Med ksenofobijo in mizoksenijo

Da se ne bi kitil s tujim perjem, naj takoj priznam, da me je na to terminološko fineso opozoril šele pisatelj Branko Gradišnik, v najini osebni korespondenci. Čeprav grško ne znam, sem seveda vedel, da "xenos" pomeni tujca in da je fobija strah, ne pa sovraštvo. In vendar nisem nikoli pomislil, da tujko ksenofobija pravzaprav vsi uporabljamo narobe ali vsaj neprecizno. Tudi v Slovenskem pravopisu piše, da je to sovraštvo do tujcev, celo v kakšnem slovarju tujk prav tako. Pa ni res: ksenofobija pomeni strah pred tujci, ne sovraštvo do njih. Sovraštvo do tujcev pa je mizoksenija. Saj razumete tudi tisti, ki ne znate grško: mizantropi so ljudomrzniki, mizogini mrzijo ženske, mizokseni pa tujce.

Stvar postane rahlo zabavna, ko se spomniš, da so naši tujcemrzniki zadnje čase večkrat odločno protestirali, da oni že niso nikakršni ksenofobi - oni da se tujcev samo bojijo. Saj veste, ti muslimani, kaj vse počnejo po svetu - človek menda sme biti previden ...

Ampak med ksenofobijo in mizoksenijo, med "defenzivnim" strahom pred tujci in agresivnim sovraštvom do njih ponavadi ni ostre meje, eno prehaja v drugo in nazaj - vmes je pa, recimo, nestrpnost.

Gornje ni znano samo sociologom in drugim znanstvenim proučevalcem takih pojavov - tudi v nedavni časopisni polemiki o džamiji (v Dnevniku) mi je neki bralec s povsem laičnimi besedami sporočil isto: "Ali niste mogoče spregledali, da sta nestrpnost in agresija lahko tudi posledici skrbi in strahu? Namesto da nam mahate s civilizacijskim premikom, nas raje odrešite skrbi in strahu. Povejte nam, kakšen vpliv bi imel takšen poseg v življenje v Sloveniji dolgoročno, ali se bosta tako različni kulturi v slovenskem prostoru lahko asimilirali."

Kako sem mu odgovoril, tu ne bom ponavljal. Za kontekst tega pisanja je morda bolj zanimivo povedati, da je isti pisec že eno pismo poprej zapisal takole: "Strinjam se, sodeč po sebi, da postajamo Slovenci vedno bolj nestrpni zato, ker smo kot priden, poslušen, da ne rečem ponižen narod vse bolj potiskani v 'drugi plan'." Kako naj bi nas drugi (tujci) tu doma izrivali na obrobje, sicer ni znal povedati (ne le savinjskega hmelja, tudi vipavskih hrušk naši 'domači' nezaposleni nočejo obirati, pa če z avtobusom pridejo ponje, sem ravno te dni spet slišal od domačinov) - pač pa je lepo povedal, kako mu zadošča že strah pred tem, da bi se to lahko zgodilo: "Če nekomu nisem sovražen in ga imam za enakopravnega, še ne pomeni, da bi mu dovolil zgraditi si dom na svojem 'vrtu' ... kajti razlike med nami ... so prevelike, da bi se lahko dobro ujeli - popuščali pa naj bi po bontonu gostitelji. Ali se lahko zgodi, da bodo naše hčere nekoč zapostavljene, da bodo vnukinje morale nositi rute v šolah ...?"

Prav lep primer "pohlevne, neagresivne" nestrpnosti: ne trdi, da bodo slovenske šolarke nekoč res morale nositi muslimanske rute, samo boji se tega - in ta "utemeljena bojazen" mu je zadostno opravičilo za to, da nasprotuje gradnji džamije in hkrati protestira proti temu, da bi ga zato smeli označevati za ksenofoba.

