Ne varčevanje, ampak maščevanje

Žiga Štajnbaher, Maribor  |  Mladina 21  |  25. 5. 2012

V nekdanji Jugoslaviji se je Dan mladosti praznoval 25. maja. Ta dan je bil rojstni dan maršala Tita. Datum njegovega rojstnega dne je določil centralni komite Zveze komunistične mladine Jugoslavije. Dan mladosti je bil dan, prežet s pozitivno energijo, s svetlim pogledom na boljši jutri. V šolah se je deklamiralo in prepevalo, po državi so se odvijale različne kulturne in športne prireditve. Dan mladosti je še posebej zaznamovala Štafeta mladosti, ki se je na stadionu Jugoslovanske ljudske armade v Beogradu predala maršalu Titu. Prva štafeta je svoj start imela v rojstnem kraju maršala. V zagorskem Kumrovcu. Prenos in predajo štafete so prikazovale mnoge televizijske postaje. Skorajda vsak Jugoslovan je spremljal predajo štafete. Prav tako so mlade pionirje sprejemali med mladince, v Zvezi socialistične mladine Jugoslavije. Dan mladosti je potekal pod geslom: »Bratstvo in enotnost«, skladneje z današnjim izrazoslovjem: »Medkulturni dialog in toleranca«.

Mnogi mladinci so se udeleževali delovnih akcij, človek je kot posameznik pridobival vrednote solidarnosti in so pomoči človeku. Važnejši je bil kolektiv in sloga ter ne posameznikov egoizem. In tukaj na tem mestu se odpira dvom, kje smo danes, kakšne vrednote imamo, na katere vrednote smo pozabili, kakšne smo osvojili?

Na tem mestu lahko mirno rečem, da je človek postal potrošni egoist. Vse mora pridobiti takoj, vse mora kupiti preko kredita in to kar čez noč. Nič več ni sveto. Niti lastna življenja in prosti čas ter lasten užitek. Na svet gledamo skozi očala kapitala. Tudi zato je nastala ta kriza, ki je v bistvu kriza vrednot v prvi vrsti. Varčevanje, ki nam ga ponuja desno-sredinska koalicija, je v svojem bistvu maščevanje. Maščevanje do tistih, ki še kaj mislijo in delajo po svoji pameti in ne kar tja v tri dni, za dobro jutro. Najlažje je obsoditi inteligenco in akademike, da lenarijo. In še lažje je vzeti tistim, ki v očeh javnosti ne uživajo dobrega mnenja. Varčevanje brez novih gospodarskih priložnosti in zagona gospodarstva je metanje peska v oči. Ni ga kapitala na svetu, ki bi vlagal v Slovenijo, če bo ta imela nezadovoljno javno in državno upravo. Osnova vseh nas mora biti pošteno plačilo za opravljeno delo. Tako v zasebnem kot javnem sektorju.

Povsem legitimno se ljudje spominjajo polpretekle zgodovine, socializma in časov v njem. Imeti delo je bila čast, zanj si dobil plačilo in s plačo si lahko preživel. Danes delo ni ne vrednota in ne čast, je bolj kot ne nuja. In še srečo moraš imeti, da te plačajo in da ti poravnajo vse prispevke.

Človeška družba že živi v prepadu. Nenaravno je, da te iz zagate rešuje sistem, ki te je vanjo pripeljal. Kapitalizem se je popolnoma povampiril po padcu Berlinskega zidu, ko je izgubil gospodarskega nasprotnika in konkurenta – plansko gospodarstvo. To je bil čas, ko je kapitalizem uvidel potrato socialne države in zavestno stopil na pot neoliberalizma. Srednji sloj na zahodu je začel silovito izgubljati na plačilni listi in socialni varnosti. Osebni stečaji niso več samo nek tujek in redek primer, so naš vsak dan in za mnoge od njih sploh ne vemo. Žalostno je, da je sistem pripeljal ljudi v težave in jih zaradi težav tudi zavrgel.

Mladi so zavoženi, starejši prepuščeni sami sebi, tisti srednjih let pa napeti in v skrbeh, kakšen bo njihov jutri. Za socialno državo so se borili mnogi rodovi, mnoge generacije. Vprašati se je potrebno, zakaj? Odgovor je nuja in nuja je bila, da se je izoblikovala socialna država. Prosti trg se nikakor ne korigira sam od sebe, ker ta po svoji logiki ne potrebuje javnega zdravstva, šolstva, oskrbe starejših občanov itd. Pri omejevanju in varčevanju je potrebno skrbno paziti na normative, da ti popolnoma ne oklestijo naše prihodnosti.

In že star pregovor pravi: »Po vsakem dežju posije sonce.«

Mladina, št. 20

Zaželene in nezaželene proslave

Stanislav Savić, Ljubljana  |  Mladina 21  |  25. 5. 2012

Spoštovani!

