kolumna / Rastko Močnik: Vloga Nata v psihopatologiji političnega življenja

Točka konsenza v politični kasti - in obsesivni motiv njenih enosmernih stikov z javnostjo. Politiki, ki se sicer radi pohvalijo z "realizmom", so ob Natu postali doktrinarji: stališča so toga, sposobnost razumevanja drugih je nična, misionarska vnema brezmejna. Kakor da so ob Natu zgubili stik z realnostjo. A če so brez stika s stvarnostjo in okoljem na točki konsenza, pri oporišču vseh svojih stališč, v osi svojega delanja in nehanja - kaj je tedaj z njihovim siceršnjim ravnanjem? Če se utemeljujejo v blodnji - ali tedaj ne tavajo tudi drugod?

A bodimo previdni: nemara je vse to le površinski videz. Nemara nismo doumeli globokega smisla, skritih vzmeti, daljnih sklepalnih verig. Tudi Hamlet je za površne dvorjane videti nor - a v resnici je samo pošten, v resnici noče verjeti v krivdo storilcev, dokler ne vidi dokazov.

Oglejmo si torej natovski angažma v njegovi naivni neposrednosti. Takojci opazimo, da ni ne naiven ne neposreden: narobe, dejanja so posredovana z zgledi, besede so citati.

Formula "napadov na Nato" se zgleduje pri nekdanjem obrazcu "napadov na JLA"; analiza Ministrstva za zunanje zadeve o pisanju medijev posnema nekdanjo "informacijo o napadih na JLA"; Ruplovi seznami spominjajo na nekdanja varnostna poročila, če ne že kar na zloglasno "noč dolgih nožev" iz leta 1988 (poskus vojaškega udara v Sloveniji, ki ga je tedaj razkrinkal - črni humor zgodovine? - prav Vlado Miheljak, zdaj prvouvrščeni na Ruplovem spisku); kako politični establišment strne vrste in enoglasno nastopi proti kritikam v javnosti, smo tudi že videvali ob usmerjenem izobraževanju, ob "aferi" z "naci-himno" na Radiu Študent, ob prepovedi gay-festivala v Ljubljani itn. Če sežemo širše, so preiskovalni ukrepi proti novinarju Večera Blažu Zgagi tako rekoč citatna repriza začetnih stopenj "procesa proti četverici" leta 1988: tudi takrat je šlo za nepooblaščeno odtujitev tajnega dokumenta, tudi takrat je bilo iz dokumenta razbrati domnevno nezakonito početje vojaških služb, tudi takrat niso preganjali domnevnih kršilcev zakona, temveč tistega, ki je zadevo odkril... Edina razlika je, da je takrat šlo le za namero, da bi vojska delovala nezakonito - tokrat pa naj bi se problematična dejanja že zares zgodila.

Politični establišment se navdihuje pri razpoznavnih zgledih in citira iz znanih virov. Tako zgledi kakor viri so arhaični, niso pa nujno anahronistični: politično delovanje namreč samo ustvarja "svoj čas". Tisti, ki imajo moč, imajo tudi šanso, da nas z arhaičnim početjem vse skupaj potisnejo v arhaično situacijo.

A zakaj se natovski angažiranci zatekajo k arhaičnim vedenjskim vzorcem? Bodimo previdni, se pravi, širokosrčni: ne bomo ugibali o slabih namenih, temveč iskali notranjo logiko. Najbolj širokosrčna domneva bi bila, da jih k arhaičnim vedenjskim obrazcem napeljuje ponavljalna prisila. Ponavljanje smo že ugotovili, kaj pa prisila? Tako rekoč vsi protagonisti natovske kampanje so politično delovali že v časih, ko so se ti vedenjski stereotipi izoblikovali: bili so bodisi na strani, ki jih je proizvajala, ali na strani, po kateri so ti obrazci tolkli, ali pa kar na obeh straneh... Ti arhaični obrazci so potemtakem del osebne izkušnje sedanjih natovskih zagovornikov. Ker pa je te vedenjske vzorce izdelala in uporabljala tista stran, ki je bila v preteklih spopadih poražena; ker je vrh tega prav uporaba teh prijemov v marsičem pripomogla, da tista stran ni bila le poražena, temveč se je notranje zlomila, sesula in je zginila - lahko upravičeno domnevamo, da ne bi nihče več posegel po teh trikih, razen če ne bi bil k temu "prisiljen". Še zlasti ne bi teh vzorcev ponovil nihče, ki jih je osebno doživel - pa naj je bil njihov avtor, njihova tarča - ali oboje...

