PAMFLET / Bernard Nežmah: Politika turističnih vodičev

Po dvanajstih letih abstinence je tretja najmočnejša stranka združena lista sklenila, da naposled tudi ona pošlje v boj za predsedniško mesto svojega strankarskega aduta. Se je odločila za kakšnega izmed svojih prvakov: Boruta Pahorja, ki je v vrhu časopisnih lestvic popularnosti, koga izmed poslancev ali županov? Ne, iz naftalina je potegnila profesorja filozofije Leva Krefta, ki pred leti ni prišel niti v drugi krog ljubljanskih županskih volitev. Res, neuspehi niso absolutni, tudi hrvaški predsednik Stipe Mesić je bil že politični outsider, pa je po smrti smrtno resnobnega Franje Tuđmana uspel volilce očarati s šarmom kavarniškega kozerja.

Kaj je tokratno sporočilo kandidata Krefta? Takoj ko je vstopil v predsedniško tekmo, se je iz individualnega skeptika prelevil v zagovornika NATA, kot novum pa je lansiral slogan: za varnost. Pravi namreč, da se bo boril za večjo socialno varnost državljanov. Mu bi verjeli? Stranka, ki ga podpira, je na vladi in še predsednika parlamenta ima, pa je stotine potresnikov na Primorskem še vedno po prikolicah, daleč od svojih domov. Njegova stranka varnosti za nesrečneže v naravni ujmi vsekakor nima med prioritetnimi nalogami.

V Portorožu je bila pred dnevi dražba najdražjih stanovanjskih parcel, za katere so kupci plačevali po več sto tisoč evrov za petsto kvadratnih metrov zemljišča. Kot eden dražiteljev te noro drage avkcije je nastopil tudi gospod Janez Kocijančič, nekdanji strankarski šef Leva Krefta, mož, ki se ga združena lista ni nikoli odrekla. Mirko Jelenič, odstavljeni šef Rdečega križa, pred leti tudi poslanski kandidat združene liste, poskuša postati človek, ki bi z letno odpravnino od Rdečega križa prejel največjo finančno pomoč v zgodovini.

Nak, parola o socialni varnosti s strani kandidata združene liste pač ni kredibilna. V predsedniško tekmo je kandidat Kreft prinesel samo salve hehetajočega smeha.

Bledo resen pa je bil obraz ministra za okolje in energetiko Janeza Kopača. Po njegovem poslanci, ki so na Ustavno sodišče vložili presojo o meddržavnem sporazumu o JEK, škodujejo interesom Slovenije. Manjkal je samo še vzklik, da gre za izdajalce slovenskih državnih interesov. Zdaj je postala uporaba legalnih postopkov nasprotovanja zakonom in mednarodnim pogodbam državi škodljiva??!

Mojstri sprenevedanja pa so postali poslanci ljudske stranke. Potem ko so nasprotovali sporazumu, sedaj po pritiskih LDS molčijo kot pobalini, ki so jih zasačili pri rabutanju. Nihče ne skliče tiskovne konference, na kateri bi ponosno vztrajali in pojasnili, zakaj so proti!?? Po tem sporazumu jedrski odpadki ostajajo v mestu Krško ad calendas graecas.

Meščani tega mesteca so sicer zbirali tisoče podpisov zoper tak sporazum, toda v resnici so še vedno ignorantsko apatični. Ne zahtevajo namreč, da vlada nemudoma odstrani jedrske odpadke iz njihovega mesta. Če so res tako neškodljivo shranjeni v jedrski elektrarni, zakaj jih ne prestavijo denimo v Ljubljano??? Ali pa: zakaj ne bi bila s Krškim solidarna še druga mesta, pa bi prijateljsko posvojila vsako po del nuklearnih odpadkov?

Veliko mero solidarnosti s tibetanskim ljudstvom je hitel razkazati vrh slovenske politike. Premier Janez Drnovšek in predsednik Milan Kučan sta prisrčno sprejela tibetanskega dalajlamo, kot da sta se srečala s starim tovarišem. Reč je imela lepotno napako - z njim sta se sestala zasebno. -????? Sta z njim srkala skodelico zelenega čaja v ambientu svojih hiš, daleč od oči kamer? Ne, fotografi so ju našli z gostom na njunih delovnih mestih v vladni in predsedniški palači.

Da bi se pregloboko ne zamerila kitajski vladi, sta politična prvaka polomila pomen sintagme zasebni obisk. In dala ljudstvu lekcijo iz brezskrupuloznega goljufanja!!!!!

To politično klečeplazje je postalo leitmotiv aktualne slovenske oblasti. Ko je na obisk priletel španski kraljevski par, se je predsednik države spremenil v razposajenega turističnega vodnika agencije Kompas in gostoma razkazoval turistične znamenitosti ter ju predal pokroviteljstvu gospe predsednice Štefke, ki je kralja in kraljico podučila, kako se potegne za vrv zvona cerkvice na blejskem otoku.

Credo državnega vrha je postal nezaslišano banalen: bolj ko se gostom dobrikamo, bolj koristimo vseslovenskim interesom!

Pri svečanem obisku dalajlame bode v oči stranski paradoks. Islamskega muftija v Sloveniji državni vrh ni nikoli sprejel s toliko goreče dobrodušnosti. Nasprotno, z njim opravijo ponavadi na hitro. Vlada liberalne demokracije - tako državna kot mestna -, ki je odprta od verskih voditeljev daljnih dežel, v svojem glavnem mestu naredi vse, da desettisoče v Sloveniji živečih islamskih vernikov ne pride do svoje mošeje. Medtem ko trgovski centri, Istrabenzove črpalke in blokovska naselja dobivajo pri mestnih oblasteh Viktorije Potočnik z lahkoto gradbena dovoljenja navzlic protestom soseščine, pa verskega hrama častilcev Alaha ni od nikoder. Tu vlada že desetletje neizprosna obstrukcija mestnih uradnikov.

Neprijeten zadah ima oblast, ki z ljubeznijo sprejema na kurtoazne obiske verske voditelje iz daljnih krajev, do svojih manjšinskih vernikov pa je tako netoleratna, da jim ne dovoli postaviti niti božjega hramu.