pamflet / Bernard Nežmah: Duh razkolnikov

Po referendumu so protagonisti okvirno predstavili, koliko denarjev so porabili za kampanjo. Koalicija je povedala, da bodo stroške kampanje razdelili med stranke po ključu volilne uspešnosti, LDS je navedla svoje številke, SD svoje, Zbor za republiko napoveduje, da bo še razkril stroške, medtem ko Pobuda za javno RTV pravi, da so stroške pokrili njeni podporniki iz lastnih žepov. Vse pač v mejah razumnosti. Toda, ostaja še eden izmed akterjev - Društvo novinarjev Slovenije, ki navaja, da njihov finančni vložek v boj zoper zakon ne bo presegel 300.000 tolarjev. Nenavadno, velika parlamentarna stranka socialdemokratov, ki je s svojimi glasovi dosegla razpis referenduma, naj bi zanj odštela 3,5 milijone, medtem ko je stanovsko društvo novinarjev (DNS) prispevalo skoraj desetino te vsote. - ???

Če je bilo več kot problematično vehementno nastopanje predsednika društva v referendumski kampanji, pa je finančno podpiranje (DNS) kampanji proti zakonu naravnost škandalozno!!!

Pomislimo, da bi se denimo Fakulteta za družbene vede angažirala in z denarjem podprla protagoniste referenduma. Iz univerzitetne institucije bi se spremenila v političnega agitatorja. Ne glede, kaj mislijo in kako delujejo njeni profesorji, je fakulteta kot taka predvsem kraj univerzitetnega, ne pa političnega delovanja.

Društvo novinarjev res ni univerza, je pa vseeno civilna družba, katere prva bit je biti vezivo med novinarji. Skratka, stanovska organizacija.

Če si predsednik DNS opere roke, češ, da je sklep o finančnem angažmaju sprejel IO DNS, stvari ne spremeni. Nobenemu dekanu fakultet ni prišlo na misel, da bi kot predstavnik svoje institucije nastopal za oz. proti zakonu.

Takšna radikalizacija društva prakticira namreč razkol med novinarji. Kako lahko vrh DNS sprejema odločitve o svoji politični akciji v imenu društva, ne da bi o mnenju povprašal svoje člane???

To niso akademska vprašanja, to je srž ekstremnega spopada med novinarji na Slovenskem.

Na Delu se je ob informaciji, da postaja Danilo Slivnik član uprave njihove časopisne hiše, dogodil pravi ljudski upor. Novinar in urednik, ki je bil nekoč dopisnik iz Moskve in odgovorni urednik tega časopisa, mož, ki je ustanovil Mag in Jutranjik, ju vodil kot urednik, nagrajenec Jurčičevega sklada, novinar, ki je napisal nekaj knjig, skratka kompetenten časnikar, ki pa je persona non grata.

Si predstavljate, da bi hoteli v Kliničnem centru zaposliti renomiranega kirurga, pa bi zdravniki zagrozili s stavko?

Toda animoziteta zoper Slivnika se tu ne konča, časnik Dnevnik je v teh dneh objavil članek, v katerem ga opisuje kot človeka z gnusno držo, njegov Mag pa kot smetje. Gnus in smetje kot termina, s katerimi opisujejo profesionalne kapacitete novinarjev in časopisov!???????????

Seveda ta jezik sovraštva ni padel z neba, sam Slivnik in njegov Mag sta polna diskvalifikacij na račun urednikov in novinarjev drugih medijev, navajata katere urednike bi morali zamenjati na nacionalki etc. Danilo Slivnik je nedavni angažma profesorjev Splichal et consortes ob referendumskem izidu za televizijo pokomentiral skrajno maleciozno rekoč, da so profesorji zapustili učilnice in šli na ulice.

Toda, ali je ta ostra shizma znotraj novinarskih vrst res normalno stanje žurnalizma? - To, da so novinarji Maga, Družine, Ognjišča in Demokracije izrinjeni ali pa samoumaknjeni v geto? Zanimiv bi bil empirični podatek, koliko novinarjev in urednikov iz teh medijev je v zadnjih desetih letih prišlo v službe v osrednje televizijske, radijske ali časopisne dnevnike. Številka ne bi opazno prešla ničle. Pomenljivo!

Kdo bi porekel, da je problem v Magu in njegovem radikalizmu, toda tudi Mag ima svoje zrno resnice. Ko udari po urednikih in novinarjih, da delujejo v prid LDS koalicij, jim poprej očita njihovo vnemo, s katero podpirajo dobre fante stare vlade in napadajo slabe fante Janševe koalicije.

Tu smo pri konceptualnemu vprašanju: seveda je logično, da bodo novinarji neprizanesljivi kritiki bodisi vlade bodisi opozicije, strukturni problem nastopi, ko postanejo v prvi vrsti glasniki in borci za pravo stran. Ko razumejo žurnalizem kot politično poslanstvo, kot medijski angažma za politiko prave strani.

Takrat namreč de facto prestopijo tanko mejo, ki loči novinarstvo od politike. Potem ko se v parlamentu bojujejo "naši" politiki z "njihovimi", se reč podvoji še v medijih, saj se tod "naši" novinarji bojujejo z "njihovimi" za "našo" stvar proti "njihovi". Ko torej novinarstvo postane nadaljevanje politike zunaj parlamenta - v medijih.

Zato hitri test profesionalnosti v žurnalizmu: ko si je novinar kolegialno bližje z novinarjem, ki ima sicer povsem drugačne nazore, kot s politikom, ki ga na volitvah voli.