MLADINA Trgovina
  • Nejc Černigoj, arhitekt

    22. 9. 2017  |  Mladina 38  |  Kultura  Za naročnike

    Notranja rast

    Znano je, da mesta rastejo in se pri tem ne le širijo navzven, na nepozidane okoliške površine, ampak tudi navznoter. Prav notranja rast mest velja za najbolj trajnosten način urbanizacije, saj smo prepoznali, da je tudi prostor omejen naravni vir. Največji potencial za notranji razvoj mest pomenijo opuščeni industrijski kompleksi, saj so infrastrukturno že opremljeni, številni so tudi na ugodnih lokacijah blizu mestnih središč. Zaradi spremenjenih prometnih tokov in razvoja logistične tehnologije so ostala prazna tudi stara pristaniška in železniška območja, v katerih so nastali glavni razvojni projekti zahodnoevropskih metropol v zadnjih desetletjih: Rive Gauche v Parizu, Eastern Docklands v Amsterdamu, HafenCity v Hamburgu … Več

  • Vesna Teržan

    22. 9. 2017  |  Mladina 38  |  Kultura  Za naročnike

    Muzeji novega tisočletja

    Sredi puščavske pokrajine, na robu alžirskega mesta Šlef, bi moral stati muzej, posvečen Hasibi ben Buali, alžirski borki za osvoboditev izpod francoske okupacije, ki je bila leta 1957 ubita v bombnem napadu francoskih oblasti na celico FLN (Front de liberation nationale) v starem predelu alžirske prestolnice. Avtor tega načrtovanega projekta, enkratne stavbe, ki se podreja in prilagaja severnoafriškemu stavbarstvu, je v Alžiriji rojen francoski arhitekt Rudy Ricciotti. Kot izhodišče za Muzej Hasibe ben Buali je vzel tradicionalno alžirsko stavbo – staro opečnato trdnjavo (kasbah), ki so jih nekoč gradili kot utrjene palače berberskih voditeljev. Več

  • Urša Marn  |  foto: Uroš Abram

    22. 9. 2017  |  Mladina 38  |  Kultura  Za naročnike

    Andrej Hrausky, arhitekt

    Andrej Hrausky je znan kot tisti arhitekt, ki je skupaj z Majdo Cajnko ustanovil in nato vrsto let vodil galerijo Dessa, prvo in edino profesionalno arhitekturno galerijo v Sloveniji. Je pa tudi eden od največjih poznavalcev arhitekturne zapuščine Jožeta Plečnika – o njem je napisal več knjig, zadnja z naslovom Simboli v Plečnikovi arhitekturi je izšla letos pri založbi Lili in Rosa. Pogovarjala sva se o pomenu simbolike v Plečnikovi arhitekturi, o Plečnikovi varčnosti in altruizmu, pa tudi o socialni zgodovini Ljubljane. Več

  • Tomaž Krištof, arhitekt

    22. 9. 2017  |  Mladina 38  |  Kultura  Za naročnike

    Brezglave sanacije

    Oktobra 2015 je vlada Mira Cerarja v skladu z direktivo EU sprejela dolgoročno strategijo za spodbujanje energetskih prenov stavb, po kateri bo zgolj v energetsko prenovo stanovanjskih stavb treba do leta 2023 investirati kar 2,77 milijarde evrov. V ta namen bodo strukturni skladi prispevali 387 milijonov evrov nepovratnih sredstev, preostanek, več kot dve milijardi evrov, pa bodo prispevali lastniki stanovanjskih stavb sami. V stiropor in kameno volno bo torej prebivalstvo v tem obdobju investiralo krepko več, kot namerava država investirati v drugi tir. Več

  • Nejc Černigoj, arhitekt

    22. 9. 2017  |  Mladina 38  |  Kultura  Za naročnike

    Arhitektura za ljudi

    »Arhitektura je izraz kulture. Arhitekturne stvaritve, kvaliteta zgradb, njihovo harmonično umeščanje v okolje, spoštovanje naravne in urbane krajine ter dediščine so v javnem interesu.« Tako se glasijo prvi stavki francoskega zakona o arhitekturi, ki velja že štirideset let. Zanosni uvod pa ni le politično leporečje, temveč trdno vrednostno izhodišče, na katerem temeljijo tudi vse z zakonom povezane državne politike in strategije. V Franciji je tako povsem jasno, da ima arhitektura pomembno, celo državotvorno družbeno vlogo. Potem ko nas je prehitela večina drugih evropskih držav, je Slovenija avgusta letos dobila svojo arhitekturno politiko z naslovom Arhitektura za ljudi. Osnutek tega dokumenta, katerega temelj je Nacionalni program za kulturo 2014–2017, je pripravila strokovna komisija, veljati pa je začel, ko ga je sprejela vlada. Več

  • Bernard Nežmah

    22. 9. 2017  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Knjiga  Za naročnike

