MLADINA Trgovina
  • Marcel Štefančič jr.

    23. 2. 2018  |  Mladina 8  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Mesto svetlobe

    Tale doku o Šoštanju, mestu svetlobe ( jasno, tudi po zaslugi r azvpi -tega šestega bloka Termoelektrarne), bi morali vrteti v edinem slovenskem podvodnem kinu, ki čemi nekje v Družmirskem – alias Šoštanjskem – jezeru, najglobljem slovenskem (umetnem) jezeru. Ko so se namreč tla zaradi rudniških izkopov posedla, je voda zalila in potopila stari del Šoštanja, s šolo, trgovino, cerkvijo, pokopališčem in kinom vred, tako da je zdaj Šoštanj – z umetnimi jezeri, strupenim ozračjem, brezposelnostjo in tablami »Nevarnost ugrezanja, prehod prepovedan!« – videti kot udomačena distopija, v kateri Šoštanjčani izkušajo paradokse svoje eksistence. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    23. 2. 2018  |  Mladina 8  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Brez ljubezni

    Margaret Thatcher je famozno oznanila: »Družba ne obstaja.« In film Brez ljubezni, ki ga je posnel Andrej Zvjagincev, avtor Vrnitve, Izgona in Leviatana, s katerim je imel v Rusiji toliko težav kot komedija Stalinova smrt (ali pa Otrok 44), je videti kot ekranizacija te neoliberalne zapovedi. Toda neoliberalni status quo ne trga le družbe, temveč tudi družino. Družina je tu žrtev kapitalistične tekme – tako kot kapitalizem delavce in podjetja sili v to, da tekmujejo med sabo, v medsebojno tekmovanje sili tudi zakonce, ki jih čaka le darwinistični boj za obstanek. Zakonca Slepcov, Boris (Aleksej Rozin) in Ženja (Marjana Spivak), egocentrična in hedonistična narcisa srednjega razreda, dobita boljši zakonski ponudbi (Ženja si je našla bogataša!), zato se ločita, toda ko njun dvanajstletni sin Aljoša (Matvej Novikov) sredi tega brutalnega obračuna – sredi te hladne poslovne restrukturacije, sredi te brezčutne in brezbrižne delitve dobička, sredi tega zimskega boja za obstanek – na lepem izgine, in to brez sledu (pač v duhu Antonionijeve Avanture), ga morata najti sama, ker družba očitno ne obstaja več. Institucije, ki naj bi ga poiskale, so razpadle, izžete in preperele kot posušeno vejevje in strohnela infrastruktura, le še nemočne, apatične, sence tega, kar so bile. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    23. 2. 2018  |  Mladina 8  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Črni panter

    Črni panter ni prvi holivudski superjunaški film s temnopoltim superjunakom (ledino so orali Blankman, Meteor Man, Blade in Hancock), toda definitivno ne bo zadnji. Ali bolje rečeno: temnopolti superjunaki bodo zdaj šele poleteli. Navsezadnje, identitetna politika dela zanje, belski policaji, ki se znašajo nad temnopoltimi, delajo zanje, alt-right, ki podžiga rasne napetosti (in rasno vojno), dela zanje, in tudi Donald Trump, rasist v Beli hiši, dela zanje. A zanje delata tudi kampanja #OscarsSoWhite in črnsko opolnomočenje, ki se jima za svoj ogenj in svoj srd ni treba opravičevati. Črni panter, sicer Marvelov superjunak, ki sta ga leta 1966 ustvarila Stan Lee in Jack Kirby (in ki ste ga videli v filmu Stotnik Amerika: državljanska vojna), je dejansko T’Challa (Chadwick Boseman), kralj Wakande, afriške dežele, ki na daleč izgleda kot umazana, zaostala, revna dežela tretjega sveta, kar pa je le »potemkinovska« optična prevara – Wakanda je namreč v resnici Raj, najrazvitejša dežela na svetu, nikoli kolonizirana država totalne socialne, kulturne in ekološke blaginje, tehnološka utopija (stoletja pred Silicijevo dolino!), ki je obogatela z vibranijem, dragoceno superkovino, potem pa se povsem, tako rekoč nepredušno zaprla pred ostalim svetom. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    23. 2. 2018  |  Mladina 8  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Oblika vode

