N'toko

N'toko

  • N'toko

    N'toko

    19. 1. 2018  |  Mladina 3  |  Žive meje

    Nazaj k utopiji

    Bojim se, da je svet ostal brez idej. Celo v najbolj slovesnih govorih javnomnenjskih voditeljev ni zaslediti več niti kančka vizionarskega duha. Razočarano moramo ugotoviti, da sanjarjenje o prihodnosti danes opravljajo pretežno kalifornijski tehnološki guruji in drugi milijarderji, ki so seveda navdušeni nad tem, kako se svet razvija. Za ostalo človeštvo ostaja manj razlogov za veselje. Dogodki zadnjih let nam nikakor ne dajejo razlogov za optimizem in vse bolj velja prepričanje, da smo na poti k novim katastrofam, ki bodo neenakosti v družbi še okrepile. Ta konsenz ima svoj odsev tudi v popularni kulturi, ki je postala obsedena z epskimi naravnimi nesrečami, nuklearnimi vojnami, ubijalskimi virusi in nasilnim družbenim darvinizmom, kakršen naj bi tem dogodkom sledil. Dejansko bomo težko našli film, ki se dogaja v prihodnosti, kjer ta ne bi bila nekakšna postapokaliptična nočna mora. Modni oblikovalci in reperji so že danes prilagodili svoj stil na apokalipso – še na rdečih preprogah so oblečeni, kot da vstopajo v večno deževje Blade Runnerja. Nad lepšo prihodnostjo smo obupali in ne preostane nam drugega, kot da romantiziramo njeno brutalnost – da njeno ostrino spremenimo v edgy estetiko in zmagovalce te družbene loterije častimo kot polbogove. Če že mora svet k hudiču, naj vsaj zgleda seksi. Več

  • N'toko

    N'toko

    5. 1. 2018  |  Mladina 1  |  Žive meje

    Kdaj pride prihodnost?

    Pogovoriti se moramo o prihodnosti. Ne govorim o tem, kaj bomo počeli po faksu ali kje se vidimo karierno čez pet let. Ne mislim na proračun naslednjega fiskalnega leta ali na rešitev arbitražnega spora. Govorim o tisti veliki, daljni, vseobsegajoči Prihodnosti iz znanstvenofantastičnih filmov. O tem, kje bomo pristali kot človeška vrsta po vseh prihajajočih apokalipsah, vojnah in revolucijah. Kakšen bo scenarij? Bomo živeli v space-komunizmu Star Trecka, kjer bodo materialno pomanjkanje in družbene neenakosti izginili? Bomo živeli na planetu opic, kjer se bomo klali za redke preostale vire? Se bomo oblečeni v futuristične kombinezone teleportirali s planeta na planet ali se bosi preganjali po puščavah kot sestradani kuščarji? Saj vem – delovne obveznosti nam redkokdaj pustijo možnost, da bi se ozrli onkraj naslednjega tedna, zato sanjarjenje o veliki Prihodnosti ostaja v domeni piscev znanstvenofantastičnih trilerjev. A ne pustimo se preslepiti – dnevi tečejo in Prihodnost v takšni ali drugačni obliki nedvomno prihaja. Kdo jo piše in čigava vizija bo prevladala? Več

  • N'toko

    N'toko

    22. 12. 2017  |  Mladina 51  |  Žive meje

    Ekonomija ogorčenja

    Nihče ni imun proti škandaloznim novicam. Te ne kličejo po naši pozornosti le na socialnih omrežjih, ampak nas zasledujejo tudi na cesti, kričijo na nas z bleščečih jumbo panojev, ekranov nad poštnimi okenci, pred našim sedežem na avtobusu … Ko poskušajo s čim bolj udarnimi naslovi in posnetki ujeti našo pozornost, delujejo bolj ali manj kot reklame. Oblikovane so tako, da se je nemogoče izogniti pogledu nanje – da že s svojo norostjo zbudijo našo radovednost in nas pritegnejo h kliku. In verjetno bi vsak od nas ob pregledu svojega »search historyja« ugotovil, da je med novicami večkrat kliknil na tiste bolj kričeče, srh zbujajoče naslove. Kadar nismo gledali trojk Luke Dončića, smo vsi klikali tistega vojnega zločinca, ki je popil strup, spolne škandale zvezdnikov, vojne napovedi Trumpa ali pa tragične zgodbe utopljenih otrok. Več

