dr. Bogomir Kovač

dr. Bogomir Kovač

  • Faustova usoda

    Povolilni politični vrtiljak po mesecu dni ni prinesel pričakovane odrešujoče rešitve, predčasne volitve so ponudile zgolj nadaljevanje slovenske politične krize. Politiki očitno ne obvladujejo svojega posla. Ne znajo sklepati dogovorov, s težavo krotijo svoje strasti in politične interese, ne razumejo ekonomskih sredstev za rešitev krize. Politika je pri nas preprosto postala poklic, kjer se mnogi čutijo poklicane, manj pa ga obvladujejo kot racionalno orodje za povečevanje družbene blaginje. Država že pet mesecev deluje brez prave vlade, politiki pa se sredi usodnih kriznih razmer tudi v povolilnem času igrajo z usodo državljanov.

  • Naše leseno železo

    Poslovna saga o prodaji Mercatorja se je znova zavrtela in razkrila stare zadrege. Mercator postaja najslavnejša zgodba slovenskega tranzicijskega kapitalizma. Pomeni zmes uspešnega razvoja trgovinske dejavnosti in tesnih zakulisnih političnih in poslovnih interesov, nekakšno ogledalo pohlepnih menedžerskih prevzemov in potem še bolj klavrnega propada družb, ki so postale lastnice Mercatorja. V drugem krogu gre za reševanje in preživetje vpletenih bank, skupine Laško in še vrste drugih lastnikov, kjer postaja prodaja Mercatorja čudežna rešilna palica njihovih težav. Tako je Mercator pristal že v osmem krogu prodaj in je nedvomno največji poraženec te nenavadne zakulisne bitke korporativnega upravljanja in lastninskih prevratov.

  • Dovolj bo

    Evropski vrh je pretekli teden napovedoval ekonomski prelom pri reševanju evra, prinesel pa je najverjetneje še en politični polom. Dvajset let po maastrichtskem dogovoru je jasno, da evro lahko preživi samo znotraj Združenih držav Evrope. Evropska politika se je očitno znašla v mišelovki. Politični dogovor o EU ni mogoč, ekonomsko reševanje evra pa gre v napačno smer. Novi fiskalni pakt na kratek rok ne rešuje dolžniške in bančne krize, zato je novi predlog frankfurtskega kroga zgolj del vnovičnega ekonomskega zamegljevanja in vir dodatnih političnih zmešnjav. Angleški veto je pričakovana in celo dobrodošla politična odločitev, čeprav temelji na napačnih ekonomskih razlogih.

  • Spet trgujejo?

    Presenetljiv volilni izid je v veliki meri potrdil dve stalnici obeh zadnjih volitev. Politično telo z leve in desne je razmeroma uravnoteženo, odločilni politični preobrati pa potekajo v zadnjih treh dneh. Politična novost letošnjih državnih volitev je ponovitev zmagovitih izkušenj na lokalni ravni s pomočjo nekakšne projektne demokracije, pojava strank kot političnih list, ki uresničujejo volilni projekt nosilnih politikov. Toda prva povolilna težava je že vidna in razkriva, da politične elite v Sloveniji še vedno niso dojele narave in globine sedanje politično-ekonomske krize. Sestava vladne koalicije že postaja del neznosnega političnega trgovanja, čeprav sta ključni hitro oblikovanje vlade in ukrepanje.

  • Pred dnevom odločitve

    Nekaj dni pred končnim političnim obračunom predčasnih volitev so reči razmeroma jasne. Dvajset političnih strank, novih list in gibanj je to politično jesen vendarle malce pretreslo slovenski politični trg. V ospredju sta Janševa SDS in nova Jankovićeva Pozitivna Slovenija, sledita Pahorjeva SD in Virantovi, nekakšna podvojitev stare in nove strankarske naveze. Potem je tu Erjavčev Desus in še kdo, kjer je očiten vzpon NSi in zelenih. Kot pri formuli ena, ko si mesta pred začetkom dirke delijo v verižnem zaporedju rdeči biki in stari mclarni. Predvolilna bitka je bila kakovostnejša kot pred tremi leti. Toda še vedno smo daleč od kredibilnih predlogov, kako rešiti dolžniško in gospodarsko krizo, prenoviti demokratični deficit bolne strankokracije in se rešiti čudaških političnih krjavljev, ki se ponujajo kot odrešujoči voditelji.