    Oblika vode, politična romanca, ki so jo ovenčali s trinajstimi oskarjevskimi nominacijami (bolj Lepotica in zver kot King Kong, bolj Delikatese kot E.T., oh, in bolj Panov labirint kot Škrlatni vrh, če smo že ravno pri Del Toru), je film o groteskni humanoidni kreaturi, ki pride iz vode, in ženski, ki se vanjo zaljubi. Film se dogaja leta 1962, tik pred atentatom na ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja in padcem Camelota, sredi hladne vojne in vse ekscesnejšega orgazmiranja vojaško-industrijskega kompleksa, pred katerim je ob koncu mandata svaril že ameriški predsednik Dwight Eisenhower. Kreatura (Doug Jones), sicer dvoživka, ki ima zdravilne sposobnosti in ki jo je ameriška vojska »pridobila« v amazonski džungli, spominja na škrgastega povodnega moža iz Arnoldovega hladnovojnega šokerja Pošast iz črne lagune (1954), kar pomeni, da izgleda zunajzemeljsko, a tudi Elisa (Sally Hawkins), nema snažilka, fenica holivudskih mjuziklov (če v njih poje Pat Boone, toliko bolje), zaposlena v tajnem ameriškem vesoljskem centru (Occam Aerospace Research Center), izgleda zunajzemeljsko – kot da je padla z drugega planeta ali pa iz kakega starega B-filma, ki ga je spačil čas. Več

  • Borka

    23. 2. 2018  |  Mladina 8  |  Kultura  |  Plošča  Za naročnike

    Različni izvajalci: Black Panther: The Album

    Franšize generirajo denar v paketih in naveza stripovskega velikana Marvela in filmskega mogotca Disneyja ni nobena izjema. Njuni skupni velikopotezni filmi pa potrebujejo tudi velikopotezno glasbo. Tako so za kuratorja glasbe, ki spremlja superjunaško megauspešnico Črni panter, angažirali kar Kendricka Lamarja. Ta se je naloge lotil preračunljivo: del sestavljajo generični, bledi pop kosi, drugega pa modne širokopaletne domislice v navezah s številnimi vokalisti. Pričakovano je tu Kendrickova ekipa založbe TDE, a tudi kup drugih: superzvezdi Future in The Weeknd pa James Blake in južnoafriško presenečenje Yugen Blakrok. Zajetno, s pop-olnimi kiksi, suverenimi gosti in begajočo povezavo s filmom. Več

  • Goran Kompoš

    23. 2. 2018  |  Mladina 8  |  Kultura  |  Plošča  Za naročnike

    Franz Ferdinand: Always Ascending

    Zdi se, da priljubljeni Škoti nosijo precejšnje breme odgovornosti za nekakšno novo revitalizacijo britanskega indie rocka. Denimo po zgledu tiste, ki so jo z inovativno posodobitvijo postpunkovskih obrazcev sprožili kmalu po letu 2000. Za peto studijsko ploščo Always Ascending so se zato spajdašili s francoskim producentom Philippom Zdarom (polovica kultnega dvojca Cassius), in pomagal jim je sooblikovati bolj sintovsko, diskoidno podobo novih skladb, tematsko naslonjenih na politične komentarje in (ekscentrično) zabavanje. Člani Franza Ferdinanda so še vedno mojstri pisanja (pop) rockovskih skladb, ni dvoma. A z njimi so stopili na uležan teren, s katerim najbrž ne bodo prebudili niti največjih fenov indie rocka. Več

