Kolumna / Rastko Močnik: "Izbrisani" kot svetovno-zgodovinski dogodek

Ob "izbrisanih" velja premisliti zlasti dvoje: Zakaj uradna strankarska politika v en glas spodkopava pravno državo in človekove pravice? Zakaj naj bi se med ljudstvom - vsaj po podobi, ki jo kažejo občila - uveljavljala zahteva po pogromu? - Podobno je bilo že pri vstopu v Nato. Tudi takrat je bila strankarska politika enotna in je enotno spodkopavala ustavo: z vilensko deklaracijo določilo, da "je vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni protiustavno"; s pridružitvijo Natu določilo, da varnostna politika države "izhaja predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja". Tudi takrat so stranke zaprle javni prostor, občila pa so jim pomagala. Uradna propaganda je hujskala k rasizmu in strašila ljudi: takrat jim je po tihem grozila z bombami, zdaj jih odkrito plaši z odškodninami. A uradna politika takrat ni prevarala večine: navlekla je sicer zadostno število, da so nas zrinili v Nato, a vendarle manj kakor polovico. Tudi grozeči referendum bi se lahko iztekel, kakor si želijo Janša in njegovi: a skrajne desnice na njem prav gotovo ne bo podprla niti polovica upravičencev.

Razbrati je mogoče tale vzorec: državno odločanje je v rokah ozke in zaprte skupine "uradne politike", ki si legitimnost zagotavlja s propagando prek medijskih agentur. Za legitimnost ji ni treba navleči niti polovice občestva - zadosti je, da tiste, ki ji nemara ne bi nasedli, potisne v pasivnost ali izrine iz javnosti.

Ta vzorec približno ustreza podobi sodobne uradne politike, ki jo je izdelal sociolog Pierre Bourdieu. Po njegovem je polje uradne politike danes zaprto: vsak politični akter si v njem poišče svojo nišo, potem pa pogleda, katere družbene skupine bi iz te niše lahko "zastopal". Ker pa vsakdo poskuša ujeti še kaj več kakor le tiste, ki jih "zastopa" po logiki razvrstitve položajev, zavestno razvodeni svoj govor in ga naredi nejasnega. Posledica je, da vse stranke žebrajo isto, da volilna izbira ne more izhajati iz presoje programov - temveč temelji na estradnih merilih.

Komur ta igra ni všeč, lahko svobodno abstinira. Navsezadnje je tudi vseeno, če abstinira: saj politike vladajočih tako in tako niso odvisne od odločitev volivk in volivcev. Na eni strani so volilne odločitve brez pomena, saj vse stranke ponujajo isto: privatizacijo, denacionalizacijo, prožnost na trgu delovne sile (beri: odpravo pravic iz dela), transnacionalni kapital, individualno skrb za preživetje (beri: uničenje socialne države). Na drugi strani odločitve političnega razreda ne izhajajo ne iz programov ne iz sodelovanja z volilnim telesom, temveč iz sodelovanja z drugimi vladajočimi frakcijami in iz kolaboracije s svetovnimi gospodarji.

Kdor pa pri tem legitimizacijskem obredju sodeluje, ta je dejavni član "ljudstva", ki mu menda pripada "suverenost". Althusserjevski teoretik Nikos Poulantzas je postavil tezo, da je liberalna meščanska država v strukturni kontinuiteti s tako imenovanim "totalitarizmom" prav zaradi populistične prvine v svojem temelju. Tudi Antonio Negri in Michael Hardt v Imperiju enačita "nacijo" in "ljudstvo", oboje jima velja za oporo oblasti v moderni kapitalistični nacionalni državi, ki pa je po njunem mnenju že preteklost.

Zakaj naj bi torej "ljudstvo" rabilo za oporo najrazličnejšim vrstam meščanske države od države strankarskega parlamentarizma do fašistične države? Tisto, kar iz "ljudstva" dela oporo za toliko različnih vrst držav, mora biti povezano s tem, kar je vsem tem vrstam držav vendarle skupno. Vsem tem državam od parlamentarne do fašistične pa je skupno to, da so države, ki ohranjajo in obnavljajo vladavino kapitalističnega proizvodnega načina. "Ljudstvo" je potemtakem tista struktura družbenosti, ki nudi ustrezno družbeno podlago za prevlado kapitalističnega načina proizvodnje. "Ljudstvo" je torej pogoj za ohranjanje značilne moderne ureditve, ki jo je Karl Marx povzel takole: družba razpade na sebične posameznike, ki jih povezuje edinole še pravo.

"Ljudstvo" je način družbenosti, na katerem se utemeljuje klasična kapitalistična država, se pravi, nacionalna država. A kaj naj pomeni fašizacija v državi globalnega neoliberalnega kapitalizma? Njena naloga je, da vzpostavi, ohranja in obnavlja družbeno podlago, na kateri lahko preživi kapitalizem nasploh, neo-liberalni kapitalizem pa še posebej. Naloga liberalne države v času neo-liberalnega globalizma je v tem, da družbo razbije na sebične posameznike in posameznice, ki jih povezuje edinole pravo. Nacije ni več, "ljudstvo" pa je preživelo - a preživelo je v dekadentni obliki identitetne skupnosti. Prav to pravkar počnejo parlamentarne stranke v Sloveniji: razbijajo družbene vezi, ustvariti hočejo družbo osamljenih posameznic in posameznikov, ki bi jih "povezovale" samo še vezi "prava" - pogodbe, tožbe, načini sožitja, ki so možni edinole s posredovanjem države. To pa, da se država vtika v vsako medčloveško razmerje, naj bi bilo ravno zanesljivo znamenje "totalitarizma".

Da tega razbijanja družbe tukajšnji strankarski establišment ni sposoben izvrševati, ne da bi hkrati kršil svoje lastne pravne predpise, dokazuje dvoje: prvič, da nas družbeno tkivo vsemu navkljub še zmerom tako močno drži skupaj, da nas ni mogoče odtrgati drugega od drugega brez surovega protipravnega nasilja; in drugič, da kapitalizem očitno ne more več preživeti brez permanentne kontrarevolucije.

Politika in ekonomija še zmerom ostajata ločeni in avtonomni: ekonomija je oblika svetovnega gospostva, politika pa je specialistična dejavnost lokalnih biričev svetovne vladavine. Ta politika opravlja svojo nalogo že s tem, da je destruktivna: zadosti je, da ščuva človeka proti človeku in eno identitetno skupnost proti drugi. Identitetna skupnost, ki je nadomestila nacijo, namreč rešuje temeljni problem neo-liberalnega kapitalizma: uničuje medčloveške odnose na lokalni ravni in ovira globalno povezovanje, ki bi bilo alternativa neo-liberalnemu svetovnemu gospostvu. Identitetna skupnost je namreč tisti način družbenosti, kjer mehanizmi ločevanja individuov delujejo kot mehanizmi povezovanja kolektivov.

Upamo pa lahko, da bodo "izbrisani" tukajšnja Dreyfusova afera. Tudi v Dreyfusovem času je bila uradna politika skorumpirana, dekadentna in rasistična. Tudi takrat je bila alternativna politika, ki je delala zgodovino, zunaj političnega establišmenta. Upajmo torej, da bo naša Dreyfusova afera vzpostavila neodvisen in svoboden prostor javne razprave - in odprla pot za alternativne politike, ki odpirajo zgodovino.