  • Strel v koleno

    EU in Slovenija sta se pri reševanju sedanje krize s kopico razvojnih dokumentov zapisali podjetništvu in konkurenčnosti. Slovenija pa se je v zadnjih letih spremenila v podjetniško problematično državo. Izvrsten dokaz je čudaška in nevarna rešitev novele ZGD-F1, ki zapoveduje, da lastniki in nadzorniki, podjetniki in menedžerji desetletje ne smejo opravljati svojih poslovnih funkcij, če so bili soudeleženi in soodgovorni za stečajne postopke družb. Toda propadi podjetij so normalni del tržnega darvinizma, ker je poslovno tveganje pač kontrapunkt podjetniški inovativnos ti.Dolgoročne krizne razmere množijo stečaje, hkrati pa povpraševanje po dobrih kriznih menedžerjih narašča. Če združimo oboje, se je Slovenija pravkar ustrelila v koleno. V kriznem požaru se zavestno odreka gasilcem, ker zmedeni parlamentarci pač ne razlikujejo med poslovnimi piromani in normalnimi poslovneži.

  • Nobene magije

    Dobre novice so v slabih časih redke in zato toliko zanimivejše in dragocenejše. V Atlasu ekonomske kompleksnosti, ki ga je izdal ugledni harvardski CID, se je Slovenija znašla med prvo deseterico držav z največjimi sposobnostmi nadaljnjega družbenega razvoja in gospodarske rasti. Na drugih lestvicah konkurenčnosti pada, tokrat pa je drugače. Nekaj zaradi svoje majhnosti in gostote institucionalnih trajnostnih mrež, predvsem pa sta bili odločilni raven proizvodnega znanja in tržna prodornost izvoznega gospodarstva. Zato bi moral postati na novo narisani zemljevid ekonomske kompleksnosti obvezno čtivo naših vodilnih politikov in pomemben razvojni izziv za njihove glavne ekonomiste, če jih seveda stranke premorejo.

  • Čoln tone

    Politični poker grške vlade glede referenduma o evropski pomoči tik pred novembrskim srečanjem G20 v Cannesu za evropsko političnoekonomsko krizo ni tako slaba novica. Ponuja tri pomembna sporočila. Prvo, da sedanji model pomoči evropskim državam ni vzdržen in da mora EU institucionalizirati možnost držav, da opustijo evro in morda zapustijo tudi EU.

  • Problem AUKN

    Po letu dni delovanja Agencije za upravljanje kapitalskih naložb države (AUKN) z njenim delovanjem, razen njenih vzhičenih predstavnikov, ni zadovoljen nihče. Toda merila za presojo njenega dela niso preprosta. Politične presoje politikov, zlasti predvolilne, so večinoma usmerjene k privatizaciji javnega premoženja. Zato naj bi se AUKN v njihovih očeh kvečjemu spremenila v agencijo za prodajo namesto za upravljanje premoženja. Tudi strokovna javnost vidi v privatizaciji in razpršenosti državnega premoženja eno od rešitev sedanje krize. Zanimivo, pametni ekonomisti so v času velike depresije (1929-1933) videli prednosti kapitalizma pred socializmom v mehanizmu cen in ne v ključni korporativni lastnini. Politično-ekonomsko manj razgledani sodobniki pa v sedanji veliki recesiji očitno ne razumejo, da je problem v upravljanju in vodenju podjetij in ne v lastniški strukturi.

