V državah s trojko bi morali ljudje v vrsti stati pred volišči

»Če bi bil volivec v državi s trojko, bi maja prihodnje leto zagotovo prvi stal pred voliščem. Voliš lahko tudi jezen,« pravi evropski poslanec iz Velike Britanije Andrew Duff, avtor resolucije, ki predlaga vrsto ukrepov za izboljšanje volilnega procesa v EU. Po njegovem mnenju bo kriza na evropske volitve pozitivno vplivala.

Duff je pripravil resolucijo, v kateri je predlagal vrsto konkretnih predlogov, kako narediti prihodnje volitve Evropskega parlamenta, ki bodo konec maja prihodnje leto, boljše - manj lokalne in bolj evropske ter predvsem takšne, da bo želelo svoj glas na njih oddati čim več Evropejcev.

V EU je okoli 400 milijonov volilnih upravičencev, udeležba na evropskih volitvah pa je akutno nizka. Na Hrvaškem se je na primer volitev prvih evropskih poslancev iz te nove članice EU letos udeležilo le okoli 20 odstotkov upravičencev.

»Če trenda upadanja ne bomo ustavili oziroma obrnili, bomo v resnih težavah,« opozarja Duff. Obenem sicer pravi, da je udeležba v veliki meri odvisna od konkretne situacije v posameznih državah, na katero ne moremo vplivati. »Če so imeli nekje nedavno domače volitve, kot na primer septembra v Nemčiji, se mnogim ne bo dalo znova hoditi na volišča. A za Britance bodo evropske volitve tokrat celo leto dni pred parlamentarnimi in tam bo to zanimiva vaja.«

Finančna in gospodarska kriza bo imela pri tem po mnenju Duffa pozitiven učinek in bo ljudi motivirala, da odidejo na volišča. »Mislim, da bo prišlo do napredka v primerjavi s prejšnjimi volitvami. Politični vpliv krize je Evropo naredil bolj kontroverzno, v vseh državah prihaja do večje polarizacije mnenj med tistimi, ki so zapisani ideji EU, in tistimi, ki niso. Kriza je ustvarila neko napetost.« Volilni boj bo zato bolj evropski in tudi medijsko zanimiv, meni.

Štiri glavne proevropske politične skupine na ravni EU - Evropska ljudska stranka, socialdemokrati, liberalci in zeleni - pa bodo obenem morale prevzeti odgovornost in se odločneje zavzeti za evropski projekt. »Pritisk skrajnežev tako na levi kot desni bi moral dodatno združiti velike skupine, da bi enotneje nastopale pri velikih vprašanjih, ki zadevajo prihodnost EU.«

To se po Duffovem v Evropskem parlamentu že dogaja. »Seveda so še vedno prepiri med levimi in desnimi pri klasičnih temah, kot sta ekonomska in socialna politika. A na frontni črti med federalisti in nacionalisti vidim večjo koherentnost na obeh straneh. In to je za medije zanimivo. Medijem je všeč prepir, spopad in sedaj imajo poročati o več zanimivem.«

Rezultata volitev Duff ne želi napovedovati, se pa med drugim strinja z ocenami, da se bodo evroskeptiki v evropskih poslanskih klopeh verjetno občutno okrepili. »Vsekakor je očitno, da je položaj socialistov v večini držav trenutno zelo slab. Poglejte Španijo, Francijo, Nemčijo, Italijo. Tudi če se še držijo na oblasti, jim gre slabo. Na osnovi tega bi že lahko kaj sklepali,« dodaja poslanec, ki je sam član liberalcev (Alde).

Med Duffovimi predlogi izboljšav je bil sicer največ pozornosti deležen poziv, naj evropske politične stranke pred volitvami vnaprej imenujejo svoje kandidate za novega predsednika Evropske komisije. Ti izbranci bi nato predstavili svoj politični program, stopili na čelo kampanj in poskrbeli, da bi bila volilna bitka tokrat bolj evropska.

A priporočila Evropskega parlamenta niso zavezujoča, česar se Duff zaveda. Zato tudi napoveduje, da politične skupine, vsaj ne vse, ne bodo uradno izbrale svojih kandidatov za predsednika komisije. »Namesto tega bodo izbrale vodje kampanj, nekakšne šampione političnih strank.«

»Eden od razlogov za to je, da imamo več aktualnih premierov, ki jim ta položaj diši, a oni ne bodo vodili volilnih kampanj, oni bodo na oder stopili šele po volitvah. Drug razlog pa je, da prihodnje leto ne bomo zapolnjevali le enega, temveč cel paket položajev, za katere potrebujemo vrhunske ljudi.«

Konec prihodnjega leta se namreč izteče ne le mandat Evropske komisije, ampak se bosta poslovila tudi predsednik Evropskega sveta Herman Van Rompuy in visoka zunanjepolitična predstavnica unije Catherine Ashton.