  • N'toko

    N'toko

    8. 12. 2017  |  Mladina 49  |  Žive meje

    Zapraviti življenje

    Vse bolj sem podoben očetu. Takšnemu, kot je bil v svojih najbolj kaotično delovnih letih. Nikoli si ne bi mislil, da je kaj takega možno, a sem danes, v svojih tridesetih, popolnoma nevede začel posnemati vse njegove navade. Budilko si nastavljam na vse zgodnejše ure, da imam pred uradnim začetkom delovnega dne čas še kaj postoriti. Čez dan si nizam sestanke tako na gosto, da sem ves čas v stanju živčnega odhajanja ali drvenja na naslednje srečanje. Za vse več opravkov ugotovim, da jih raje naredim sam, kot da zaupam komu drugemu. Včasih pozabim jesti, se naspati, odležati bolezen, obiskati prijatelja za rojstni dan. V prostih trenutkih vidim priložnost, da končno dokončam vse tisto, kar se je nabralo med tedensko gužvo. In ko se pozno zvečer vrnem domov, na hitro preletim novice, prekolnem politike, besno zaprem ekran računalnika in ugotovim, da je s svetom prav vse narobe. Več

  • N'toko

    N'toko

    24. 11. 2017  |  Mladina 47  |  Žive meje

    Velika srečna družina

    Veliko politikov je že trdilo, da bodo združili narod. Je sploh bila kakšna volilna kampanja, ki ni obljubljala »konca razdorov med Slovenci«? To nenehno klicanje k složnosti, enotnosti in spravi je stalnica našega političnega prostora že od samega rojstva države. »Zakaj se moramo bratje prepirati med sabo?« »Zakaj ne moremo premagati starih zamer in iti skupnim zmagam naproti?« A bolj ko se poudarja enotnost naroda, bolj se ta izmika, bitke med družbenimi skupinami pa so iz leta v leto videti bolj fanatične. Sosedje so še vedno sprti zaradi meja, delavci še vedno nezadovoljni s tem, kar jim ponujajo šefi, podjetniki še vedno tekmujejo za dobičke, stranke so še vedno ujete v interesne boje, domobranci in partizani si še vedno niso odpustili pobojev. Če boste vprašali ljudi, vam bo seveda vsak povedal, da si želi sprave in miru, nihče pa ne zna prav dobro razložiti, kako mu bo dejstvo, da ima z nasprotnikom podobno zveneče ime, pomagalo rešiti konkreten konflikt. Več

  • N'toko

    N'toko

    10. 11. 2017  |  Mladina 45  |  Ihta

    Študentka nekadilka

    Slovenija je v obdobju gospodarske rasti. Ni vam treba spremljati finančnih časopisov ali brati poročil evropske komisije, da bi to opazili. Samo ozrite se naokoli in takoj boste videli, da so se nad naša mesta ponovno spustile tiste velike železne ptice, ki oznanjajo prihod gospodarske pomladi. Vrnili so se žerjavi, ki že marljivo postavljajo gnezda. Ja, v prestolnici se spet gradi in vsak kvadratni meter je nenadoma postal dragocen. Gradbene jame in zapuščene parcele so znova živahna gradbišča, starejše hiše odstopajo mesta futuristično oblikovanim novogradnjam, o skvotih pa se po dolgih letih spet govori kot o nevarnosti, ki jih je treba čim hitreje porušiti, da naredijo prostor zglednejšim stavbam. Nobenega dvoma ni, v Sloveniji se spet dela denar – in kot vemo, se denar vedno rad zateka v nepremičnine. Več

  • N'toko

    N'toko

    27. 10. 2017  |  Mladina 43  |  Žive meje

    Težko je voliti

    Letošnje predsedniške volitve so me ujele v posebej stresnem obdobju, ko so dneve zapolnjevali sami zoprni opravki in naporne odločitve. Po opravljenih obveznostih sem ostajal nenavadno utrujen, brez volje in energije, da bi spremljal politične debate. Moje naravno stanje radovednega političnega opazovalca je odstopilo mesto utrujenemu pasivnežu, ki po koncu dneva pogleda malo košarke in zaspi. Celoten predvolilni obred je tako šel mimo mene, ne da bi pustil kak pečat v moji zavesti, in po dolgem času sem spet doživel volitve, kot jih doživljajo ljudje, ki ne delajo v političnih medijih. Da se sploh kaj dogaja, sem izvedel mimogrede – ujel sem kak plakat, novičko na radiu ali pa video s soočenja, ki ga je kdo objavil na Facebooku. Več

  • N'toko

    N'toko

    13. 10. 2017  |  Mladina 41  |  Žive meje

    Tujci na trgu

    Razpravljanju o migracijah ni mogoče več slediti. Zdi se, kot da bi se kdo norčeval iz nas. Dve leti smo priča vladnemu strašenju pred migranti, ki si jih ne moremo privoščiti, ki bodo sesuli ekonomijo, izvotlili socialno državo in pokradli službe. Ravno smo se navadili njenega etnovarčevalnega programa, ko je vladni urad za makroekonomske analize in razvoj ponudil oceno, da slovensko gospodarstvo brez uvoza večjega števila tujih delavcev ne more več preživeti. Temu pritrjujejo zaposlovalne agencije, delodajalci in gospodarska zbornica, ki v en glas kličejo k povečanju števila delovnih dovoljenj za tujce in skrajšanju postopkov. Več

  • N'toko

    N'toko

    29. 9. 2017  |  Mladina 39  |  Žive meje

    Ali sem delavec?

