poltergajst / Marko Zorko: Ali ima Triglav tudi svoj poden?

"Menjam manjvrednosti kompleks za podobnega, po možnosti v bližini golf igrišča."
Mali oglas

"Pred začetkom predvajanja oddaj z erotično in nasilno vsebino mora biti objavljeno akustično in vizualno opozorilo, da niso primerne za otroke in mladoletnike."
Ministrstvo za kulturo

Predlog: Serge Gainsbourg reče, J'ai t'aime, mois non plus, potem pa Jane Birkin svoje odhrope.

Zdaj ko je kulturno ministrstvo resno krenilo v boj zoper erotične in nasilne vsebine na televiziji, je nemara čas, da vzamemo v zaščito še druge slovenske svetinje, ki jih dan za dnem in brez vsakega občutka za primernost teptajo slovenski vrhovi in vršički, od Triglava pa do sinjega morja. Mislim na plejade nekakšnih družabnih prireditev, ki se jih udeležujejo politiki in gospodarstveniki in nas prek uslužnih medijev vabijo, da se jim pridružimo, ko enkrat igrajo fuzbal, drugič veslajo in jadrajo, tretjič lezejo na Triglav in tako dokazujejo, da so vsakdanji ljudje, taki kot mi, kar je evidentna neumnost: izvolili smo jih zato, ker naj bi bili boljši. Taki, kot smo mi, znamo biti tudi sami.

Poletje so končali s tekmovanjem v veslanju po "našem morju", zdaj so na vrsti "naše gore". Na morju so se spopadli nekakšni nadzorniki nekakšnih svetov in nekakšni politiki, in ko prepoteni in v majčkah in s trebuščki lezejo na kopno (izhajamo iz morja!), so tam novinarji, še rajši novinarke, z nasmeški, ki jih uporabljajo tudi takrat, ko sprašujejo prvošolčke, kako je je bilo prvič v šoli, in jih navihano sprašujejo, ali so nadzorniki nadzirali politike ali politiki nadzornike, in oni rečejo, da so bili v istem čolnu, haha, potem pa spet naprej, za šalo v Blatno vas zares, zares, ti norci s korci! Manjkata še tek v vrečah in vlečenje štrika na Trgu republike, na koncu pa pride "mučni Adolf" in ta potem postane predsednik.

Najbolj na udaru pa je Triglav. Sto žensk je zdaj zamenjal Vrh na vrhu, kot zavarovalnica Triglav šaljivo imenuje srečanje gospodarstvenikov in politikov na Triglavu oziroma na Kredarici, kjer se potem razvije ljudsko veselje. Triglav je že nekaj časa profanacija vsega tistega, kar je ta simbol nekoč pomenil. Namesto Triglava vidimo polno nekih napetih riti, ki jih mlatijo s štrikom, in zraven molijo mikrofone in vprašajo, če je kaj bolelo, oni se pa nekaj prigodno pošalijo. Do kosti je že utrujajoče, ko Janša neutrudno pleza po Severni triglavski steni, včasih z novinarko ali novinarjem za petami in molečim mikrofonom kot kakšnim piarovskim falusom. Tako da bi se moralo pri predvajanju teh oddaj najprej svareče oglasiti ... J'ai t'aime, mois non plus! Meni se zdijo ta državotvorna plezanja že nekoliko otročja, vemo, da zna Janša več kot hruške peč, ampak ali zna tudi kaj več kot po skalah plezat?

Zna. Zna biti tudi maneken in vojskovodja. Kot maneken je nastopil v paru z Bajukom, ko sta vsak na svoji strani velikega čeka za dva milijona tolarjev pozirala v dobrodelni akciji v korist rakavih bolnikov. Nemara bi naslednje leto poskusili z bolj domislenim motivom - Janša in Bajuk kot baročna angelčka, ki držita spodaj napis: Mal položi dar domu na oltar! Zdaj pa stojita kot Frice in Frace iz Golijeve Sneguljčice. Reklamarska spretnost triglavcev je seveda velika. Samo dva milijona je bilo treba plačat, pa so dobili za poziranje oba politika in še javnosti so pokazali, da tudi na Kredarici, tik pred žurko, ne pozabijo na uboge pare. Stala sta tam profesionalno, ker sta tako stala že kdaj prej in jima ni še nihče povedal, da je to najmanj neokusno, če ne že kaj več. Namreč, predsednik vlade in finančni minister, tista dva, ki sta po naravi stvari odgovorna, da je dovolj denarja vsaj za najbolj nujne zadeve splošnega pomena, stojita nasmejana ob beraškem klobuku, kjer zbirajo za življenjsko pomembne naprave, ki jih država očitno ne more kupiti. In to slikico potem objavijo kot reklamo v časnikih, porabijo za to več denarja, kot je donacija, in so vsi zadovoljni, ker drug drugega reklamirajo.