  • Žalostna resničnost

    Politično-ekonomska kriza reševanja EU je ta teden doživela enega svojih vrhuncev. Politična negotovost članic in nezaupanje zasebnih finančnih institucij sta zvišala pričakovanja glede rešitve kaotičnih evropskih razmer. Toda dobili smo tisto, kar EU danes edino zmore, še en politični načrt o prihodnjem strateškem načrtovanju ekonomskih rešitev. Večina novih rešitev, od finančne stabilizacije (EFSF) unije in reševanja grške krize do sanacije bank in večjega fiskalnega nadzora članic, je ostala vpeta v stare okvire. Preveč je odprtih obljub in premalo uresničljivih operativnih ukrepov. Toda zakaj krizni menedžment EU ne deluje? Kako to, da politiki ne razumejo logike politično-ekonomskih ciklov in doumejo, da celo dobre ekonomske rešitve nimajo nobene moči brez politične podpore državljanov in opore v kulturi sprememb.

  • Ko ni več tabujev

    Razmah pouličnih protestov proti globalnemu kapitalizmu in načinu reševanja sedanje krize je 15. oktobra 2011 dosegel impresivne razsežnosti. Sto tisoči so razmeroma mirno demonstrirali v 951 mestih in 82 državah, povezani s socialnimi mrežami in odločeni, da spremenijo svet. Tako se je kvadratura kriznega kroga sklenila. Za finančno in bančno krizo podjetij, kasnejšo fiskalno in dolžniško krizo držav, sedaj tičimo v močvirju političnih kriz. Na ulicah mest ni politično-ekonomskih tabujev. Namesto popravkov kapitalističnega sistema zahtevajo njegovo zamenjavo, namesto klasičnih demokratičnih menjav predlagajo radikalnejše ukrepe prerazdelitve moči in bogastva. Tako stojimo pred ključno izbiro. Kdo bo kratkoročno plačal zapitek te krize, kako obraniti socialno državo in na novo postaviti pravičnejše globalno gospodarstvo? Bolj natančno, kot bi rekel Schumpeter, koliko in kako destruktivna je lahko konstruktivna destrukcija kapitalizma?

  • Nobelova nagrajenca

    Letošnja najprestižnejša nagrada v ekonomski znanosti pripada ameriškima profesorjema T. J. Sargentu in C. A. Simsu. Za mnoge je bilo to presenečenje. Toda nagrajenca veljata za izvrstna predstavnika prevladujoče makroekonomske paradigme in očitno po dobrih treh letih od izbruha krize v Stockholmu stavijo na trdo vrnitev k novi klasični ekonomski analizi. Oba ekonomista ponujata komplementarna spoznanja. Sargent dokazuje, kako ekonomske politike spreminjajo pričakovanja in vplivajo na realne ekonomske procese. Sims nasprotno razkriva, kako se nepričakovani šoki realnih sprememb postopoma odražajo v makroekonomskih spremenljivkah in dojemanju diskrecijskih ekonomskih ukrepov. Oba več kot izvrstno dokazujeta protislovno fantazmo sodobne makroekonomije. Fascinacija z metodologijo ter matematičnim modelskim pristopom je pogosto obratno sorazmerna z odrešujočimi rešitvami.

  • Davek na finančne transakcije

    Politične razprave o usodi zahodnih gospodarstev, od ZDA, EU do Japonske, se zdijo vse bolj zmedene in neodločne. Sedaj svarila prihajajo od povsod in zdi se, da so iz dneva v dan bolj alarmantna. Težava je dvojna. Središče nestabilnosti je finančni sektor, ki ga desetletja poganja logika kreditne ekonomije centralnobančnega sistema in nenadzorovane globalne mreže špekulativnih zasebnih finančnih institucij. Na drugi strani nosilcem odločanja zmanjkuje normalnih orodij ekonomske politike za učinkovito anticiklično delovanje in skupno ravnotežje med možnim tržnim darvinizmom in želenim političnim intervencionizmom. Odprtih je preveč ekonomskih reči, da bi jih politično lahko obvladovali. Zadnja politična razprava o davku na finančne transakcije v evropskem parlamentu je zato sijajen dokaz te javne politične zmede in domala pavlovskih refleksov zasebnih finančnih institucij.