    Če bi mi v tem trenutku kdo ponudil redno službo, je verjetno ne bi vzel. Hvala, ampak čisto dovolj dobro mi gre kot freelancer. Po 15 letih takšnega življenja si ne predstavljam, da bi moral nenadoma prenašati avtoriteto kakega živčnega šefa, se podrejati monotonemu urniku ali sprejemati kakršnekoli že ukaze. Navajen sem za denar delati part-time službe, ki jih lahko zapustim, kadarkoli mi paše, preostali čas pa namenjati svojim projektom. Ko se pogovarjam s prijatelji, ki so jih leta gledanja istih fac v istih pisarnah spremenila v zdolgočasene cinike, me prešine, da sam še vedno uživam v svojem delu in v njem celo vidim smisel. Popolnoma razumem, zakaj se toliko uslužbencev japonskih korporacij vrže skozi okno – ideja, da bodo do konca življenja tičali v istih dveh kubičnih metrih pisarniške celice, pač ubija. Dokler mi uspeva ohranjati glavo nad vodo, sem se pripravljen odpovedati delu svoje varnosti za svobodo, ki jo prinaša status prekarca. Več

  • N'toko

    N'toko

    15. 9. 2017  |  Mladina 37  |  Žive meje

    Kako ubiti delo

    Kaj bi počeli, če vam za preživetje ne bi bilo treba delati? Večina ljudi bi verjetno odgovorila: »Česa vse ne bi počel!« Ne le, da bi lahko končno odplačali položnice in šli mirno na dopust – ko izgine grožnja pomanjkanja, se odpre tudi možnost, da pustimo brezperspektivne službe in se lotimo bolj izpolnjujočih podvigov. Marsikdo bi napisal roman, odprl svoj lokal, se vpisal na študij, obiskal Kitajsko ali pa si vsaj dal duška na Playstationovi konzoli. Naši odnosi bi bili polnejši, tehnološke inovacije in umetnost pa bi doživele razcvet. V sekundi, ko delo osvobodimo pritiskov služenja denarja, se odpre neskončno polje možnosti, kaj vse bi lahko to delo ustvarjalo. In prav zato je toliko bolj moreče, da se debate o koncu mezdnega dela vedno znova stečejo v nejasno, abstraktno kratico »UTD«. Več

  • N'toko

    N'toko

    1. 9. 2017  |  Mladina 35  |  Žive meje

    Kje so roboti?

    Trendi manhattanska soseska Greenwich Village je posuta z generičnimi in dragimi lokali, ki so ves čas polni. Zaradi ženine službe je naneslo, da sva v enem izmed njih vsak dan preživela precej ur – čas, v katerem sva lahko dodobra spoznala vsakodnevno rutino delovne sile. Gledala sva, kako sta dopoldne pred stavbo parkirala dostavljavca Fred in Ramos ter z upognjenima hrbtoma pretovorila celo prikolico gajb po stopnicah v klet. Na vratih sta premraženi hostesi vabili goste na drink, na hodniku pa jih je pregledal jamajški varnostnik Jon. V notranjosti lokala je neutrudno švigala ekipa šankerjev in pospravljavcev miz, ponoči so se jim pridružili še glasbeniki in plesalke. Vsi, z menedžerjem vred, so po končanem šihtu leteli še v kako drugo službo. Med osebjem je bila tudi ekipa mladih oblikovalcev in programerjev, ki so sestankovali v pisarniških prostorih in se ves čas pogovarjali o aplikacijah. Tudi oni so prihajali naravnost iz drugih služb in ostajali budni s pomočjo velikih doz red bulla, iz njihovih pogovorov pa je vel en sam navdušeni optimizem. »Živimo v dobi neverjetnega tehnološkega napredka!« Medtem ko je čistilka brisala tla okoli njihove mize, so zatopljeno debatirali, kako se moramo prilagoditi razmeram, v katerih človeško delo več ne obstaja. Več

  • N'toko

    N'toko

    18. 8. 2017  |  Mladina 33  |  Žive meje

    Odkrijte Ljubljano!