Potem pa se v Janši nekaj prelomi in izreče pod svetim očakom Slovencev tele znamenite besede: "Petnajst let smo prenašali krivice, zdaj pa je dovolj!" Očaral je vse ženice in device in na pol zrele moške, zlezel iz svojega plezalnega trikoja in se oblekel v glamurozno srajco za na kmete - Fredi Miler se je bojda že zanimal, kdo je njegov krojač - čez je dal jopico s koketnim ovratnikom, ki lahko služi tudi kot ženitovanjski oglas, mlad, nevezan, športen, z enim ali dvema predsodkoma, in je šel v Hotizo in je sovraga hladno objel in sta sklenila že spet en tisočletni mir, ki je že drugi dan povzročil nemir na obeh hektarjih obmurskega močvirja. In državotvorni Hrvati in državotvorni Slovenci so spet zaplesali svoj ples. Tancaj, Miško, tancaj!

Nič ne bi moglo bolje opisati situacije, v kateri nismo prvič, pa, bogme, tudi zadnjič ne, kot naključje, ki se je zgodilo tisti dan, ko je bila na prvi strani časnika objavljena novica o skupni obnovi nasipov pri Hotizi. ("Pri Hotizi se nisem bal smrti, zrl ji v oči ..." Aškec - Mejnik) V rubriki o zdravju beremo naslov: Najprej ustvarijo bolezen, nato ponudijo zdravilo. Članek govori o perfidnosti farmacevtske industrije, ki ob asistenci zdravnikov lansira neko novo izmišljeno bolezen in jo potem zdravi. Na primer "bolezen nemirnih nog med spanjem". Povsem enako se dogaja z našimi obmejnimi vprašanji. Sprožijo konflikt, ki ga samo oni lahko pomirijo, in tako naprej do viskoznosti, kot bi rekli pri kaosu. Strokovnjaki za podvojitve bi znali tudi grafično prikazati, kako si sledijo krivulje od enega incidenta do drugega, kako se vmes pojavljajo šumi v obliki nekih objemčkov na Brionih, pa spet punktacija v Piranskem zalivu, pa govor na gori, ko se je zdelo, da se v ozadju strele bliskajo, in je pravim Slovencem srce stalo pokonci, potem pa takoj naravnost humanitarna odločitev o gradnji nasipov in iztek krivulje v vsakodnevni špetir. Prav zares bi se morali vprašati, kako dolgo bomo še kolegi Slovenci in kolegi Hrvati buljili kot telički v vratolomije naših voditeljev in se bomo zraven počutili še državotvorne in domovinsko plemenite. Kdaj bo na obeh straneh sinilo, da sta cesarja naga, pa čeprav se oblečeta tako izvrstno, kot sta se za primer pri Hotizi? Mimogrede - ko je Janša nazadnje uporabil to metaforo, je dokazal, da Andersena sploh ni bral, ali pa ga ni razumel.

Mehanika ustvarjanja bolezni, ki jo lahko zdravi samo tisti, ki si jo je izmislil, je uporabna tudi drugje. Najprej so z veliko ihto govorili o pomembnosti enotne davčne stopnje, trmasto so vztrajali, pa čeprav se je javno mnenje obrnilo zoper njih. Potem pa so od tega odstopili in vzdihi olajšanja so vztrepetali po deželi in velika hvala se je pela in nihče se ni ukvarjal s tem, koliko časa in denarja je šlo v nič, ker so tako dolgo vztrajali. Pa še takrat je Janša naravnost povedal, da je EDS sicer v redu, ampak so ji nasprotovali ljudje, ki sploh niso vedeli, za kaj gre, zdaj pa so prek nove davčne politike dosegli podoben učinek. Skratka, niso se odpovedali svojim nameram, odpovedali so se neumnemu ljudstvu, ki ne ve, kaj je zanj dobro.

V lepi kaši smo. Predsednik države deli ljudi na tiste z nižjo zavestjo in tiste z višjo, predsednik vlade na pametne, ki podpirajo razmišljanja vlade, in tiste, ki ne razumejo, kaj je pametno, potem pa še eden od kanidatov za ljubljanskega župana v svoji biografiji navede, da spada med ljudi, ki imajo "pravico do nošenja oznake '1'".

Dajte nam nazaj našega Iveka Krambergerja! Res je, da so ga nekateri imeli za nekoliko "pahjenega", ampak on nas je imel vsaj resnično rad.