kolumna / Vlasta Jalušić: Lenega čaka strgan rokav, palca beraška, prazen bokal!

Leto po volitvah se lahko odločamo med dvema ponujenima ocenama tega, kaj se nam dogaja pod in z novo vlado. Ena je, da se v Sloveniji kot feniksi dvigujemo s pogorišča ostankov komunizma in se vzpenjamo v novo dobo in svetlo prihodnost. Druga je tista, ki vse bolj daje realni občutek, da tonemo v globoko močvirje banalnosti, iz katerega se bo le težko izkobacati. Neokonzervativna revolucija bo očitno permanetna in vgrajena v sam način funkcioniranja oblasti. A to še ni vse. Revolucija uvaja ne le nove zakone, prakse in spremembe sveta, ampak tudi nov vsakdanji jezik, nove koncepte in teorije ter novo dialektiko, nenehne teze in antiteze, ki se nazadnje koordinirajo v skupni tok. Še več, vlada je sama sebi teza in antiteza hkrati, vedno ima hkrati dve razlagi sveta in dva glasova, ki razlagata eno in isto stvar. Tako kot pred volitvami, ko je imela 'tolerantnega' Janšo in ekstremnega Podobnika, duo, ki je poskrbel za volilne glasove, ki sledijo nestrpnemu populizmu. Po volitvah je vlogo antiteze prevzel še Grims. Hkrati ima vlada opozicijo in 'opozicijo', tako da lahko denimo Jelinčič 'v opoziciji' kadarkoli dialektično zapleše z Janšo, mu poda rokico z ekstremnim stališčem, ki se nato sprevrne v skupno sintezo. Tako vlada uvaja popolnoma nov 'pluralizem', dvojno realnost, dokončno pušča za sabo stari, enoumni svet.

Ta krasni 'dvoumni' svet ni nujno personificiran, lahko je tudi v samem žargonu, v predstavljanju novih ukrepov in politik. Zato vsak dan bolj slišimo in beremo kaj novega in nova oblast tudi nenehno vzgaja. Vse več imamo novih in pametnih skovank, pa tudi vse več pametnih in modrih idej, govorcev in predlogov, ki načenjajo povsem nove in neznane teme ali pa prinašajo in poustvarjajo spomin na tisočletne krivice in pravice. Čedalje bolj sproščeno in razgibano. Sreča, da smo dobili nov zakon o RTV, da bo to početje še bolj uspešno in da se bomo lahko še bolj učinkovito poučevali in informirali. A oglejmo si nekaj primerov dvoumja.

Um: Slovenija je tolerantna in 'evropska država', ki spore in probleme rešuje na 'evropski način'. (Rupel, Janša in vsi ostali); Slovenija popolnoma podpira Hrvaško pri prizadevanjih za vstop v Evropsko unijo. (Rupel, Janša, Bajuk)

Ne-um: Istra ni bila nikdar hrvaška! (Jelinič); Slovenija naj o vstopu Hrvaške v EU glasuje na referendumu! (Podobnik, pozneje Jelinčič in Janša); Navijači (nezavedno?) genocidno: Slovenija do Tokia!

Um: Ne bomo ukinjali socialne države, ne bomo zmanjševali socialnih pravic! (Janša, Damijan, drugi)

Ne-um: Uvedli bomo socialne reforme za konkurenčnost gospodarstva, zmanjšali bomo bolniška nadomestila, pregnali bomo lenobo iz podjetij, delavci naj delajo ali nimajo pravic. (Damijan, Bručan, lenarški župan)

Vzemimo podrobneje denimo vprašanje socialne države. Predvolilni slogan je bil, da bo ta vlada skrbela za socialne pravice in da bo pomagala t. i. šibkejšim. No, in kot prva novih in poučnih tem, ki se je odprla, je nemudoma tema lenobe. Čudno, o tem se v Sloveniji v prejšnjih časih ni zares govorilo. Slovenci so vendarle veljali za priden in marljiv narod, v nasprotju z balkanskimi malopridneži, ki so slovensko uspešnost vedno izkoriščali, odcepitveni (oprostite, osamosvojitveni) referendum pa je na plakatih kazal milijone pridnih rok. Zdaj pa ... Prej so se naši novi dvoumneži ponavadi lotevali samskih mater, lezbijk in denimo Romov, ki so večen primer lenega in neciviliziranega ljudstva. Ampak kot pravi pastor Niemueller: ko več ni bilo nikogar, so prišli še po nas.