    Nekoč bo prišel zoprn trenutek, ko bo neki ljubljanski župan moral postaviti neprijetno vprašanje »Kako omejiti turizem?«. Ne bi bil rad na njegovem mestu. Uvajati bo moral neprijetne regulacije, obdavčevati dejavnosti in se spopasti z novo nastajajočim plemenom Airbnb nepremičninarjev. Sodeč po tem, kakšne težave imajo podobne pobude drugod po Evropi, bo pojedel veliko sranja. Domačini sicer že dolgo za šanki jamrajo nad gužvo in cenami v mestu, toda te nevšečnosti težko ustvarijo politično voljo za resen sistemski poseg v sicer bleščečo panogo. Turizem je enostavno preveč donosen, da bi ga preizpraševali – nasprotno, večkrat mu dodelujemo mesijansko vlogo in o njem govorimo kot o božjem daru, ki se mu ne gleda v zobe. Tako kot pri drugih industrijah je zato prepovedana vsaka javna debata o tem, kakšne bodo njene dolgoročne posledice, kako vzdržna je, koga bo zaposlovala in kako se bodo delili dobički. Ljudje, ki odpirajo ta vprašanja, so prikazani kot naduti levičarski nergači, ki svojim sokrajanom ne privoščijo služenja denarja. Nič drugače ni, če se v vašem mestu odpira poceni linija Ryan Aira ali pa nova lakirnica – vsako najmanjše negodovanje nad vplivi neke industrije je takoj utišano z glasnim očitkom: »A misliš, da ste tako bogati, da ne potrebujete novih delovnih mest?« Več

  • N'toko

    N'toko

    4. 8. 2017  |  Mladina 31  |  Žive meje

    Pazi, empatija!

    V nasprotju z nami, mesenimi lutkami, ki jih skozi življenje premetavajo čustveni impulzi, je Turk človek razuma. Pred očmi ima večjo sliko. Preučil je svet do zadnje podrobnosti in razvil politična prepričanja na podlagi neovrgljivih statistik in grafov. Zmožen je videti ozadje grozljivih utopitev, za katero večina ljudi ostaja slepih. Razume, da se nad našo celino odpira interdimenzionalni portal, skozi katerega bo vpadlo milijone duhov. Nekoč so nas pred njimi varovala mogočna vrata Sredozemlja, a je židovski čarovnik Soros odkril prefrigan način, kako odpreti pot svoji pošastni vojski. Stari maček je pri tem izrabil večno šibkost Evropejcev: empatijo. Ta je zaslepila prebivalce celine, ki so začeli pomilovati tuja bitja in financirati »reševalne« barke nevladnih organizacij. Če hočejo Turk in njegovi ghostbusterji preprečiti katastrofo, morajo opraviti težko nalogo – prepričati morajo sonarodnjake, da je empatija slaba. Več

  • N'toko

    N'toko

    21. 7. 2017  |  Mladina 29  |  Žive meje

    Žrtve vseh spomenikov

    Ni mi še uspelo premagati trme in se sprehoditi mimo Kongresnega trga, da bi si ogledal novi spomenik. Saj vem, navadili se ga bomo, kot smo se vsega drugega, in čez eno leto bomo hodili mimo njega, kot da je bil tam od nekdaj. Pozabili bomo, kako se imenuje in čemu je namenjen. Ampak v tem trenutku še vedno odmeva to obupno nespevno ime. Ime, ki je želelo biti naslov epske pesnitve, zveni pa kot napis na enem izmed zaprašenih fasciklov v lokalnem kulturniškem uradu. »Spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam«. Ime, ki razodeva neverjetno pretenciozen namen: ta betonska kocka namreč želi biti podoba večno neulovljive »narodne sprave«. Verjetno se lahko strinjamo, da gre za zahtevno nalogo. Objekt, ki naj bi pošteno obeležil smrt vseh ljudi na vseh straneh vseh vojn v zgodovini, skoraj ne more drugega kot razočarati. Več

  • N'toko

    N'toko

    7. 7. 2017  |  Mladina 27  |  Žive meje

    Kdo je salonski levičar?

    Noben človek ni čist. Vsi do zadnjega smo soustvarjalci vojn, izkoriščevalci delavcev, plenilci naravnih virov. Ni važno, kako ozaveščen si, ali ločuješ smeti, ali daruješ Rdečemu križu, ali si reven ali bogat, levičar ali desničar – ob koncu dneva ti hrano na mizo postavlja nenasitna pošast kapitalizma. Za vsak kos tkanine na tvojem telesu je nekdo v Aziji garal za desetkrat manjšo urno postavko. Za vsak ekran v tvoji hiši je bilo nekaj ljudi v Afriki pregnanih s svoje zemlje. Vsak kilometer, ki ga prevoziš z avtom, pomeni korak bližje k uničenju planeta … da o avionskih letih sploh ne govorimo. Del tvojih davkov je namenjen nabavi orožja in financira vojaške misije nekje v tretjem svetu. In za vse, kar imaš v življenju, si moral prodajati svoje delo kapitalistom, s tem pa poganjati kolesje sistema naprej. Če hočeš preživeti, morajo profiti rasti in cena dela padati. Lahko se okličeš za rastafarijanca ali amiša, se preseliš v tipi sredi Kočevskega Roga ali se pridružiš indijskemu ašramu, vedno boš del sistema. Več

