Roman / Prikrita harmonija

'Norma je ime za hladno, severno žensko, si je mislil. Njegova hčerka bo mila in ji bo ime Irma.'

Tako pravi Franc Naglič svoji noseči ženi Fani v začetku 19. stoletja na Dunaju, ko se je ta ob pogledu na neki napis v ulični izložbi navdušila nad tistim imenom. Potem se je presenetljivo res rodila punčka, četudi še niso imeli ultrazvoka, in ko je hčerko verjetno na matični urad šel oče prijavit, jo je dejansko uradno imenoval za Irmo, pred ženo pa se je nespretno izvijal, češ da je bil tisti uradnik tam star in seveda tudi malo naglušen. Bodo že potem spremenili ime. Ki ga seveda nikoli niso, čeprav ga skoraj gotovo res tudi smeli ne bi, saj tega nasilja nad cerkvijo in krstom le ne bi prenesla cesarsko-kraljeva jurisdikcija.

Verjetno je tu ta epizodica izpostavljena skoraj naključno, saj je dejansko samo epizoda in tudi Irma se sicer v tem dokaj gosto pisanem in na zunaj čisto nerazčlenjenem romanu potem pojavi dokaj sporadično. Čeprav se nekam staromodno delo potlej celo konča z Irminim strastnim poljubom. Tudi za kritiko tistega prepričanja, češ da naj bi bili funkciji matičarja in župnika, ki je otroka verjetno le krstil, na začetku prejšnjega stoletja že ločeni - in to na Dunaju, pred nastankom Jugoslavije, ki se sicer spominja - , mi ne gre. Hočem sporočiti samo to, da je roman sicer dobro napisan, vendar v ničemer vsaj zame ni presenetljiv. Avtoričin oče Andrej Hieng, ki mu je roman skupaj s prav tako pokojno mamo, verjetno tudi posvečen, bi tu znal presenetiti. Delo je drugače v razmerju med številom znakov in ceno prav gotovo dobra opcija. Glede na to pa, da je svoj čas na Dunaju živelo tudi dosti Slovencev, zvečine sicer gospodinjskih pomočnic brez potomstva, v bodoče vendarle lahko terjamo, da bi sedaj tudivala priznanje Staroslovencev.