    Cirila Toplak: European Continentalism

    Začetek kajpak v antiki, vsaj s pojmom Evrope in politično tvorbo rimskega imperija, nato dominacija krščanstva, a šele l. 1766 vznikne termin evropska civilizacija. Nato mimobežnici Napoleona, a tudi Hitlerja, ki je bitko pri Stalingradu skupaj z evropskimi legionarji vodil kot spopad za Evropo, ter na koncu formiranje Evropske unije. Knjiga poleg širokega spektra referenc prinaša tri manj poznana dejstva. Daljnosežnost političnih misli filozofov, zgodovinarjev in literatov, kot so Montesquieu, Michelet, Mazzini in Herder, serijo neuspešnih evroasociacij v prvih desetletjih 20. stoletja in vlogo ZDA. Montesquieu je postavil kulturne razlike med Evropo in Azijo namesto na fizičnih pojavnostih in klimatskih posebnostih na temeljih dinamizma in obsesije z delovnimi aktivnostmi. Med drugim je tudi pojasnil, zakaj je bil tedanji francoski kralj osvajalsko uspešnejši od španskega navzlic bogastvu španskega zlata; bojevitost svojih poveljnikov je namreč spodbujal z neskončnim arzenalom ničevosti – podeljeval jim je plemiške nazive in privilegije. Več

  • Matej Bogataj

    22. 9. 2017  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Knjiga  Za naročnike

    Pavel Sanajev: Pokopljite me za šprajc

    Roman Pokopljite me za šprajc je zagonetni naslov dobil po infantilni želji otroka, da bi skrit in neviden še po smrti – s katero mu obilno grozijo, zaradi česar grožnje o njeni vseprisotnosti jemlje zares – oprezal za odsotno materjo, ki je privolila v to, da ga je stara mati mrcvarila. Več

  • Katja Perat

    22. 9. 2017  |  Mladina 38  |  Kultura  Za naročnike

    Pod gladino

    Ko smo pred dobrimi štirimi leti v prvi sezoni nadaljevanke Skrivnost jezera (Top of the Lake) avtorice Jane Campion ob robu samotnega novozelandskega jezera prvič naleteli na Elisabeth Moss (Oglaševalci, Deklina zgodba) v vlogi detektivke Robin Griffin, je bila pred nami serija epizod, ki smo jih slovenski gledalci vse preveč zlahka povezali z okoljem, v katerem je sojeno živeti nam samim. Ne samo Avstrijec, ki v kleti hrani raznorodne spominke na svojo pedofilsko preteklost, temveč splošno ozračje na Južnem otoku, pri katerem je pokrajina edina stvar, ki bi ji brez pridržka lahko pripisali lepoto – ozračje v majhni skupnosti, v kateri stare zamere kraljujejo z roko v roki s tihim dogovorom, da mora vse potekati, kot je potekalo od nekaj, lenobna in disfunkcionalna javna uprava, ki bo vedno rajši prihranila nekaj malega denarja, kot organizirala reševalno akcijo za izgubljeno nosečo najstnico, in globoko zakoreninjena patriarhalna razmerja, sredi katerih je skoraj vse lažje, kot biti ženska na tradicionalnem moškem položaju –, vse to nas je, čeprav je šlo za Novo Zelandijo, na vsakem koraku opozarjalo, da je tudi tukaj Slovenija. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    22. 9. 2017  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Spet doma

    Nancy Meyers, režiserka romantičnih komedij (Ljubezen je luštna stvar), je pred leti, ko ji je mož, Charles Shyer, režiser romantičnih komedij (Ljubim težave), rekel, da jo zapušča zaradi mlajše, očitno tako kriknila, da njuni hčerki Hallie po vseh teh letih še vedno ni preostalo drugega, kot da posname »maščevalno« romantično komedijo Spet doma, v kateri ženska svojega moža »zapusti« zaradi treh mlajših, kajti Alice (Reese Witherspoon), hči kultnega filmskega režiserja, mati dveh otrok, po ločitvi v svoji jet-set vili pristane s tremi hormonskimi mladinci, ki skušajo Hollywoodu prodati scenarij in sebe, toda njen mož – igra ga bradati in košati Michael Sheen, zelo podoben Shyerju – hoče nazaj domov, hja, kot Alec Baldwin v romantični komediji Ljubezen, ločitev in nekaj vmes, ki ga je posnela Meyersova. Nič, Spet doma je romantična komedija, ki uči, da so do romantike upravičene le še elite. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    22. 9. 2017  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Loganovi srečneži

    Veliki avtorji, od Johna Hustona do Stanleyja Kubricka, so vedno radi snemali filme o ropih. Ne brez razloga: rop potrebuje dobrega režiserja – tako kot film. Film o ropu je vedno film o režiranju – metafilm. In Steven Soderbergh se po filmskem postu, ki se mu je tako rekoč ritualno zaobljubil pred štirimi leti (vmes je posnel le TV-serijo Kirurg), vrača med roparje, ne sicer med Oceanovih 11 (ali 12 ali 13), temveč med Loganovih 6. Loganovi – rodbina iz Zahodne Virginie (»almost heaven« iz štikla Take Me Home, Country Roads) – veljajo za nesrečnike, saj se zdi, kot da jih je uročilo kapitalistično prekletstvo. Nihče izmed njih namreč ne uspe. Nikoli. Več