kolumna / Jože Andrej Čibej: Šepetanje ovnom

Vendar je tudi res, da je globalna smer že zapovedana in večini jasna tudi brez vodnikov: v Evropo pojdemo! (Ovinki prek svetovnega nogometnega prvenstva so samo potrditev osnovne smeri, še v navijaškem delanju škode po sredini tekmi bodo pravilno naravnani videli element evropskosti: le zakaj bi bili v kakšnem elementu slabši od Angležev ali Nemcev? Sicer pa o nogometu samo tole: strinjam se z rojakinjo, ki v razmišljanju o ženskih pogledih na nogomet omenja podzavestni glas, ki pravi, da bo treba vstati in iti delat.)

Morda je eden od problemov tega procesa dejstvo, da si mnogi ovni-vodniki Evropo zamišljajo kot majhno, ostro definirano tarčo z enostavno določljivim položajem. Če stvari pogledamo pobliže, pa se marsikdaj izkaže, da ni čisto tako. Kako lepo bi bilo, denimo, brez pomislekov verjeti našim ovnom, da zadnje odločitve monetarne oblasti ... kažejo na odločenost za vzpostavitev evropskega monetarnega reda in dober občutek za realnost slovenske ekonomije. Pri tem sploh ne dvomim o omenjeni odločenosti, volje nam ni nikoli primanjkovalo, nabor ljudi, ki sodijo med (so)oblikovalce odločitev monetarne oblasti, pa je po mojem mnenju takšen, da ji ga lahko druge veje oblasti kvečjemu zavidajo. Težave so drugje. Stavek, ki je kot statična hvalnica sedanji oblasti (ob neokusnem pljuvanju po prejšnji) sprejemljiv, postane problematičen, če pozabimo, da sta (sedanja) realnost slovenske ekonomije in (sedanji) evropski monetarni red dva zelo ločena svetova. Premočna, vase zagledana volja - ki jo kvečjemu za trenutek besa spravi s tira kakšna resnejša ekonometrična študija z opozorili na možnost, da vendarle ni vse tako zelo jasno - za na-vrat-na-nos približevanje drugemu brez upoštevanja danosti prvega in slepo presajanje občutljivih rastlinic iz drugih okolij imata običajno podobne posledice kot (če ostanemo pri botaniki) gojenje vodenk v puščavi. Nakar se bomo spet vsi čudili, zakaj je rož'ca tako hitro ovenela.

V (recimo) strokovnem časopisju objavljena razmišljanja ljudi, ki (čeprav vsak po svoje oziroma v različnih vlogah) profesionalno "živijo z denarjem" (Drenovec, Jašovič, Kordež, ...), potrjujejo misel, da je v financah - še bolj kot v krojaštvu - pravilna pot "trikrat izmeri, preden enkrat odrežeš". Če bi zlobno citiral znano načelo o vlogi komisij ("Če nočeš, da ..., ustanovi komisijo!"), bi gotovo naredil krivico že obstoječim komisijam za uvedbo od Vrhovne Volje zapovedanih novosti v umazano prakso, ki so bile ustanovljene in tudi začele delovati (morda celo delati) ... pa so - vsaj po govoricah, ki kljub uradno dogovorjeni molčečnosti vendarle pronicajo tudi do naših nepooblaščenih ušes - dovolj hitro začutile, da se ni zdravo metati na glavo v nove vode samo zato, ker nekdo pozna samo 1. januar 2002 ... pa naj stane, kar hoče.

Ni težko priznati, da je tip obnašanja evropskih centralnih bank dovolj standardiziran, da je cilj "BS po evropsko" jasno definiran in nesporen. Zato v segmentu obnašanja centralne banke ne kaže ugovarjati niti tistim elementom, ki se človeku po zdravi logiki zdijo anahronistični. Mednje štejem tudi računanje obresti z upoštevanjem 360 dni v letu (izvira iz časov ročnega računanja, ko je bil imenovalec 360 z bogatim razcepom na prafaktorje bistveno udobnejši pri krajšanju ulomkov kot 365, prinaša pa 1,4 % večje obrestne zneske). Za razliko od prepričanja nekaterih Slovencev, da je to vsesplošna evropska praksa, pa posamezne smernice EU, ki urejajo vprašanje potrošniških kreditov (na primer 98/7/EC), eksplicitno govorijo o nujnosti upoštevanja natančnega računanja s 365 oziroma 366 dnevi v letu. Zato bi kazalo pri tem vprašanju poslovnim bankam pustiti svobodo pri odločanju.

V manj posvečenih vodah finančnih poslov med poslovnimi subjekti (vključno z bankami) pa nasploh velja namig z začetka: evropska praksa je slabo definiran pojem. Poglejmo samo področje plačilne nediscipline in zamudnih obresti. Za nekoga, ki globoko veruje v "evropski red in enotne standarde", je lahko sprehod po (pravilno izbranih) spletnih straneh pravi šok: Evropa se že nekaj let srečuje z resno plačilno nedisciplino (izjema so skandinavske države, kronske primere najdemo - kakopak - v Sredozemlju, vodi Italija), ki je dosegla tak obseg, da so posamezne države uvedle posebno zakonodajo. Kot primer omenimo Nemčijo z njenim zakonom o pospeševanju izterjave zapadlih plačil (iz leta 2000) in z njim povezano povečanje zamudne obrestne mere, ki je zdaj za pravne osebe določena z dodatkom 8 odstotnih točk na referenčno ("bazično") obrestno mero ("potrošniki", ki zamujajo s plačili, pa jo odnesejo s petimi "kazenskimi" odstotnimi točkami dodatka, kar je po mnenju nemški pravnih strokovnjakov, ki so soavtorji zakonodaje, problematična neenotnost pogojev, izsiljena s strani potrošniških organizacij). Nasploh je ureditev po različnih državah EU zelo raznolika in ponekod silno "nežna" do dolžnikov; kdor si bo ogledal italijanske podatke, se tudi ne bo čudil, da se Italijanom pri plačevanju nikamor ne mudi. Temeljitejša analiza izkušenj bi lahko pomagala pri določitvi takšne zamudne obrestne mere, ki bi dosegla svoj namen: to mora biti palica, ki leno žival nažene v dir, trenutno opešane živali pa ne pobije do smrti (kar sedanje slovenske zamudne obresti gotovo počno, najbrž zato, ker so prek mnogokratnika splošne eskontne stopnje privezane na visoko postavljen instrument monetarne restriktivnosti).

Za konec drobtinica za zavistne Slovence: na pisno vprašanje nemškemu davčnemu uradu o zamudnih obrestih v primeru zamujenega plačila davkov sem dobil izčrpen odgovor v 6 (z besedo: šestih) dneh.