Kultura  |  Knjiga

Tomaž Lavrič: Slepo sonce

Forum Ljubljana & Mladina d.d., Ljubljana 2004, 1.500 SIT

Danijel Vončina  |  Mladina 42  |  24. 10. 2004

Več kot poetične legende "prednikov" iz niti ne tako oddaljene prihodnosti.

Čar pričujoče knjige - pa naj literarni puritanci še tako od/maj/uj!/ejo z glavami, češ, strip je strip in kot tak potemtakem tudi poimenovanja knjige nevreden - je v tem, da je Lavriču uspelo povedati natančno TO, kar zmorejo le redka knjižna dela. Namreč: Slepo sonce je napisano (ob tem, pomenljivo, pa naj zveni še tako neverjetno: tudi nevsakdanje, a čudovite, v vseh ozirih domišljene in dovršene ilustracije funkcionirajo kot bralni tekst) v stilu idealnega vzorca, t.i. knjige knjig, torej Biblije, kar pomeni, da je navedeno Lavričevo delo "dostopno" slednjemu bralcu ... kar pa se do/umevanja njegove izpovednosti zadeva, pa je seveda - odvisno od bralčevega duhovnega dometa.

Skratka, grobo povedano: del bralstva bo na knjigo zagotovo prisegal, že zaradi omenjenih nevsakdanjih ilustracij, izključno kot na ZF žanr in pika, konec debate; - preostali del pa bo iz nje po-doživel mnogo, mnogo več ("... nekoč je bil bes. Nemočni bes hrumečih voda. A kaj je krik oceanov brezbrižnemu soncu?") ...Le kaj in o čem pravzaprav, pozor, v plemenitem pomenu besede, baja ta naša simbolike bogata knjiga? Na kratko, gre za globoko in tenkočutno iz-pripoved o človeku, temu večnemu sleherniku, ki si potom zgodovine ni uspel "niti za gram porediti obsega svoje duše in duha", zato ...

Knjiga oziroma (večno!) delo, ki se s svojo izpovednostjo umešča v visoko literaturo.