  • Pred izbiro

    Politična kriza se je po padcu vlade navidezno umirila, napoved in izpeljava predčasnih volitev pa sta postali odrešujoča politično-ekonomska mantra vseh političnih strank in najrazličnejših gibanj. Vmes je prišlo tudi Moodyjevo znižanje bonitetne ocene države in bank, kar lahko razumemo kot merljive oportunitetne stroške mesece trajajočega političnega kaosa in slabih ekonomskih odločitev. Slovenski politični trg je tako postal nenavadno podoben finančnemu. Vsi v kratkem predvolilnem času špekulirajo in se nadejajo političnih dobitkov, čeprav vedo, da je igra do kraja tvegana, vodilni strankarski igralci pa so dokazano neuspešni.

  • Drugačen jedilnik

    Vsak septembrski teden prinaša novo zaostritev krize. IMF je v septembrskem ekonomskem pregledu svetovnega gospodarstva povsem odkrito napovedal novo recesijo, v Vroclavu so se evropski finančni ministri ponovno razšli brez dogovora, vodilni evropski politiki dajejo vedno bolj dramatične in panične izjave. Dolžniška kriza držav in fiskalna neravnotežja so v EU ušli izpod nadzora, ogrožen je sistem evra, finančni trgi pokajo po šivih, spremljajo jih borzni lomi, v bankah in podjetjih se bojijo nove recesije, investitorji in potrošniki čakajo na odrešitev. Morebitna nova recesija bo celo nevarnejša od prve. Preživeti bo morala brez velike finančne pomoči bankam in novega zadolževanja držav, na obzorju ni velike institucionalne reforme svetovnega gospodarstva, politiki nimajo odrešilnih strategij rešitve in ne obvladajo kriznega menedžmenta. Slovenija se je znašla v politični krizi v izjemno neugodnem evropskem ekonomskem trenutku. Zato morajo biti rešitve, kljub mešanju zgolj starih kart, vsaj hitre, če že ne morejo biti dobre.

  • Streznitev

    EU se postopoma približuje odločilni točki reševanja svoje finančne, institucionalne in politične krize. Evropski politiki bodo morali v naslednjih nekaj mesecih, ne ravno dneh, kot dramatizira Krugman, odgovoriti na ključno vprašanje. Kako povezati monetarno in fiskalno unijo in dati EU nov politično-ekonomski zamah? Manevrskega prostora ni prav veliko. Najdramatičnejši scenarij predvideva sestop EU na raven skupnega trga (EFTA). Druga možnost je sedanja pot postopne fiskalne in monetarne konvergence ter ad hoc reševanja kriznih žarišč. Tretja možnost je prečiščena EU s trdnim jedrom fiskalne in monetarne unije, nekakšne Združene države Evrope. Vmes so delni scenariji, med katerimi še največ obeta možnost z reformo bančnega sistema, s projektom skupnih evroobveznic in z omogočanjem izstopa posameznih članic iz EMU.

  • V precepu

    Kratek, domala operetni postanek Merklove v Ljubljani, tretji in zadnji v mini seriji balkanskih obiskov, nikomur ne prinaša posebnih koristi. Nemčija je trenutno v ekonomskih zagatah reševanja evra in EU, Slovenija do vratu tiči v notranjepolitični krizi. Tveganja niso zanemarljiva. Nemčija lahko politično ogrozi obstoj evra, Slovenija bi lahko postala tarča napadov finančnih trgov. Za Slovenijo je nemška gospodarska rast usodna, za Nemčijo je politična vloga Slovenije znotraj EU in na Balkanu lahko pomembna. Nemško-francoska reševalna naveza je za zdaj brez posebnih rešitev, Slovenija pa je brez lastnih idej očitno koristna nemška sledilka.