No, tema še ni zares odprta na vsej fronti, a vendarle so znaki, da se novi oblastniki, tako visoki kot nižji, poskušajo sistematično lotevati iztrebljanja lenobe! Tako na eni strani poslušam, gledam in berem, da zdaj zaprejo kakšen obrat tu ali pošljejo v stečaj katero tovarno tam. Včeraj ostane na cesti petdeset delavcev, danes dvesto delavk. Eni niso dobili plač že ne-vem-koliko-časa, drugi, menda srečni, dobijo odpravnine in ne komentirajo nič. Potem se prikaže neki župan, ki v svoji občini menda že nekaj časa uvaja 'nove podjetniške in menedžerske metode' upravljanja, in napove, da v 'njegovih' vrtcih več ne bo otrok lenuhov - brezposelnih in kmečkih staršev. Sami da so krivi za svojo brezposelnost, saj delo lahko najde vsak in svoje pamže naj lepo krotijo doma, saj vrtce potrebujejo tisti starši, ki pridno in marljivo delajo. Ker vrtec ni socialna ustanova, so otroci problematičnih družin, kjer morda z njimi grdo ravnajo, zaradi vrtca še bolj travmatizirani. Takšnim staršem naj otroke kar lepo odvzamejo ali pa bi bilo sploh bolje, da jih ne bi imeli, saj jih tako obesijo na pleča državi. Morda pa bi takšne starše raje takoj sterilizirali ...? Dalje berem, da hoče minister za zdravstvo znižati bolniške za poškodbe, ki jih delavci in delavke dobijo izven dela, ter pustiti odpuščati tiste, ki bodo za delodajalce predolgo bolni, češ da bo s tem zmanjšal absentizem. Povedano z drugimi besedami, delavci naj bi odhajali na bolniške, ker so leni, lažnivi in nemarni, zato jih je treba od tega nekako odvrniti in kaznovati. Delo naj dobijo tisti, ki hočejo delati, predvsem pa tisti, ki imajo neizčrpano in mlado delovno meso.

Hkrati se pridno pustim poučevati o tem, kako bomo zdaj vpeljali 'moderno socialno državo'. Lepo, torej ne bo le socialna, bo tudi 'moderna' in bo torej upoštevala norme svojega časa, najnovejše tehnične in strokovne pridobitve, ter modo in, seveda, okus svojega časa (zdaj imamo staromodno, tradicionalno socialno državo!). In kakšne norme, tehične in strokovne pridobitve, okus in modo bo prinesla? To še ni povsem jasno, saj prvi reformnik Damijan z deškim glasom zatrjuje, da se 'nikomur ne bodo zmanjšale pravice', da 'ne bo revolucij v pokojninskem sistemu' in da je namen reform 'večja blaginja prebivalstva na dolgi rok'. A odbor za reforme predlaga enotno davčno stopnjo, za katero vrabci čivkajo, da prinese še večje socialno razslojevanje. Menda predlagajo tudi podaljšanje delovne dobe do sedemdesetega leta, pokojninski sklad pa napoveduje, da je denarja za pokojnine še za 15 let. Reformni paket odbora je krasno dvoumno poimenovan: 'Socialne reforme za povečanje konkurenčnosti gospodarstva.' Če prevedem dvoumje v razumljiv jezik, potem naslov govori, da bomo deležni 'sprememb sociale' za to, da bi 'gospodarstvo bilo usposobljeno za boljšo tekmovalnost'. Še bolj konkretno, paket bo prilagodil/žrtvoval socialno državo 'gospodarstvu'. Ne socialna država ne gospodarstvo pa nista abstraktni entiteti. Kot da danes obstaja 'država', poleg nje pa še 'socialna država'! Države, ki ni socialna država, dandanes ni, je le agencija za domač ali tuj kapital, ki mu ustvarja 'pogoje gospodarjenja in konkurenčnosti'. In kot da imamo abstraktno 'gospodarstvo', ne pa razmerja med lastniki kapitala in lastniki delovne sile, ki so edini sposobni s svojim presežnim delom povečati vrednost kapitala za njegove lastnike. Ker je kapital delovno silo za povečanje svoje vrednosti zmeraj poskušal posedovati za čim dalj časa s čim manj sredstvi, so si delavci v nacionalni državi krvavo izborili socialno državo, da bi njih in njihove bližnje ter šibke nasploh ščitila pred kapitalom. Tako je nacionalna država postala tudi njihova, saj je začela uvajati tudi delavske in druge socialne pravice in ustvarjala socialno kohezijo in mir. Danes združene barve konzervativnih neoliberalov državo privatizirajo: privatizirajo javno lastnino, javna podjetja, javne dobrine nasploh, hkrati pa privatizirajo državo neposredno, ko predajajo socialno državo v roke 'gospodarstva', torej lastnikov kapitala in menedžerjev. Tako se, hočeš nočeš, vračamo v stare dobre čase razrednega boja. To zdaj več ni jasno samo sindikatom, ampak vse bolj tudi navadnim prebivalcem Slovenije, ki razpolagajo zgolj s svojo golo delovno silo. Ko se ta obrabi, obrabi pa se v procesu dela, več nimajo nič. Ideološki zastavek, ki je podlaga sedanjih prizadevanj vlade in njenega dvoumja, je torej nakladanje, katerega pravi naslov je 'zmanjševanje socialnih pravic zaradi povečanja profitov kapitala'.