pamflet / Bernard Nežmah: Diktator na prijateljskem obisku
Od Sudana do Azerbejdžana
MLADINA, št. 37, 16. 9. 2006

© Tomo Lavrič
Rešitev Toma Križnarja je trenutek, ko smo državljani lahko zadovoljni, da imamo svojo državo in da sta bila predsedniški urad in zunanje ministrstvo zares prizadevna v reševanju slovenskega državljana. Vsekakor dober občutek, če potuješ po svetu in se zavedaš, da imaš za seboj državo, ki ji ni vseeno, kaj se s teboj dogaja. Človek je namreč zavidal Almi Karlin, pred Križnarjem najslavnejši slovenski potopiski, ki se je na popotovanjih po deželah Tihega oceana iz težav reševala s potnim listom takrat mogočne Avstro-Ogrske.

© Tomo Lavrič
Rešitev Toma Križnarja je trenutek, ko smo državljani lahko zadovoljni, da imamo svojo državo in da sta bila predsedniški urad in zunanje ministrstvo zares prizadevna v reševanju slovenskega državljana. Vsekakor dober občutek, če potuješ po svetu in se zavedaš, da imaš za seboj državo, ki ji ni vseeno, kaj se s teboj dogaja. Človek je namreč zavidal Almi Karlin, pred Križnarjem najslavnejši slovenski potopiski, ki se je na popotovanjih po deželah Tihega oceana iz težav reševala s potnim listom takrat mogočne Avstro-Ogrske.
Sama zadeva pa je razkrila več bodečih momentov. Bahavo naravo ministra Dimitrija Rupla, ki je povedal, da, če bi bil on zaprt, bi si želel takšnega zunanjega ministra, kot ga je imel Križnar. In pretencioznost predsednika države. Janez Drnovšek je z velikimi besedami napovedal, da bo rešil spopade v Sudanu, saldo njegovega posredništva pa se je skrčil na to, da je ob veliki muki iz sudanskih zaporov komajda rešil svojega odposlanca.
Tu mu je priznati srčnost, ker se je bil pripravljen ponižati, ko je napovedal celo obisk pri predsedniku Sudana, kateremu se predsedniki evropskih držav zaradi njegove politike na široko ognejo. Da bi pomagal svojemu odposlancu, se je potem javno opravičil predsedniku Al Baširju.
Drnovškova posredniška akcija se je tako izkazala kot politični polom, a ne le zaradi neuspeha pri sklenitvi miru, ampak zaradi degradacije predsedniške funkcije.
Stranski učinek reševanja njegovega odposlanca je napoved državnega sekretarja Andreja Štera, da bo moral Križnar sam plačati stroške za letalo. -???
Ali je mar zunanje ministrstvo reševalni servis, ki ga najameš, kadar si v godlji? Kot da je šel Tomo Križnar na potep, pa ga je polomil in potem klical na pomoč državo!?? Karkoli si že mislimo o predsednikov potezah, Križnar je vendar predsednikov osebni odposlanec in kot tak predstavnik slovenske države. Naj si posredniško misijo plačuje iz svojega žepa?
Se spominjate angleškega lorda Carringtona, ki je bil mirovni posrednik pri razpadu Jugoslavije, a ni rešil nič, pa je bil zato vseeno bogato plačan s strani evropskih institucij. Še več, ko je med prehitro vožnjo po Štajerskem do smrti povozil pešca, se ni znašel v priporu, kaj šele pred preiskovalnim sodnikom.
A podobno kot zunanje ministrstvo ravna tudi predsednik države. Ta je za reševanje svojega odposlanca pridobil donacije zasebnih podjetij, katerih imena sedaj skriva pred javnostjo.
Pri Zevsu, od kdaj je njegov mirovni projekt v Sudanu njegova zasebna akcija? Obisk političnih predstavnikov sudanskih gibanj v Ljubljani je bil namreč plačan iz proračuna.