  • Novi turizem

    Iztek poletja je v turizmu prinesel podobna spoznanja kot v politični ekonomiji. Vse se giblje v kaotičnih cikličnih valovih, povečuje se negotovost, težave imamo s prilagajanjem. Letošnji turistični avgust sta v EU kot osrednji svetovni turistični regiji obvladovali dve »naravni« nesreči, izjemen vročinski val in finančno-ekonomski lom. Klimatologi in ekonomisti so pri tem očitno podobno nemočni. Skupaj spoznavajo, kako narava in tržna ekonomija izgubljata svojo homoestatično sposobnost preživetja. Znotraj teh čeri je turistična industrija letos razmeroma uspešna. Kriza ni preprečila ponovne rasti povpraševanja svetovnega turizma, naravne katastrofe niso zamejile turistične ponudbe. Še več, turizmu so v tem shizofrenem letu namenili celo poslanstvo povezovanja in združevanja kultur (UNWTO). Letošnje slovensko turistično leto bo povprečno in dobro. Za prodornost in odličnost mu še vedno manjkajo zgodbe in pravi turistični podjetniki, predvsem pa umetnost sobivanja ob velikih, Italiji, Avstriji in Hrvaški.

  • To niso odgovori

    Spektakularno poletno srečanje Merklove in Sarkozyja v Parizu ni prineslo nobenih presenečenj. Pomeni zgolj nov kamenček v zbirki slabih novic letošnjega avgusta. Bonitetni zdrs ZDA, poglabljanje dolžniške krize v EU, kolaps na finančnih trgih so le zunanji znaki. Za njimi stoji ohlajanje realnega gospodarstva in morebitni zdrs v drugo recesijo, v ozadju pa tičijo naraščajoča ekonomska negotovost, vedno večji politični kaos in očitno razpadanje dosedanje povojne politično-ekonomske arhitekture sveta. Najbolj pa zbuja skrb, da vedno znova izgubljamo priložnosti za prave kratkoročne rešitve, zadevajoče srednjeročne reforme in odrešujoče dolgoročne spremembe. Zahodni svet se vrti v prazno, manjka pravih ekonomskih idej in pogumnih političnih nosilcev.

  • Nespameti v tej deželi ni videti konca

    Slovenska vladna administracija in politiki imajo pri obvladovanju države vedno večje težave. Eurostat je julija objavil podatke, da se je obseg gradbenih del v Evropi najbolj zmanjšal v Sloveniji. Gradbena dejavnost propada na vseh ravneh, nikjer pa ni odrešilnih sistemskih rešitev. Vlada ne zna urediti niti sistema javnih gradenj niti ni pripravila odrešujočih razvojnih projektov. V zemljiških evidencah in katastrih še vedno vlada zmeda, prostorsko načrtovanje in strateški akti so na najnižji ravni v zadnjih desetletjih. Za nameček je stopilo v veljavo še dopolnilo zakona o kmetijskih zemljiščih, ki z nejasnimi usmeritvami, neusklajenimi evidencami in visokimi odškodninami draži gradnje in na zgrešen način varuje zemljiške površine. Zmeda je popolna, politični in birokratski nespameti pa v tej deželi ni videti konca.

  • Politizacija evropskega bančništva

    Slovenska vlada je uveljavila nov bančni davek, da bi banke spodbudila k večji investicijski vnemi. V sedanji finančni in dolžniški krizi so banke, naše in tuje, odigrale eno ključnih vlog. Najprej so s svojo kreditno in finančno politiko spodbujale krizo, kasneje so postale temeljni kamen kriznega zdrsa in nazadnje s počasno sanacijo portfelja postajajo razlog za počasno okrevanje. Sprva so bile deležne likvidnostne pomoči centralnih bank in garancijskih ter depozitnih shem držav, kasneje so se izneverile oživljanju gospodarske rasti in pokrivanju dolžniške krize držav. EU se je z odlogom odločila za obremenitvene teste glede kakovosti kapitala, iz Basla prihajajo nove regulacijske zahteve, ostrejši so nadzorni mehanizmi. Sanacija bank je pogoj za oživitev gospodarstva in ključni vzvod reševanja sedanje krize. V Sloveniji Umar ugotavlja, da so podjetja nekakšni talci bank, BS šele išče prave zamisli za sanacijo bančnega sistema, vlada pa z davkom priznava, da ne ve, kako oživiti gospodarstvo.