  • Gregor Kocijančič

    23. 2. 2018  |  Mladina 8  |  Kultura  |  Plošča  Za naročnike

    Laurie Anderson & Kronos Quartet: Landfall

    Vsestranska umetnica Laurie Anderson si je v petdesetletni karieri upravičeno pridobila status kultne avtorice, ki je soodgovorna za popularizacijo obskurne in eksperimentalne elektronike osemdesetih let. Za letošnji album Landfall, ki je nevrotična zbirka komorne godalne glasbe, minimalistične elektronike in »spoken word« poezije, je združila moči z neoklasičnimi veterani iz Kronos Quarteta. Besedila delujejo kot branje dnevnika, ki ga je pisala, medtem ko je po vzhodni obali ZDA (in glasbeničinem stanovanju) divjal orkan Sandy. Njegovo opustošenje je torej temeljna téma te precej mučne plošče, ki še najbolj očara, ko v napsihiranih rafalih violin prepoznamo neskončno moč viharja. Več

  • Goran Kompoš

    23. 2. 2018  |  Mladina 8  |  Kultura  |  Plošča  Za naročnike

    Rich Brian: Amen

    Ko slišite njegov trendovsko monoton, napol momljajoč, avtentično ameriško naglašen flow, s katerim dostavi tipične verze o puncah, blišču in uličnem nasilju, je prva misel, da gre za še enega v vrsti povzpetniških ameriških raperjev, ki danes krojijo vrhove svetovnih pop lestvic. Prvi šok sledi, ko na spletu poiščete katerega od njegovih videospotov. Rich Brian je namreč tipičen mozoljast azijski tinejdžer »geekovskega« videza, ki ga bolj kot glasbeni odri najbrž zanimajo videoigre in internet. Moč tega je Brian, s pravim imenom Brian Imanuel, odkril že pri desetih letih, ko se je doma, v indonezijski prestolnici Džakarti, prek družinskega računalnika znašel na YouTubu. Ker se je šolal doma, takrat menda ni razumel niti besede angleško. Zdaj, osem let pozneje, se je z dolgometražnim prvencem Amen znašel na četrtem mestu iTunesove lestvice. Več

  • Veljko Njegovan  |  foto: Miha Fras

    23. 2. 2018  |  Mladina 8  |  Kultura  |  Dogodki  Za naročnike

    Podzavest nekdanje Juge

    Zadnje čase smo bili priča kar nekaj nastopom nekdanjih jugoslovanskih, pa tudi slovenskih pop atrakcij, ki jim je brez večjih težav uspelo napolniti največjo slovensko dvorano, ljubljansko Areno Stožice. Ob tem smo se vedno vprašali, ali jim je to uspelo zaradi nostalgije po nekdanjih »lepših in boljših časih« ali so glasbeni ustvarjalci, ki so nekoč imeli priložnost delovati na velikem, 20-milijonskem trgu nekdanje skupne države in ob katerih so odraščale številne generacije, vključno z današnjimi 35- in 40-letniki, pri nas preprosto še vedno tako zelo priljubljeni. Isto vprašanje smo si seveda zastavili tudi ob novici, da bo v Stožicah nastopila sarajevska pop atrakcija Plavi orkestar, a po odličnem četrtkovem nastopu odgovor niti ni pomemben: pomembnejše je, da vam lahko zatrdimo, da bi se dvanajsttisoč glava množica tam znašla tudi brez vsakršnega medijskega pompa. Več

  • Bernard Nežmah

    23. 2. 2018  |  Mladina 8  |  Kultura  |  Knjiga  Za naročnike

    Ur. Marta Verginella: Slovenka

    Začel je obetavno z več kot 500 naročnicami in naročniki, odpiral teme emancipacije: zakaj bi bile ženske plačane manj od moških, prinašal like lezbijk, afirmiral žensko kolesarjenje, kajpak modno drznost, pisal o filozofkah in plesu, izpostavljal izbiro moža po ljubezni in ne novcih, se spraševal o svobodni ljubezni. Kdor bi sodil, da so vanj pisale le feministke, bi zgrešil, saj so članke podpisovali tudi Anton Aškerc, Ivan Cankar, Simon Gregorčič in drugi. Več