kolumna / Rastko Močnik: Se spominjate molotovke?

Tako je poročalo Delo. Kriminalizacija političnega delovanja? Prav gotovo. To je sicer šele prva faza, stopnja "zbiranja informacij" - a ta naredi na javnost najmočnejši vtis. Na tej stopnji je tudi najlaže manipulirati. Vtis naredi, ker je "tajna" in jo je mogoče brati skoz stereotipe televizijskih nanizank in hollywoodske industrije. Za manipuliranje pa je primerna iz istih razlogov: predstaviti jo je mogoče skoz klišeje ideoloških aparatov globalnega kapitalizma, dokazov pa tudi ni treba predložiti.

Delovemu novinarju se je posrečilo s skopimi slogovnimi postopki prav genialno ujeti duha obveščevalne inscenacije. Najprej družbeno-politično okolje: "ekstremistične skupine" - bralka in bralec že vidita fanatike, kako v mračnih kleteh pripravljajo peklenske stroje. "Razne"! Še več kleti, odročnih vadišč, zakrknjenih fac... Potem pa geografsko okolje: jugovzhodna Evropa - beri: Balkan! Ljudstva brez demokracije, avtoritarizem, fundamentalizem: stoletja evropskega rasizma in desetletja slovenskega šovinizma bralko in bralca varno popeljeta na Bushev teren. Evro-atlantsko zavezništvo v akciji! A to je šele predjed. Poslastica pride na koncu: "slovenske militantne itn.". "Slovenski", naši - kača na prsih, notranji sovražnik, izdajalci, odpadniki... zaloga strahov je bogata, vsakdo si lahko izbere travmo po svojem okusu. "Delovanje"! - že rovarijo, Balkan je med nami, umaknite ženske in otroke, iščite bombo pod posteljo, terorista za zaveso, zaklepajte dvakrat in dvakrat preverite okenske kljuke. "In povezave" - jasno, okuženi s tujstvom, nezvesti sinovi in padle hčere... Kar težko je verjeti, kako jim prekipeva ustvarjalna fantazija! Kar zlahka si je predstavljati, kako Sovini izvedenci tekajo v NUK po moralistično književnost 19. stoletja, analizirajo "Damo s kamelijami" in "Pariške skrivnosti", mrzlično iščejo v poročilih raziskav slovenskega javnega mnenja korelacije med ksenofobijo in demografskimi kazalci...

Tekajo tudi na SAZU po jezikovne nasvete: odkod jim sicer sofisticirana bravura z izrazom "militanten"? "Militantne antiglobalistične skupine": strup se cedi iz vsake besede, a izraz "militanten" najbolj zadene. Pravno besedišče ga ne pozna, biti "militanten" ni kriminal: a zato je izraz še toliko primernejši za kriminalizacijo. Veljavni pravopis ga sloveni z "bojevit", a pomembnejše je, da mu dodaja "čustveno oznako" "izobr.", to je, "izobrazbeno". Se pravi, učeno, izvedensko, da prestraši površnega bralca in prepriča nezaupljivo bralko.

Eno k drugemu seveda naredi, da se "antiglobalizem" zlepi z "ekstremizmom" v kolaž varnostne grožnje, v predmet obdelave obveščevalno-varnostnih služb. Da se ustvari vtis, kakor da grožnja preži od zunaj in od znotraj. Za povrh še povezano: zanka se bo vsak čas zadrgnila. - Velik del posla je s tem že opravljen: teorije zarote, psihoza ogroženosti sta pomembna, vse pomembnejša mehanizma gospostva v sodobnih državah. A prav zato si samoniklih strategij sodobne države ne smemo pojasnjevati po istem vzorcu teorije zarote: nič ne listajo po starih moralkah, ne tekajo ne v NUK ne na SAZU. Strahovi jim pridejo sami, konstrukcije se spletajo samodejno. Paranoja je normalen način delovanja neoliberalne države.

Seveda je zanimivo, kje si državotvorna paranoja jemlje hranivo. Jugovzhodni ekstremisti nas ne morejo presenetiti: zastopajo pač travmo bogatih zahodnjakov, kažejo na izropana čudesa vzhoda, na uničene krajine juga. Tukajšnje obveščevalno-varnostne službe se morajo z njimi ukvarjati, ker so jim tako rekli gospodje z "zahoda". Antiglobalisti so tudi kliše: notranji sovražnik bogatega sveta. Naši se ukvarjajo z njimi, ker se z njimi ukvarjajo vsi imenitni. Nad državami pristopnicami, v katerih se križata rasistični tezi njihovih zunanjih in notranjih gospodarjev, visi pač dvojno prekletstvo. Za zunanje gospodarje so zanikrni jug, notranji gospodarji se hvalijo, da naj bi jih izvlekli iz blata Balkana. Iz te dvojne državne laži pač vznika dvojno gorje pristopniških varnostno-obveščevalnih služb. Dvoglavega zmaja poosebljajo naši domači tukajšnji "antiglobalisti": fanatiki kakor jugovzhodni ekstremisti, kompetentni kot pravi antiglobalisti - torej: "slovenske militantne antiglobalistične skupine".

Zanimivo je še nekaj: da si tukajšnja država svoje strahove krpa iz tistih političnih dejavnosti, ki delujejo zunaj državno-strankarskega establišmenta. Nemara je odločilnega pomena, da tukajšnja država kriminalizira prav zunajstrankarske in neetablirane politike. Da so torej prav ti neetablirani, na videz nemočni angažmaji nočni strahovi državnih aparatov. Pogost je predsodek, da naj bi delovanje zunaj strankarskih kanalov ne bilo učinkovito, da naj ne bi moglo do vzvodov oblasti. Po priznanju države, njenih varuhov in obveščevalcev je res ravno narobe: ko država začuti, da se nekaj dogaja zunaj nje, se vznemiri, dobi privide, ustvarja morbidne konstrukcije. Sklepamo lahko takole: če se angažirate v državno-strankarskih ustanovah, reporoducirate sedanja razmerja gospostva. Če delujete mimo države, ne reproducirate gospostva - a zato ogrožate državo gospostva. Ogrožate tisto, kar v tej državi ni nič drugega kakor institucija za ohranjanje in obnavljanje razrednega gospostva. Če politično delovanje ne reproducira gospostva, se država gospostva vznemiri. S tem tisto, kar v tej državi ni drugo kakor orodje gospostva, pokaže na svojo slabost.

A mehanizmi gospostva so v tej svoji šibkosti nevarni. Če ne nadzorujejo položaja, postanejo popadljivi. Pred letom in pol so nam inscenirali afero z domnevno "molotovko" pred zadnjimi vrati italijanskega veleposlaništva v Ljubljani. Takrat smo takoj zvedeli, kdo sta domnevna osumljenca, kaj sta po poklicu in kje delata. Zvedeli smo tudi, da se je eden izmed domnevnih osumljencev za domnevni "napad" dal preskusiti z detektorjem laži. Potem pa nismo zvedeli nič več. Ne varnostne ne obveščevalne službe ne preiskovalni organi nam niso razodeli izsledkov svojih leto in pol dolgih preiskav. Dokler nam ne pojasnijo molotovke iz 2001, dotlej tudi pripovedim o "slovenskih militantnih antiglobalističnih skupinah" ne bomo verjeli. Natančneje: razumeli jih bomo kot poskus kriminalizacije političnega delovanja. Kot grožnjo tistih sestavin tukajšnje države, ki niso nič drugega kakor orodja gospostva.