  • N'toko

    N'toko

    9. 6. 2017  |  Mladina 23  |  Žive meje

    V iskanju revolucionarnega razreda

    Nemalo ljudi se med gledanjem poročil pridruži vrstam radikalcev. Težko je gledati vse bolj stripovsko zlobne voditelje, kako peljejo svoje države v novo desetletje nesmiselnih vojn, in si misliti: »Eh, nič takega, se bo že uredilo.« Ko poslušamo grozljive napovedi o globalnem segrevanju, ki bo zdaj zdaj spremenilo površje Zemlje v mad-maxovsko bojišče med prestradanimi plemeni, se še tako apolitičnega opazovalca polasti želja, da bi šel na ulico protestirat proti multinacionalkam. Če smo vsaj malo pozorni na spiralo naraščajočega nasilja in bede v okolici EU, postane jasno, da se bodo konflikti širili tudi onkraj meja tretjega sveta in vsak laik lahko izlušči sklep, da tako enostavno ne bo šlo naprej. Da je Evropa zrela za resne transformativne poteze. Človek bi rekel, da živimo v času, ko bodo radikalci na levici spet lahko nagovarjali množice. Toda ta človek bi se motil. Več

  • N'toko

    N'toko

    26. 5. 2017  |  Mladina 21  |  Žive meje

    Ideologija rock fotrov

    Končno se je zgodilo. Miha Šalehar je postal kolumnist Financ. Le vprašanje časa je bilo, kdaj bo pero prvega slovenskega »rokerja, fotra, moža, gorskega kolesarja« našlo prostor v časopisu podjetnikov, nepremičninarjev in delničarjev. Šalehar je bil vseskozi kolumnist za ljudi, ki zaslužijo dovolj, da bi najraje brali Finance, a so se zaradi svoje z levičarskimi subkulturami zaznamovane mladosti (»Če si odraščal v Ljubljani in si hodil na faks, pa na koncerte Majk, je bilo jasno, da si tudi bral Mladino in gledal Studio City«) težko poistovetili s kravatarji na naslovnicah. S svojim edgy humorjem je bil eden izmed tistih, ki je generaciji middle class rock fotrov omogočil odkrito zasmehovati javni sektor, študente, brezposelne, čefurje in druge parazite, ki se zažirajo v njihov davkoplačevalski denar, ne da bi pri tem izpadli kot desničarski pizduni. Več

  • N'toko

    N'toko

    12. 5. 2017  |  Mladina 19  |  Žive meje

    Treba je zmagati

    »Kakšno glasbo poslušam? Čakaj, ti bom pokazal kak video …« Prijateljica, 23-letna prodajalka, ki je glasba sicer ni zanimala kaj preveč, je na vljudnostno vprašanje dobila podobno predstavitev japonske avantgarde kot vsi drugi, ki so pred leti z mano načeli pogovor o umetnosti. Komaj je dobro postavila vprašanje, je iz YouTuba vanjo že kričal posnetek Otoma Yoshihideja, ki v neki sivi garaži s kamnom udriha po električni kitari in iz ojačevalcev izvablja neposlušljive piske. Medtem ko je prijateljica potrpežljivo strmela v prizor na zaslonu z izrazom človeka, ki mu po grlu leze še živa gosenica, sem ji poskušal razložiti metafizične podpomene nojz glasbe. Po reakciji sodeč je nisem navdušil. Ob koncu posnetka mi je namreč postavila le eno vprašanje: »Kakšni ljudje lahko uživajo v nečem tako groznem?« In tako kot vedno sem lahko ponosno odgovoril: »Alternativci!« Več

  • N'toko

    N'toko

    26. 4. 2017  |  Mladina 17  |  Žive meje

    Brezposelnost je treba braniti

    Preseneča me, da na zavodu za zaposlovanje ni več nasilja. Da še nihče ni sprožil izgreda, pretepel kakega uslužbenca ali vsaj prevrnil aparata za kavo. Vem, da brezposelni nikoli niso hodili tja s pretirano optimističnimi pričakovanji in da so bili pogovori s poklicnimi svetovalci vedno nekoliko ponižujoči, toda na zavodu se iz iskalcev dela vsaj niso direktno norčevali. Povedali so ti, da zate tisti mesec niso našli ničesar, in to je bilo to … obisk pisarne je bila zgolj neprijetna obveznost, ki sta jo morali obe strani odkljukati. V zadnjih letih pa se je zavod za zaposlovanje spremenil v hišo čudaških, bebavih in naravnost ponižujočih ritualov, ki nimajo zveze z iskanjem služb. Več

