prgišče služabnikov in kuharja, toda to je bilo dovolj, da je bil strah in trepet, jeziček na tehtnici, player. Pokeraško rečeno: v rokah ni imel ničesar, pa je kljub temu sodeloval v veliki politični partiji pokra.
-
30. 12. 2011 | Mladina 51 | Ekonomija
Finančne elite: Leto 2011 ni bilo leto večine, amapk leto manjšine
Osebnost leta 2011 ni protestnik, ki pravi »Jaz sem 99 %«, ampak njegov manihejski nasprotnik – 1 %. Tisti 1 %, ki poseduje in obvladuje večino družbenega bogastva. Tisti 1 %, ki je okupiral kapital. Tisti 1 %, ki je ugrabil družbo. Tisti 1 %, ki je kapitalizem predelal v svoje zasebno orodje – v svoj zasebni sistem. Tisti 1 %, ki pravi, da je prosti trg pravičnejši od demokracije. Tisti 1 %, ki se stalno obnaša tako, kot da je v večini. Tisti 1 %, ki privatizira dobičke in podružblja izgube. Tisti 1 %, ki se ima za nepogrešljivega, najbolj racionalnega, najbolj vizionarskega in najbolj preroškega. Tisti 1 %, ki misli, da se zgodovina z njim konča. Tisti 1 %, ki je prevelik, da bi smel propasti.
-
16. 12. 2011 | Mladina 50 | Kultura
Na svoji zemlji – prvi slovenski zvočni film, prvi slovenski povojni film, prvi slovenski pravi film – je videlo več kot pol milijona Slovencev. Vrteli so ga povsod. In tu nekje se začne zgodba o tem, da mora biti vsak slovenski film slovenski kulturni praznik – zgodba o tem, da mora vsak slovenski film priti v srca vseh Slovencev. Kot ideologija. In bilo je povsem jasno, kakšen je cilj: posneti slovenski film, ki ga bodo videli vsi Slovenci. Film, ki ga bo videl vsak Slovenec, vsa Slovenija. In Mitji Okornu je zdaj to uspelo. Posnel je film, ki so ga videli vsi Slovenci – na Poljskem. Njegova Pisma sv. Nikolaju, poljsko romantično komedijo, posneto s kapitalom poljske TVN, je namreč na Poljskem videlo že skoraj dva milijona ljudi. Toliko, kot je Slovencev.
-
9. 12. 2011 | Mladina 49 | Politika
Volitve 2011: »Napačni« zmagovalec
Ko se je izkazalo, da bo SD na volitvah osvojila več kot 10 odstotkov, je Borut Pahor oznanil: „Smo vstali od mrtvih, ne.“ S čimer je mislil na SD. Potem se je sicer ugriznil v jezik (ne, ne, tega nisem rekel), ker se mu je verjetno zazdelo, da v tem adventnem času govorjenje o „vstajenju od mrtvih“ bolj pritiče kaki drugi, manj sekularni stranki, recimo NSi, toda tudi člani NSi, ki imajo vse razloge za stiskanje k Bogu (hej, zgodil se je „čudež“, ponovno so „vstali“ ipd.), niso tisti, ki bi lahko upravičeno in argumentirano rekli: „Vstali smo od mrtvih.“ Da so vstali od mrtvih, lahko namreč upravičeno in argumentirano - tudi z veliko dozo evangelijskega olajšanja, celo pastoralne vedrine - rečejo predvsem vsi tisti, ki jih je Janez Janša že kar vnaprej odstavil. Potemtakem vsi tisti, ki so bili prepričani, da bodo žrtve „kadrovskega cunamija“, podobnega tistemu iz leta 2004.
-
2. 12. 2011 | Mladina 48 | Politika
Pred volitvami 2011: Zadnji poljub
Pred volitvami so nas spet obiskali angeli apokalipse - slovenski politiki. Oborožili so se z apokaliptičnimi toni, poljubili nacijo, ji obljubili pomoč, povedali, da mislijo le na ljudi in da se odrekajo lastnim interesom, da torej niso filatelisti in da se odpovedujejo tako rekoč vsemu, celo denar so vračali (razen tistih, ki so medije tišali, da jim denarja ne bi bilo treba vrniti), toda izgledali so tako, kot da so se vrnili iz paralelnega sveta, v katerem se čas vrti nazaj.
-
18. 11. 2011 | Mladina 46 | Svet
Amerika: Dekle, ki sem jo ljubil
Ameriko je nenadoma zasul in zalil seks. Jasno, Amerika je bila in šokirana in osupla. Najprej je okostnjak - hja, seksualni okostnjak - padel iz omare Hermana Caina.
-
28. 10. 2011 | Mladina 43 | Družba
Gibanje Okupirajmo Wall Street oz. Revolucija 15. oktober raste. Poglejte le rezultate ankete, ki jih je objavilo Delo: skoraj 87 odstotkov Slovencev podpira protestnike pred Ljubljansko borzo. Kar ni le presenetljivo, ampak tudi nepojmljivo - takega konsenza ni v Sloveniji o ničemer več. To ni le absolutna večina - to je plebiscitarna večina. Večina vprašanih tudi meni, da kapitalizem ne bo preživel. Če bo gibanje raslo s tako intenzivnostjo, nas morda čaka celo referendum z vprašanjem: ali podpirate ukinitev kapitalizma? Ali pa poglejte na Amazon: maska Guya Fawkesa, ki jo širom po svetu nosijo protestniki, nasprotniki izrojene diktature kapitala, je daleč najbolj prodajana, daleč najpopularnejša maska. Ni maske, ki bi lahko tekmovala z njo.
