kolumna / Matevž Krivic: Jambrekova fakulteta

Znamenito ustavnosodniško (in kasneje ministrsko) trojko Jambrek - Jerovšek - Šturm srečujemo sedaj kot ustanovitelje, voditelje in izvajalce novega projekta, ki se te dni že začenja uresničevati - tako imenovane "Jambrekove fakultete". Uradni naziv je Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 1. februarja prihodnje leto pa naj bi stekel dveletni magistrski študij z naslovom "Državne in evropske študije" (povzeto po članku v Dnevniku).

Država jim je najprej kot profesorjem pravne fakultete, nato kot sodnikom in predsednikom ustavnega sodišča in še kot ministrom omogočila, da so si pridobili visoka strokovna znanja in dragocene izkušnje, ki jih sedaj ne bodo ljubosumno obdržali zase, ampak jih bodo prelivali v znanja željne glave mlajših strokovnjakov, ki jih bo država še kako potrebovala. Bi bilo bolj prav, če bi to svoje znanje in izkušnje najprej ponudili državni, svoji matični fakulteti, ljubljanski pravni fakulteti? O tem so mnenja deljena. Jambrek je za Dnevnik izjavil, da so se namesto tega raje odločili za ustanovitev lastne, zasebne fakultete "tudi zato, ker so jih izkušnje izučile, da je z novimi pogledi in modeli težko prodreti znotraj obstoječih univerzitetnih struktur".

Sam imam tovrstnih univerzitetnih izkušenj premalo, da bi si upal glede tega podati lastno sodbo - dilemo samo omenjam. Bolj kot nekakšen uvod ali okvir za zgodbo, ki sledi in ki me kot dolgoletnega nekdanjega predavatelja višje (sedaj visoke) upravne šole delno tudi osebno tangira. Novi zasebni fakulteti je bilo namreč treba zagotoviti zadostno število študentov - ne le zato, da bo komu predavati, ampak tudi zato, da se bo iz šolnin zbralo dovolj denarja za plače in za vse ostalo. In tu so moji trije nekdanji ustavnosodniški kolegi naredili potezo, ki jim pa gotovo ni v čast. V bojazni (morda celo nepotrebni in neutemeljeni), da med diplomanti pravne in morda še kakšne družboslovne fakultete ne bo dovolj zanimanja za ta študij, da bi s tem pokrili stroške, so "vrgli trnek" tudi med diplomante visokih strokovnih šol, konkretno zlasti visoke upravne šole, torej tiste, ki jim je ponudila gostoljubje ob njihovem "umiku" s pravne fakultete. Ali so prej omenjeno storili z vednostjo te šole ali ne, v to se ne spuščam in me tu ne zanima.

Zelo nekorektno pa se mi zdi vabljenje kandidatov, diplomantov takih visokih strokovnih šol, k vpisu na podiplomski magistrski študij - in zavajanje celotne javnosti in pristojnih organov, da to ni nezakonito, ker da naš zakon tega ne prepoveduje. Jambrek je v nekem članku v Pravni praksi to zelo učeno pojasnjeval s tem, da razni evropski pristojni forumi državam priporočajo sistem visokošolskega študija po modelu 3 + 2 (tri leta dodiplomskega in dve leti podiplomskega študija), češ, saj naši vpisni pogoji so pa potem prav v skladu s to evropsko tendenco, če bomo dovoljevali vpis na magistrski študij tudi diplomantom triletnih visokih strokovnih šol. Da, vsekakor, manjša nerodnost je le v tem, da je naš dodiplomski univerzitetni študij praviloma še vedno štirileten (na medicini šestleten) in da bi na evropsko priporočeni model 3 + 2 lahko prešli šele hkrati s sistemskim, splošnim skrajšanjem dodiplomskega študija na tri leta.

