Skrivno dogovarjanje o zakonodaji: Triumf trialoga

V eni od dvoran v stavbi Evropskega parlamenta v Bruslju sestankuje peščica uradnikov. Samo dobro obveščeni vedo, da je to sestanek trialoga. V letu 2013 je bilo trialogov okrog 1000, čeprav v evropskih pogodbah podlage za te sestanke ni. Benjamin Fox v EuObserverju navaja, da trialogi v evropski zakonodaji nimajo pravne podalge, zato ne obstajajo, čeprav so del sprejemanja zakonodaje. Vsi sestanki trialogov so neformalni in večina evropskih poslancev ni seznanjena, kdaj so. Še večji tabu so za državljane.

Nekateri trialogi se končajo v nekaj minutah, nekateri trajajo od jutra do pozno ponoči. Zadnji trialog o enotnem mehanizmu za reševanje bank je recimo trajal 16 ur. Takšni trialogi so sestanki za ljudi, ki imajo težave z nespečnostjo, saj evropski uradniki in politiki gredo skozi predlog od člena do člena, pod vrstice do vrstice. Če mesečni sestanki voditeljev držav članic na vrhu EU veljajo za glamurozno stran EU, so trialogi glavni motor, ki poganja tovarno za proizvodnjo evropske zakonodaje v Bruslju po sistemu proizvodnje klobas.

Če upoštevamo številke o sprejetih predpisih, se v zadnjih dveh mandatih v Bruslju ni veliko spremenilo. Evropski poslanci in ministri držav članic v okviru Sveta EU so v mandatu 2004-2009 sprejeli 447 zakonov, v mandatu 2009 do novembra 2013 pa 395. Ob ihti s katero skušajo do majskih evropskih volitev pospraviti čim več predlogov, ki so še na mizi, se bo to število tudi v iztekajočem se mandatu povečalo na okrog 500.

Benjamin Fox opozarja, da se je od leta 2004 zelo spremenil način odločanja o zakonodaji. V evropskih pogodbah je za primere, ko Evropski parlament in države članice pri sprejemanju zakonodaje zaidejo v slepo ulico, predpisan spravni postopek med predstavniki Evropske komisije, Sveta EU in Evropskega parlamenta. A ta postopek je bil po letu 2009, odkar velja lizbonska pogodba, tako rekoč ukinjen. V obdobju od leta 1999 do 2004 je bilo 89 od 403 zakonov sprejetih na podlagi spravnega postopka, v prvi polovici sedanjega mandata le še 4 odstotki.

Sedaj je okrog 80 odstotkov evropske zakonodaje dogovorjene v prvem branju, od predloga do sprejema pa v povprečju mine 14,4 meseca. Trialog, ki se začne takoj, ko evropske institucije sprejmejo svoje stališče do predloga zakonodaje, je namenjen pospešitvi postopka. Trialog je predviden kot posrednik med evropskimi poslanci in ministri držav članic. Število udeležencev je pri posameznih predlogih različen, vedno pa Evropski parlament zastopajo poročevalec, poročevalci v senci iz drugih političnih skupin in predsednik odbora. Za mizo sestanka trialoga sedijo še uradniki Evropske komisije in minister ali visoki uradniki države, ki predseduje Svetu EU.

V tednu, ko parlament zaseda, je v povprečju 25 različnih trialogov. Čeprav tega javno ne povedo, poslanci v njem radi sodelujejo, četudi morajo več ur sedeti v slabo osvetljeni dvorani. A zanje je bistveno, da so »zraven, kjer se dogaja«.

Poznavalci pravijo, da na teh sestankih predstavniki Evropske komisije pogosto ne sodelujejo samo kot posredniki med Evropskim parlamentom in Svetom EU, ampak se glede na to, kaj jim bolj ustreza, odločijo bodisi za vlogo »političnega izvršnega organa« ali »nevtralnih uradnikov«. Prednost komisije je tudi v tem, da ima stalne uradnike, medtem ko se ministri držav članic menjavajo, saj posamezna država predseduje Svetu EU le šest mesecev, evropski poslanci pa se menjavajo zaradi volitev. Poleg tega Evropska komisija lahko svoj predlog umakne ali vztraja, da je sprejet zgolj s soglasjem vseh članic EU.

Nekateri opozarjajo, da sta demokracija in transparentnost poraženki tialoga, ki se dogaja za zaprtimi vrati brez navzočnosti javnosti. Pri trialogu sodeluje le peščica poslancev, ki so člani odborov, dogovor, ki je rezultat trialoga, nima veliko skupnega z dokumenti, ki so jih sprejeli zakonodajalci v parlamentu in Svetu EU.

Benjamin Fox ugotavlja, da bi bilo enostavno proces trialoga zavrniti kot skrivnosten in nedemokratičen, čudno je tudi, da v evropskih pogodbah ta postopek, ki je sedaj gonilna sila za sprejemanje nove zakonodaje EU, ni omenjen niti z besedo. Evropske institucije, ki ves čas trobijo, kako transparentne da so, pa težko opravičijo skrivnostnost, ki obdaja ta proces. To pa ne pomeni, da odločitve trialoga ostanejo skrivnost za lobiste, nevladne organizacije in novinarje. Eden od uradnikov Evropske komisije razlaga, da predstavniki Evropskega parlamenta njim naklonjenim lobistom v nekaj urah sporočijo, kakšen je dogovor.

Star pregovor pravi, da so zakoni in klobase reči, za katere dejansko nihče noče vedeti, kako nastanejo. Če bi trialoge odprli za javnost, bi zakonodajalci vsekakor takoj našli nov način za pogajanja v tajnosti. Trialogi so samo vrh ledene gore, ko govorimo o skrivnem sprejemanju zakonov, saj obstaja še vrsto drugih sestankov in uradno neobstoječih predlogov (non-papers) za sklenitev dogovora med institucijami EU.