Zamisel o tem, da bi politične stranke vnaprej imenovale svoje kandidate za predsednika komisije, je zrasla na podlagi lizbonske pogodbe, ki je izid evropskih volitev prvič neposredno povezala z izbiro predsednika komisije.

Evropski parlament je s tem dobil večjo vlogo pri izbiri novega šefa v Berlaymontu, čeprav sam način imenovanja formalno ostaja enak - predsednika komisije s kvalificirano večino predlagajo voditelji držav članic, potrdi pa ga parlament.

»Tokrat bo v parlamentu prvič uradno zaslišan tudi kandidat za predsednika Evropske komisije, tako kot so bili doslej le kandidati za evropske komisarje. Moral bo stopiti pred nas in se zagovarjati, (sedanjemu predsedniku komisije Joseju Manuelu) Barrosu ni bilo treba nikoli na ta način stopiti pred poslance,« pojasnjuje Duff in se že veseli, saj »bo še zelo napeto«.

Ne glede na vse pa bodo voditelji tudi v prihodnje najverjetneje ohranili odločilno besedo pri tem, kdo bo sestavljal Evropsko komisijo, se zaveda poslanec in dodaja, »da moraš biti, da bi bil del Evropske komisije, v pravi stranki, na pravem mestu in ob pravem času«.

Sedanji predsednik Evropskega parlamenta Martin Schulz, ki so ga evropski socialisti že podprli za svojega kandidata za Barrosovega naslednika, po besedah Duffa zagotovo ne bo vodil komisije. Nemška kanclerka Angela Merkel, katere stranka je na ravni EU del konservativne ljudske strank, na to namreč ne bi nikoli pristala.

Podobno po njegovem verjetno ne bosta v igri sedanji komisar za gospodarske in denarne zadeve, Finec Olli Rehn in komisarka za pravosodje Viviane Reding iz Luksemburga, saj po menjavah na oblasti ne bosta imela podpore domačih vlad. Duff tudi za Barrosa napoveduje, da zagotovo ne bo dobil še enega mandata na čelu komisije.

Duff sicer v resoluciji predlaga veliko več kot le vnaprejšnje imenovanje kandidatov za vodenje komisije - med drugim, da bi morale nacionalne stranke ljudem pred volitvami jasno povedati, kateri politični skupini pripadajo na ravni EU in koga podpirajo za šefa komisije, ter da bi bilo na glasovnicah poleg imen kandidatov označeno, kateri evropski opciji pripadajo.

Sam si je želel še spremembe sistema, po katerem se vsi člani Evropskega parlamenta volijo po posameznih državah članicah. Predlagal je, da bi parlament razširili za 25 sedežev, te pa bi zasedli ljudje, ki bi jih s posebne panevropske liste izvolili vsi Evropejci skupaj.

To bi po njegovem mnenju »dodatno dramatiziralo evropsko dimenzijo volitev in od evropskih strank zahtevalo, da postanejo resnične organizatorke kampanj«, vendar za ta korak med poslanskimi kolegi ni dobil zadostne podpore.

»Nasprotovanje je posledica tega, da je ta parlament zelo konservativen in nacionalno usmerjen. To je med drugim posledica prihoda novih poslancev iz Srednje in Vzhodne Evrope, ki nimajo toliko izkušenj z EU in še vedno vztrajajo pri starih načinih dela,« meni.

»Hrvaški poslanci mi pravijo, da morajo zaposlovati hrvaške asistente. Če tega ne bi storili, bi bili doma ogorčeni. Ti asistenti so slabi, nimajo pojma o EU in ne govorijo tujih jezikov. Ko jim povem, da imam jaz, Britanec, v svoji pisarni Francoza, Nizozemca in Italijana, ne morejo verjeti. Poslanci iz Srednje Evrope morajo še veliko narediti, da bi ujeli poslance iz starih članic.«

Je pa Duff med tistimi, ki se ne strinjajo s predlogi, da bi volilni proces zares evropski postal le, če bi uvedli neposredne volitve predsednika Evropske komisije ali predsednika Evropskega sveta. »Sem močno proti temu. Morda se bo to zgodilo čez 50 let. A ustvariti poskušamo vendar parlamentarno in ne predsedniško Evropo,« pravi.