  • N'toko

    N'toko

    14. 4. 2017  |  Mladina 15  |  Žive meje

    Vsi smo Tina

    Biografije športnikov so vedno dolgočasne. Pravzaprav je težko upravičiti obstoj žanra, znotraj katerega že vnaprej poznamo uvod, zaplet in zaključek vseh zgodb. Videli smo pomembne tekme naših športnih junakov, njihov preboj na svetovni vrh smo spremljali v živo, njihove zmagovite zaključke so nam ponovili iz vseh zornih kotov. Bilo je napeto in navdihujoče. Toda še preden ugasnejo luči nad igriščem, se pod žarometi začnejo zbirati drugorazredni komentatorji, avtorji in režiserji, ki kričijo: »Kdaj se bodo vsi Slovenci naučili razmišljati kot zmagovalci?!« S stadiona nas presedejo v šolsko klop in nam pridigajo o duhovnih krepostih, potrebnih za uspeh v družbi. »Vidiš, tako zgleda duh šampiona! Uči se od njega, pa boš morda kam prišel!« Naše junake spremenijo v poštirkane poslovneže, ki nam z naslovnic in ekranov podajajo generične nasvete o tem, kako naj živimo. Če so športni spektakli, v katerih se merijo vrhunski atleti, eden večjih užitkov, ki nam jih ponuja zabavna industrija, so filmi, knjige in članki o teh istih junakih ena sama dolgočasna vaja v propagandi. Športna biografija je žanr, ki ne bi smel obstajati. Več

  • N'toko

    N'toko

    31. 3. 2017  |  Mladina 13  |  Žive meje

    Tega ljudje ne bodo nikoli sprejeli

    Vse težje je uživati v debatah o politiki. Ne vem, kdaj so postale tako dolgočasne, ampak pogovori, ki bi morali biti živahna soočenja idej, čedalje pogosteje zvenijo kot duhamorno citiranje številk iz javnomnenjskih raziskav, glede katerih se ni mogoče niti skregati. Tako kot pri vsaki debati bi tudi pri politiki moral vendarle veljati osnovni princip: imaš določena stališča, ki jih soočiš s stališči svojih nasprotnikov, zmaga pa tisti, ki mu uspe navdušiti več poslušalcev. Če recimo zagovarjam UTD ali odprte meje, je moja naloga, da ljudi prepričam o smislu takšnih ukrepov. Ta najosnovnejša pravila argumentacije pa enostavno več ne držijo, saj vsebina očitno nikogar ne zanima. Namesto da bi te spodbijali s kontraargumenti, te preprosto utišajo s pokroviteljskim »no no, saj to so vse lepe ideje, ampak veš, da tega ljudje ne bodo nikoli sprejeli«. In seveda je vedno priloženo dokazno gradivo v obliki javnomnenjskih raziskav. »Vidiš, kar 99 % vprašanih nasprotuje tvojim idejam … nehaj sanjariti.« Več

  • N'toko

    N'toko

    17. 3. 2017  |  Mladina 11  |  Žive meje

    Zakaj se ne morete zmenit?

    Beseda »socialist« danes nima pretirano seksi zvena. Kadar pomislimo na socialiste, si verjetno predstavljamo predvsem peščico razboritih aktivistov in nadobudnih politikov, ki se med seboj prepirajo glede interpretacije vsakega odstavka iz Marxovega Kapitala. S čim se lahko simpatizer proletarskih gibanj danes sploh pohvali? Kje je tista požrtvovalna vojska, ki razobesi rdečo zastavo nad opustošenim Berlinom? Kje so veličastna partijska srečanja, razkošne parade in delovne brigade, ki gradijo utopična mesta prihodnosti? Vsaj po medijskem poročanju sodeč se zdi, da se leve stranke in organizacije v prvi vrsti ukvarjajo same s sabo in se v nedogled prerekajo o strateških razkolih, ki jih laiki niti najmanj ne razumejo. O levici vemo le to, da so vsi skregani, da njeni najboljši umi preživijo večino časa v medsebojnih facebook obračunih in da namesto mogočne partije proizvaja trače in meme. Več

  • N'toko

    N'toko

    3. 3. 2017  |  Mladina 9  |  Žive meje

    Večni otroci

    Verjetno je bila vsaka generacija doslej prepričana, da so pripadniki vseh naslednjih generacij navadne mevže. Da so sodobni otroci razvajeni in da nimajo kreposti, potrebnih za življenje v »resničnem svetu«. Pogovori starejših o njihovih naslednikih so bili vedno polni anekdot o tem, kaj vse so pri njihovi starosti pretrpeli, kako so bili tepeni, koliko kilometrov so prehodili v šolo ali ob kateri nemogoči uri so morali zjutraj vstajati … in prav najbolj zajebane izkušnje naj bi bile tisto, kar je iz njih naredilo zrele odrasle osebe. Zato je od nekdaj veljalo tudi prepričanje, da je treba mlade utrditi, jih v slogu afriških plemenskih ritualov spraviti skozi nekakšno iniciacijo v odraslost. Če jih že ne moreš popolnoma prevzgojiti, jim lahko ob pomembnih prehodih skozi življenjska obdobja vsaj ponudiš majhen okus resničnega sveta (ta ima po navadi okus po brucomoru ali wc-školjkah), da domišljave otročaje postaviš na njihova mesta. Več

