PAMFLET / Bernard Nežmah: Antikorupcijska revolucija

Minister za zdravstvo Dušan Keber iz tedna v teden reformira zdravstvo. Zadnja noviteta je pravljična vest, da ukinja prostovoljno zdravstveno zavarovanje. Kdo bi se je ne razveselil, saj bo odslej prihranil kakih 30 do 40 tisočakov. Toda, prvi vrač vlade ne pove, iz katere mošnje bo odslej potegnil isto vsoto. Pač, pravi, da bodo bogatejši plačevali več, revnejši manj. V jeziku Robina Hooda, ki je jemal premožnim, da bi dajal ubogim.

A z občutno razliko, minister Keber ostaja neoprejemljiv; v dobi sofisticirane tehnike namreč ni prestavil pilotskega projekta, ki bi pokazal, kako se je plačevalo doslej in kako se bo odslej. Obljublja skrajšanje čakalnih vrst pri specialistih, a ne pove, kako dolge so trenutno in kakšne bodo v prihodnje.

Skratka, sadi obljube o lepšem jutri, ki pa jih sploh ni mogoče preveriti.

V isti liniji je zato videti tudi novo protikorupcijsko politiko. Premier Anton Rop je sklenil narediti korupciji konec. Je povečal število zaposlenih strokovnjakov med kriminalisti in tožilci? Nak, Urad za boj zoper korupcijo je preimenoval v Komisijo za etiko in integriteto. - Zakaj bi institucija z novim imenom delovala učinkoviteje?

Res, dobi nekaj novih krepelc, kot je dolžnost funkcionarjev, da posredujejo podatke o premoženjskem stanju komisiji, ki jo sankcionira po 10 % znižanju plače na mesec za kršitelje in možnost odvzema funkcije. Brrrrrr, zdaj je po skorumpirancih!

Če se spomnimo nekajletnih jeremijad nad funkcionarji, ki so iz leta v leto ignorirali zahtevo, da predložijo svoje finančno stanje ustreznim komisijam. Odslej bodo tem falotom stopili na prste!

Toda, ali se kdo spomni vsaj najmanjše vesti o tistih 95 %, ki so sicer vestno izpolnili obrazce, da bi zoper koga izmed njih kakšna komisija, tožilec ali kriminalist začel postopek zaradi suma korupcije? Dolga leta so torej poslanci oddajali svoja zaslužkovna poročila, ne da bi jih kdorkoli preverjal, če so adekvatna, kaj šele, da bi v kakšnem primeru sprožil preiskavo.

In Ropova rešitev? - Našli smo način, kako bomo privili še ignorantskih 5 %! Toda, kako bo Komisija za etiko in integriteto ravnala od tam naprej, to ostaja nebulozno, tako kot Kebrovi zakoni. Pri predstavitvi protikorupcijskega zakona bi človek najmanj pričakoval natančne definicije prepovedanega in minuciozne navedbe in razlage kazenskih sankcij.

Tako pa imamo veliko prahu za nič. Kar je v bistvu nadaljevanje politike, ki jo je vodila zveza komunistov Jugoslavije. Jugoslavija je bila namreč država nenehnih reform. Najprej je vpeljala nacionalizacijo, potem samoupravljanje, zatem TOZD-e, nato politiko stabilizacije, na vsakih deset let je parlament sprejel novo ustavo. Zdravilo neuspešne politike ni bil odstop vlade ali razpis splošnih in demokratičnih volitev, na katerih bi prišla na oblast druga politična opcija, temveč razglas in kampanja, da oblast pripravlja nove reforme.

Ropova vlada evidentno kopira ta princip, pri čemer računa na dobro voljo ljudstva. Po načelu: "V deželi se sicer res širi korupcija, toda premier Rop jo je že opazil in zdaj začenja nov boj z njo."

Etiopski cesar Heile Selasie je vladal skoraj pol stoletja, potem pa je padel zaradi drobne nerodnosti, ki se ji reče lakota. Ob vesteh zahodnih dopisnikov, ki so v svet poročali o množici na smrt sestradanih in pomrlih Etiopijcev, je ostajal ignoranten, zakaj umiranje od gladi je jemal kot naravno nesrečo, ki že od pamtiveka pesti njegovo državo. Ko bi v Adis Abebi na množičnem shodu sporočil, da je zelo zaskrbljen zaradi dramatičnih posledic suše, in ustanovil Komisijo za etiko in integriteto, ki bi si zadala plan, da izkorenini lakoto, bi svojo smrt pričakal na cesarskem tronu in ne v hišnem priporu. -!????

A presenečenje ni pogled na nekdanje etiopsko cesarstvo, temveč na slovensko parlamentarno demokracijo. Korupcija je svetovni fenomen, ni nekaj, kar bi na novo zraslo v 12-letih slovenske neodvisnosti. A vlade LDS, ki so vneto prepisovale evropske zakone, so temo korupcija vsako leto znova spregledale.

Zakaj? Se je mar korupcija v Sloveniji pojavila šele leta 2001? Ne nazadnje, od kdaj je v rokah pravice primer državnega sekretarja Šuštarja? Tam, kjer vlade in župani podeljujejo subvencije podjetjem po vrag vedi katerih načelih, je leglo koruptivnosti.

Ob sedanji napovedi antikorupcijske politike se na veliko govoriči o prepotrebni transparentnosti. Kaj pa je transparentnost? Ali vest, da je recimo vlada podelila takšne in takšne dotacije? Kritiki lahko sicer protestirajo, toda argumenta nimajo pravega. Ali nemara jasno zapisani principi, po katerih si navsezadnje vsakdo izmed kandidatov lahko sam izračuna, kateri je po vrsti v tekmi za državni kolač?

Največji udarec korupciji so vnaprej dana in splošno primerljiva pravila izbire, ne pa, da je odločitev odvisna od arbitrarnosti oziroma nedoumljivih kriterijev izbornih komisij.

Toda, zakaj oblastniki niso sami po sebi vladali po principu jasne točkovne predvidljivosti na vse mogočih državnih natečajih? V tem primeru kandidatom ni potrebno iskati stikov, znanstev in kupčij s člani komisij, saj odločajo objektivne danosti, ne pa preferenca članov komisij. In zdaj groza - moč oblastnikov se stopi kot ledenik pred ekvatorjem. Državni sekretarji so samo urejevalci igre, nič več bogovi, ki na koncu presodijo, kdo bo srečni zmagovalec.

Finalno vprašanje? - Zakaj je LDS učinkovito in relativno hitro tako dramatično spremenila zakonodajo, da zdaj omogoča bistveno hitrejšo zidavo stanovanjskih blokov? In zakaj tak vakuum pri korupcijskih vsebinah?

Ker je to izjemno preudarna in racionalna stranka, je odgovor preprost: zakon o stanovanjskih gradnjah je bil v interesu njenih krogov, serijozen antikorupcijski pač ne.

Skepso glede praktičnih uspehov nove antikorupcijske politike koalicijskega para LDS-ZLSD potrjujejo kolobocije ob malverzacijah pri nakupu SIB banke. Pol leta je na oblasti županja Danica Simšič, pa od nje nismo pričakali nič razen obljub, kako bodo v kratkem spisane odškodninske tožbe zoper vpletene. Pa je zadeva evidentna: znani so nadzorniki, znana je višina izgube, znani so podpisniki.

Sicer pa glej paradoks: potem ko so v največji razkriti korupciji SIB banke udeležni politiki in bližnjiki LDS in ZLSD, je os LDS-ZLSD politično ost premaknila tako, da je zdaj sama največji borec ... zoper samo sebe.