In če je reševal svojega osebnega odposlanca, potem je ja logično, da bo stroške pokril iz budžeta predsedniškega urada. Se bo pač odpovedal kakšnemu izmed potovanj na drugo poloblo. Sicer pa: iz državne blagajne je dal brez zadrege plačati skoraj milijon tolarjev za obisk papirnatega princa Aleksandra Karađorđevića, ki je prišel v Slovenijo na zasebni obisk, na katerem si je ogledal stavbe, zaradi katerih toži slovensko državo.
V slovensko državo je pred tedni prišel gost, ki so ga politiki in mediji opisovali z vsem bliščem. Na povabilo predsednika Drnovška je prispel azerbejdžanski predsednik Islan Alijev. Predsednik ni zardel, ker je gostil vladarja, ki je dal po predsedniški zmagi 2003 zapreti več kot 50 opozicijskih politikov! Ker je gostil despota, pod katerega oblastjo po deželi množično pobijajo novinarje - urednika Monitorja Huseinova pomladi 2005, dva dopisnika opozicijskega Azadlyja poleti 2006 - ter jih brutalno pretepajo: Quonimata Zahidova so npr. pretepli azilanti, ker ni poslušal njihovih zahtev, da naj takoj preneha kritično pisati o predsedniku Alijevu, istega Zahidova in urednika Azerja Ahmedova so policaji ob drugi priložnosti odpeljali v posebno sobe restavracije v Bakuju, kjer so ju pretepli in nato prisilili, da ste se slekla, naslednji dan pa je televizijska hiša Lider prikazala ponižujoče posnetke nagih novinarjev. Hiša, ki jo drugače vodi nečak predsednika Alijeva, Adalat Alijev.
Predsednik Drnovšek, ki se bori po svetu za demokracijo in pravičnost, gosti despota, v katerega deželi brutalno preganjajo svobodo izražanja!?????????????? Predsednik, ki nastopa kot moralna instanca, ki napiše ostro filipiko zoper katoliško cerkev, se dobrohotno nasmiha trinogu kaspijske regije.
A molčalo je tudi Društvo slovenskih novinarjev, ki ga ne moti nasilje nad novinarskimi kolegi Azerbajdžana!
Zardela seveda nista niti premier Janez Janša in njegov zunanji minister, ki pa resda ne nastopata kot moralni instanci, ampak le kot pragmatična politika.
Če je pri politikih pričakovati veliko mero nenačelnosti v imenu gospodarskega razvoja države, so še najbolj presenetili alternativci in antiglobalisti, ki se dvignejo vsakič, ko se v deželi pojavi kaj Bushu podobnega, ko pa v Slovenijo zaide samopašni politik iz bližnje Azije, se obnašajo, kot da svet konča na mejah Iraka.
Od kod se je že vzel Islan Alijev? - V deželi je trideset let vladal Gajdar Alijev, general KGB, razvpite sovjetske tajne policije, najprej kot partijski veljak potem v dveh mandatih kot predsednik. Ko je leta 2003 hudo zbolel, je dal imenovati podpredsednika državne naftne družbe za premiera. Kot po naključju je bil to prav njegov sin Islan, in nekaj mesecev kasneje pred predsedniški volitvami je stari Gajdar odstopil v korist sina Islana, ki je potem na volitvah popolnoma potolkel vse tekmece.
Ko je pred leti Ljubljano obiskal kitajski zunanji minister, je besen zapustil gostitelje sredi obiska, ko je blizu parlamenta opazil skupino protestnikov, ki so opozarjali na kršenje človekovih pravic v njegovi deželi. Vmes je minilo vsega nekaj let, toda zdaj zoper Alijeva ni protestiral nihče, kaj šele, da bi se našel novinar, ki bi mu na tiskovni konferenci postavil vprašanje: zakaj morilcev ubitih novinarjev v njegovi deželi nikoli ne najdejo?