  • N'toko

    N'toko

    17. 2. 2017  |  Mladina 7  |  Žive meje

    Kako zmagajo norci

    Za nami je že nekaj tednov, ko povsod slišimo besedno zvezo »predsednik Trump«, a ta še vedno zveni kot nenaravna, težko izgovorljiva jezikovna napaka. Kot umetna tvorba, ki ne bi smela obstajati in ki jo vedno izgovorimo s tihim »WTF« na koncu jezika. Ne le, da se je je težko navaditi, ampak vsak dan zveni grše. Počasi namreč postaja jasno, da Trump ni le internetna fora, ampak je resno mislil s svojimi blaznimi predvolilnimi napovedmi in se jih kot zmagovalec tudi resno loteva. Da bi bilo vse skupaj še nekoliko grozljivejše, na svetu ne manjka podobnih TV-friendly fašistov, ki nestrpno čakajo na trenutek, ko bodo k svojim imenom prilepili naziv »predsednik«. In medtem ko poskušamo ugotoviti, kako, za vraga, smo se znašli v takšni norišnici, medtem ko ljudje v Ameriki in Evropi množično protestirajo, vse kaže, da predstavniki poražene strani iz izkušnje vlečejo točno napačne sklepe – tiste, s katerimi so bili poraženi že v prvo. Več

  • N'toko

    N'toko

    3. 2. 2017  |  Mladina 5  |  Žive meje

    Vzemte si jih k seb domov

    Če ste si kadarkoli v zadnjem letu drznili pred nepreverjeno družbo izreči kakšno besedo v podporo beguncev, se gotovo niste mogli izogniti nelagodju, jeznim komentarjem in zaskrbljenim vprašanjem, kakršna po navadi spremljajo to vročo temo. Nekatera so razumljiva in se je treba z njimi ukvarjati ter jim dajati politične odgovore (»Od česa bodo migranti živeli, ko pa še za nas ni služb?«, »Kako lahko živimo skupaj ljudje iz tako različnih kultur?«), druga trpijo za posledicami norih fake news mailov, ki si jih prepošiljajo naši starši in jih je treba miriti (»Begunci so velika muslimanska zarota proti Zahodu!«), tretji pa so ubesedeni fašizem in jih je treba brezkompromisno napadati (»rapefugees not welcome«). Med vsem muljem, skozi katerega se prebijamo v komentatorskem močvirju, pa je zrastla še posebej zanimiva fraza, ki se trdovratno zažira v debate o beguncih in s katero vas sogovorniki vedno znova poskušajo utišati. Ni važno, ali komentirate prizore prezeblih ljudi na mejah, se zgražate nad ukinjanjem človekovih pravic ali zbirate obleke za begunske otroke – vedno se bo našel kdo, ki bo vaše razmišljanje spodbijal z moralno besedno igro: »Si že kakšnega vzel k sebi domov? Ne? Potem pa utihni!« Več

  • N'toko

    N'toko

    20. 1. 2017  |  Mladina 3  |  Žive meje

    Kaj si zares želimo?

    Za trenutek pozabite, da ste navadni državljan, in se poskušajte vživeti v vlogo poklicnega politika v slovenski vladi. Pred seboj imate štiri leta, v katerih morate voditi državo in skrbeti, da bodo volivci zadovoljni z vašim delom. H katerim temam bi usmerili energijo? Kaj morate početi, da vas bodo po koncu mandata množice ponovno podprle? Če razmišljate kot navadni državljan, vam je odgovor verjetno jasen: čim več ljudem morate zagotoviti dostojno delo, zdravstvo brez dolgih vrst in penzije, ob katerih je mogoče preživeti. Če za te osnovne stvari ni poskrbljeno, bodo preostale teme prazno govoričenje. V luči tega je težko razumeti, zakaj vlade vedno usmerjajo energijo v povsem druge stvari. Čeprav nas cele vojske njihovih javnomnenjskih strokovnjakov dan za dnem preučujejo kot šimpanze, da bi na podlagi naših navad zasnovali všečne politične kampanje, nam vedno znova ponujajo ukrepe, ki jih nismo nikoli zahtevali. Tako v novo leto nismo zakorakali z višjimi plačami ali novimi službami, ampak z novim vodnim topom, novimi policijskimi pooblastili, novimi ograjami na mejah in novim zakonom o tujcih. Več