V kopici časopisnih izrezkov mi seveda ni bilo težko hitro najti tudi takih, kjer podobne misli niso izražene tako obzirno, tenkočutno in "defenzivno". "Ali bomo Slovenci, ki smo se v zgodovini ubranili Turkov in pred njimi varovali tudi Evropo, sedaj prostovoljno privolili v islamizacijo naše dežele? ... Graditev islamskega središča v Ljubljani nedvomno pomeni začetek konca slovenske nacije kakor tudi mlade slovenske države" (pismo v Demokraciji 4. marca). "Mar Slovenci in Slovenke ne vidijo in ne slišijo ničesar? Se izvaja nad nami tiha, neslišna invazija? To bo Evropa vesela, če bi z nami pridobila še del Balkana ..." (tu gre pa za izbrisane - pismo v isti številki Demokracije). V 5. številki Maga pa Viktorja Blažiča nič ne moti, da ne bi drugo ob drugo zapisal: najprej, da pri izbrisanih in džamiji ne gre za nikakršno nestrpnost ("edina nestrpnost pri nas je dobro znana ideološka nestrpnost do drugače mislečih, do slovenskega izročila in do krščanstva še posebno"), takoj za tem pa, da je prav zanimivo, "da se v obeh primerih, s katerima se nam skuša naložiti neka krivda, pojavljajo priseljenci z jugoslovanskega juga"! Prav res zanimivo: nič nismo nestrpni - samo tistih z juga ne maramo!

Še manj seveda okoliši premočrtna Marija Vodišek v Demokraciji, pa naj v svoji kolumni piše o izbrisanih ("Menim, da se Slovenci pustimo strahovati tujcem ...Bo država Slovenija pokleknila pred grožnjami in izsiljevanjem tujcev in njihovih podpornikov ...?") ali o muslimanih ("Danes sta Nemčija in Francija preplavljeni s tujci iz muslimanskih dežel, ki povsod vsiljujejo svoje navade, nočejo se prilagoditi običajem dežel, kamor so se zatekli. ... Nič nimam proti tujcem, vendar naj nam ne vsiljujejo svojih navad."). Pazite: ker muslimani nočejo opustiti svojih običajev in tudi v tujini še kar naprej govorijo po svoje, se oblačijo po svoje, praznujejo ramadan in molijo Alaha, smo s tem dokazali, da oni nam vsiljujejo svoje navade! Ne mi njim svojih ("se nočejo prilagoditi našim običajem"!) - ne, s tem, ko hočejo ohraniti svojo kulturno identiteto, jo hočejo vzeti nam! Ampak mi se seveda ne damo - jim bomo že pokazali džamijo!

Ali, kot 4. februarja v Magu pribije Danilo Slivnik: " ... glavni protagonisti želijo pravo džamijo, takšno z minaretom, ki bi stala tam sredi polja in že na daleč opozarjala na svoj verski pomen. ... Biti moraš kar precej neumen, da na začetku tretjega tisočletja spodbujaš gradnjo džamije v Ljubljani, potem ko je islam postal velik problem po svetu ...".

Malo kasneje (26. februarja) v intervjuju v Demokraciji dr. Anton Stres sicer spregovori o tej temi lepo in strpno ("tudi muslimanom priznati enake pravice kot jih uživamo sami"), ampak na koncu pa tudi on napol "zaplava s prevladujočim tokom" in se po eni strani zavzame za to, "da se bodo integrirali - ne asimilirali" - vendar s končnim dodatkom: "da bodo spoštovali naše kulturne posebnosti in njihova navzočnost ne bo provokativna". Pa smo spet tam: saj nimamo nič proti vam (za zidarje, smetarje in obiralce hmelja vas celo nujno potrebujemo) - samo ne provocirajte z džamijo! Tri dni prej (Večer, 23. februarja) pa nam je mag. Vinko Vodopivec v imenu Civilne družbe za demokracijo in pravno državo sporočil: "Mošeja pa predstavlja zahteve, ki niso v skladu s človekovimi pravicami, poleg tega pa je mošeja tujek v našem narodnem, kulturnem in urbanem območju. Mošeja zato krši človekove pravice vsem ostalim državljanom, saj imamo pravico do ustreznega in neobremenjenega okolja." Ali, v Stresovem bolj uglajenem besednjaku: navzočnost muslimanov pri nas naj ne bo provokativna.

Nismo ksenofobi ("tujcaplašni" - Gradišnikov izraz!), še manj tujcemrzci ali mizokseni - mi jih samo ne maramo prav preveč. Ker smo strpni (tolerantni), toleriramo, da so tukaj. Zlasti, ker jih potrebujemo. Ampak, naj se ne kažejo preveč.