Dar narave, ki nima meja
Slava aloe vere ne pozna ne geografskih in ne
časovnih meja. Izvira iz Azije in Afrike, kjer so jo uporabljala starodavna
ljudstva.
Pred nekaj leti se je
aloja znašla – bolje bi bilo reči, se je vrnila – v središče pozornosti. Postala
je ena od najbolj priljubljenih in zaželenih rastlin, ki je zaradi njenih
zdravilnih lastnosti ne nehajo hvaliti. Tega ni težko opaziti: v lekarnah in na
policah veleblagovnic se je število izdelkov, ki vsebujejo (ali pa navajajo, da
vsebujejo) izvlečke tega izjemnega zelenega zdravila zelo povečalo.
Priljubljenost aloe vere dobesedno
nima meja: ne geografskih, ne časovnih. Njene zdravilne lastnosti so poznali že
v davni preteklosti. Rastlina je omenjena v evangelijih in zagotovo vemo, da so
jo uporabljali v Egiptu, na Kitajskem in Bližnjem vzhodu. Njena slava se ni zmanjšala
niti v srednjem veku in v renesansi, nasprotno, takrat se je šele začela
razširjati po Evropi in pozneje, po odkritju Amerike, tudi po novem kontinentu.
Dokončno pa so to puščavsko rastlino ustoličile sodobne znanstvene študije in
potrdile (ter razkrile) številne zdravilne učinke, ki so jih slutila že
ljudstva v pradavnini. Rastlina, ki raste v suhem okolju, ob pomanjkanju vode
in drugih snovi, sončno svetlobo in minerale, ki jih črpa iz zemlje, preobrazi
v celo vrsto snovi, ki ji omogočajo, da preživi in se brani pred nevarnostmi.
Da ne bi iz njenih listov izšla ena sama kapljica življenjsko pomembne tekočine,
je razvila sestavine, ki lahko hermetično “zapečatijo” reze in obnovijo tkiva.
Njena sredica je sestavljena iz sluzaste želatine, ki ohranja vlažnost in vse
hranilne snovi, ki jih je ustvarila v svojem naravnem “laboratoriju”. Prav ta
želatina je vzrok za poudarjen protibakterijski, protivirusni, protivnetni in
poživljajoč učinek na imunski sistem, torej vse, kar lahko izkoristimo za
zdravje in lepoto.