  • Grška okužba

    Voditelji držav evrskega območja so prejšnji teden na izrednem bruseljskem srečanju sklenili, kako rešiti grško in z njo tudi evropsko dolžniško krizo. Odobrili so nov sveženj pomoči iz posebnega sklada (EFSF), privolili v restrukturiranje dolgov, v reševanje pa so vključili tudi zasebni finančni sektor. Rešitve pomenijo, da so v Bruslju priznali, da Grčija ni več plačilno sposobna in da dosedanje rešitve niso pomagale. Odločitve so pokazale poti novega evropskega odločanja, najprej v krogu Francije in Nemčije, potem sledita ECB in komisija, nazadnje vse skupaj ad hoc sprejemajo še drugi. Politična improvizacija je bila pri tem popolna, sporočila zmedena in informacije protislovne. Grška dolžniška kriza je postala primer, kako EU ne more in ne sme ukrepati. Grška okužba se dejansko nevarno širi, ogroža evro in EMU ter na koncu tudi samo EU. Kaj se dogaja? Od kod ta dramatični zasuk po spektakularni širitvi unije? Kakšni so dejanski možni scenariji razvoja EU?

  • Kreativna destrukcija

    Svetovna finančna kriza je dobila v zadnjih treh mesecih nov dramatičen obrat. V vrtinec dolžniške krize pada nova, tokrat največja domina. Ogrožene so ZDA kot najmočnejše svetovno gospodarstvo. Bonitetna hiša Egan-Jones je julija znižala najvišjo oceno za eno stopnjo (AA), dva od mogočne bonitetne trojice, Moody in Standard&Poor, sta prav tako zagrozila Washingtonu in mu postavila fiskalne in politične pogoje. Wall Street je očitno opogumljen z uspešnim ekonomskim lomljenjem EU in evra, zato sedaj napada največjo ekonomsko trdnjavo sveta. In tu ne gre za naključja. Spomladi je ameriški senat prejel obsežno politično poročilo o vzrokih in nosilcih finančne krize, ki jasno obtožuje zasebni finančni sektor. Med osrednjimi krivci so ugledni menedžerji, velike investicijske banke in skladi, pa tudi bonitetne hiše in slabi regulatorji. Dejansko je sedanja kriza razgalila bistvo finančnega kapitalizma in sedanjega političnega boja za oblast. Gre za prerazdelitev moči in interesov, kdo in kako obvladuje svet.

  • Alternativa

    V vročičnem slovenskem političnem poletju je SDS predstavila svoj razvojni program »Slovenija zmore več«. Stranka se v političnem kaosu vladne krize predstavlja kot resna politična alternativa, ki ve, kako rešiti težave, in ima v strokovnem svetu ljudi, ki bodo jedro prihodnje ministrske ekipe. Gre za logičen zastavek predvolilnega dokumenta za prihajajoče predčasne volitve. Večja je težava z vsebinskimi zastavki. Med njimi je še posebej pomemben in usoden eden od predlogov za spremembo ustave. Slovenija naj bi v ustavi zamejila odhodke države za financiranje javne porabe na največ 45 odstotkov BDP. Zamisel je všečna, toda zgrešena. V politično najstabilnejšo pravno institucijo želimo vnesti zahtevo, ki je ekonomsko najbolj dinamična in jo potrebujemo za obvladovanje ekonomskih ciklov. S takšnimi ekonomskimi sidri trgov, zlasti finančnih, ne moremo obvladati, lahko pa povzročimo dodaten politični kaos, tokrat celo z ustavno intonacijo.

