pamflet / Bernard Nežmah: Da ali ne?

Pri zakonu o RTVS je neverjetno, koliko ljudi daje vtis poznavalcev te mastodontske hiše. V igri sta dva zastavka. LDS + SD pravijo, da bo novi zakon iz nacionalke naredil politično trobilo vlade, vladajoča koalicija pa napoveduje, da bo znižala teve naročnino.

Oba sta deplasirana. Začnimo s slednjim, ki je enostaven: da bi se sto tisoče ljudi odpravilo na referendum, da bi za nekaj sto tolarjev zmanjšali mesečni prispevek? Tako huronski spopad za neznaten vložek???

Zgodba o novem zakonu kot o mehanizmu nadzorovanja nacionalke izhaja iz globokega prezira do novinarjev. Ti naj bi lahko profesionalno opravljali svoje delo samo takrat, ko bi televizijski svet vodili izbranci "civilne družbe". Novinarji in uredniki sami od sebe niso sposobni braniti svoje profesije pred brezobzirnim vmešavanjem politike?

Takšen pogled predpostavlja, da živimo v enopartijskem sistemu, kjer je komunistična partija samovoljno kadrirala, mediji pa so le vdano poročali po njenih direktivah. Vzemimo zdaj najbolj črni scenarij, da premier Janez Janša postane samodržec, ki tako kot nekoč Boris Kidrič in njegovi nasledniki daje iz pisarne navodila, kako naj javna glasila predstavljajo svet. Kakšen bo rezultat na volitvah 2008? - Popoln poraz, še enkrat hujši kot leta 2000 pod Bajukovo vlado!

Strah pred porazom na volitvah je namreč tisti garant, ki ščiti v veliki meri profesionalnost nacionalke pred oblastniki. Nelagodje, da te ljudstvo vidi, kako vladaš s trdo roko cenzorja, je sploh pripeljalo do zloma komunističnega režima.

Ko sem leta 1987 kot glavni urednik vodil "Mladino", sem bil deležen tedenskih tovariških prepričevanj vrha ZSMS, predhodnice LDS, da naj ne gremo predaleč, ker da to ruši skupno borbo za demokratizacijo družbe. A ker smo na časopisu rušili tabuje, je vsake toliko poseglo tudi tožilstvo, zaplenilo časopis in pokazalo, da partija z opozorili prek ZSMS misli resno. Toda, kaj je bila največja travma prenovljene zveze komunistov? - Čeravno je prek sodnega in policijskega aparata zaplenjala časopis, ji je bilo nerodno. Tudi ZKS je enako kot današnje stranke dajala vtis, da je sama po sebi demokratična, da vlada po volji ljudstva in ne po načelu lastne samopašnosti. A vsaka zaplemba je javno razgalila, da v državi vlada cenzura in omejevanje svobode govora.

Če je že stari režim nerad gledal sliko samega sebe kot avtoritarca, je toliko bolj jasno, da to enako velja za koalicijo okoli SDS. Demokracija medijev je v rokah urednikov in novinarjev, ki niso nebogljene ovčke, ki bi jih moral varovati dobri angel sveta nacionalke.

Druga iluzija sega na enačaj: sedanji "civilni svet" je apriori bolj demokratičen od parlamentarno izbranega sveta. Da bi lahko to trdili, bi morali poznati natančni ustroj notranjega odločanja na nacionalki. Koliko ljudi pa ima sploh vpogled v hišna zakulisja?

Na delu je seveda vera, da je bila doslej RTVS politično avtonomna. Preprosti test je kajpak spomin. Da ne bi secirali oddaj, si prikličimo v spomin nekaj imen teve zvezd, ki so nenadoma ugasnile, bile umaknjene, zapostavljene, ali pa so preprosto odšle.

Lado Ambrožič je bil v devetdesetih dva mandata odgovorni urednik, in ko je tretjič kandidiral, je imel večinsko podporo novinarjev. Toda programski direktor ga ni predlagal za vnovično izvolitev. O.K., zakaj bi bil nekdo predestiniran za vodenje. Toda odtlej ne le, da ni bil več odgovorni urednik, tudi okroglih miz, soočenj in polemičnih oddaj ni več vodil.

Vida Petrovčič je bila ostra politična novinarka, ki je vrtala po političnem vplivu na vodenje gospodarstva. Naenkrat je prišla v nemilost in zdaj vodi kramljaške nočne klube o gostilniški kulturi.

Edvard Žitnik kot izjemno razgledani dopisnik iz Bruslja in poznavalec zunanje politike naredi samo še po kakšno dokumentarno oddajo na leto.

Uroš Slak je bil s svojo agilnostjo in vztrajnostjo nekaj časa trade-mark nacionalke, ki pa ni vedela, kaj bi z njim, tako da je z ambiciozno željo odšel na konkurenčni POP TV, kjer vodi eno najbolj odmevnih političnih oddaj.

Vanja Vardjan je bil vehementni politični novinar in dopisnik, ko pa se je vrnil iz Beograda, je presedlal v zabavni program.

In še koga bi lahko prišteli v ta nerazumljivi kadrovski ključ nacionalke, ki je izpostavljene novinarje naredila za zvezde, potem pa naenkrat sramežljivo pozabila nanje, namesto njih pa so prihajali newcomerji.

Zgodbe niso povsod enake, so pa protislovne in v tem nakazujejo, kot da nekomu ni bilo do tega, da bi delovali kot odločni novinarski antagonisti politikom.

Ali ni bilo prav to idealno s stališča tedanje vladajoče koalicije?

Mimogrede, kot tiha resnica se je širilo to, da si je nekdanji predsednik Kučan sam izbiral novinarje, ki bodo z njim naredili intervju.

Toda, navzlic tacite moderiranju nacionalke so tudi preostali novinarji in uredniki delovali dovolj profesionalno, da so ustvarili medijski okvir, v katerem je dvanajstletna vladavina LDS doživela poraz na volitvah.

Skratka, bitka za RTVS je seveda spopad, kdo bo imel večji vpliv na nacionalko: vladajoča koalicija ali poraženi LDS in SD? Zato je glasovanje na referendumu dejansko vprašanje: ali zaupate novi vladi, da ne bo v večji meri kot njena predhodnica zlorabljala nacionalke?

Sama svoboda novinarstva pač ni odvisna od tega, ali vodi civilni svet nacionalke Janez Kocijančič ali parlamentarni svet denimo Drago Jančar. Svoboda in avtonomija nista dar oblasti, sta vrednoti, ki si ju morajo vsakič priboriti žurnalisti sami.