Odkod torej prisila? Tule sta dve hipotezi: sociološka in psihološka.

Sociološka hipoteza. Leta 1989 ni bilo nikakršnega prevrata. Prav narobe: takrat so vladajoče skupine prejšnjega režima končno našle način, kako zaviti vrat grozečemu ljudskemu vrenju iz osemdesetih let. Adaptirale so se na novi položaj, z liberalnim strankarskim režimom so si našle novo vrsto legitimacije, z neoliberalno politiko so naščuvale ljudi drugega proti drugemu, znebile so se odgovornosti za splošno blaginjo in solidarnost - ohranile pa so oblast, okrepile svojo moč, se bistveno bolj oddaljile od ljudstva, si prigrabile mogočne vzvode za izkoriščanje in zatiranje... Z leti je trik zbledel, njegove posledice pa so se izostrile. Še huje: očitno postaja, da je uvoženi neoliberalni robi že zdavnaj potekel rok trajanja, da se je dežela v svetovni sistem "integrirala" na napačnem koncu, da je nemara tudi "sistem" tik pred zlomom... Kriza in panika! In samodejno, prisilno se prebudijo stari refleksi, v novem položaju se sprožijo stari vzorci razrednega delovanja. S starimi obrazci se počasi in zanesljivo obnavlja tudi stara situacija: spet gre oblast proti ljudstvu, spet se establišment surovo, brez mask konfrontira z državljankami in državljani.

Psihološka hipoteza je le "subjektivna" stran sociološkega opisa. Arhaični vedenjski vzorci se prebudijo ob občutku skrajne tesnobe - tesnobe pred tem, da se bo svet podrl. Če ne gremo v Nato, se bo podrl svet... O tem psihotičnem strahu je Winnicott povedal tole: "strah pred zlomom je strah pred polomom, ki se je že zgodil... Pacientu moramo povedati, da mu življenje uničuje strah pred zlomom, ki se je že zgodil..." Če ne bomo šli v Nato, se ne bo podrl noben svet: saj se je svet, ki ga predstavlja Nato, že zdavnaj podrl. Sveta utopičnega kapitalizma ni več: nikoli ga tudi bilo ni - a zdaj že davno niti utopije ni več mogoče gojiti. Padla je že davno pred 11. septembrom: z letom oseminšestdeset? Tudi takrat, a verjetno že prej: s protikolonialnimi revolucijami? Seveda, a bržkone tudi že prej. S protifašističnim bojem in socialistično revolucijo ljudstev Jugoslavije? Nedvomno, a tudi že prej. S špansko državljansko vojno? Gotovo, a tudi že prej: z oktobrsko revolucijo? Vsekakor, a tudi že prej: s pariško komuno! Seveda, a tudi že 1848... Panika pred koncem kapitalizma je odveč, svet kapitala se je že zlomil: tranzicija ne pelje nikamor.

Politični establišment je prepričan, da je pridružitev Natu končna postaja tranzicije - in se boji, da bi se brez Nata tranzicija ponesrečila. A tranzicija se ne more ponesrečiti, ker je nikoli ni bilo: nikoli ni bilo "prehoda", saj nikoli ni bilo končne postaje, kamor naj bi "prešli". Zato je strah odveč: pred katastrofo ni treba trepetati, se je že zgodila.

Arhaični vedenjski vzorci se v delovanju političnega establišmenta prebujajo prav zato, ker so povezani s preteklo tarvmo: s travmo nevarnosti, da bi zgubili oblast. A travmatična prisila ponavljanja prikriva zgolj to, da so oblast že zgubili: tranzicija je le ime za posmrtno življenje tega prestrašenega oblastnega establišmenta.