  • N'toko

    N'toko

    6. 1. 2017  |  Mladina 1  |  Žive meje

    Odpadki in odpadniki

    Število socialno odrinjenih se v Sloveniji vztrajno povečuje. Ljudje, ki niso vključeni v formalno ekonomijo in si ne morejo ustvariti dostojnega življenja, danes sestavljajo skoraj četrtino prebivalstva, družbeni analitiki pa nimajo pojma, kako je videti novi obrobni svet, v katerem živi toliko njihovih sonarodnjakov. V mainstreamu še vedno prevladujejo komentatorji, ki revščino v Sloveniji razumejo kot posledico neke pradavne butalske zarukanosti slovenskega naroda, marginalizirani ljudje pa niso vredni pozornosti, saj gre le za horde večnih študentov, maminih sinčkov, grabežljivih delavcev, lenih južnjakov ali parazitskih kulturnikov. Okoli žanra »glupi slovenčki živijo nad svojimi zmožnostmi« je zrastla marsikatera medijska kariera in zato vztraja kot najbolj priljubljen način analiziranja družbe. Več

  • N'toko

    N'toko

    23. 12. 2016  |  Mladina 51  |  Žive meje

    Postfaktični svet je zarota!

    Verjetno še nikoli nismo izrekali optimističnih želja za novo leto z večjim cmokom v grlu kot letos. Če vsaj približno spremljate svetovne dogodke, se ob odštevanju dni do leta 2017 najbrž težko otresete misli, da nam stvari hitro uhajajo izpod nadzora in da o naši prihodnosti odloča vse kaj drugega kot zdrav razum. Letos smo videli ljudi brezglavo zdrveti v samomorilski brexit, izvoliti sluzastega verižnega lažnivca za predsednika ZDA, množično podpreti fanatike, vojne hujskače, zanikovalce podnebnih sprememb in teoretike zarot vseh vrst. Znašli smo se v svetu, kot bi si ga izmislil Alex Jones. In vse te spremembe so nas skupaj z množico novinarjev in političnih opinion makerjev pripeljale do prepričanja, da stojimo pred vrati čisto novega obdobja človeštva – obdobja, v katerem dejstva več ne štejejo in kjer svetu s pomočjo lažnih novic vladajo prevaranti. Leto 2016 smo soglasno razglasili za leto 0 nove postfaktične dobe. Več

  • N'toko

    N'toko

    16. 12. 2016  |  Mladina 50  |  Žive meje

    Blagoslovljeni 2. januar

    Nobena skrivnost ni, da je veseli december najbolj depresiven mesec v letu. Število samomorov ob koncu leta vedno poskoči, tako kot poskočijo partnerski konflikti, stres v službah, napetosti med sodelavci in sošolci. Nad mestom se dviga dušeča teža praznične evforije, za katero vnaprej vemo, da nas bo pustila razočarane, pri čemer pa nimamo druge izbire, kot da se ji prepustimo. Veseli december nas prestavi v izkrivljeni svet, ki mu vladajo poblazneli bradati klovni. Ti od nas zahtevajo, da doživimo tople družinske odnose, da vsem kupimo idealna darila, da utrdimo prijateljske vezi z izleti v osvetljene centre mest, da se hedonistično izživimo na silvestrskih žurih, nato pa vkorakamo v novo leto spočiti in polni optimizma. Nič od tega se ne bo uresničilo, in to vemo že vnaprej, a smo se vseeno prisiljeni udeležiti te mesec trajajoče maškarade. Začetek decembra se občuti podobno kot začetek Trumpovega mandata – zavedamo se, da je pred nami manično obdobje kričanja velikih praznih obljub. Več

  • N'toko

    N'toko

    2. 12. 2016  |  Mladina 48  |  Žive meje

    Kako žalovati za diktatorjem?

    Na turobno sobotno jutro, 25. novembra 2016, se je velika množica ljudi nepričakovano znašla v podobnem čustvenem stanju. Zvalili so se iz postelj, skuhali kavo, v roke vzeli pametne telefone in ob prvem pogledu na ekrane vzkliknili: »U jebemti, Fidel je šel!« Dan se je sfižil, še preden se je dobro začel. Ne da bi vedeli točno, zakaj, so pohiteli iskat ikonične fotografije comandanteja in si jih slovesno lepili na Facebookove zidove s heštegi #RIPfidel #Legend #Hero. Počutili so se poražene. Večina jih sicer ni imela posebnega odnosa do ostarelega revolucionarja in nihče ni polagal svojih upov za boljši svet v kubanski socializem. V nasprotju z legendarnimi rock zvezdniki so se Fidelove stvaritve slabo postarale in bolj kul bi se nam zdelo, če bi herojsko umrl v kakšni zarotniški akciji CIE, namesto da ga ta lahko preprosto ignorira. Vseeno pa je množica ob njegovi smrti doživela nekaj podobnega kot ob Bowieju, Mohammadu Aliju ali Lemmyju – popadla jo je tista zoprna tesnoba ob spoznanju, da se stari svet dokončno poslavlja in da namesto njega prihaja neka strašna, še neznana prihodnost. Več