Duh in telo

Prve volitve, ko nam ni bilo treba nikamor iti

Mladina 42 | 24. 10. 2004

Čeprav se nam pojem normalizacije, ki po zmagi Janševih demokratov postaja sestavni del politične retorike, ne zdi neproblematičen, je vendarle treba priznati, da so bile oktobrske volitve prve normalne volitve. Kar jim daje videz normalnosti, seveda ni sam volilni izid, pač pa politična percepcija tega izida: volitve 2004 so bile prve volitve, na katerih poraženci svojega poraza niso pripisovali volilnim goljufijam, zmanipuliranim volivkam in volivcem in podkupljenim novinarjem, ki delajo po diktatu vladajočega razreda. Še več: na tem mitološkem polju je tokrat spodrsnilo zmagovalcem, ki si niso mogli kaj, da ne bi po vseh Rousovih nastopih, skozi katere se je DeSUS tako ali tako vzpostavil kot politični kuriozum, pognali v obtok še namigovanja o prigoljufanem vstopu v parlament. Naporna zgodba o zmagovalcih, ki težko prenašajo svoje zmage, se v slovenski politiki očitno še ni izpela. Če smo ta prvi naskok vladajočih prav razumeli, ostajajo kljub spremembam, ki naj bi završale po Sloveniji, sumničenja sestavni del političnega biznisa. Ozračje nezaupanja v vse obstoječe pač ne vliva veliko upanja v - recimo - slovensko novo smer.

Kar je te volitve postavljalo v novo luč, so tudi okoliščine, v katerih so se volilne izbire dogajale. Te okoliščine je prvič v zgodovini slovenske države opredeljevalo dejstvo, da njenim državljanom in državljankam tokrat ni bilo treba nikamor več iti: niti iz Jugoslavije, niti v Nato, niti v Evropsko unijo. Da so utrujeni od te nenehne hoje v politična nebesa, so vladajočim, ki so že zdavnaj pomešali cilje in sredstva, sporočili že na volitvah v evropski parlament. Tretjina družbe, ki se je na teh volitvah prikazala, je prvič jasno izpisala tip herren demokracije, ki se je etabliral skozi vstopanje Slovenije v EU in Nato. Zdaj smo v družbi močnih, so nam govorili gospodje z leve in desne, medtem ko so močni ropali iraške muzeje. Zdaj smo v družbi civiliziranih, so nam dopovedovali, medtem ko so se civilizirani fotografirali s svojimi žrtvami v Abu Graibu. Zdaj smo v družbi bogatih, so nam nakladali, medtem ko so bogati napovedali demontažo države blaginje. Kaj si ljudje o tej družbi v resnici mislijo, so jasno pokazali na državnozborskih volitvah, kjer se bivšemu zunanjemu ministru Dimitriju Ruplu ni uspelo prebiti med poslance niti na Janševi zmagovalni listi. Da članstvo v tem "elitnem klubu" še zmeraj zadošča za zmago na volitvah, so si - enako kot Rupel - domišljali tudi preostali eldeesovci. Zato je po volitvah tem bolj bodlo v oči, da je njihov predsednik Anton Rop poraz liberalne demokracije pripisal "velikim pričakovanjem ljudi". Za božjo voljo, kakšna pričakovanja pa naj imajo ljudje, če njihovi najvidnejši politiki iz dneva v dan, iz meseca v mesec, iz leta v leto pošiljajo v obtok sporočila, da pomeni vstop Slovenije v Nato in EU vstop v čudežno deželo, kjer bo vse lepo in prav? Saj ne, da bi v tako Evropo, kot so jo slikali politiki, kdo v resnici verjel, ampak sleherni med nami si je domišljal, da bo od velike zgodbe o Vstopu vsemu navkljub ostalo kaj več kot španski kompromis, borzni kapitalizem in grožnje Hrvatom, ki jim bomo zdaj že pokazali.

Če bi se Ropovi malo več ukvarjali z aktualnimi razmerami v Sloveniji, bi brez posebnih težav odkrili, da pričakovanja ljudi v krajih, kjer oblast še zmerja funkcionira kot nujno zlo, niti niso tako velika. Na malo več pravice za vse, ne samo za privilegirane manjšine, bi jih lahko skrčili. In na malo več smisla za realnost. Na to, kako hude probleme imajo z umevanjem dejanske lege družbene realnosti, je nazadnje opozorila Zdenka Cerar, ki je v času, ko je Evropska zveza novinarjev v Sloveniji odkrivala "brezkompromisno sovražnost delodajalcev do delavcev", še vedno "mislila, da je v Sloveniji več levega duha". To čudaško misel je pravosodna ministrica negovala, čeprav že dolgo ni več skrivnost, kako lahkotno levi hohštaplerji, ki se ob podpori države gredo svojo paradržavo, grozijo tistim, ki delajo in ustvarjajo njihove dobičke in njihove nagrade, da jih bodo skozi okna pometali na cesto. Levi duh danes na Slovenskem ni nič drugega kot neslana šala levega kapitalizma. Janez Janša je 3. oktobra zmagal, ker je to šalo vzel zares: leve duhove je soočil z njihovimi desničarskimi prisilami, manipulacijami, privilegiji. Ideologom trga, svobodne konkurence in enakih možnosti je postavil nasproti legijo rentnikov, ki bogatijo na račun države in neenakih možnosti. Ne morda zato, ker je na koncu postal prijazen in tih, na volitvah je zmagal zato, ker je grozil vsem, ki niso nič storili za to, da bi razmah te legije onemogočili: vladi, ki se je glede svoje klientele vseskozi sprenevedala, sodiščem, ki meda vsega ne zmorejo, tožilcem, ki nimajo dovolj dokazov, policiji, ki nima dovolj pristojnosti. Celo če se nam način, na katerega je sesuval vse obstoječe, zdi sporen, ostaja nesporno dejstvo, da bo v krajih, kjer že lep čas nihče več nič ne more, uho upokorjenega človeka prestreglo slehernega, ki trdi, da more in zmore. Kmalu bomo videli, ali ta trditev sloni na resnem programu ali pa imamo opravka zgolj z novo šalo. V tej šali postanejo levi razbojniki čez noč desni in uživajo naprej v Janševi zlati dobi.