V sredo, 16. maja 2012, smo si lahko na drugem programu RTV Slovenija ogledali proslavo ob 22. obletnici ustanovitve manevrske strukture. To je bila spet ena tistih proslav, ki Slovenski narod deli na leve in desne. Zame in za veliko večino vojnih veteranov vojne za Slovenijo ni bila državna proslava, to je bila zasebna proslava nove veteranske organizacije, ki so si jo ustanovili Lojze Peterle, Igor Bavčar, Ivan Janez Janša, Anton Krkovič ... Slednji je bil tudi „sponzor“ te zasebne proslave, na katero pa vojni veterani sploh nismo bili povabljeni. Res zanimivo, ni kaj. Tudi govori so bili temu primerni, še najbolj pa je blestel Lojze Peterle.

Naslednji dan smo vojni veterani povabili predstavnike vlade na položitev venca. Z žalostjo smo lahko le še ugotovili, da nihče od predstavnikov vlade ni prišel, še najmanj pa predsednik vlade Ivan Janez Janša!

To je res velika sramota, da se delimo tudi tokrat. Da predstavnikov vladajoče koalicije voljnih ni bilo na proslavi ob 27. aprilu, nas sicer ne more presenetiti. Da pa tako brez zadržkov ignorirajo polaganje venca skupaj z vojnimi veterani vojne za Slovenijo pa je šokantno.

Mladina, št. 13

Kdo je dobil denar od prodaje?

Matjaž Zajec, Ljubljana  |  Mladina 21  |  25. 5. 2012

Z Mercatorjem se neprestano nekaj dogaja. Zgodil se je odstop uprave, med nadzornike je vstopil Matej Lahovnik, ki kot minister v prejšnji vladi ni opravil svojih nalog, izrinjeni so mali delničarji. Nacionalnega interesa ni več, je le še interes potap-

ljajočih se upnikov in zadolžencev Pivovarne Laško in NLB, pa čeprav podatki kažejo solidne poslovne rezultate Mercatorja in pravzaprav ogromno nepremičninsko premoženje v višini 1,4 milijarde evrov.

Na mizi je bila Agrocorjeva ponudba za prevzem v višini osemsto milijonov evrov. A ta prevzem naj bi se zgodil z mednarodnimi bančnimi krediti, ki bi jih seveda odplačeval prevzeti Mercator. Če bi se Agrocorjeva ponudba v podobni višini ponovila, potem bo s prodajo tej hrvaški družbi poklonjenih najmanj 600 milijonov evrov.

V ozadju vsega skupaj so tajkunski krediti Boška Šrota in Igorja Bavčarja, ki sta Mercator pod mizo kupila in potem, zaradi neuspešne privatizacije, skorajda potopila Pivovarno Laško in pred Bavčarjevim prihodom ugledni in premožni Istrabenz.

Vsi se spomnimo netransparentne prodaje Slovenske industrije jekla za približno 150 milijonov evrov ruskemu kupcu. Država je v sanacijo SIJ investirala več kot 700 milijonov evrov. In kdo je vodil komisijo za prodajo SIJ? Marija Zagožen, žena Jožeta Zagožna.

Država je pri prodaji 75% deleža SIJ izgubila 550 milijonov evrov.

Istrabenz je odprodal vse, kar je hotel kdo kupiti in to po nižjih cenah od realne vrednosti. Ne velja pozabiti, da je v nadzornem svetu Istrabenza vse do maja leta 2008 sedel generalni sekretar Janševe vlade Božo Predalič in za to (po objavljenih informacijah) letno dobival 35 tisoč evrov. Kot majski hrošč je maja 2008 izstopil iz nadzornega odbora.

Država je izgubila vsaj več kot sto milijonov evrov.

Spomnimo se Intereurope, nekdaj uspešnega in nezadolženega podjetja, ki se je pričel potapljati z netransparentno Lovšinovo investicijo v moskovski center Čehov, ki naj bi bila vredna preko 150 milijonov evrov, od katerih naj bi kar 35 milijonov pristalo v Liechtensteinu na računu podjetja RIKO MAS. Predsednik uprave je bil takrat Andrej Lovšin s sliko Janeza Janše v svoji pisarni.

Država je izgubila 150 milijonov evrov.

Popolno netransparentna je tudi investicija v TEŠ 6 z velikim sumom koruptivnosti, pri čemer končne cene še ne poznamo in se je od začetka investicije 600 milijonov evrov povzpela na kar 1,35 milijarde evrov. Pogodbo s francoskim dobaviteljem opreme Alstronom je takratni direktor Uroš Rotnik sklenil v času vlade Janeza Janše. Le kdo je bil takrat na čelu Holdinga slovenske elektrarne – Jože Zagožen seveda.

Neracionalno in slabo vodeno investicijo v TEŠ 6 bomo z višjo ceno elektrike plačevali prav vsi.

Še bi lahko naštevali, od Luke Koper, Dravskih elektrarn, pa do Raščanovih zamegljenih poslov, ki so se vsi po vrsti pokazali bodisi kot škodljivi bodisi kot nesmiselno trošenje evrov.

Skupaj gre za ogromne zneske. Skupno jim je to, da so nastali v času prejšnjega mandata vlade Janeza Ivana Janše v letih 2004-2008. Ali lahko vladi, ki jo sedaj vodi Janša, zaupamo, da ve, kako iz krize, ki jo je v času svojega vladanja sopovzročila in z blokiranjem nujnih protikriznih ukrepov vlade Boruta Pahorja samo še poglobila?