Narodopisje / Rpečnekova lučca

"K je pa za pastirja pršu Bregant s Podhama, je pa t'm stvarem naredu konc. Vel'k je biv koker gora, pa tud flinto je 'mu zmeram sabo."

(Pastir se je torej lotil strahu s puško!) Glasovi Kmečkega glasu iz kake posamične pokrajine, zgodbe, ki jih v narečju pripovedujejo govorci ali pripovedovalci (ne pripovedniki), so ena najbolj barvitih slovenskih edicij. Verjetno je zbirka uspešna tudi ekonomsko.

V pričujoči knjigi imamo zastopanih tako kar 303 govorce in težko si je misliti, da je vsi ti ljudje ne bi tudi kupili, če pa upoštevamo še sorodnike, znance, ljubitelje, zanesenjake in knjižnice, je uspeh tu.

Založba je imela srečo tudi z zbiralcem Marjanom Zupanom, ki po stroki ni zgodovinar, etnolog ali slovenist, pač pa, reci in piši, finomehanik.

Predvsem je Zupan pri svojem delu pravi fanatik, saj je pred to knjigo oblikoval kar nekaj publikacij, ki obravnavajo njegovo rodno vas Podhom, bližnjo znamenito naravno sotesko Vintgar ali lokalno godbo na pihala Gorje. Prepričljiva je že njegova pripoved, kako so za kamero rekonstruirali roparski napad v Vintgarju izpred let, ki ga povzema župnijska kronika. - Presenetljivo je, da se je pri pobiranju zgodb iz domačih Gorij in Bleda razširil do Brezij in na drugi strani vse do Rateč in celo do Kanalske doline v Italiji. S tem bo lahko postal izraz visoka Gorenjska, ki je bil vzpostavljen tu, vedno bolj domač in razpoznaven. Morda se bo kdaj pisal celo Visoka Gorenjska. Zanimiva je zgodba, ko je tako prišel na Zgornjo Lipnico k Tomanovi mami, za katero je slišal, pa so mu domači rekli, da je ravno pred pol ure umrla. - Morda je knjiga nekoliko vprašljiva samo v zapisu, za katerim so sicer strokovnjaki. Menim, da bi moral biti naslov zapisan s polglasnikom, in sicer 'rpečnekova lučca. Hkrati ne razumem tudi vseh zapisanih l in v, kjer jih izgovarjamo dvoustnično. Premalo je tudi apostrofov.