Toda, "kjer je volja, tam je moč" - oziroma, kjer so interesi, tam bomo pa nerodne zakone že tako interpretirali, da ne bodo v napoto našim interesom, še zlasti, če smo bivši sodniki in celo predsedniki ustavnega sodišča - kdo si pa upa in je sploh sposoben ugovarjati naši razlagi prava!? Pa še na nekaj so tukaj, domnevam, "igrali" naši trije znani interpretatorji zakonov za te ali one potrebe: na to, da v interesu po tej konkretni "nategnitvi" visokošolske zakonodaje in njenega smisla v tej konkretni smeri najbrž niso in ne bodo ostali osamljeni. Niso in ne bodo edina zasebna fakulteta, pa tudi nove javne fakultete in univerze rastejo - več kot jih bo, bolj se bodo borile za študente in s tem za prostor na soncu. Tudi njim za podiplomske študije morda ne bodo zadoščali diplomanti ustreznih fakultet in bodo tudi one zainteresirane za pot, ki jim jo odpira Jambrekova "ustvarjalna" interpretacija domače zakonodaje.

Videti je, da se je račun izšel: ne svet za visoko šolstvo ne ministrstvo za šolstvo - dva organa, ki naj bi skrbela tako za zakonitost kot za smotrnost in uravnoteženost razvoja našega visokega šolstva - sta, kolikor vem, soglasno podprla vse zgoraj navedeno, nihče ni niti pisnil. Jambrek in kolegi so jim pri premagovanju morebitnih zadržkov in slabe vesti seveda malo pomagali tudi z ustrezno prikrojenimi in sfriziranimi informacijami. Na začetku nekega takega teksta, namenjenega tem organom, je pisalo, da bodo z visokih strokovnih šol sprejemali le diplomante, ki so že pokazali ustrezne strokovne sposobnosti v praksi (morda je bila tam celo neka še bolj "zveneča" formulacija) - na koncu istega teksta, med "umazanimi" izvedbenimi podrobnostmi, za katere se člani tako visokih organov niti ne zanimajo več, če jim ni treba (ali če nočejo), je pa bil tudi pošten "prevod" one lepe začetne deklaracije v vsakdanji jezik: 3 leta prakse (!).

In interesenti - kakšen med njimi je tudi mene vprašal za nasvet glede vpisa - so mi na trapasto vprašanje, zakaj pa se ne vpišete raje na podiplomski študij visoke upravne šole, ki je res vam namenjen in strokovno prilagojen, začudeno odgovorili: zato vendar, ker bom pri Jambreku postal "magister znanosti" kar mimo fakultete, tu na VUŠ pa dajejo samo naziv "specialist". Katera resna institucija ali firma bo zaposlila takega "magistra znanosti brez fakultete" (če bo kakšen od njih ta naziv sploh res dosegel) raje kot magistra s fakulteto, o tem se v trenutku vpisa seveda ne razmišlja kaj dosti. Vaba na trnku je titula - vse drugo bomo že kako.

Krona vsega pa pride seveda na koncu: to, da nima pravne fakultete, diplomant VUŠ "izravna" z dvema diferencialnima izpitoma. Z dvema! Namesto desetih izpitov četrtega letnika in precej višje zahtevnosti tridesetih (recimo) izpitov prvih treh letnikov - narediš dva diferencialna izpita, in to niti ne pred drugimi izpiti, da bi s tem, recimo, dokazal svoje ustrezno visoke študijske sposobnosti, preden se s tabo začnejo kot s kandidatom, ki je enakovreden fakultetnim diplomantom, ukvarjati največji pravni strokovnjaki od doma in iz tujine. Če bo to res sodoben, aktiven študij, ne zgolj pasivno poslušanje predavanj ex cathedra, utegnejo napovedani tuji ugledni predavatelji dobiti kaj čuden vtis o kvaliteti našega dodiplomskega študija, če bodo zraven tudi taki študentje, ki se v tako raven študija ne bodo sposobni vključevati že zato, ker jim bo manjkalo nujnega predznanja.

Logika je preprosta in jasna: saj ni važno, ali so vsi kandidati res sposobni za magistrski študij - važno je, da vsi vplačajo 540.000 tolarjev za prvi letnik. Nesposobni bodo v prvem letniku sami odpadli - potem bomo pa že kako.

Zmanjkuje prostora. Več na to temo, če bo treba, pa v polemiki - če bo.