pamflet / Bernard Nežmah: Modrost antiterorizma

Po bombnih napadih v Londonu ni moč zagovarjati bojevitega islamizma in Al-Kaide. Niti imeti razumevanja, da gre za maščevanje zaradi okupacije Iraka in Afganistana. In lahko je sprejeti mednarodni boj zoper terorizem, ki ga je treba izkoreniniti. Sodobni ukrepi v New Yorku dovoljujejo policajem vpogled v prtljago potnikov, v Italiji jemanje sline sumljivim potnikom, spet drugod nadzor nad elektronske pošto in telefonskimi pogovori. Vse je lahko razumljivo: če hočeš preprečiti akcije teroristov, mora imeti policija več pristojnosti.

Zahodnjaški intelektualec bo imel le zadržek v strahu, da mu pod krinko antiterorizma nad glavo ne zraste policijska država, ki bo dobila vpogled v njegovo spalnico.

Toda, ali je to sploh problem? Ko možje postave vtaknejo nos v početje novinarjev na Celjskem, vznikne prava revolucija, celo policijski minister je neizprosen do policajev, ki kršijo postavo. Človekove pravice so absolutna vrednota, ki jo čuvajo topovi.

Pa vendar, ali je maksima, da bo borba zoper teroriste uničila terorizem, res tako racionalna?

Razen kajpak v primeru, če jo slišimo od ruskega predsednika Putina, ki jo je izgovoril v surovi govorici: teroristi ne bodo pred nami odslej varni niti na sekretu!

V vsakem primeru terorista ne razumemo. Ne zakaj je žrtvoval življenje, ne zakaj je ubijal. Skratka, borba proti terorizmu je borba proti nedojemljivemu zlu, ki ga lahko samo uničimo. Terorist je kot kuga kot bacil ali kot virus, ki ga moramo uničiti. Tu ni dileme. Toda: to pomeni, da jemljemo človeka na isti ravni kot kugo ali smrtonosni virus!!!?

Kitajski komunisti pod Mao Ce Tungom so z zlom ravnali drugače: celo cesarja, ki je utelešal popolni antipod, so prevzgojili. Več kot deset let ponižnega dela vrtnarja ga je približalo duhu preprostih delavcev in kmetov. Vprašanje za sodobnost: ali se da teroriste prevzgojiti?

Toda še prej hipotetična situacija. Po oktobrskem porazu je poraženi Rop poklical na pomoč rusko armado, ki je zasedla Slovenijo in z orožjem zagotavlja, da Ropova manjšina v miru vlada. Mineva leto, dve, tri ... Kako bi se počutili Slovenci?

Kako pa se danes počutijo Afganistanci? Seveda je odgovor pri roki, da so zahodne vojske odpravile krute diktatorske režime in prinesle v državo demokracijo, ki je ustvarila očitni napredek.

Koliko ljudi na zahodu ve, kako teče življenje v Afganistanu? Na Slovenskem smo lahko gledali krajšo reportažo nacionalne televizije, ki pa je potovala z obrambnim ministrom Erjavcem in v veliki meri snemala življenje slovenskih vojakov.

Kaj so problemi mladega modernega Kabulčana po imenu Mansur? Bi znal kdo odgovoriti, razen da najbrž išče službo in bi imel rad več denarja?

Mladenič ima službo v knjigarni, hodi na tečaj angleškega jezika, se vozi z avtomobilom. Njegov problem pa je: kako naj si najde ženo? Nove navade, ki jih je prinesla demokracija, ga napeljuje, da si jo poišče sam in v šoli res sedi dekle brez feredže. Kako naj se ji približa? Za mladeniča iz Londona v taki situaciji ne bo problem, mladi Kabulčan pa pozna jezik ljubezni samo iz pakistanskih in indijskih filmov. In pripravlja govor in sanje za naslednjič, ko jo vidi: "Ti si moja usoda. Morava biti sama. Potem pa bom imel veliko hišo in bova potovala po svetu." Ljubezenskih izjav seveda ni izrekel, ker je izvoljenka prenehala obiskovati tečaj.

Problem Mansurja je grozovit, je žrtev kulturne revolucije. Njegov oče ni imel težav, ženo so mu vnaprej izbrali starši, potem pa je v zakonu v miru živel tako, kot je videl pri očetu in materi. Nobenih dilem, vse je bilo ves čas jasno: njegova beseda je zakon, ki mu mora slediti vsa družina, na njem je, da misli v dobro vseh. (Tako Asne Seierstad v knjigi The Bookseller of Kabul)

Mladi Kabulčan je zbegan: ne bi ravnal več po starem, zahodnjaškega načina individualizma pa ni vajen. Kulturni konflikt postaja travmatičen.

In od tod pride še bolj grozljiva misel: ali ni zahodnjaški svet s svojo trgovino prek meja in z enormnim preseljevanjem delovne sile vzpostavil svoj lastni grob v podobi terorista: že pozahodeni emigrant, ki gladko govori angleško, potem pa nekega dne izbruhne v njem bes terorista? Tako kot npr. nizozemski Maročan Mohammed B., ki je leta živel po nizozemskih navadah, a se nenadoma spreobrnil in na koncu zabodel režiserja Thea van Gogha.

Kaj pa je slovenska travmatična realnost? Radikalni muslimani? Nak, skupina, ki je na robu družbe, so izbrisani. Lahko sicer sprejmemo poglede iz vladajočih strank, da nekateri niso marali slovenske države, da so se zoper njo borili v jugo vojskah, da so jo prostovoljno zapustili. Toda ostaja problem skupine okoli 10.000 ljudi, ki je v primerjavi z državljani prikrajšana številnih pravic in ugodnosti. Skupina, ki ne ždi le vdano v svojo usoda, ampak po sodbi Ustavnega sodišča ve, da je bila protiustavno potisnjena v geto. A ta globoko nezadovoljna manjšina ne živi na drugem koncu sveta, temveč tu, na Slovenskem.

Vladajoča koalicija ima moč, da zakone sprejema po svoji volji in prepričanjih. Pa vendar: ali je s stališča državniške modrosti res pametno imeti na svojih tleh potencialno bombo nezadovoljstva?

Nekdanja vlada premiera Ropa ni hotela sprejeti kompromisa, ki bi rešil ta problem s soglasjem opozicije. Je pač presodila, da ji bo prineslo zmago na volitvah dejstvo, da se ona zavzema za "napredne", medtem ko bo opozicija glasnik "nazadnjaških" pogledov.

Tudi danes je par LDS-SD vložil veliko več energije v spopad za televizijski zakon kot v rešitev problema izbrisanih. Toda, zdaj je akter druga politična opcija zbrana okoli SDS. Predlog zakona, ki ga pripravlja policijski minister, naj bi bil nared šele konec leta. Zakaj zavlačevati in vzdrževati agonijo? Ali ni bolj produktivno za državo imeti zadovoljno prebivalstvo? In poiskati konsenz med političnimi strankami in izbrisanimi?

SDS in NSi bosta soglasni, da je bil izbris prodomobranskega dela Slovencev po vojni uničujoč za prosperiteto družbe v celoti in enako psovanje z izdajalci, ki ga je neprestano ponavljala komunistična partija. Ali ni čas za bolj ženerozno potezo do izbrisanih, ki veljajo za izdajalce, ker se leta 1991 niso odločili za slovensko državo?

Najbolj morbidna značilnost slovenske politike je vztrajanje v prastarih in nikoli razrešenih spopadih: od neprestanega demoniziranja in obnavljanja teme izdajstva v drugi vojni, do nikoli rešenih napisov in grobov po vojni pobitih, v večnem statusu izbrisanih.