  • Prisluhniti predsedniku

    Slovenijo pred poletnimi počitnicami preplavljajo slabe novice, kriznim močvirjem ni videti konca in vse se utaplja v njih. Najprej finančna kriza in težave bank, potem ekonomska kriza z zdrsom rasti in zaposlenosti, sledila je fiskalna kriza države in sedaj še dolžniška kriza. Tu je kajpada politična kriza z manjšinsko vlado, napovedujejo se predčasne volitve in nihče ne ve, kako bo potekala politična jesen. Negotovost je velika, sposobnost obvladovanja razmer majhna, odgovornost za različne populistične ocene pa nikakršna. Krizomanija in demoniziranje ekonomskih dejstev sta postala del vsakdanjega političnega govora. Toda na političnem trgu to nima resnih posledic, ekonomski učinki komunikacijskih spodrsljajev pa so lahko usodni na ekonomskih in finančnih trgih.

  • Prisluhnitzi predsedniku

    Slovenijo pred poletnimi počitnicami preplavljajo slabe novice, kriznim močvirjem ni videti konca in vse se utaplja v njih. Najprej finančna kriza in težave bank, potem ekonomska kriza z zdrsom rasti in zaposlenosti, sledila je fiskalna kriza države in sedaj še dolžniška kriza. Tu je kajpada politična kriza z manjšinsko vlado, napovedujejo se predčasne volitve in nihče ne ve, kako bo potekala politična jesen.

  • dr. Bogomir Kovač

    Dr. Bogomir Kovač

    30. 6. 2011  |  Mladina 26  |  Kolumna

    Boleče spoznanje

    Grška finančna kriza naj bi ta teden doživela enega svojih političnih vrhuncev. V Atenah parlament odloča o novem vladnem predlogu finančne sanacije države, EU je prejšnji teden odložila odločanja o novi pomoči na julij, ECB in druge mednarodne institucije iščejo rešitve. Opozorila so dramatična. Grčija lahko postane novi Lehman Brothers, bankrot države naj bi ogrozil projekt evra, nova finančna kriza lahko...

  • dr. Bogomir Kovač

    Dr. Bogomir Kovač

    23. 6. 2011  |  Mladina 25  |  Kolumna

    Zastrašujoče poenostavitve

    Rebalans proračuna, ki ga vlada pripravlja junija, je hkrati posledica pomanjkljivih ocen proračunskih prihodkov in zaostrenih evropskih zahtev glede fiskalne vzdržnosti države. Prvo kaže na nepredvidljivost ekonomskih razmer, drugo na kredibilnost vladnih obljub in ukrepov. Nekje vmes so tudi politični motivi. Pahor je najprej zaletavo zagrozil z interventnim zakonom, kasneje je svojo politično zaupnico začel...

  • dr. Bogomir Kovač

    Dr. Bogomir Kovač

    16. 6. 2011  |  Mladina 24  |  Kolumna

    Dvajset let

    Statistični urad republike Slovenije (SURS) je ob dvajsetletnici države izdal publikacijo s poetičnim naslovom »Sloveniji na 20. rojstni dan«. SURS nam to obdobje slika s svojevrstnim naborom kazalnikov, ki nam s podatki prikazujejo tako socialno, okoljsko kot tudi ekonomsko življenje države prek sprememb načina življenja njenih državljanov.

  • Točka sprememb

    Referendumski cunami se je izšel s pričakovanimi izidi in povsem predvidljivo napovedjo, da bo temu sledila nova vladna kriza. Gotovost teh dogodkov je bila tolikšna, da sta sedanja politična zadrega in zmedena reakcija vladnih strank vnovičen dokaz njihove politične nesposobnosti reševanja kriznih politično-ekonomskih razmer. Toda tudi opozicija nima odrešujočih rešitev.